Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
"Razumem strah Evropejcev, ko vidijo milijone prihajajočih beguncev, a to vojno smo dovolili. Vsak je zanjo kaj financiral ali je prijatelj koga, ki je financiral to zlo."
Florence Hartmann, nekdanjo Jugoslavijo ste prvič obiskali že pred več kot tridesetimi leti, v dolgi karieri dopisnice z Balkana ste se dobro naučili tudi jezika. Kako je mlada Francozinja takrat videla Jugoslavijo?
Najprej sem se naučila samo ene besede – (tega) ni! V Jugoslaviji je že bila ekonomska kriza, počasi se je začenjal razpad države, čutiti je bilo tudi odpiranje proti zahodu in začetke demokratizacije. Spominjam se, da so slovenski intelektualci in novinarji takrat s svojimi razmišljanji in zapisi veljali za pravo avantgardo. Žal se je razpadanje Jugoslavije na koncu iz procesa postopne demokratizacije zaradi nacionalističnih teženj spremenilo v vojno. Zavladal je populizem, ki smo mu pravzaprav tudi danes priče v Evropi. Edini cilj je osvojitev oblasti in uveljavitev idej, ki jih s procesom demokracije ne bi bilo mogoče uresničiti. No, Evropa je bila konec osemdesetih let preveč pod vtisom padca berlinskega zidu in je prezrla možnost, da bi se Jugoslovani razšli v bolj demokratičnem duhu, vlada Anteja Markovića bi morda lahko izpeljala sprejemljive reforme. A zmagala je nacionalistična in vojna opcija.
Lahko bi rekli, da ste se zaradi Jugoslavije tudi vi znašli v zaporu. Vas je aretacija 24. marca letos presenetila ali ste morda vseeno pričakovali, da bi se kaj takega lahko zgodilo?
Seveda tega nisem pričakovala, Evropejci imamo vendarle določene pravice, Konvencija o človekovih pravicah bi morala biti jasna, Združeni narodi naj bi bili zagotovilo za standarde na tem področju. Več kot očitno je, da je šlo pri mojem priprtju za zlorabo položaja določenih ljudi. To je sramota za Združene narode in tudi evropske države, ne Nizozemska ne Francija nista zaščitili mojih osnovnih pravic. To me zelo skrbi. Če se je to lahko zgodilo meni, pred kamerami, potem se lahko zgodi vsakomur!
"Določeni ljudje so zlorabili svoj položaj. To je sramota za ZN in tudi Evropo."
Simbolično sem končala med zločinci, katerim bi moralo soditi tako sodišče, ki bi na podlagi dokazov obsodilo vse zločine nad nedolžnimi žrtvami, katerih med vojno nihče ni zaščitil, nihče ni rešil. Namesto tega je bila obsojena novinarka! Obsojena sem bila namreč le zato, ker sem kot novinarka spregovorila o stvareh, o katerih se je sicer že prej pisalo, le dopolnila sem jih s podrobnostmi, kot so imena sodnikov, ki so namesto zakonodaji in pravici dali prednost političnim kupčijam. Tukaj je imela interese predvsem Srbija, ki bi morda morala plačati vojne odškodnine. Ko sem opozorila na to odločitev, ki je nezakonita in v nasprotju z resolucijo Varnostnega sveta, ustanovitelja haaškega sodišča, sem na zatožno klop sedla jaz, in ne ljudje, ki so nezakonito odločili. Z ničemer nisem blatila sodišča, saj je pomembno, da deluje in obsodi vse nečloveško, kar se je zgodilo med vojno.
Kaj kaže vaš primer, vaša izkušnja?
Take reči se dogajajo v nedemokratičnih državah. Moj primer kaže, da skušajo velike sile, ZDA, države EU in nekatere druge, s pomočjo nekaterih sodnikov haaškega sodišča, ki so neetični, nemoralni in na teh položajih sploh ne bi smeli biti, vplivati na sodišče, ki pripada vsem nam, ki pripada človečnosti. Ali to pomeni, da odpiramo možnost širjenju barbarstva, da ukinjamo Ženevsko konvencijo, da pozabljamo vse lekcije, ki bi se jih morali naučiti iz holokavsta? S tem opuščamo najpomembnejše pridobitve Evropske unije! Je res pomembnejša razprava o širini mrež za ribolov v Jadranskem morju ali je vendarle pomembneje braniti človekove pravice?
Moramo se vrniti k bistvu – od Baltika do Jadrana imamo transverzalo profašizma. Kam gremo? Temu sem se uprla. To sicer ne pomeni veliko, a nihče mi ne more očitati, da sem se sprijaznila. Vsi se moramo boriti za skupno stvar in združiti prizadevanja, da se upremo odvzemanju pravic.
Lahko pri vašem prijetju morda govorite celo o osebnem maščevanju sodnikov? Recimo Theodora Merona, 86-letnega ameriškega sodnika …
Zagotovo! Kot kaže, je celo on izdal nalog varnostnikom, naj me pridržijo. Šest let sem sodelovala s haaško tožilko in skupaj z njo prepričevala države, NATO , naj poiščejo zločince, ki so bili na begu, da bi jih sodišče lahko obtožilo in obravnavalo njihove zločine. Na koncu pa sem bila edina oseba v vsej zgodovini sodišča, ki jo je prijelo mednarodno pravosodje. Za kar sploh niso imeli naloga. Vendar ni pomembna moja osebna zgodba oziroma osebno maščevanje sodnika.
"Od Baltika do Jadrana imamo transverzalo profašizma. Kam gremo?"
Pomembno je, da je smel nekdo vsem na očeh zlorabiti svoja pooblastila za to, da je lahko uveljavil svoje zasebne interese. Ta sodnik je sodeloval pri odločitvi, o kateri sem pisala in zaradi katere sem bila obsojena. Ni šlo le za njegovo zlorabo položaja: zaščitila me ni niti moja lastna država. To pomeni, da ne le moja država, pač pa vse zahodne države dopuščajo, da sodišče ne opravlja dela, zaradi katerega je bilo leta 1993 ustanovljeno. To nas mora skrbeti. Jaz sem samo kolateralna škoda zelo nevarnega in zaskrbljivega procesa ukinjanja Ženevske konvencije, ukinjanja boja proti nekaznovanju, pravzaprav vračanja v srednji vek.
To je ukinjanje pravnega reda, kar je zelo nevarno. Ne zaradi mene, pač pa, ker te ustanove izgubljajo vsakršno kredibilnost. Sodišče me obsoja, da so zaradi mene izgubili kredibilnost? Ma, pošljite vse v pokoj! Ali sploh kdo preverja, ali so ti ljudje sploh še profesionalni, etični, ali izpolnjujejo svoje obveznosti? V vsaki službi se to preverja, tukaj pa ne. Imamo francoske sodnike, ki so osvobodili Šešlja z argumentom, da sovražni govor ni kaznivo dejanje.
Omenjate Šešlja, kot novinarka ste ga srečali že med vojno, kot sodelavka haaške tožilke ste videli veliko dokumentacije, kako je mogoče, da je bil oproščen ...
… ne, nemogoče je, razen, če smo v ugrabljeni instituciji, ki se očitno ukvarja z nečim drugim, politiko ali kaj vem čim. Če temu sploh lahko rečemo politika. To je institucija, v kateri smejo sodniki razmišljati popolnoma noro, da sovražni govor pač ni nič nevarnega in da sploh ni povezave med sovražnim govorom in zločini, ki se nato dogajajo, ker so borci spodbujeni, naj še naprej delajo zločine.
Šešelj ni samo govoril, bil je na terenu, v Šidu, v Vukovarju, ko so njegovi ljudje ubijali, bil je v vzhodni Bosni, na Grbavici, člani njegove paravojaške enote Beli orli so fotografirani na tankih, leta 1993 je osebno razglasil "vojvode", tiste med njimi, ki so najbolj učinkovito klali ljudi v vzhodni Bosni. In potem mu sodi sodnik, ki v življenju ni bil tam, ki je bil svetovalec francoskega predsednika v času konca te vojne in ki očitno zaradi lastnega političnega prepričanja meni, da je vse to sprejemljivo.
