Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki."
Alen Steržaj je vodilna ustvarjalna sila slovenske rockovske zasedbe Big Foot Mama, ki je kot prva razprodala ljubljanske Stožice."Dežujejo komentarji, adrenalin se še ni polegel. Ostali so sami lepi vtisi."
25 let traja že ta odnos, ki je doživel številne vzpone, pa tudi nekaj padcev. "V 25. letih se zgodi veliko nihanj – od veselja, do napetosti, jeze, vznemirjenja, adrenalina … vsega, kar se tiče odnosov v bendu. Ni lepšega darila od tega, kar se nam je zgodilo v Stožicah."
Alen Steržaj je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene, ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka. Alen se opredeljuje za urejenega človeka, ki pa se včasih tudi prepušča toku.
"Rad imam stvari 'poštelane', rad pa imam tudi, če me odnese. Seveda, če me odnese v nekaj pozitivnega, nekaj kreativnega."
Na živce mu gresta aroganca in ignoranca, rad ima, če se ljudje pogovarjajo prijazno in si delijo pozitivo. Navdušujejo ga pozitivne, drugačne zgodbe, zato v prostem času tudi veliko potuje.
"Zanimajo me življenjske zgodbe od ljudi, ki so odmaknjeni od te zahodnjaške civilizacije. Vedno me zanima, kako ljudje preživijo z drugačnimi navadami, v drugačnem okolju."
Včasih v potovanju najde tudi navdih za glasbeno ustvarjanje: "Seveda, ampak to ne pride tako konretno. Gre za intimne stvari, ki jih vidiš, doživiš in se ti vtisnejo v spomin. Potem so te iztočnica za komad, kot je na primer Puščavski vihar."
Kako pa se je spreminjal ustvarjalni proces od prve plošče skupine Big Foot Mama do danes? "Vsaka plošča je odraz nekega trenutka, obdobja. Prvo obdobje je bilo pozno najstniško, mladostniški izbruh kreative - ko te zanimajo samo punce in rokenrol. Vse je bilo pristno in neobremenjujoče." Za skladbo Garbage hiphop so jim celo očitali, da so satanisti, drogeraši, ker so na odrih uporabljali določene rekvizite.
"Rokenrol hodi po meji provokativnosti. Enim gre hitro v nos, enim je pa 'kul', da si njihov idol upa. Za nas je bil to eksperiment, preverjali smo, do kje imajo ljudje postavljene meje."
Poleg glasbe in potovanj Alena Steržaja zanima tudi novinarstvo. Za tovrsten študij se je odločil, ker sta ga zanimali le glasba in filozofija, ker pa je rad še potoval, je vse to združil in novinarstvo je bila najboljša izbira.
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki. Intervjuval sem Slasha, Billyja Idola, Metallico, Cardiganse, Joeja Cockerja, najbolj pa se mi je vtisnil v spomin Lenny Kravitz. Bil je zadržan, ko pa sem izklopil mikrofon, se je razgovoril."
Fantje so za uspeh Big Foot Mame od začetka vložili veliko dela in čas: "Ogromno je garanja, vlaganja. Na začetku si za vse sam, pa tudi zdaj Stožice, to je bila vse naša strategija."
Po letih zabav, tudi štirih špilov na dan, se Alen Steržaj še vedno s težavo prepusti rutini: "Navade me ubijajo. Nimam ustaljenega ritma, kot ga ima večina ljudi, nimam 8-urnega delovnika, spim do pol enih, ker ustvarjam ponoči. Nimam družine, zato raziskujem druge plati življenja. Pred kratkim sem napisal knjigo."
"Rokenrol naj živi, gremo dalje, ni popuščanja!"
862 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki."
Alen Steržaj je vodilna ustvarjalna sila slovenske rockovske zasedbe Big Foot Mama, ki je kot prva razprodala ljubljanske Stožice."Dežujejo komentarji, adrenalin se še ni polegel. Ostali so sami lepi vtisi."
25 let traja že ta odnos, ki je doživel številne vzpone, pa tudi nekaj padcev. "V 25. letih se zgodi veliko nihanj – od veselja, do napetosti, jeze, vznemirjenja, adrenalina … vsega, kar se tiče odnosov v bendu. Ni lepšega darila od tega, kar se nam je zgodilo v Stožicah."
