Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu. Spregovorila je o togosti javnega sektorja, totalitarizmu, feminizmu, Slovenki in njej ljubem morju
Ugledna mednarodna zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete po takratnih zgledih iz anglosaškega območja.
Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Njeno delo Meja drugih (s podnaslovom Primorsko vprašanje in slovenski spomin) je leta 2008 sprva izšlo v italijanščini in bilo tisto leto med najbolj prodajanimi esejističnimi deli v Italiji.
"Severno Jadransko regijo bi zaradi zgoščene in travmatične zgodovine lahko imenovali tudi zgodovinski laboratorij,« je prepričana dr. Marta Verginella."
Trenutno vodi največji raziskovalni projekt s področja družboslovja pri nas, ki ga z nekaj več kot dvema milijonoma evrov financira Evropski raziskovalni svet. Petletni projekt z naslovom Post-war transitions in gendered perspective: the case of the North-Eastern Adriatic region se ukvarja z raziskavo o vlogi in položaju žensk v severovzhodnem jadranskem območju v prejšnjem stoletju.
"Če je podjetniški sektor zelo elastičen (…), pa lahko govorim o zelo veliki togosti slovenskega javnega sektorja, kjer se kažejo raznovrstne zanke. Čeprav raziskovanje financira Evropska komisija, ima vsaka država svoja pravila igre in v Sloveniji so nekatere težave pri udejanjanju projekta."
Dr. Marta Verginella se sprva v okviru svojega zgodovinskega preučevanja ni nameravala ukvarjati z zgodovino žensk in študijami spola, saj se ji je tema zdela že "preživeta". Zadnja desetletja pa vse bolj ugotavlja, da ni tako. Izdala je številna dela s tega področja. Leta 2007 je bila članica uredniškega odbora odmevnega zbornika Pozabljena polovica, v katerem so bile pod vodstvom dr. Alenke Šelih zbrane biografije 129 žensk z različnih poklicnih področij, ki so delovale na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja.
Konec leta 2017 je izšel zbornik Slovenka, katerega urednica je bila dr. Verginella. V njem je bilo pravzaprav prvič v zgodovini obravnavano izhajanje prve ženske revije s tem imenom. Izhajala je nekaj let pred 120-imi leti v Trstu, ki je bil takrat kulturno in miselno naprednejši od Ljubljane.
Dr. Marta Verginella je leta 2006 postala prva redna profesorica na oddelku za zgodovino v Ljubljani. To je samo po sebi zelo povedno dejstvo, ki priča o moško – ženskih razmerjih pri nas. Predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine.
"Stigmatizacija feministk in feminizma, ki se še vedno dogaja v slovenskem prostoru, je izraz atavizma, ruralno konservativnega okolja, ki ima težave z modernizacijo."
Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu, saj se, kot pravi, nikoli ne bi mogla odreči bližini morja. »Čeprav vožnja postaja naporna, mi je v veselje. In tako kot me napade rahla radost, ko se vračam proti Trstu, že pri Postojni, še bolj pa, ko zagledam morje, - prav tako me napade rahla evforija tudi, ko zagledam Ljubljanski grad. Tega, kar ima Trst, Ljubljana nima in obratno. Nikoli pa se ne bi mogla odreči bližini morja in temu, kar mi pomeni že od otroštva.«
Sicer pa naši nedeljski gostji pomenijo vir veselja in navdušenja še leposlovne knjige in filmi. Pa tudi glasba. Ob pogovoru je izbrala Norah Jones, Macy Gray in skladbo Auschwitz italijanskega kantavtorja Francesca Guccinija.
870 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu. Spregovorila je o togosti javnega sektorja, totalitarizmu, feminizmu, Slovenki in njej ljubem morju
Ugledna mednarodna zgodovinarka prof. dr. Marta Verginella je končala študij zgodovine v Trstu in že takrat in tam jo je bolj kot politična zgodovina pritegnilo delovanje na robu med zgodovinopisjem in antropologijo, preučevanje zgodovine družine in zgodovine mentalitete po takratnih zgledih iz anglosaškega območja.
Za doktorat na ljubljanski Filozofski fakulteti je preučila več kot 1000 oporok in izdala delo Ekonomija odrešenja in preživetja. Odnos do življenja in smrti na tržaškem podeželju. Pozneje se je vsaj dotaknila tudi političnih dinamik v zgodovini s svojim lastnim metodološkim biografskim in mikrozgodovinskim pristopom. Njeno delo Meja drugih (s podnaslovom Primorsko vprašanje in slovenski spomin) je leta 2008 sprva izšlo v italijanščini in bilo tisto leto med najbolj prodajanimi esejističnimi deli v Italiji.