Je sploh kdo preverjal mnenja sodnikov? Dva sodnika v tem sodnem svetu sta glasovala proti, a je bil eden od njiju, danski sodnik, izločen iz sveta, češ da je svojim prijateljem poslal zasebno elektronsko sporočilo, ki pa je bilo nato objavljeno v medijih, čeprav ga tem zagotovo ni dal nobeden od njegovih prijateljev. Torej ima sodišče službo, ki se ukvarja z nadzorom elektronske pošte članov, zato da bi se lahko spremenila sestava sodnega sveta in bi potem lahko prišlo do oprostilne sodbe. Šešelj namreč ni bil osvobojen zaradi pravnega razloga, ker ne bi bilo dokazov.
So vpletene tajne službe?
Lahko domnevamo, dokazov nimamo, nikoli jih nimamo, lahko le rečemo, da smo morda vsi nori. A nismo nori! V Šešljevi sodbi ni pravne podlage, to je dejstvo. Z menjavo sodnika se je sodba spremenila. In tako imamo v nasprotju z obsodbo vpliva sovražnega govora v Ruandi, kjer so bili obsojeni ministri, novinarji in mediji, v Evropi sodišče, ki trdi, da sovražni govor v Evropi ni kriminalno dejanje. In to je nevarno, če ne za nekdanjo Jugoslavijo, pa za sedanjost.
Sodbi Šešlju bo zagotovo sledila pritožba: menite, da je še možnost za kakšno spremembo, za vsaj simbolno kazen?
Da, zdaj nekaj upora vendarle je, kdo bo najbrž vprašal, ali ste nori, pa bo sodnik Meron, ki je zdaj predsednik sodnega sveta, sprejel kakšno rešitev, zaradi katere bo morda videti kot rešitelj pravičnosti. Toda vse to stane milijone! Ali se bomo zdaj malo igrali in nekaj malega popravili, da pač pomirimo javnost? Vsa sodišča, tako haaško sodišče za nekdanjo Jugoslavijo kot tisto za Ruando in tudi stalno sodišče za človekove pravice imajo dolžnost ne le obsoditi konkretne zločine, pač pa tudi postavljati splošne smernice, po katerih nato znamo presoditi recimo, kaj je genocid, kaj je poveljniška odgovornost – da je to jasno in da zaživi v praksi.
"Nemogoče, da je Haag oprostil Vojislava Šešlja. Razen, če smo v ugrabljeni instituciji, ki se ukvarja s politiko."
Zdaj se vse to preprečuje: vse gre v smer ustvarjanja pravnih podlag, na katerih se bo smelo z vsemi sredstvi vojskovati še naprej in tudi kršiti mednarodno humanitarno pravo. To pravo pa je nastalo kot rezultat našega znanja in pameti po največjem zločinu človeštva – holokavstu v času 2. svetovne vojne. Pozabili smo torej na nauke iz preteklosti, kar pomeni, da se lahko vse ponavlja. To me skrbi.
Kako se spominjate zadnjih dni junija 1991, v Slovenijo ste prišli kot dopisnica časopisa Le Monde na začetku k sreči kratke vojne …
Priletela sem z Jatovim letalom iz Beograda. Bilo je zelo nenavadno. Sopotniku, nemškemu novinarju, ki je očitno poznal pilota, je ta zaupal, da letala tisti večer ne sme več pustiti na brniškem letališču, temveč ga mora odpeljati v Avstrijo. Očitno so imele letalske družbe dobre vire informacij in so se bale, da bi se lahko kaj zgodilo. Mene pa so poslali tja kot mlado novinarko, ker nihče ni mislil, da se bo začela vojna. A naslednje jutro, po proslavi, smo se zbudili in tanki so mleli vse pred seboj, tudi na ljubljanskih ulicah. Resda v primerjavi s tem, kar se je pozneje dogajalo na območju nekdanje Jugoslavije, to ni bilo skoraj nič, a vendarle, bila je vojna, bilo je grozljivo, pred našimi očmi se je začela prva vojna na evropskih tleh po koncu 2. svetovne vojne … Nato se je vse le še stopnjevalo, po dogovoru na Brionih je Milošević sicer dovolil umik vojske, vendar si ni prizadeval, da vojne ne bi bilo, pač pa so vsi dovolili, namerno ali ne, da se je vojska le prerazporedila na Hrvaško. Pravzaprav so vsakič, ko so skušali sprejeti kak mirovni dogovor, samo dovolili, da se je vojskovanje še razširilo na sosednje območje. Ni bilo solidarnosti, s katero bi širjenje vojne lahko preprečili. Žal.
Vaše življenje je pravzaprav polno simboličnih dogodkov. Iz Zagreba v Beograd ste potovali z zadnjim rednim vlakom, pozneje je bila ta železniška pot zaradi vojne kar nekaj let zaprta.
Umaknili smo se z avtom, ker je bila avtocesta zaradi zbombardiranih tovornjakov že zaprta. Potovali smo po poteh, ki jih je sicer uporabljala slovenska Teritorialna obramba, in nekako nam je uspelo priti do Zagreba. Potovala sem s francoskim kolegom, ki ga je pozneje na Hrvaškem ubila mina. On bi se moral vrniti v Francijo, jaz pa sem sedla na zadnji vlak in se odpeljala proti Beogradu. Že pri Vinkovcih so nas ustavili zaradi bombardiranja, stali smo vso noč, noben taksist me ni hotel odpeljati v Beograd. V Beograd smo prispeli šele naslednje popoldne. Na vlaku je bilo zelo čudno vzdušje. Sopotniki so me prosili, naj jih opozorim, če bo na postaji v Beogradu vojaška policija. Takrat sem dojela, da so to mladi, ki so bili vpoklicani v JLA in so dezertirali. In ker jih je vojaška policija res čakala, v Beogradu niso izstopili. In to je bil takrat res zadnji vlak, mislim, da je naslednji peljal šele po letu 2000.
Napisali ste tudi knjigo o Slobodanu Miloševiću “La diagonale du fou”. Je bil Milošević res malo …?
Ne, to so bile šahovske poteze, strategija. Knjigo sem napisala leta 1999, ker me je ob številnih javno dostopnih podatkih, dokumentih, reportažah in pričevanjih različnih funkcionarjev, tudi slovenskih, čudilo, da pri haaškem sodišču za Miloševića, štiri leta po vloženi obtožnici za Karadžića in Mladića, obtožnica sploh še ni bila vložena. Ko sem knjigo končala, je bil obtožen za dogajanje na Kosovu, ne pa za tisto na Hrvaškem in v Bosni. In to je knjiga o njegovih strategijah in o njegovi vlogi pri začetku vojne in etničnem čiščenju.
"Ni bilo solidarnosti, s katero bi širjenje vojne lahko preprečili. Žal."
Ko sem dobro leto po izidu knjige prišla v Haag, se preiskava o dogajanju na Hrvaškem in v Bosni sploh še ni začela. Kot kaže, nekateri člani haaškega sodišča, odgovorni za preiskave, sploh niso hoteli zgubljati časa s preiskovanjem ljudi, za katere so bili prepričani, da nikoli ne bodo niti prijeti. Da jih bo politika zaščitila in teh procesov sploh ne bo. A hvala bogu se je preiskava končala in leta 2001 je bila proti Miloševiću vložena obtožnica za zločine na Hrvaškem, leto pozneje pa tudi za tiste v Bosni in Hercegovini.
Osebno ste se večkrat srečali z Miloševićem, Karađićem in Mladićem. Kakšni so bili, za kakšen tip ljudi gre?
