Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Urbanist Tom Rye opaža, da je v Sloveniji avtomobil v zelo kratkem času postal pomemben del posameznikovega življenja. Vse to pripisuje odločitvam o prometnih politikah po koncu Jugoslavije, ki so spodbujale vožnjo z avtomobilom.
Ko so avtomobilske gneče spet postale problematične, pa smo se reševanja lotili z gradnjo dragih cest, mostov in druge infrastrukture. Trajnostno načrtovanje, nasprotno, uvaja postopne in poceni korake brez novih posegov v prostor.
Avtomobila nimate v genih
Po koncu Jugoslavije je bilo v Sloveniji sprejetih vrsta odločitev, ki so spodbujale lastništvo avtomobilov, olajšale nakup in podpirale gradnjo novih cest. Vse to je vplivalo na življenjski slog in odnos do avtomobilov.
#NG Tom Rye: Ko prideš v Slovenijo, hitro opaziš, da je avtomobil v zelo kratkem času postal ljudem zelo pomemben. bit.ly/zM8Css
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Podobno so Danci in Nizozemci razmišljali pred pol stoletja, v času hitre motorizacije.
Nato so začeli sprejemati ukrepe, ki so del mestnih površin odvzeli avtomobilom in jih vrnili ljudem na kolesih in nogah.
»Ne mislite si, da ste vezani na avtomobile in da tega pač ni mogoče spremeniti.«
Generalni direktorat za okolje ne podpira trajnostne mobilnosti
Profesor prometnih politik in upravljanja mobilnosti Tom Rye prizna, da je njegov ogljični odtis zaradi pogostih potovanj nad povprečjem. Presenečen pa je, da evropske inštitucije v praksi niso naklonjene trajnostni mobilnosti in uporabi novih tehnologij, ki manjšajo potrebe po potovanju.
Primer je Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki ga je povabil med sodnike pri nagradah evropskega tedna mobilnosti. Ko so ga za sodelovanje prosili tretjič, je predlagal, da bi na zaključni razpravi o zmagovalcih sodeloval prek Skypa in se tako izognil enodnevnemu potovanju v Bruselj.
"Z generalnega direktorata Evropske komisije za okolje so mi sporočili: "Ne, radi bi, da pridete osebno". Za to ni bilo nobenega dobrega razloga. Nekatere je še vedno strah tehnologij, ki jih še nikoli niso preizkusili, ali pa menijo, da bo šlo kaj narobe."
Trajnostno načrtovanje: Stop, tega ni treba graditi!
Tradicionalno načrtovanje ali inženiring po navadi pomeni graditev velikih infrastruktur. Briljantno pri trajnostnem načrtovanju mobilnosti pa je, da novih infrastruktur ni treba graditi. Stanje lahko spremenimo že z majhnimi koraki. V Koebenhavnu so število parkirišč v središču mesta zmanjševali počasi.
"Ne gre za pristop velikega poka, ampak za majhne korake, ki tudi niso nepovratni. Če je nasprotovanje veliko ali če tak ukrep res razmere le še poslabša, potem – dobro – parkirišča pač vrnete."
V Ljubljani se stvari dogajajo hitro, ocenjuje Rye, čeprav to ni nujno dobro. Za primer navaja nov most čez Ljubljanico pri Cukrarni. Meni, da se tu ni razmišljalo o majhnih korakih, ki bi reševali problem.
"Tisti, ki so iskali rešitve, so videli le luknjo v obroču okoli Ljubljane, ki jo je treba zapolniti. To pa ni trajnostno načrtovanje mobilnosti."
Rye: Novi most čez Ljubljanico ni trajnostno načrtovanje mobilnosti. Rešitev nivedno gradnja, ampak drugi, postopni in poceni koraki. #ng
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Trajnostna mobilnost išče alternativne, poceni in postopne rešitve, pri nas – pa tudi drugod po svetu – pa reševalci prometnih zagat največkrat ugotovijo, da "bo tu treba nekaj zgraditi".