"Severno Jadransko regijo bi zaradi zgoščene in travmatične zgodovine lahko imenovali tudi zgodovinski laboratorij,« je prepričana dr. Marta Verginella."
Trenutno vodi največji raziskovalni projekt s področja družboslovja pri nas, ki ga z nekaj več kot dvema milijonoma evrov financira Evropski raziskovalni svet. Petletni projekt z naslovom Post-war transitions in gendered perspective: the case of the North-Eastern Adriatic region se ukvarja z raziskavo o vlogi in položaju žensk v severovzhodnem jadranskem območju v prejšnjem stoletju.
"Če je podjetniški sektor zelo elastičen (…), pa lahko govorim o zelo veliki togosti slovenskega javnega sektorja, kjer se kažejo raznovrstne zanke. Čeprav raziskovanje financira Evropska komisija, ima vsaka država svoja pravila igre in v Sloveniji so nekatere težave pri udejanjanju projekta."
Dr. Marta Verginella se sprva v okviru svojega zgodovinskega preučevanja ni nameravala ukvarjati z zgodovino žensk in študijami spola, saj se ji je tema zdela že "preživeta". Zadnja desetletja pa vse bolj ugotavlja, da ni tako. Izdala je številna dela s tega področja. Leta 2007 je bila članica uredniškega odbora odmevnega zbornika Pozabljena polovica, v katerem so bile pod vodstvom dr. Alenke Šelih zbrane biografije 129 žensk z različnih poklicnih področij, ki so delovale na Slovenskem v 19. in prvi polovici 20. stoletja.
Konec leta 2017 je izšel zbornik Slovenka, katerega urednica je bila dr. Verginella. V njem je bilo pravzaprav prvič v zgodovini obravnavano izhajanje prve ženske revije s tem imenom. Izhajala je nekaj let pred 120-imi leti v Trstu, ki je bil takrat kulturno in miselno naprednejši od Ljubljane.
Dr. Marta Verginella je leta 2006 postala prva redna profesorica na oddelku za zgodovino v Ljubljani. To je samo po sebi zelo povedno dejstvo, ki priča o moško – ženskih razmerjih pri nas. Predava občo zgodovino 19. stoletja in teorijo zgodovine.
"Stigmatizacija feministk in feminizma, ki se še vedno dogaja v slovenskem prostoru, je izraz atavizma, ruralno konservativnega okolja, ki ima težave z modernizacijo."
Marta Verginella dela v Ljubljani, živi pa v Trstu, saj se, kot pravi, nikoli ne bi mogla odreči bližini morja. »Čeprav vožnja postaja naporna, mi je v veselje. In tako kot me napade rahla radost, ko se vračam proti Trstu, že pri Postojni, še bolj pa, ko zagledam morje, - prav tako me napade rahla evforija tudi, ko zagledam Ljubljanski grad. Tega, kar ima Trst, Ljubljana nima in obratno. Nikoli pa se ne bi mogla odreči bližini morja in temu, kar mi pomeni že od otroštva.«
Sicer pa naši nedeljski gostji pomenijo vir veselja in navdušenja še leposlovne knjige in filmi. Pa tudi glasba. Ob pogovoru je izbrala Norah Jones, Macy Gray in skladbo Auschwitz italijanskega kantavtorja Francesca Guccinija.
Geograf, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva. “Če si zapomnite en obraz, eno ime žrtve holokavsta, boste rešili to, kar so hoteli nacisti uničiti,” pravi Boris Hajdinjak, gost Tatjane Pirc
Tokratni Nedeljski gost je arheološko lopato prvič zasadil pred več kot tremi desetletji in od tedaj praktično ni izkopavanja v Ljubljani, kjer ne bi odigral ključne vloge. Število izkopanega materiala pri njem gre v tone, samo med izkopavanji na Ljubljanskem gradu je šlo skozi njegove roke 500 000 najdenih fragmentov. To nedeljo dopoldne se nam bo pridružil Martin Horvat, arheolog in vodja dokumentacije v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki je bdel tudi nad presenetljivimi arheološkimi odkritji, s katerimi je v minulih mesecih postregla Gosposvetska cesta v Ljubljani. Zakaj je šlo za generacijsko najdbo in kaj ima sam skupnega z Jazonom?