To so ljudje, ki so se oklenili oblasti in … Težko to pojasnim v hrvaščini ... To so bili ljudje, ki so bili pripravljeni zlorabiti oblast in uporabljati populizem in ki so bili pripravljeni ubiti vsakogar samo zato, da bi volilno telo ostalo homogeno, kar jim je omogočalo, da sami ostanejo na oblasti. To je povedano zelo poenostavljeno, vsak je imel seveda svoje posebnosti.
Ničesar se niso naučili, ničesar dojeli. Živijo na drugem planetu. Zato nikoli ne smemo pozabiti na Montesquieujevo opozorilo, da potrebujemo oblast zato, da ustavi oblast: da ne pride do brezvladja, v katerem lahko pride do osebnega maščevanja, kot se je zgodilo pri sodniku Meronu, ali pa gredo stvari veliko dlje in pripeljejo do grozot, kot je vojna. Še več, na Hrvaškem razpravljajo o objavi seznama državnih sovražnikov po izboru trenutne oblasti … Seveda imate pravico, da kakšnih ljudi ne marate ali se z njimi ne strinjate, a ne morete kar z represijo, silo in terorjem ukinjati demokracije.
"Treba je stigmatizirati zločin, da je sram storilce, ne pa žrtve. Zdaj je sram žrtve."
To so ljudje, ki ne dojamejo, da so uničili državo, ljudi, družine, in ki bodo zločine ponavljali. Morda ne v takem obsegu, kakršnega so imeli zločini, zaradi katerih so potekali nürnberški procesi po 2. svetovni vojni, a gre za enake zločine. Zato je take ljudi vselej treba postaviti pred sodišče in jih soočiti z realnostjo, ki je sami niso sposobni doumeti. Zločini ne smejo ostati nekaznovani, ne le zaradi žrtev, pač pa tudi zato, ker ti ljudje ničesar ne dojemajo,če jim ne grozimo s kaznijo. Resnici na ljubo ne dojamejo niti takrat, a treba je stigmatizirati zločin, da je sram storilce, ne pa žrtve. Zdaj pa je sram žrtve.
To pomeni, da se Evropa in Zahod nista veliko naučila iz vojne v nekdanji Jugoslaviji?
Niso se niti potrudili. Evropa je menila, da gre za vojno na obrobju, ki ni prav pomembna. A če se kaj takega dovoljuje na evropskih tleh, se dovoljuje povsod. Vsi smo tako čutili in zato smo tako zavzeto spremljali to vojno in nismo odšli. To je bil prvi majhen znak. Tudi holokavst se ni začel s plinskimi celicami. Začel se je z drobnimi stvarmi, kot je prepoved vstopa Judov v slaščičarne. Takrat so to jemali kot nekaj nepomembnega. Seveda to ni bilo najpomembnejše, a bil je prvi korak. Tako je bila tudi vojna v Jugoslavija prvo opozorilo, da se mora Evropa odločno in stalno boriti za svoje dosežke: za demokracijo je treba skrbeti kot za nežno rastlinico. Ko je Jörg Haider po uspehu na volitvah želel vstopiti v avstrijsko vlado, je vsa Evropa, spretno ali malo manj spretno, vendarle predlagala, naj ga bojkotirajo. Pri tem je nepomembno, ali je bila metoda primerna ali ne, a bila je reakcija v smislu 'to je grozno, kaj bomo storili'. Zdaj pa takih reakcij ni več. Zdaj se nacisti hvalijo, da imajo črno transverzalo od Baltika do Jadrana, in so na to ponosni. In kaj? To se bo širilo? Moramo najti način, kako to preprečiti, sicer se res ničesar nismo naučili!
Osvetlili ste zanimiva ozadja delovanja posebnega evropskega sodišča za zločine v nekdanji Jugoslaviji. Izdala je tudi knjigo o žvižgačih. Se vsaj malo počutite kot žvižgačica?
Ne, ker žvižgač nima nikakršne zaščite. Dela v javnem ali zasebnem podjetju in ima dostop do informacij, ki drugim niso dostopne, ter pokaže na kakšno oškodovanje javnega interesa. Žvižgača pogosto ne poimenujemo tako, ker je le anonimni vir novinarja in novinar potem tak problem predstavi javnosti.
Jaz nisem žvižgačica, ker nisem bila ne obtožena ne obsojena zaradi tega, ker bi izkoristila svoj položaj za objavljanje informacij o haaškem sodišču v javnosti. Raziskovala sem nekaj, kar je že bilo javno. Nisem žvižgačica, ker bi vsak novinar lahko prišel do teh informacij, zakaj tega niso želeli, pa je drugo vprašanje.
Novinar je vsaj teoretično zaščiten, lahko pa je obtožen za obrekovanje, če ne govori resnice. V mojem pisanju je bilo vse res, a se je sodišče odločilo, da ne bo upoštevalo 19. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah o svobodi govora. Zaradi krivice, ki mi jo je s priprtjem storilo haaško sodišče, bom proti odgovornim iz Združenih narodov vložila tožbo, saj želim tako opozoriti na dvoličnost mednarodnega prava. Poleg tega sem ozadje dela haaškega sodišča razkrila, ko nisem več bila njegova tiskovna predstavnica. Moja edina podobnost z žvižgači je, da sem za razkritje plačala visoko kazen.
Med balkansko vojno ste bili priča številnim žalostnim usodam beguncev. Kako razumete odziv Evrope na današnje zgodbe beguncev iz Sirije, Afganistana in drugih držav? Veliko je predsodkov, negativnih odzivov …
To si razlagam na dva načina: najprej, da je to le še en dokaz o ukinjanju Ženevske konvencije, kar pomeni, da smo se vrnili k torturi, ob tem pa sta molčali Amerika in Evropa. V Siriji je bilo bombardiranih več kot 50 bolnišnic, za posebno resolucijo Varnostnega sveta so potrebovali čisto predolgo. Poleg tega, oprostite, Ženevska konvencija že obstaja. In spomnimo se, da jo je treba upoštevati vselej in do konca življenja. Razen če premorete politični pogum, da jo ukinete in poveste, da boste barbarstvo preganjali z barbarstvom! To ni pošteno.
Razumem strah Evropejcev, ko vidijo milijone prihajajočih, a to vojno smo dovolili. Vsak je zanjo kaj financiral ali je prijatelj koga, ki je financiral to zlo. Igračkamo se, kot da smo na šolskem dvorišču. In ker vojna kar trajala, se je širši prostor seveda napolnil z begunci, ki so tam prisiljeni ostati. Libanon, Jordanija in druge države so čisto polne, ne morejo več sprejemati beguncev. Zato je bilo čisto predvidljivo, da bodo po štirih letih begunci šli tudi drugam. Če si tega nismo želeli, bi morali ukrepati prej. Prej bi morali skušati ustaviti vojno na različne načine, jasno je, da se je ne da ustaviti le z enim ukrepom, pač pa s kombiniranjem več ukrepov.
"Razumem strah Evropejcev, ko vidijo milijone prihajajočih beguncev, a to vojno smo dovolili. Vsak jo je sofinanciral."
A mi kot da igramo biljard, kroglo potiskamo sem in tja. Zapreti vrata ljudem, ki jih ščiti Ženevska konvencija, je narobe. To so začasni prebivalci Evrope in ko se bo vojna v Siriji končala, jih bo Evropa smela vrniti nazaj. Ne sme pa jih vračati zdaj, ko je vojna.
Mnogi v Sloveniji menijo, da se je naša država med vojno na območju nekdanje Jugoslavije dobro izkazala, bili smo strpni, ponudili smo pomoč …
Ne strinjam se, da so bili begunci prav širokosrčno sprejeti. Morda proti koncu. Sicer pa je sprejemanje potekalo tako, kot je državam pač ustrezalo. Begunci so bili razseljene osebe, ki niso odhajale prek meja nekdanje skupne države. Zato jih ni bilo treba obravnavati kot begunce. Žal mi je, da se begunski status ni podeljeval mladim dezerterjem iz Srbije, ker Srbija uradno ni bila v vojni.