Alen Steržaj je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene, ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka. Alen se opredeljuje za urejenega človeka, ki pa se včasih tudi prepušča toku.
"Rad imam stvari 'poštelane', rad pa imam tudi, če me odnese. Seveda, če me odnese v nekaj pozitivnega, nekaj kreativnega."
Na živce mu gresta aroganca in ignoranca, rad ima, če se ljudje pogovarjajo prijazno in si delijo pozitivo. Navdušujejo ga pozitivne, drugačne zgodbe, zato v prostem času tudi veliko potuje.
"Zanimajo me življenjske zgodbe od ljudi, ki so odmaknjeni od te zahodnjaške civilizacije. Vedno me zanima, kako ljudje preživijo z drugačnimi navadami, v drugačnem okolju."
Včasih v potovanju najde tudi navdih za glasbeno ustvarjanje: "Seveda, ampak to ne pride tako konretno. Gre za intimne stvari, ki jih vidiš, doživiš in se ti vtisnejo v spomin. Potem so te iztočnica za komad, kot je na primer Puščavski vihar."
Kako pa se je spreminjal ustvarjalni proces od prve plošče skupine Big Foot Mama do danes? "Vsaka plošča je odraz nekega trenutka, obdobja. Prvo obdobje je bilo pozno najstniško, mladostniški izbruh kreative - ko te zanimajo samo punce in rokenrol. Vse je bilo pristno in neobremenjujoče." Za skladbo Garbage hiphop so jim celo očitali, da so satanisti, drogeraši, ker so na odrih uporabljali določene rekvizite.
"Rokenrol hodi po meji provokativnosti. Enim gre hitro v nos, enim je pa 'kul', da si njihov idol upa. Za nas je bil to eksperiment, preverjali smo, do kje imajo ljudje postavljene meje."
Poleg glasbe in potovanj Alena Steržaja zanima tudi novinarstvo. Za tovrsten študij se je odločil, ker sta ga zanimali le glasba in filozofija, ker pa je rad še potoval, je vse to združil in novinarstvo je bila najboljša izbira.
"Rad se pogovarjam z ljudmi, potujem, raziskujem. Najraje delam intervjuje z domačimi in tujimi glasbeniki. Intervjuval sem Slasha, Billyja Idola, Metallico, Cardiganse, Joeja Cockerja, najbolj pa se mi je vtisnil v spomin Lenny Kravitz. Bil je zadržan, ko pa sem izklopil mikrofon, se je razgovoril."
Fantje so za uspeh Big Foot Mame od začetka vložili veliko dela in čas: "Ogromno je garanja, vlaganja. Na začetku si za vse sam, pa tudi zdaj Stožice, to je bila vse naša strategija."
Po letih zabav, tudi štirih špilov na dan, se Alen Steržaj še vedno s težavo prepusti rutini: "Navade me ubijajo. Nimam ustaljenega ritma, kot ga ima večina ljudi, nimam 8-urnega delovnika, spim do pol enih, ker ustvarjam ponoči. Nimam družine, zato raziskujem druge plati življenja. Pred kratkim sem napisal knjigo."
"Rokenrol naj živi, gremo dalje, ni popuščanja!"
‘A boste eno kavo?’ – je bilo vprašanje, ki ga pred vsakim pogovorom sogovorniku postavi Vanja Lokar. In lahko ste prepričani, da bo odlična. Kako tudi ne, saj se njegovo življenje že več kot 40 let vrti bolj ali manj okoli kave. S kavo je trgoval večji del svojega življenja, zaradi kave je obredel cel svet, dobički, ki jih je koval s kavo, mu omogočajo, da je strasten zbiralec dragocenega porcelana in drugih umetnin. Zaradi kave imajo na gradu Bogenšperk izvirnik Slave vojvodine Kranjske in ne nazadnje, zaradi kave in Vanje Lokarja imajo Slovenci v Trstu na trgu Oberdan spet slovensko knjigarno: Tržaško knjižno središče. Kako je begunec iz Ajdovščine postal eden najbogatejših Slovencev v Trstu, kako je potekala njegova pot od trgovca z lesom do kavnega mogotca, kdaj se je okužil z zbirateljsko strastjo, zakaj je treba tudi največja umetniška dela kdaj dati na trg, da ga ta ovrednoti in kako skuhati dobro kavo?