"Ne, stop! Tega ni treba graditi!"
Slovenija je draga
Edinburgh s pol milijona prebivalcev velja za eno najdražjih mest v Veliki Britaniji. Kljub temu Rye meni, da je življenje v Sloveniji dražje. V Edinbourghu, kjer živi, so cenejša stanovanja, pa tudi druge življenjske potrebščine – razen sadja in zelenjave.
"Mislim, da bi moral v Sloveniji za enak standard bivanja kot v Veliki Britaniji ali na Švedskem, zaslužiti več kot tam. To se mi zdi nekoliko nenavadno. Vem, da je Slovenija revnejša. To mora pomeniti, da je tukaj življenje za veliko ljudi – hud finančni zalogaj."
Tom Rye predava na Univerzi Napier v Edinburghu, kmalu pa se bo preselil v Lund in na tamkajšnjo univerzo.
866 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Urbanist Tom Rye opaža, da je v Sloveniji avtomobil v zelo kratkem času postal pomemben del posameznikovega življenja. Vse to pripisuje odločitvam o prometnih politikah po koncu Jugoslavije, ki so spodbujale vožnjo z avtomobilom.
Ko so avtomobilske gneče spet postale problematične, pa smo se reševanja lotili z gradnjo dragih cest, mostov in druge infrastrukture. Trajnostno načrtovanje, nasprotno, uvaja postopne in poceni korake brez novih posegov v prostor.
Avtomobila nimate v genih
Po koncu Jugoslavije je bilo v Sloveniji sprejetih vrsta odločitev, ki so spodbujale lastništvo avtomobilov, olajšale nakup in podpirale gradnjo novih cest. Vse to je vplivalo na življenjski slog in odnos do avtomobilov.
#NG Tom Rye: Ko prideš v Slovenijo, hitro opaziš, da je avtomobil v zelo kratkem času postal ljudem zelo pomemben. bit.ly/zM8Css
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Podobno so Danci in Nizozemci razmišljali pred pol stoletja, v času hitre motorizacije.
Nato so začeli sprejemati ukrepe, ki so del mestnih površin odvzeli avtomobilom in jih vrnili ljudem na kolesih in nogah.
»Ne mislite si, da ste vezani na avtomobile in da tega pač ni mogoče spremeniti.«
Generalni direktorat za okolje ne podpira trajnostne mobilnosti
Profesor prometnih politik in upravljanja mobilnosti Tom Rye prizna, da je njegov ogljični odtis zaradi pogostih potovanj nad povprečjem. Presenečen pa je, da evropske inštitucije v praksi niso naklonjene trajnostni mobilnosti in uporabi novih tehnologij, ki manjšajo potrebe po potovanju.
Primer je Generalni direktorat Evropske komisije za okolje, ki ga je povabil med sodnike pri nagradah evropskega tedna mobilnosti. Ko so ga za sodelovanje prosili tretjič, je predlagal, da bi na zaključni razpravi o zmagovalcih sodeloval prek Skypa in se tako izognil enodnevnemu potovanju v Bruselj.
"Z generalnega direktorata Evropske komisije za okolje so mi sporočili: "Ne, radi bi, da pridete osebno". Za to ni bilo nobenega dobrega razloga. Nekatere je še vedno strah tehnologij, ki jih še nikoli niso preizkusili, ali pa menijo, da bo šlo kaj narobe."
Trajnostno načrtovanje: Stop, tega ni treba graditi!
Tradicionalno načrtovanje ali inženiring po navadi pomeni graditev velikih infrastruktur. Briljantno pri trajnostnem načrtovanju mobilnosti pa je, da novih infrastruktur ni treba graditi. Stanje lahko spremenimo že z majhnimi koraki. V Koebenhavnu so število parkirišč v središču mesta zmanjševali počasi.