Tem ljudem tako ne bi bilo treba služiti Miloševiću pri etničnem čiščenju in ne bi za to izgubljali življenj. Se je pa pozneje zgodilo, da sta zaradi širokega sprejemanja beguncev v ZDA tja pobegnili dve celotni brigadi, tista iz Zvornika in tista iz Bratunca, pripadniki obeh so sodelovali v srebreniškem pokolu. Te ljudi sicer zdaj vračajo nazaj, ker so lagali emigracijskim oblastem …
Res je v Evropi kriza, res je velika brezposelnost, a naša dolžnost je, da begunce sprejmemo. In ta obveznost je odlična, ker nas ves čas opozarja, da moramo paziti, da barbarstvo ne zmaga, da ne bo vojn, da ne smemo obračati glave stran. Vsega tega se zavemo šele, ko se srečamo z begunci, s terorističnimi akcijami.
874 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
"Razumem strah Evropejcev, ko vidijo milijone prihajajočih beguncev, a to vojno smo dovolili. Vsak je zanjo kaj financiral ali je prijatelj koga, ki je financiral to zlo."
Florence Hartmann, nekdanjo Jugoslavijo ste prvič obiskali že pred več kot tridesetimi leti, v dolgi karieri dopisnice z Balkana ste se dobro naučili tudi jezika. Kako je mlada Francozinja takrat videla Jugoslavijo?
Najprej sem se naučila samo ene besede – (tega) ni! V Jugoslaviji je že bila ekonomska kriza, počasi se je začenjal razpad države, čutiti je bilo tudi odpiranje proti zahodu in začetke demokratizacije. Spominjam se, da so slovenski intelektualci in novinarji takrat s svojimi razmišljanji in zapisi veljali za pravo avantgardo. Žal se je razpadanje Jugoslavije na koncu iz procesa postopne demokratizacije zaradi nacionalističnih teženj spremenilo v vojno. Zavladal je populizem, ki smo mu pravzaprav tudi danes priče v Evropi. Edini cilj je osvojitev oblasti in uveljavitev idej, ki jih s procesom demokracije ne bi bilo mogoče uresničiti. No, Evropa je bila konec osemdesetih let preveč pod vtisom padca berlinskega zidu in je prezrla možnost, da bi se Jugoslovani razšli v bolj demokratičnem duhu, vlada Anteja Markovića bi morda lahko izpeljala sprejemljive reforme. A zmagala je nacionalistična in vojna opcija.
Lahko bi rekli, da ste se zaradi Jugoslavije tudi vi znašli v zaporu. Vas je aretacija 24. marca letos presenetila ali ste morda vseeno pričakovali, da bi se kaj takega lahko zgodilo?
Seveda tega nisem pričakovala, Evropejci imamo vendarle določene pravice, Konvencija o človekovih pravicah bi morala biti jasna, Združeni narodi naj bi bili zagotovilo za standarde na tem področju. Več kot očitno je, da je šlo pri mojem priprtju za zlorabo položaja določenih ljudi. To je sramota za Združene narode in tudi evropske države, ne Nizozemska ne Francija nista zaščitili mojih osnovnih pravic. To me zelo skrbi. Če se je to lahko zgodilo meni, pred kamerami, potem se lahko zgodi vsakomur!
"Določeni ljudje so zlorabili svoj položaj. To je sramota za ZN in tudi Evropo."
Simbolično sem končala med zločinci, katerim bi moralo soditi tako sodišče, ki bi na podlagi dokazov obsodilo vse zločine nad nedolžnimi žrtvami, katerih med vojno nihče ni zaščitil, nihče ni rešil. Namesto tega je bila obsojena novinarka! Obsojena sem bila namreč le zato, ker sem kot novinarka spregovorila o stvareh, o katerih se je sicer že prej pisalo, le dopolnila sem jih s podrobnostmi, kot so imena sodnikov, ki so namesto zakonodaji in pravici dali prednost političnim kupčijam. Tukaj je imela interese predvsem Srbija, ki bi morda morala plačati vojne odškodnine. Ko sem opozorila na to odločitev, ki je nezakonita in v nasprotju z resolucijo Varnostnega sveta, ustanovitelja haaškega sodišča, sem na zatožno klop sedla jaz, in ne ljudje, ki so nezakonito odločili. Z ničemer nisem blatila sodišča, saj je pomembno, da deluje in obsodi vse nečloveško, kar se je zgodilo med vojno.
Kaj kaže vaš primer, vaša izkušnja?
Take reči se dogajajo v nedemokratičnih državah. Moj primer kaže, da skušajo velike sile, ZDA, države EU in nekatere druge, s pomočjo nekaterih sodnikov haaškega sodišča, ki so neetični, nemoralni in na teh položajih sploh ne bi smeli biti, vplivati na sodišče, ki pripada vsem nam, ki pripada človečnosti. Ali to pomeni, da odpiramo možnost širjenju barbarstva, da ukinjamo Ženevsko konvencijo, da pozabljamo vse lekcije, ki bi se jih morali naučiti iz holokavsta? S tem opuščamo najpomembnejše pridobitve Evropske unije! Je res pomembnejša razprava o širini mrež za ribolov v Jadranskem morju ali je vendarle pomembneje braniti človekove pravice?
Moramo se vrniti k bistvu – od Baltika do Jadrana imamo transverzalo profašizma. Kam gremo? Temu sem se uprla. To sicer ne pomeni veliko, a nihče mi ne more očitati, da sem se sprijaznila. Vsi se moramo boriti za skupno stvar in združiti prizadevanja, da se upremo odvzemanju pravic.
Lahko pri vašem prijetju morda govorite celo o osebnem maščevanju sodnikov? Recimo Theodora Merona, 86-letnega ameriškega sodnika …
Zagotovo! Kot kaže, je celo on izdal nalog varnostnikom, naj me pridržijo. Šest let sem sodelovala s haaško tožilko in skupaj z njo prepričevala države, NATO , naj poiščejo zločince, ki so bili na begu, da bi jih sodišče lahko obtožilo in obravnavalo njihove zločine. Na koncu pa sem bila edina oseba v vsej zgodovini sodišča, ki jo je prijelo mednarodno pravosodje. Za kar sploh niso imeli naloga. Vendar ni pomembna moja osebna zgodba oziroma osebno maščevanje sodnika.
"Od Baltika do Jadrana imamo transverzalo profašizma. Kam gremo?"
Pomembno je, da je smel nekdo vsem na očeh zlorabiti svoja pooblastila za to, da je lahko uveljavil svoje zasebne interese. Ta sodnik je sodeloval pri odločitvi, o kateri sem pisala in zaradi katere sem bila obsojena. Ni šlo le za njegovo zlorabo položaja: zaščitila me ni niti moja lastna država. To pomeni, da ne le moja država, pač pa vse zahodne države dopuščajo, da sodišče ne opravlja dela, zaradi katerega je bilo leta 1993 ustanovljeno. To nas mora skrbeti. Jaz sem samo kolateralna škoda zelo nevarnega in zaskrbljivega procesa ukinjanja Ženevske konvencije, ukinjanja boja proti nekaznovanju, pravzaprav vračanja v srednji vek.
To je ukinjanje pravnega reda, kar je zelo nevarno. Ne zaradi mene, pač pa, ker te ustanove izgubljajo vsakršno kredibilnost. Sodišče me obsoja, da so zaradi mene izgubili kredibilnost? Ma, pošljite vse v pokoj! Ali sploh kdo preverja, ali so ti ljudje sploh še profesionalni, etični, ali izpolnjujejo svoje obveznosti? V vsaki službi se to preverja, tukaj pa ne. Imamo francoske sodnike, ki so osvobodili Šešlja z argumentom, da sovražni govor ni kaznivo dejanje.
Omenjate Šešlja, kot novinarka ste ga srečali že med vojno, kot sodelavka haaške tožilke ste videli veliko dokumentacije, kako je mogoče, da je bil oproščen ...