Javne radiotelevizije so dosežek demokratičnega razvoja. Zakaj jih javnost potrebuje? Ker je njihovo poslanstvo, da služijo javnosti, da so verodostojne, neodvisne, da profesionalno delajo za vse. Skoraj povsod imajo imajo javni RTV servisi težave. Javne radiotelevizije doživljajo kritike, politične pritiske, klestenje proračunov, nekatere kritike so upravičene, za številnimi pa se skrivajo drugi interesi, predvsem želje po vplivu in podrejanju … Zaradi vsega tega je pomembno, da so javne radiotelevizije povezane v močno organizacijo, EBU, ki jo že šest let vodi generalna direktorica Ingrid Deltenre.
Tridesetletni slovenski režiser, ki snema filme na Češkem. Njegov "Družinski film" je letos odprl 26. festival LIFFe. Olmo Omerzu je bil naš Nedeljski gost.
Pred tedni je kariero končal eden najuspešnejših slovenskih športnikov. Primož Kozmus je v poldrugem desetletju tekmovanj na najvišji ravni med osrednje discipline atletskih tekmovanj v Sloveniji umestil met kladiva. Komplet kolajn s svetovnih prvenstev ter zlato in srebro z olimpijskih iger je zaznamovalo ne le njegovo kariero, temveč celotno slovensko atletiko. Razpet med poškodbami, vrhunskimi rezultati in družino je prvič kariero končal pred petimi leti – vrnil se je s še dvema kolajnama največjih tekmovanj pri 36-tih pa dokončno sklenil bogato športno pot. Nove izzive je našel predvsem v svojem trenažnem centru za mete, kjer želi prenašati izkušnje in znanje na nove rodove.
Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr. Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti. Drago Pilsel o svoji poti od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika.
Njen delovnik se v resnici nikoli ne konča, pa tudi, ko ni v službi, jo bolniki lahko pokličejo. Kadarkoli, 24 ur na dan in nepogrešljiv del njenih oblačil je žep za telefon. Mateja Lopuh vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo Splošne bolnišnice Jesenice. Paliativa res pomeni aktivno in celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo, bistvo te pa je tudi iznajdljivost in to, da si ljudje med seboj še vedno znamo pomagati. In te principe Mateja Lopuh iz paliative prenaša tudi na druga področja v življenju. Včasih jo kdo vpraša, ali obstaja še kaka druga stvar, ki jo zanima poleg razvoja paliativne oskrbe v Slovenije. In jo. V vseh teh letih dela z bolniki se je naučila od dela odklopiti, drugače ne gre. Rada ima jezike, njena strast so knjige in je navdušena kolesarka, še iz prejšnjega življenja, pravi, ko je še imela čas. A še vedno ima načrte in na to, da človek ne sme imeti preveč neizpolnjenih želja, jo večkrat opozorijo tudi njeni bolniki.
Košarkar Marko Milič je pri 38-ih letih končal kariero, v kateri je igral v 13-ih klubih od Amerike do Kuvajta, mimogrede pa postal še prvi Slovenec, ki je nastopil v NBA ligi. Navduševal je z atraktivno igro, bil ljubljenec občinstva, v garderobi skrbel za zabavo, pred mikrofonom zgovoren. V Olimpijo se je večkrat vrnil, v slovenski reprezentanci je želja po kolajni ostala neizpolnjena.
Solidno poučeni vedo, da je penologija veda o kazenskih sankcijah, hčer kriminologije in vnučka prava. Z vsemi je povezan dr. Dragan Petrovec, ki za razliko od mnogih naših intelektualcev noče lagodno držati jezika za zobmi, ampak vse sproti pojavljajoče se nepravilnosti v slovenski družbi neprizanesljivo in na mah ošvrkne s kritičnim osebnim pogledom..