"Ne gre za pristop velikega poka, ampak za majhne korake, ki tudi niso nepovratni. Če je nasprotovanje veliko ali če tak ukrep res razmere le še poslabša, potem – dobro – parkirišča pač vrnete."
V Ljubljani se stvari dogajajo hitro, ocenjuje Rye, čeprav to ni nujno dobro. Za primer navaja nov most čez Ljubljanico pri Cukrarni. Meni, da se tu ni razmišljalo o majhnih korakih, ki bi reševali problem.
"Tisti, ki so iskali rešitve, so videli le luknjo v obroču okoli Ljubljane, ki jo je treba zapolniti. To pa ni trajnostno načrtovanje mobilnosti."
Rye: Novi most čez Ljubljanico ni trajnostno načrtovanje mobilnosti. Rešitev nivedno gradnja, ampak drugi, postopni in poceni koraki. #ng
— Val 202 (@Val202) March 25, 2012
Trajnostna mobilnost išče alternativne, poceni in postopne rešitve, pri nas – pa tudi drugod po svetu – pa reševalci prometnih zagat največkrat ugotovijo, da "bo tu treba nekaj zgraditi".
"Ne, stop! Tega ni treba graditi!"
Slovenija je draga
Edinburgh s pol milijona prebivalcev velja za eno najdražjih mest v Veliki Britaniji. Kljub temu Rye meni, da je življenje v Sloveniji dražje. V Edinbourghu, kjer živi, so cenejša stanovanja, pa tudi druge življenjske potrebščine – razen sadja in zelenjave.
"Mislim, da bi moral v Sloveniji za enak standard bivanja kot v Veliki Britaniji ali na Švedskem, zaslužiti več kot tam. To se mi zdi nekoliko nenavadno. Vem, da je Slovenija revnejša. To mora pomeniti, da je tukaj življenje za veliko ljudi – hud finančni zalogaj."
Tom Rye predava na Univerzi Napier v Edinburghu, kmalu pa se bo preselil v Lund in na tamkajšnjo univerzo.
Nedeljski gost Tomaž Rotar je doktor dentalne medicine in alpinist, ki je stal na vseh treh najvišjih vrhovih sveta. Februarja bo minilo leto dni odkar se je vrnil v življenje – ob zimskem vzponu na K2 je še pravočasno odnehal, trije njegovi soplezalci pa ne. "Mene je očitno ena nevidna roka ali pa neviden glas, božji ali pa od kogarkoli že, postavil k pameti…Odločil sem se očitno pravilno in zato lahko še vedno ob nedeljah obiskujem Kredarico in Begunjščico." Dr. Rotar je delil svoja razmišljanja o ekstremnih alpinističnih podvigih, o egoizmu, o smrti, ki je zanj najboljši izum življenja. Pa o čustvih v Himalaji. Pravi, da moramo strah jemati kot zdravilo. Če ga je preveč nam bo škodoval, če ga je ravno prav pa nas bo varoval, zaradi strahu smo potem še vedno živi. Njega sicer bolj kot strah varuje želja, da bi še kdaj prišel domov.
Letnik 1972. Gledališki in filmski igralec. Pesnik. Aktivist. Dobrodelnež. Priložnostni politik. Včasih provokator. Zdaj tudi pisatelj.
Dr. Mateja Ratej je zgodovinarka in publicistka, ki izostreno povezuje biografije preteklosti s sedanjim časom. V okviru historične antropologije se posveča raziskovanju mentalitet, zlasti v obdobju med obema svetovnima vojnama. O prepletu sedanjosti in preteklosti pa o izgubljenem imaginariju, o tem, da so resnice družbe zmeraj na obrobju, ter o tem, da je sredina povsem mimo ter o razdiralni moči družbenih omrežij se je z njo pogovarjala Nataša Štefe.