… ne, nemogoče je, razen, če smo v ugrabljeni instituciji, ki se očitno ukvarja z nečim drugim, politiko ali kaj vem čim. Če temu sploh lahko rečemo politika. To je institucija, v kateri smejo sodniki razmišljati popolnoma noro, da sovražni govor pač ni nič nevarnega in da sploh ni povezave med sovražnim govorom in zločini, ki se nato dogajajo, ker so borci spodbujeni, naj še naprej delajo zločine.
Šešelj ni samo govoril, bil je na terenu, v Šidu, v Vukovarju, ko so njegovi ljudje ubijali, bil je v vzhodni Bosni, na Grbavici, člani njegove paravojaške enote Beli orli so fotografirani na tankih, leta 1993 je osebno razglasil "vojvode", tiste med njimi, ki so najbolj učinkovito klali ljudi v vzhodni Bosni. In potem mu sodi sodnik, ki v življenju ni bil tam, ki je bil svetovalec francoskega predsednika v času konca te vojne in ki očitno zaradi lastnega političnega prepričanja meni, da je vse to sprejemljivo.
Je sploh kdo preverjal mnenja sodnikov? Dva sodnika v tem sodnem svetu sta glasovala proti, a je bil eden od njiju, danski sodnik, izločen iz sveta, češ da je svojim prijateljem poslal zasebno elektronsko sporočilo, ki pa je bilo nato objavljeno v medijih, čeprav ga tem zagotovo ni dal nobeden od njegovih prijateljev. Torej ima sodišče službo, ki se ukvarja z nadzorom elektronske pošte članov, zato da bi se lahko spremenila sestava sodnega sveta in bi potem lahko prišlo do oprostilne sodbe. Šešelj namreč ni bil osvobojen zaradi pravnega razloga, ker ne bi bilo dokazov.
So vpletene tajne službe?
Lahko domnevamo, dokazov nimamo, nikoli jih nimamo, lahko le rečemo, da smo morda vsi nori. A nismo nori! V Šešljevi sodbi ni pravne podlage, to je dejstvo. Z menjavo sodnika se je sodba spremenila. In tako imamo v nasprotju z obsodbo vpliva sovražnega govora v Ruandi, kjer so bili obsojeni ministri, novinarji in mediji, v Evropi sodišče, ki trdi, da sovražni govor v Evropi ni kriminalno dejanje. In to je nevarno, če ne za nekdanjo Jugoslavijo, pa za sedanjost.
Sodbi Šešlju bo zagotovo sledila pritožba: menite, da je še možnost za kakšno spremembo, za vsaj simbolno kazen?
Da, zdaj nekaj upora vendarle je, kdo bo najbrž vprašal, ali ste nori, pa bo sodnik Meron, ki je zdaj predsednik sodnega sveta, sprejel kakšno rešitev, zaradi katere bo morda videti kot rešitelj pravičnosti. Toda vse to stane milijone! Ali se bomo zdaj malo igrali in nekaj malega popravili, da pač pomirimo javnost? Vsa sodišča, tako haaško sodišče za nekdanjo Jugoslavijo kot tisto za Ruando in tudi stalno sodišče za človekove pravice imajo dolžnost ne le obsoditi konkretne zločine, pač pa tudi postavljati splošne smernice, po katerih nato znamo presoditi recimo, kaj je genocid, kaj je poveljniška odgovornost – da je to jasno in da zaživi v praksi.
"Nemogoče, da je Haag oprostil Vojislava Šešlja. Razen, če smo v ugrabljeni instituciji, ki se ukvarja s politiko."
Zdaj se vse to preprečuje: vse gre v smer ustvarjanja pravnih podlag, na katerih se bo smelo z vsemi sredstvi vojskovati še naprej in tudi kršiti mednarodno humanitarno pravo. To pravo pa je nastalo kot rezultat našega znanja in pameti po največjem zločinu človeštva – holokavstu v času 2. svetovne vojne. Pozabili smo torej na nauke iz preteklosti, kar pomeni, da se lahko vse ponavlja. To me skrbi.
Kako se spominjate zadnjih dni junija 1991, v Slovenijo ste prišli kot dopisnica časopisa Le Monde na začetku k sreči kratke vojne …
Priletela sem z Jatovim letalom iz Beograda. Bilo je zelo nenavadno. Sopotniku, nemškemu novinarju, ki je očitno poznal pilota, je ta zaupal, da letala tisti večer ne sme več pustiti na brniškem letališču, temveč ga mora odpeljati v Avstrijo. Očitno so imele letalske družbe dobre vire informacij in so se bale, da bi se lahko kaj zgodilo. Mene pa so poslali tja kot mlado novinarko, ker nihče ni mislil, da se bo začela vojna. A naslednje jutro, po proslavi, smo se zbudili in tanki so mleli vse pred seboj, tudi na ljubljanskih ulicah. Resda v primerjavi s tem, kar se je pozneje dogajalo na območju nekdanje Jugoslavije, to ni bilo skoraj nič, a vendarle, bila je vojna, bilo je grozljivo, pred našimi očmi se je začela prva vojna na evropskih tleh po koncu 2. svetovne vojne … Nato se je vse le še stopnjevalo, po dogovoru na Brionih je Milošević sicer dovolil umik vojske, vendar si ni prizadeval, da vojne ne bi bilo, pač pa so vsi dovolili, namerno ali ne, da se je vojska le prerazporedila na Hrvaško. Pravzaprav so vsakič, ko so skušali sprejeti kak mirovni dogovor, samo dovolili, da se je vojskovanje še razširilo na sosednje območje. Ni bilo solidarnosti, s katero bi širjenje vojne lahko preprečili. Žal.
Vaše življenje je pravzaprav polno simboličnih dogodkov. Iz Zagreba v Beograd ste potovali z zadnjim rednim vlakom, pozneje je bila ta železniška pot zaradi vojne kar nekaj let zaprta.
Umaknili smo se z avtom, ker je bila avtocesta zaradi zbombardiranih tovornjakov že zaprta. Potovali smo po poteh, ki jih je sicer uporabljala slovenska Teritorialna obramba, in nekako nam je uspelo priti do Zagreba. Potovala sem s francoskim kolegom, ki ga je pozneje na Hrvaškem ubila mina. On bi se moral vrniti v Francijo, jaz pa sem sedla na zadnji vlak in se odpeljala proti Beogradu. Že pri Vinkovcih so nas ustavili zaradi bombardiranja, stali smo vso noč, noben taksist me ni hotel odpeljati v Beograd. V Beograd smo prispeli šele naslednje popoldne. Na vlaku je bilo zelo čudno vzdušje. Sopotniki so me prosili, naj jih opozorim, če bo na postaji v Beogradu vojaška policija. Takrat sem dojela, da so to mladi, ki so bili vpoklicani v JLA in so dezertirali. In ker jih je vojaška policija res čakala, v Beogradu niso izstopili. In to je bil takrat res zadnji vlak, mislim, da je naslednji peljal šele po letu 2000.
Napisali ste tudi knjigo o Slobodanu Miloševiću “La diagonale du fou”. Je bil Milošević res malo …?
Ne, to so bile šahovske poteze, strategija. Knjigo sem napisala leta 1999, ker me je ob številnih javno dostopnih podatkih, dokumentih, reportažah in pričevanjih različnih funkcionarjev, tudi slovenskih, čudilo, da pri haaškem sodišču za Miloševića, štiri leta po vloženi obtožnici za Karadžića in Mladića, obtožnica sploh še ni bila vložena. Ko sem knjigo končala, je bil obtožen za dogajanje na Kosovu, ne pa za tisto na Hrvaškem in v Bosni. In to je knjiga o njegovih strategijah in o njegovi vlogi pri začetku vojne in etničnem čiščenju.
"Ni bilo solidarnosti, s katero bi širjenje vojne lahko preprečili. Žal."