Gledališče Matije Solceta niso zoglj lutke. In njegove lutke ne pripovedujejo pravljic za otroke. Svoje delo in življenje prepleta z glasbo in igro. Na praški akademiji, kjer doktorira iz lutkovne umentosti, poučuje, s svojimi predstavami prepotuje dobršen del sveta. S harmoniko oživlja etno glasbo, sodeluje z glasbeniki po vsem svetu, organizira in vodi mednarodne glasbene delavnice. Matija Solce je doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog.
Aleš Fevžer je eden najbolj znanih in priznanih slovenskih športnih fotografov. Je edini, ki je delal na vseh 15-ih olimpijskih igrah, na katerih so tekmovali športniki v samostojni Sloveniji. Njegov arhiv obsega fotografije največjih slovenskih športnih uspehov, njegovi spomini pa se vrtijo okoli nepozabnih dogodivščin, ki jih je nabiral na vseh celinah.Pravi, da dobra športna fotografija ujame in prenaša čustva. Govoril bo tudi o časih pred digitalno fotografijo, natrpanih urnikih in receptu za fotografiranje 11-metrovk.
Švedski poslanec v Evropskem parlamentu, rojen Sarajevčan Jasenko Selimović je umetnik v politiki in politik v umetnosti. Preživel je obleganje rojstnega mesta ter izkusil bedo begunstva. Ima šest diplom, proslavil se je z več kot 40-imi režijami na številnih odrih, bil je direktor in umetniški vodja številnih gledališč, vodil je radijske in televizijske oddaje, prejel številne gledališke nagrade, razglasili so ga za meščana leta mesta Goteborg, predagoga leta in tudi Evropejca leta na Švedskem. Vsakdo, ki prehodi tako življensko pot, kot jo je do 50. leta Jasenko Selimović, je, kot pravi sam, po politični opredelitvi težko kaj drugega kot liberalec, demokrat in Evropejec.
Kasilda Bedenk se elegantno giblje med nemščino in slovenščino. V Ljubljani je bila lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti in predstojnica Oddelka za prevajalstvo. Pred 16imi leti se je preselila v Gradec in na tamkajšnji univerzi poučevala slovenščino. Ob velikem zanimanju za slovenski jezik na avstrijskem Štajerskem je ustanovila inštitut Slowenisch in Graz, ki med drugim organizira poletne tečaje v različnih slovenskih krajih. Letos bo s skupino tečajnikov obiskala Ljubno ob Savinji. S Kasildo Bedenk se je o učenju jezikov, dejavni slovenski skupnosti na avstrijskem Štajerskem in življenju v drugem največjem avtrijskem mestu pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.
Rok Rozman je gonilna sija gibanja BALKAN RIVERS DEFENCE, ki predstavlja glas upanja za ljudi, živali in rastline ob, v in na rekah na Balkanu. Je bivši hokejist, olimpijski veslač, biolog, ornitolog, predvsem pa človek, ki se ga bojijo hidrolobiji na Balkanu. V pogovoru o hidroelektrarnah, ki predstavljajo grožnjo edinim še preostalim živim rekam v Evropi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr
Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Dušica Kunaver, zbirateljica slovenskega ljudskega izročila, publicistka, upokojena profesorica angleščine in ruščine
Pravnik, diplomat in kolumnist Matjaž Gruden analizira in ocenjuje dogajanje v svetu okrog nas. Pravi, da bi svoje delo lahko omejil na službo v Svetu Evrope, ki ga zdaj pretresa korupcijski škandal, vendar raje piše in kritično opozarja na spremembe v družbi. Meni, da je pri reševanju migrantske krize odpovedala evropska solidarnost, saj se namesto iskanja rešitev raje obračamo k instrumentalizaciji te stiske za politične cilje. O kredibilnosti Sveta Evrope v današnjem času, problemih s populizmom, migrantski krizi in predvolilni retoriki se je z njim pogovarjal Gašper Andrinek.
Sodobnik študentskih majskih nemirov leta 68, Ivo Svetina, je tokratni Nedeljski gost. Njegov gostitelj Damjan Zorc je ves čas slutil, da zna biti namrgodeni gospod, ki zre v nas z uradnih fotografij, med pogovorom poln domislic in smeha. Slovenski pesnik, dramatik,esejist, režiser, dramaturg, predsednik Društva slovenskih pisateljev (že drugi mandat), kritik, upornik , stari hipi…. med naštevanjem epitet, ki sodijo k imenu Ivo Svetina, bomo že uvodoma izvrtali njegovo najljubšo.