Jasna Čuk Rupnik je dejavna na mnogih področjih, med drugim tudi članica skupine za primarno pediatrijo. V centru za zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog, ki ga je ustanovila v Logatcu je spoznala vse stranpoti odvisnosti, a paciente navdajala z optimizmom in jim moč dajala z motom: Resnica boli samo na začetku, potem ti da močna, široka krila za življenje. Preselila se je Kras, kot prostovoljka je sodelovala v mobilni cepilni enoti in se pridružila Civilni pobudi za spoštovanje dediščine Dutovelj.
Pisateljica in prevajalka Erica Johnson Debeljak, avtorica naj knjige 2021, to je njena knjiga Devica, kraljica, vdova, prasica, pripoveduje o ljubezni, izgubi, žalovanju, rasti in ustvarjanju, ko se s Tatjano Pirc ustavljata na posebej izbranih mestih, ki Erici prebujajo spomine in porajajo navdihe.
Simona Bennett je bila že kot najstnica navdušena nad Veliko Britanijo. Kmalu po koncu 2. svetovne vojne si je gimnazijka z Jesenic začela dopisovati z angleško vrstnico, spominja se, kako ji je dopisovalska prijateljica pošiljala podobe takrat mlade kraljice Elizabete. Leta 2021 je kraljica še vedno ista, vmes pa se je Simoni zgodilo vznemirljivo življenje. Pred skoraj 60 leti je z Gorenjske odšla v Veliko Britanijo na podiplomski študij jezikov. Ostala je do danes, vmes je živela in poučevala tudi v ZDA in na Kitajskem. Z pokojnim možem Davidom, uglednim britanskim lingvistom, sta si ustvarila veliko družino v predmestju Londona. O življenju v akademskem okolju, vzdušju pod več kot desetimi britanskimi premieri in eno kraljico, brexitu, pandemiji. Tudi o hišici v zaledju Bleda, slovenski mentaliteti, pohodništvu in aktivnostih v tretjem življenjskem obdobju.
Socialna psihologinja dr. Mirjana Ule se s ključnimi družbenimi premiki nikoli ni ukvarjala zgolj kot raziskovalka, ampak jih je vedno naslavljala tudi kot aktivna državljanka. Je utemeljiteljica študija socialne psihologije in znanstvenega magistrskega študija Sociologija vsakdanjega življenja. Oboje na Fakulteti za družbene vede, kjer je leta 1994 ustanovila tudi Center za socialno psihologijo in ga vodila vse do upokojitve leta 2017. Od letošnjega junija je tudi izredna članica Slovenske akademije znanosti in umetnosti, sicer pa avtorica vrste temeljnih znanstvenih monografij, v katerih se je poleg že omenjenega ukvarjala z identiteto, življenjskimi poteki, družino, starševstvom in ženskami.
Dr. Mojmir Mrak je profesor za mednarodne finance in ekonomske politike Evropske unije. Vodil je pogajanja Republike Slovenije o prevzemu dela dolga nekdanje SFRJ, bil svetovalec vlade za finančna vprašanja ob vključevanju Slovenije v Evropsko unijo, pa tudi svetovalec za mednarodne finance in evropske integracije mnogim institucijam in vladam držav centralne in JV Evrope. Govori o velikih količinah denarja, ki se porabljajo za reševanje zdravstvene krize, o domačih financah, o razvojnih ukrepih Slovenije, pa tudi o tem, kako je poučevati, ko nimaš neposrednega stika s študenti. Dr. Mojmir Mrak, redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in gostujoči profesor na več tujih univerzah. Z njim se pogovarja Nataša Zanuttini.