Ko sem dobro leto po izidu knjige prišla v Haag, se preiskava o dogajanju na Hrvaškem in v Bosni sploh še ni začela. Kot kaže, nekateri člani haaškega sodišča, odgovorni za preiskave, sploh niso hoteli zgubljati časa s preiskovanjem ljudi, za katere so bili prepričani, da nikoli ne bodo niti prijeti. Da jih bo politika zaščitila in teh procesov sploh ne bo. A hvala bogu se je preiskava končala in leta 2001 je bila proti Miloševiću vložena obtožnica za zločine na Hrvaškem, leto pozneje pa tudi za tiste v Bosni in Hercegovini.
Osebno ste se večkrat srečali z Miloševićem, Karađićem in Mladićem. Kakšni so bili, za kakšen tip ljudi gre?
To so ljudje, ki so se oklenili oblasti in … Težko to pojasnim v hrvaščini ... To so bili ljudje, ki so bili pripravljeni zlorabiti oblast in uporabljati populizem in ki so bili pripravljeni ubiti vsakogar samo zato, da bi volilno telo ostalo homogeno, kar jim je omogočalo, da sami ostanejo na oblasti. To je povedano zelo poenostavljeno, vsak je imel seveda svoje posebnosti.
Ničesar se niso naučili, ničesar dojeli. Živijo na drugem planetu. Zato nikoli ne smemo pozabiti na Montesquieujevo opozorilo, da potrebujemo oblast zato, da ustavi oblast: da ne pride do brezvladja, v katerem lahko pride do osebnega maščevanja, kot se je zgodilo pri sodniku Meronu, ali pa gredo stvari veliko dlje in pripeljejo do grozot, kot je vojna. Še več, na Hrvaškem razpravljajo o objavi seznama državnih sovražnikov po izboru trenutne oblasti … Seveda imate pravico, da kakšnih ljudi ne marate ali se z njimi ne strinjate, a ne morete kar z represijo, silo in terorjem ukinjati demokracije.
"Treba je stigmatizirati zločin, da je sram storilce, ne pa žrtve. Zdaj je sram žrtve."
To so ljudje, ki ne dojamejo, da so uničili državo, ljudi, družine, in ki bodo zločine ponavljali. Morda ne v takem obsegu, kakršnega so imeli zločini, zaradi katerih so potekali nürnberški procesi po 2. svetovni vojni, a gre za enake zločine. Zato je take ljudi vselej treba postaviti pred sodišče in jih soočiti z realnostjo, ki je sami niso sposobni doumeti. Zločini ne smejo ostati nekaznovani, ne le zaradi žrtev, pač pa tudi zato, ker ti ljudje ničesar ne dojemajo,če jim ne grozimo s kaznijo. Resnici na ljubo ne dojamejo niti takrat, a treba je stigmatizirati zločin, da je sram storilce, ne pa žrtve. Zdaj pa je sram žrtve.
To pomeni, da se Evropa in Zahod nista veliko naučila iz vojne v nekdanji Jugoslaviji?
Niso se niti potrudili. Evropa je menila, da gre za vojno na obrobju, ki ni prav pomembna. A če se kaj takega dovoljuje na evropskih tleh, se dovoljuje povsod. Vsi smo tako čutili in zato smo tako zavzeto spremljali to vojno in nismo odšli. To je bil prvi majhen znak. Tudi holokavst se ni začel s plinskimi celicami. Začel se je z drobnimi stvarmi, kot je prepoved vstopa Judov v slaščičarne. Takrat so to jemali kot nekaj nepomembnega. Seveda to ni bilo najpomembnejše, a bil je prvi korak. Tako je bila tudi vojna v Jugoslavija prvo opozorilo, da se mora Evropa odločno in stalno boriti za svoje dosežke: za demokracijo je treba skrbeti kot za nežno rastlinico. Ko je Jörg Haider po uspehu na volitvah želel vstopiti v avstrijsko vlado, je vsa Evropa, spretno ali malo manj spretno, vendarle predlagala, naj ga bojkotirajo. Pri tem je nepomembno, ali je bila metoda primerna ali ne, a bila je reakcija v smislu 'to je grozno, kaj bomo storili'. Zdaj pa takih reakcij ni več. Zdaj se nacisti hvalijo, da imajo črno transverzalo od Baltika do Jadrana, in so na to ponosni. In kaj? To se bo širilo? Moramo najti način, kako to preprečiti, sicer se res ničesar nismo naučili!
Osvetlili ste zanimiva ozadja delovanja posebnega evropskega sodišča za zločine v nekdanji Jugoslaviji. Izdala je tudi knjigo o žvižgačih. Se vsaj malo počutite kot žvižgačica?
Ne, ker žvižgač nima nikakršne zaščite. Dela v javnem ali zasebnem podjetju in ima dostop do informacij, ki drugim niso dostopne, ter pokaže na kakšno oškodovanje javnega interesa. Žvižgača pogosto ne poimenujemo tako, ker je le anonimni vir novinarja in novinar potem tak problem predstavi javnosti.
Jaz nisem žvižgačica, ker nisem bila ne obtožena ne obsojena zaradi tega, ker bi izkoristila svoj položaj za objavljanje informacij o haaškem sodišču v javnosti. Raziskovala sem nekaj, kar je že bilo javno. Nisem žvižgačica, ker bi vsak novinar lahko prišel do teh informacij, zakaj tega niso želeli, pa je drugo vprašanje.
Novinar je vsaj teoretično zaščiten, lahko pa je obtožen za obrekovanje, če ne govori resnice. V mojem pisanju je bilo vse res, a se je sodišče odločilo, da ne bo upoštevalo 19. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah o svobodi govora. Zaradi krivice, ki mi jo je s priprtjem storilo haaško sodišče, bom proti odgovornim iz Združenih narodov vložila tožbo, saj želim tako opozoriti na dvoličnost mednarodnega prava. Poleg tega sem ozadje dela haaškega sodišča razkrila, ko nisem več bila njegova tiskovna predstavnica. Moja edina podobnost z žvižgači je, da sem za razkritje plačala visoko kazen.
Med balkansko vojno ste bili priča številnim žalostnim usodam beguncev. Kako razumete odziv Evrope na današnje zgodbe beguncev iz Sirije, Afganistana in drugih držav? Veliko je predsodkov, negativnih odzivov …
To si razlagam na dva načina: najprej, da je to le še en dokaz o ukinjanju Ženevske konvencije, kar pomeni, da smo se vrnili k torturi, ob tem pa sta molčali Amerika in Evropa. V Siriji je bilo bombardiranih več kot 50 bolnišnic, za posebno resolucijo Varnostnega sveta so potrebovali čisto predolgo. Poleg tega, oprostite, Ženevska konvencija že obstaja. In spomnimo se, da jo je treba upoštevati vselej in do konca življenja. Razen če premorete politični pogum, da jo ukinete in poveste, da boste barbarstvo preganjali z barbarstvom! To ni pošteno.
Razumem strah Evropejcev, ko vidijo milijone prihajajočih, a to vojno smo dovolili. Vsak je zanjo kaj financiral ali je prijatelj koga, ki je financiral to zlo. Igračkamo se, kot da smo na šolskem dvorišču. In ker vojna kar trajala, se je širši prostor seveda napolnil z begunci, ki so tam prisiljeni ostati. Libanon, Jordanija in druge države so čisto polne, ne morejo več sprejemati beguncev. Zato je bilo čisto predvidljivo, da bodo po štirih letih begunci šli tudi drugam. Če si tega nismo želeli, bi morali ukrepati prej. Prej bi morali skušati ustaviti vojno na različne načine, jasno je, da se je ne da ustaviti le z enim ukrepom, pač pa s kombiniranjem več ukrepov.
"Razumem strah Evropejcev, ko vidijo milijone prihajajočih beguncev, a to vojno smo dovolili. Vsak jo je sofinanciral."