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Odtise Blaža Peršina, direktorja Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki jih pušča v slovenskem kulturnem prostoru, težko spregledamo. Čeprav je pravnik, je z inovativnimi praksami spremenil podobo nekaterih kulturnih ustanov. Prepričan je, da so bili v obdobju, ko še ni bilo interneta in Facebooka, pogovori tista komunikacija, ki je izpostavljala človeka in mu dajala odgovore na vprašanja: zakaj in kako živi v nekem okolju. Se je zato zapisal umetnosti, ker je bil njihov dom vedno odprt za umetnike, ki so obiskovali očeta slikarja, igralce?
Brane Gruban nekdaj gospodarstvenik, zdaj predavatelj, strokovnjak za komuniciranje, je prepričan, da smo si z negativno selekcijo pri izbiri vodilnih v Sloveniji povzročili veliko škodo, da kopici slovenskih menedžerjev ne bi niti avtomobila dal oprati in da bi bili uspešnejši, če bi več podjetji vodile ženske. Tudi o zadovoljstvu in zavzetosti zaposlenih, pa o komunikacijskih zdrsih slovenskega menedžmenta in politike.
Naš tokratni Nedeljski gost je Nemec, generalni direktor Evropske organizacije za jedrske raziskave Rolf-Dieter Heuer. To je tisti, ki je svetu leta 2012 oznanil, da so v Cernu odkrili težko pričakovani Higgsov bozon, delec, ki bi utegnil vplivati na to, da se bo naše dojemanje vesolja močno spremenilo. 67-letni fizik, ki prisega na logiko pri razumevanju ustroja narave in ki se na račun znanosti ne šali, je tudi velik navdušenec nad nogometom.
Študent psihologije, po diplomi menedžmenta, je dobršen del svoje poti preživel v gospodarstvu. Nato se je posvetil gradnji odnosov: ustanovil je Pogajalsko akademijo, Društvo mediatorjev, skupaj z ženo Zavod Mirabi in Društvo za Imago terapijo Slovenije. Nedeljski gost Danile Hradil Kuplen je bil Rudi Tavčar.
Vojko Volk velja za ljudskega in terenskega diplomata. Na svojih misijah je obredel tudi najbolj odročne kraje Kosova, Italije in Hrvaške, v katedrali prižigal sveče, s premieri jedel pice in s kravato kot kitarist zaigral v bendu. Obdobje njegovega mandata v Zagrebu je najbolj zaznamoval arbitražni sporazum, zapečaten s prisluškovalno afero. Z Vojkom Volkom, ki velja za diplomata brez dlake na jeziku in deluje tudi kot pronicljiv publicist, smo se pogovarjali tik pred iztekom njegove veleposlaniške funkcije na Hrvaškem.
Novinarka Meta Krese in fotograf ter novinar Arne Hodalič sta se vrnila z madžarsko-srbske meje, kjer sta spremljala begunce na njihovih poteh iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana. S sodelavci pripravljata dokumentarni film o modernih zidovih, ki jih države iz takšnih ali drugačnih razlogov gradijo na svojih mejah. Pripovedujeta zgodbe o več tisoč kilometrov dolgih poteh do držav schengenskega paradiža, nesrečnih usodah beguncev, ksenofobnih kvotah za priseljence, ozkogledni politiki, predsodkih …
Primož Premzl, mariborski založnik in galerist, zgodovinarski genius loci, je eden največjih slovenskih intelektualcev, ki ga večina Mariborčanov pozna po odmevnih družbenokritičnih akcijah in duhovitih potegavščinah, ki si jih pogosto privošči na račun someščanov in lokalnih političnih veljakov.
Popotnik, del vodniške ekipe Shappa, ki je čez ocean prvič potoval pred dobrimi dvajsetimi leti in potem skoraj ni bilo več dileme, da v življenju želi potovati in od tega tudi živeti. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Potuje 11 mesecev v letu. Pri svojih 42-ih ima sanjsko službo, počne tisto, kar ga najbolj veseli, raziskuje svet in od tega tudi živi. Čeprav naj bi se zapisal ekonomiji, pa sedaj vodi potovalno agencijo Shappa, ki sopotnikom obljublja avanturo z nahrbtnikom na rami. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Marcel Štefančič je filmski kritik in publicist, avtor več kot 70 knjig ter voditelj oddaje Studio City.
Neveljaven email naslov