20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, muzej, ki ga vodi, pa te zgodbe ohranja, je prostor druženja in topel dom za dediščino novejše zgodovine. Dr. Kaja Širok, zgodovinarka, raziskovalka zgodovine obmejnega prostora, direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, prevajalka, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici … v pogovoru s Tatjano Pirc o življenju ob slovensko-italijanski meji, spominu, pozabi, dominantni historični naraciji, dopuščanju različnih interpretacij preteklosti, pričevalcih, vojni in miru, tanku in fičku … (Foto: T. Skale)
Ksenija Špiler Božič je kreatorka voditeljstva. Njena najbolj prepoznavna zgodba je Steklarna Hrastnik, kjer sta skupaj z možem, menedžerjem Andrejem Božičem podjetje, v katerega nihče ni več verjel, uspela preoblikovati v družbo z vizijo in prepoznavno skrbjo za delavce. Tisti, ki delajo v proizvodnji, so njej najbolj ljubi, in kot poudarja, ti ljudje poznajo neverjetne življenjske modrosti in imajo lastnosti, ki jih težko prepoznaš pri menedžmentu in mladih, so potrpežljivi in vztrajni. Posveča se voditeljskemu dialogu, v podjetjih išče sinergije med mladimi in starejšimi, izpostavlja pa, da je spoštovanje človeka tista formula, ki deluje.
Eva Marn je mednarodna pravnica, ki je uspešno in dobro plačano mednarodno diplomatsko kariero - delala je tudi na Komisiji in sodišču za človekove pravice v Strasbourgu -, zamenjala za negotovo nevladniško življenje. S somišljeniki je ustanovila društvo Humanitas, ustanovo Skupaj, pravično trgovino Tri muhe, bila je predsednica Sloge, direktorica IRD, sodelovala je pri Živem ščitu v Iraku in številnih drugih humanitarnih ter razvojnih projektih. Mirovnica, ki sledi temu, v kar verjame, ima zadnja leta svojo bazo v Sončnem Logu na Krasu.
Njegovo ime je že pol stoletja slovenska sopomenka za tiho umetnost obrazne in telesne mimike ter izraznosti gibov in kretenj. Bi Slovenci pantomimo sploh poznali, če se 25. aprila 1964 mladi Kubanec ne bi za dan, dva, oglasil pri pariških znankah Alji Tkačev in Lenči Ferenčak v Ljubljani ? Leta 2018 je še vedno tu! Zimzelen, 15 let po upokojitvi!
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga Katalonci zaradi neposrednosti težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotita sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati z državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci. O primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože. Avtor: Luka Hvalc
Prof. dr. Jurij Svete, dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo v Ljubljani, pravi, da neskončni prostor kemije ponuja veliko izzivov in avantur. Z njim se je po kemijskem vesolju sprehajala Tatjana Pirc.
Njegovo poezijo so do zdaj prevedli še v italijanski, poljski, nemški in angleški jezik.
Ajša ni njeno pravo ime, ampak izmišljeno. Da se ne bo predstavila s pravim imenom, se je odločila predvsem zaradi svoje družine in bližnjih. Kot deklica je rada nastopala in bila opažena. Želela je postati balerina in naredila bi vse, da bi ji to uspelo. Vse dokler se ni – prav zaradi plesa – srečala z drogo, ki jo je namesto k sanjam odpeljala drugam. Zaradi tatvin pod vplivom droge je bila prvič v zaporu v poznih dvajsetih letih, potem se je samo še stopnjevalo. Zaporov in priporov je bilo več, zadnja zaporna kazen v zavodu za prestajanje kazni zapora na Igu pa je bila zanjo prelomna. Imela je voljo in trmo, predvsem pa je vedela, kaj si želi: po več kot 20-ih letih živeti brez droge in metadona. Začela je delati in hoditi v šolo, med sojetnicami je veljala za piflarko. Čeprav sama pravi, da ji je zapor rešil in spremenil življenje, pa je do sistema kritična. Pravi, da je ženski zapor država v državi. Če nimaš zunanje podpore, je s tabo konec. Rada bi, da se nekatere stvari popravijo. Ljudje, ki so jo poznali kot odvisnico, še vedno gledajo nanjo kot na »džankico«. Čeprav se ji je uspelo izviti iz primeža drog in metadona, se mora pred ljudmi dokazovati vsak dan, tudi pred svojimi bližnjimi. Zdaj gre naprej. Težko je, ampak delati zna in rada pomaga. Osrečuje jo, da pomaga drugim, tudi kot prostovoljka pri učenju romskih otrok. Ajšina zgodba, ki je dokaz, da ljudi ne smemo soditi po tem, kar so bili, ampak po tem, kar so, in da se da s trdno voljo doseči marsikaj, je objavljena tudi v knjigi Začasno bivališče Na grad 25, Ig.
Neveljaven email naslov