Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma s svojim celovečernim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov triumfiral z enajstimi nagradami vesna. Je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na goriškem in avtor knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami. Trenutno je štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom "Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci po zimi".
Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu.
Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.
Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: »Iz vaše Sandre pa nič ne bo.« Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška. Z dr. Aleksandro Berberih Slana, direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se Tatjana Pirc v Scherbaumovi vili pogovarja o zgodovini, muzeju, vojnah, miru, ljubezni, humorju, prihodnosti, prestolonasledniku …
Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.
Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh. ”Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo," je med drugim povedala Tatjani Pirc.
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
Romana Epih je ravnateljica vrtca Medvode, ki ga obiskuje več kot 700 otrok. Vzgoji in vodenju je posvetila vso svojo kariero, od novembra 2018 vodi Združenje ravnateljev vrtcev Slovenije, dejavna je v Šoli za ravnatelje in v mednarodnih projektih.
Radio Študent, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom: le nekaj postaj, kjer je Uršula Cetinski pustila svoj pečat. V slovensko kulturno krajino je vstopila v sredini 80. let, tesno povezana z gledališčem. Tudi na čelu največje kulturne hiše pri nas, ki jo vodi že drugi mandat, umetniški svet povezuje s poslovnim in ustvarja razmere za nastanek različnih umetniških vsebin.
Jani Bele je velik del življenja posvetil vzgoji v planinstvu in alpinizmu. S tem je dobil tudi priložnost, da je pred 30 leti prvič odšel v Nepal kot alpinistični inštruktor v slovensko alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike. Za odprave, kot pravi, ni bil nikoli dovolj dober, poleg tega pa je, čeprav je gornik in gorski reševalec, zelo občutljiv na višino. Kot avtor priročnika o nevarnostih v gorah Nevarno proti vrhovom je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah, tem pa dodal tudi svoje. Nesreča se lahko zgodi kljub izkušenosti, pravi, kot tudi to, da se zarečenega kruha res poje največ. In tako se je letos že desetič podal na prečenje Finske na tekaških smučeh, od finsko-ruske do finsko-švedske meje, pa čeprav je prvič dejal, da na Rajalta rajalle – hiihto ne gre nikoli več.
Prof. Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog na ljubljanski Filozofski fakulteti, pri raziskovanju vsakdanjega življenja in kulturnih fenomenov ga vodi predvsem iskrena radovednost. Že vse življenje je na različne načine povezan z glasbo, pravi, da brez nje sploh ne more normalno delovati. Odzive slovenske družbe v krizi ocenjuje kot trezne, sprememba ravnanja z okoljem pa se mu v tem trenutku zdi nujna in neobhodna. Je oster kritik potrošništva, ki se nima za upornika, ne prenaša pa hierarhij. Z njim se pogovarja Jan Grilc.
Wagner Moura je brazilski igralec in režiser. Igral je v Elitni četi, številnih komedijah in tragedijah, svet pa ga najbolje pozna v vlogi Pabla Escobarja v seriji Narcos. Študiral je novinarstvo, a to je poklic, ki ga je opravljal le kratek čas. Novinarske veščine mu pomagajo pri raziskovanju zgodovinskih likov, kakršen je brazilski diplomat pri združenih narodih Sergio Vieira de Mello. Igra ga v novem celovečercu z naslovom Sergio.
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.
Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19.
Gregorja Čušina ste morda kdaj ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega ali pa ste si ogledali katero od njegovih monokomedij. Morda ga poznate iz serije Jezero ali vam je iz risank znan njegov glas. Ponosen je, da mu pri vzgoji šestih otrok ni bilo treba povzdigovati glasu in da je pri občinstvu še vedno na dobrem glasu, čeprav je zdaj “na svojem.” Anji Hlača Ferjančič je med drugim razkril, zakaj je ves planet na dieti, prebral pesmi iz karantene in povedal, kako se znajde doma.
Dr. Tina Bregant je specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, dokorica nevropediatrije. Od leta 2015 je bila zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu – URI Soča v Ljubljani, zdaj pa deluje v zavodu CIRIUS Kamnik. Je tudi predavateljica in mentorica študentom v programu Kognitivna znanost Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za šport in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih skupinah, udeležena je pri oblikovanju državnih programov, ki spodbujajo otroke v razvoju. Je tudi članica Odbora za kakovost in varnost pri Zdravniški zbornici Slovenije.
Biserka Marolt Meden je humanitarka, prostovoljka, skupaj s sodelavkami je postavila materinski dom v Sloveniji, sodelovala pri izgradnji Pediatrične klinike in bila njena strokovna direktorica. Sedaj je upokojena, a aktivna v civilnem združenju Srebrna nit, ki si prizadeva za drugačen odnos družbe do starostnikov. Izpostavlja nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi in tudi uzakonitev pravice za dostojno dokončanje življenja, ob epidemiji pa opozarja, da daljša osamitev v domovih za starejše ni najboljša rešitev. Z njo se je pogovarjala Nataša Zanuttini.
Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka. Avtor: Luka Hvalc
Strokovnjak za jedrsko varnost magister Miroslav Gregorič je bil do leta 2002 direktor Uprave RS za jedrsko varnost, več kot šest let je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju. Vmes pa kot predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC še pred napadom na Irak vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Po upokojitvi pa se je posvetil tudi raziskovanju ozadij premogovništva v Šaleški dolini. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.
Ana Jug je ne le na Goriškem, ampak tudi drugod znana kot odvetnica, ki je na svoji poklicni poti zagovarjala nemočne in tiste, ki nimajo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi soustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici in človek, ki verjame, da se dobro z dobrim vrača. Če bi vsi delali dobro, bi bil ves svet srečen in veliko lepši, pravi Zasavka, ki pa se zadnje čase, odkar je upokojena, ukvarja predvsem z izdelovanjem oblek in nakita iz odpadnega materiala, plastike in džinsa, ki ima v njenem srcu prav posebno mesto. Verjame, da je mogoč svet brez smeti, kot smo ga nekoč že imeli, in zato je njena pobuda, da v Novi Gorici odprejo Center ponovne uporabe.
Neveljaven email naslov