Ognjevita, hkrati nežna in brezčasna. Gledališka in filmska igralka Milena Zupančič ima od vseh letnih časov najraje čarobno jesen. Njen opus obsega več kot 120 gledaliških in 80 filmskih vlog. "Bil je splet srečnih okoliščin, ker sem delala v takem gledališču, s takimi režiserji in ker sem imela take vloge." Letos jo lahko gledamo v beograjskem gledališču v vlogi Sonje v predstavi Cement Beograd, za katero je septembra prejela najvišjo nagrado na Bifetu. Režiser Janez Pipan ji je ponudil vlogo mame Veronike Zarnik, Jančarjeve tragične junakinje, v predstavi To noč sem jo videl, hrvaški režiser Dalibor Matanić pa jo je angažiral v televizijski nadaljevanki Područje bez signala (Območje brez signala).
Domen Kokalj je dolgoletni vodja pisarne in pogrebniške dejavnosti na ljubljanskih Žalah. Morda so mu rojenice že z datumom rojstva namignile, kaj mu bo zaznamovalo življenjsko pot, a uradno velja, da ga je v pogrebništvo pripeljalo naključje. Med nočno čuvajsko službo in vodenjem sprejemne pisarne mu je na različnih delovnih mestih minilo skoraj trideset let in se nabralo veliko izkušenj z najbolj stresnimi, žalostnimi, tragičnimi življenjskimi trenutki. In življenjskimi lekcijami.
Enzo Smrekar je predsednik Smučarske zveze Slovenije, ki se je pod njegovim vodstvom rešila nakopičenih dolgov, član IO Mednarodne smučarske organizacije, podpredsednik Olimpijskega komiteja Slovenije, predvsem pa vrhunski menedžer, slovenski menedžer leta 2020, direktor Atlantic Droge Kolinske. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Slavenka Drakulić je hrvaška pisateljica, esejistka, novinarka, kolumnistka. Je ena najprepoznavnejših avtoric z območja nekdanje Jugoslavije. Pisala je o njenem razpadu, padcih komunističnih režimov v drugih državah, o Balkanu, vojni in življenju na tem območju. Pa tudi o ženskah, feminizmu in ženskih pravicah. V zadnjih letih je romanizirala biografije treh žensk v senci dominantnih moških: Fride Kahlo, Dore Maar in Mileve Einstein. S Slavenko Drakulić se je v Zagrebu pogovarjala Nataša Štefe.
Umberto Galimberti je ugleden italijanski filozof, antropolog, psihoanalitik in mislec sodobnega časa. Je avtor številnih razmislekov, esejev in izvirnih del, v slovenščino imamo prevedene štiri njegove knjige: Grozljivi gost: nihilizem in mladi, Besedo imajo mladi: dialog z generacijo dejavnega nihilizma, Miti našega časa in O ljubezni. Umberto Galimberti razmišlja o sodobni družbi, veliko piše o mladih, za katere pravi, da prihodnost zanje ni nikakršna obljuba, ampak prej nepredvidljiva grožnja. Trdi tudi, da je naše človeštvo v tem trenutku bolj ranljivo od tistega, ki je izšlo iz druge svetovne vojne, razlaga o novi realnosti življenja z virusom, o demokraciji, ki po njegovem nikoli ni zares obstajala, ter o nori ljubezni, ki jo je čutil do žene.
Z inovativnimi gledališkimi predstavami Žiga Divjak opozarja na socialne in človekove pravice. Preizprašuje podnebne spremembe, slika nesrečne migrantske zgodbe, v kontekst postavlja doživetja resničnih ljudi. Misli novo Evropo po epidemiji, tesnobi, smrti. Tudi s pomočjo Kosovela in Cankarja pretanjeno opozarja na dvoličen ustroj družbe. Kje smo se zataknili, zakaj smo razdeljeni in jezni, kako se bomo rešili, kje se je izgubil občutek za skupnost? Se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju? Med avstrijsko in slovensko premiero okoljsko angažirane predstave Vročina se pogovarjamo z večkrat nagrajenim režiserjem Žigo Divjakom, mladim predstavnikom nove ere slovenskega družbeno odgovornega gledališča.