A mi kot da igramo biljard, kroglo potiskamo sem in tja. Zapreti vrata ljudem, ki jih ščiti Ženevska konvencija, je narobe. To so začasni prebivalci Evrope in ko se bo vojna v Siriji končala, jih bo Evropa smela vrniti nazaj. Ne sme pa jih vračati zdaj, ko je vojna.
Mnogi v Sloveniji menijo, da se je naša država med vojno na območju nekdanje Jugoslavije dobro izkazala, bili smo strpni, ponudili smo pomoč …
Ne strinjam se, da so bili begunci prav širokosrčno sprejeti. Morda proti koncu. Sicer pa je sprejemanje potekalo tako, kot je državam pač ustrezalo. Begunci so bili razseljene osebe, ki niso odhajale prek meja nekdanje skupne države. Zato jih ni bilo treba obravnavati kot begunce. Žal mi je, da se begunski status ni podeljeval mladim dezerterjem iz Srbije, ker Srbija uradno ni bila v vojni.
Tem ljudem tako ne bi bilo treba služiti Miloševiću pri etničnem čiščenju in ne bi za to izgubljali življenj. Se je pa pozneje zgodilo, da sta zaradi širokega sprejemanja beguncev v ZDA tja pobegnili dve celotni brigadi, tista iz Zvornika in tista iz Bratunca, pripadniki obeh so sodelovali v srebreniškem pokolu. Te ljudi sicer zdaj vračajo nazaj, ker so lagali emigracijskim oblastem …
Res je v Evropi kriza, res je velika brezposelnost, a naša dolžnost je, da begunce sprejmemo. In ta obveznost je odlična, ker nas ves čas opozarja, da moramo paziti, da barbarstvo ne zmaga, da ne bo vojn, da ne smemo obračati glave stran. Vsega tega se zavemo šele, ko se srečamo z begunci, s terorističnimi akcijami.
Andrej Blatnik, doktor komunikologije, univerzitetni profesor, pisatelj, urednik, kolumnist, ki je za Fakulteto za humanistične študije v Kopru zasnoval predmet Kreativno pisanje, za LUD Literatura je petnajst let vodil delavnico pisanja kratke zgodbe, objavil je petnajst knjig v Sloveniji in več kot trideset v tujini, njegove kratke zgodbe so uvrščene v prestižne mednarodne antologije, je vabljen gost svetovnih literarnih festivalov. O tem, zakaj je kratka zgodba bolj zanimiva kot roman, o ustvarjalnem paradoksu današnjega časa in položaju kulture v Sloveniji.
Čeprav je Nace Breitenberger zdaj že nekaj let upokojen, je še vedno zelo dejaven in še vedno predaja znanje mladim generacijam. Na idrijski osnovni šoli otroke priseljenih staršev uči slovenskega jezika, pa tudi otroci njega naučijo kakšno besedo iz svojega jezika. Predvsem pa so ga mladi naučili, da jih posluša, da jih poskuša razumeti in da jih skuša peljati na tisto pot, za katero misli, da je prava. Precejšen del svojega je namenil udejstvovanju v Zvezi prijateljev mladine in ima najdaljši staž svetovalca TOM telefona. Pravi da so pomembne prave besede, ne lepe, lepih je hitro dovolj in preveč. Za njim je veliko lepih planinskih tur, že 50 let pa je tudi mentor mladim planincem, za kar mu je Planinska zveza Slovenija pred leti podelila najvišje nacionalno priznanje za delo z mladimi. Kot vse bolj ugotavlja Nace Breitenberger, dolgoletni pedagog, prostovoljec, ki se že več kot 50 let ukvarja z mladimi, se mu bo njegova delovna doba iztekla z njegovim življenjem.
Nataša Pirc Musar je zdaj odvetnica. S strankami, ki jih zastopa, in s svojim mnenjem o dogajanju v družbi pogosto dviguje prah. Njena karierna pot je pestra: bila je novinarka, voditeljica, informacijska pooblaščenka, spoznala je delo v gospodarstvu in javni upravi. O človekovih pravicah, negativnih kampanjah, nujni uvedbi pravil na spletu, pa tudi o seznamu držav, težkem motorju, bowlingu in ruski glasbi - doktorica Nataša Pirc Musar v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Vprašanje kam bi zašla pot slovenskega, takrat še jugoslovanskega, alpskega smučanja, če ne bi bilo njega in njegovih uspehov. Utrl je smer na vrh svojim smučarskim vrstnikom in njihovim naslednikom, zedinil slovenski narod kot že dolgo prej nihče, s sotekmovalci spisal zelo pomembno poglavje zgodbe o težnjah po svoji lastni državi. In zaznamoval eno lepo obdobje, tudi obdobje Pokala Vitranc, ki ga spremljamo ta konec tedna. Bojan Križaj. Z njim se je srečal Aleš Smrekar.
Profesionalno in ustvarjalno življenje doktorice Jane Javornik je dinamično in se razteza na več kontinentih: Združeno kraljestvo, Islandija, Kanada, Japonska, Južna Azija. In čeprav se odlično znajde v različnih akademskih okoljih sveta, je bila po dobrem letu nedavno razrešena z mesta generalne direktorice Direktorata za visoko šolstvo - ker tako možnost dopušča zakon. Kot pravi, ji izkušnja vseeno ne bo pustila grenkega priokusa. V pogovoru Nataše Štefe z doktorico Jano Javornik o visokem šolstvu pri nas in po svetu, o postpandemični realnosti ter o enakosti med spoloma pa tudi o Sloveniji ob 30-letnici države.
Fotografinja Manca Juvan pravi, da je kultura področje, ki je lahko na vsakem koraku kontroverzna. Mednarodno priznana in večkrat nagrajena umetnica se je po večletnem skoraj nomadskem življenju vrnila med domača hribovja. Kako se je soočila z ustvarjanjem med epidemijo, zakaj moramo vedno znova naslavljati problematiko že priborjenih človekovih pravic, kakšno je danes družbeno odgovorno delovanje, zakaj ji kot fotografinji oprema ni na prvem mestu in kakšno vlogo v njenem življenju igrajo konji? Z njo se pogovarja Gašper Andrinek.
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče. S predstojnico Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa doktorico Metodo Dodič Fikfak se bo Gorazd Rečnik pogovarjal tudi o eksperimentih na ljudeh, azbestu, Anhovem, formaldehidu, pa tudi o nujnosti fizičnega napora in mačehovskem odnosu do zgodovine.
Brita Krebs je slovenska humanitarka v afriški Gambiji. Zaradi različnih življenjskih prigod in nezgod je zaživela z več imeni. Brez pustnih mask je že bila Jelka, Brina in mama Minty, trenutno se Brita Krebs spet mudi v rodnem Zalogu pri Ljubljani. Z Damjanom Zorcem se pogovarjata o pričakovanih medsebojnih razlikah ter nepričakovanih podobnostih med Gambijo in Slovenijo.
Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica, se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj, kjer zdaj že več kot dvajset let živi in ustvarja. Od leta 2019 je tudi predsednica društva likovnih umetnic in umetnikov Avstrije. V prenovljeni dunajski palači Künstlerhaus, v domu umetnikov, jo je obiskala Tatjana Pirc.
Matea Benedetti, modna oblikovalka, kostumografka, ki z uporabo inovativnih materialov, kot recimo ananasovo in jabolčno usnje, svila iz lesa v modi odkriva nove dimenzije in opozarja na nujnost trajnostnega razmisleka. Epidemija je modo upočasnila, se bomo v prihodnje drugače obnašali? Matejina oblačila govorijo v imenu živali, saj ogrožene vrste, kot recimo papige, hobotnice, z unikatnimi digitalnimi potiski domujejo na njenih kreacijah. Za svojega oblikovanja in uporabe inovativnih materialov ter celovitega pristopa k modi je prejela mnogo nagrad doma in v tujini, njena obleka je bila predstavljena tudi na gala dogodku Red Carpet Green Dress pred Oskarji v Los Angelesu. Z nogometnim vratarjem Janom Oblakom pa je združila moči pri seriji izdelkov z ekološko in dobrodelno noto.
Nina Zagoričnik se je v Zagrebu v dvorani Lisinski pogovarjala s svetovno znanim pianistom - Ivom Pogorelićem.
Pozdravljeni, tokrat z druge strani Atlantika, iz Washingtona, ki tedne in mesece, sploh pa zadnje dni, vzbuja nenavadne, nasprotujoče si občutke. Po eni strani je ameriško glavno mesto izjemno umirjeno, prazno, a pod to površino vre. Jeza, zavračanje, tesnoba, strah pred ponovitvijo prizorov, ki so Ameriko pretresli 6. januarja, ko je množica podpornikov odhajajočega predsednika Donalda Trumpa vdrla v poslopje kongresa na Kapitolskem griču. V sredo je predstavniški doma ameriškega kongresa, tudi s simbolično republikansko podporo, Donalda Trumpa drugič ustavno obtožil. Predsednik, ki je ves čas poudarjal svojo izjemnost v ameriški zgodovini, je dejansko zasedel posebno mesto: še nikoli se ni noben ameriški predsednik z ustavno obtožbo soočil dvakrat. Kdo bi lahko bil ob takšni priložnosti primernejši sogovornik od soavtorja knjige o prvi ustavni obtožbi Trump na preizkušnji (Trump On Trial), ki je izšla lani jeseni, tik pred ameriškimi volitvami? Novinarski tandem Washington Posta Kevin Sullivan in Mary Jordan, zakonski par, ki je deloval tudi kot dopisniški tandem tega časopisa iz Londona, Tokia in Mexico Cityja in skupaj napisal nekaj knjig, leta 2003 pa sta prejela tudi Pulitzerjevo nagrado za mednarodno poročanje, sodi v krog mojih washingtonskih znancev. Zgolj v pojasnilo, če boste začutili nekoliko večjo bližino s sogovornikom od običajne, čeprav smo v prevodu ohranili vikalno obliko. Moje ime je Andrej Stopar, vesel sem, da se lahko na Valu 202 spet pojavim v vlogi voditelja pogovora, ki je sicer nastal tik pred glasovanjem v kongresu. To, kar je izrečeno v prihodnjiku, se je popolnoma potrdilo, kar ne kaže le na predvidljivost dogajanja, ampak tudi na sogovornikovo dobro poznavanje materije.
Nikoli ni hotel biti Žare lepotec, čeprav je bil v življenju pogosto prvi. Pred mesecem dni je dokazal, da lahko tudi večni alternativci in samohodci in posebneži doživijo častitljiva leta. Kot nezlomljivi novinar Ed Murray v istoimenskem filmu Georgea Clooneyja vam bo zaželel "Lahko noč in srečno!" 70-letnik bolj ali manj mračne pojave. Z njim se je pogovarjal Damjan Zorc.
Emil Tedeschi je pred skoraj tridesetimi leti ustanovil podjetje, ki zdaj zaposluje več kot 5.300 ljudi. Atlantic Grupa je lastnica legendarnih slovenskih blagovnih znamk; od Barcaffeja do Cockte. Tedeschi je slovenski javnosti postal znan ob združevanju košarkarskih klubov iz Ljubljane in Zagreba. Srčno verjame v Cedevito Olimpijo. Prepričan je, da lahko klub v Evropi poseže po najvišjih mestih. Zanj v športu in poslu ni nič nemogoče. Vedno najde nove izzive: "Vsak, ki misli, da je v svojem poslu dosegel vrh, mora zamenjati posel ali se upokojiti." Eden najbogatejših Hrvatov je velik ljubitelj glasbe, svoje prve honorarje in plačo je zapravil za plošče. Enkrat tedensko vodi radijsko oddajo, občasno nastopa kot DJ.
Gozdarski inženir, ki je večino svoje kariere preživel v Triglavskem narodnem parku, 4 leta je bil tudi direktor parka, po prepričanju in delovanju predvsem naravovarstvenik, planinec, podpredsednik Planinske zveze, postane na začetku leta 2018 direktor Kobariškega muzeja, enega najbolj obiskanih muzejev pri nas. Na prvi pogled velik odmik od vsega kar je počel doslej, ampak v bistvu sploh ne – spet gre za varovanje in spet gre za dediščino. O prihodnosti Kobariškega muzeja, ki se v bistvu živi sam in je bil letos zaradi korona krize prvič v 30 letni zgodovini 50 dni v kosu zaprt, pa o njegovi sestrski fundaciji Pot miru, je tekla beseda. Seveda ni šlo brez Triglavskega narodnega parka, vizija po kateri se edini slovenski narodni park še vedno ravna, je prav delo Martina Šolarja. S tem je povezana tudi njegova teza, da je varovanje narave in zavarovanih območij zrel dogovor družbe, ki ima svojo ceno. Kakšna je ta cena in zakaj varovanje narave pri nas nima ambasadorja v izvršni veji oblasti? Martina Šolarja je gostil Aleš Smrekar.
Jakob J. Kenda je doktoriral iz fantazijske književnosti, ki mu je, kot pravi, v osnovni šoli pri zatikanju z branjem odprla pot v svet literature. Zanimanje za tovrstni žanr ga je pripeljejo tudi do knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju, pod katere se je podpisal kot prevajalec. Ob tem pa ga mnogi poznajo tudi kot prvega Slovenca, ki je prehodil 3500 kilometrov dolgo Apalaško pot. O tem je napisal roman, ki ni le dobro bran in uspešen, ampak tudi nagrajen za najboljše samozaložniško prozno delo, najboljši potopisni roman in najboljši literarni prvenec. Njegov drugi roman je nastal po prehojeni celotni 1200 kilometrov dolgi slovenski Transverzali, o ustoličenju katere je razmišljal že ob poti skozi 14 ameriških zveznih držav kot o poti našega združevanja.
Pred desetimi leti se je v Splošni bolnišnici Jesenice zaposlil kot specialist internist, po štirih letih je postal direktor, izvedel reorganizacijo, izboljšal poslovanje in odnose v kolektivu. Ko je avgusta 2019 postal generalni direktor ljubljanskega kliničnega centra, je vedel, da ne bo lahko, zagotovo pa ni niti slutil, kaj ga čaka. Dr. Janez Poklukar, ki je vajen delati ob nedeljah, je bil nedeljski gost Vala 202.
Jani Novak je stric iz ozadja pomembnega slovenskega popkulturnega fenomena Laibach, formacije, ki je izzivala in prevpraševala vse družbenopolitične paradigme. V osemdesetih so oblastniki v njihovi uniformiranosti iskali fašizem, potem so jih častili skorajda kot disidente in osvoboditelje, danes pa se zdi, da jih Trump in njega evropski avtokratski oboževalci, vključivši lokalne, nemara celo posnemajo. Jani Novak pa si, tako kot njegov Laibach, še vedno misli svoje. Z njim se pogovarja Miha Šalehar.
Mednarodno prepoznavna virologinja prof. Tatjana Avšič Županc pravi, da si tako obsežne pandemije ni mogel nihče predstavljati, in poudarja, da bo človek, če bo skušal tekmovati z virusi, potegnil kratko.
"Zlatarne odprte, knjigarne zaprte. Molk je zlato." To je ena izmed aktualnih besednih domislic Esada Babačića. Imenovali bi ga lahko tudi heroj ljubljanskih ulic. Panker, proleter, športni navdušenec, poet, Rožančev nagrajenec za zbirko esejev "Veš, mašina, svoj dolg." Združuje šport, glasbo in umetnost, razmišlja o hrepenenju, tihi večini in naivnosti, ki nas preveč stane: “Brez naivnosti ni revolucije. In to je danes težava. Ogromno naivnih ljudi je nehote pomagalo elitam. Pomagali so jih utrditi na strateških pozicijah.”
Neveljaven email naslov