Zakaj ima demokracija danes vonj poceni parfuma, zakaj je Evropa preveč pomembna stvar, da bi jo prepustili v rokah Evropejcev in zakaj, ko je ogrožen status quo, moški ponorijo? Letos je minilo pet let, odkar je del turške vojske poskušal izvesti državni udar in prevzeti oblast avtokratskemu predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu. Ta je poskus grobo zatrl in udar izkoristil za napad na svoje nasprotnike: študente, intelektualce, novinarje in nevladne organizacije. Med njimi je tudi novinarka in ena najbolj znanih turških političnih kolumnistk Ece Temelkuran, ki se je po teh dogodkih raje umaknila iz Turčije. Od 2016 živi in dela v Zagrebu. Obiskal jo je Gašper Andrinek. Prevode je brala Lidija Hartman.
Miloš Kosec je eden najbolj izobraženih in kultiviranih predstavnikov mlade generacije arhitektov, ki s svojim kritičnim mišljenjem podaja razmisleke o prostoru in času, kako razumeti arhitekturo v najširšem kontekstu in kakšno vlogo ima danes arhitekt. Miloša Kosca je gostila Nina Zagoričnik.
"Preden se bo začelo obračati na bolje, se bo politična kriza v ZDA morala še zaostriti," pravi ameriški politolog Samuel Goldman, profesor na Oddelku za politične vede Univerze Georga Washingtona in direktor tamkajšnjega programa Polika in vrednote. Je avtor številnih knjig o iskanju ameriške identitete in vplivu 11. septembra na ameriško politiko in družbo. Poleg aktualnega političnega dogajanja in umiku ZDA iz Afganistana 20 let po 11. septembru 2001 sta z Andrejem Stoparjem govorila tudi o njegovi najnovejši knjigi Po nacionalizmu: Biti Američan v času delitev.
Več kot trideset let je bil naš tokratni Nedeljski gost Ivan Lorenčič ravnatelj Druge gimnazije v Mariboru, ene najbolj zaželenih, elitnih gimnazij v Slovenji. V njegovem času je šlo skozi programe, nekoč usmerjenega izobraževanja, danes pa gimnazijske programe, približno 5000 dijakov, veliko tudi tujih, tako iz zahodnih držav kot držav nekdanje Jugoslavije, saj je eno od vodil Druge tudi odprtost. Vmes, med dvema obdobjema ravnateljevanja, pa je bil sedem let tudi direktor Zavoda RS za šolstvo in v tem času pomagal postaviti temelje izobraževanja in vzgoje v Sloveniji.
Aleš Winkler je pred 13 leti opustil delo z nepremičninami, se z družino iz Ljubljane preselil v hrvaško Istro, kupil koze in postavil sirarno. Danes iz mleka več kot 250 koz izdeluje nagrajeni sir.
V Tokiu, na svojih drugih olimpijskih igrah, je osvojil prvo olimpijsko zlato na konju z ročaji, za povrhu pa še bron za nastop na drogu. 57 let kasneje, pri 81, bo v japonski prestolnici vodja slovenske olimpijske odprave. Miroslav Miro Cerar, zlati konjenik, ambasador Slovenije za šport, strpnost in fair play v Svetu Evrope, soustanovitelj Olimpijskega komiteja Slovenije, predsednik Slovenske olimpijske akademije bo nedeljski gost Vala 202, pet dni pred otvoritvijo pandemičnih olimpijskih iger v Tokiu. O spominih na olimpijski amaterizem, o smiselnosti olimpijskih iger brez gledalcev na tribunah, o odnosu naše države do športa, o pričakovanjih ob ustanovitvi Olimpijskega komiteja in samostojne države, o fair playu in dopingu, ki je v bistvu prototip sodobnega časa, o visoki politiki, v kateri sta bila tudi pokojna žena Zdenka in sin Miro ml., pa o hladilniku, ki ga je obljubil bodoči ženi, pa tudi o tem ali verjame v usodo, ga sprašuje Aleš Smrekar.
Neveljaven email naslov