Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
Z letošnjo Ježkovo nagrado za življenjsko delo ovenčani Jurij Souček je kot Nedeljski gost svoj lik in delo, predvsem pa legendarni in edinstveni glas, predstavil v živo na Valu 202.
David Pivk skrbi, da je ena najbolj prepoznavnih znamk na svetu še bolj prepoznavna. Direktor tržnega komuniciranja pri podjetju Nike je razkril, kako izbirajo športnike za svoje kampanje, kako je prišel do te zanimive službe in na katerem igralnem mestu bi igral, če bi bil nogometaš.
Z Alenko Artnik o skrivnostih potapljanja na vdih, meditaciji, usodi, olimpijskih igrah, resničnih izzivih. Tudi o snemanju dokumentarnega filma za mrežo Netflix in o tem, da si v prihodnosti vseeno predstavlja družino z otročki, ki tekajo po plaži. Ob potapljaškem centru, seveda.
Ob 50. Barcolani, najštevilčnejši regati na svetu, bo nedeljski gost legendarni jadralec Dušan Puh. Kot krmar na sicer italijanski jadrnici Fanatic je leta 1994 postal prvi Slovenec z zmago na Barcolani, sodeloval je še pri dveh slovenskih zmagoslavjih v tržaškem zalivu. Je eden redkih pri nas, ki se z jadranjem preživlja, je pa tudi večni “nergač” in kritik razmer v slovenskem jadranju. Pri sosedih Italijanih se ga je prijel naziv “nerjaveči”.
Na skrajnem severu naše celine živi kar 23 tisoč polarnih medvedov, kar ni malo, a njihova prihodnost je veliko bolj negotova kot usoda številnih drugih ostalih ogroženih vrst. Zaradi globalnega segrevanja, ko morje niti v polarnih območjih pozimi ne zamrzne več in ko so poletja na severu vedno daljša, jim preprosto zmanjkuje življenjskega prostora. Zato se tudi njihove poti vedno pogosteje križajo s človekom – samo letos so v Kanadi ubili dva človeka. Polarne medvede že 35 let preučuje dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta, ena od vodilnih svetovnih avtoritet zanje. Bil je tudi osredji gost letošnje mednarodne konference o medvedu, ki je sredi septembra potekala v Ljubljani. Opozarja predvsem na posledice podnebnih sprememb na življenje teh polarnih zveri: v zadnjih desetletjih se je njihovo telo skrčilo za 20 centimetrov in počasi izumirajo. Z nami bo delil tudi podrobnosti o življenju za polarnim krogom, o tem, da je polarnega medveda lažje ujeti kot zajca, o pojavu medvedjih hibridih in več o njihovi neverjetni sposobnosti orientacije.
Silvija Krejaković je bila dobri dve desetletji višja svetovalka Narodnega muzeja v Kraljevu, enem od srbskih mest, v katera so med drugo svetovno vojno izgnali več tisoč Slovencev. Med več kot 1500 v začetku vojne izgnanimi v Kraljevo je bilo le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1941, nekaj ustreljenih kot talcev. Kot maščevanje za pobite ali ranjene nemške vojake je namreč nemška vojska po tovarnah, šolah, ulicah in domovih zajela ljudi, tudi otroke, in jih odpeljala na morišče. Še desetletja po njihovem poboju, ko je bil na prizorišču te tragedije že urejen spominski park in so številni umetniki darovali svoja dela za razstavo, ki naj bi bila umetniški opomin na ta poboj, je bilo število pobitih popolna neznanka, ugibanja so segala celo do 7.000 ljudi. Naša današnja nedeljska gostja Silvija Krejakovič je prva zgodovinarka, ki se je zbiranja imen lotila sistematično in tako tej siloviti človeški tragediji ni dala le znanstvenega okvirja, pač pa sleherni zaporedni številki tudi ime, obraz in življenjsko zgodbo.
Gledališki režiser Janush Kica, poljskega rodu, ki je v zadnjih dveh desetletjih osvojil skoraj vse slovenske odre. Je prvi tuji režiser, ki je uprizoril Linhartovega Matička in z letošnjim septembrom zasedel mesto profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani.
Doktorica Nives Dolšak, profesorica na Šoli za morske in okoljske problematike Univerze v Washingtonu, raziskuje okoljsko pravo, javne politike in podnebne razmere.
Miha Zadnikar je v uporniškem letu 1968 uzrl svoj prvi grafit v življenju. V središču Ljubljane je pisalo: “Zakaj nam režete pljuča.” Četrt stoletja pozneje je bil med pionirji Metelkove, ki so zasedli nekdanjo vojašnico v prestolnici. Nastal je avtomno-kulturni center, ki z vzponi in padci še naprej ostaja najboljša menza brez korita za lačne raznorodnih alternativ. Miha Zadnikar je izjemni poznavalec glasbe, vrhunski stilist, kulturni aktivist in publicist. Mislec, ki pojasni, zakaj je prav sabljanje šport, ki lahko potegne človeka iz krize in da ni zmagovalec tisti, ki piše zgodovino. Kdor piše zgodovino je zmagal. O sodobnem uporu, ekstremizmih, slovenski stvarnosti, mirovništvu. Tudi o tem, zakaj se je vredno boriti, verjeti v metelkove, se zavzemati za hrano in ne bombe. Zakaj ne dopustiti, da nam, prosto po starem grafitu, režejo pljuča. In krila. Z Miho Zadnikarjem se je pogovarjal Luka Hvalc.
“V Maribor bi rada pripeljala še Eskime in Indijance, vendar dvomim, da mi bo kdaj uspelo pridobiti res avtentične skupine, saj so zadeve precej skomercializirane, plastičnih perjanic pa si na odru res ne želimo,” pravi Alenka Klemenčič, producentka mariborskega festivala Folkart, največjega srednjeevropskega festivala folklornih skupin, ki že trideset let razveseljuje z živopisnimi radoživimi nastopi. O nastanku Folkarta, o tem, da dobrih stvari, ki jih imamo doma ne cenimo dovolj, pa tudi kako je Folkart na konvenciji o nesnovni kulturni dediščini dobil pokroviteljstvo Unesca, v pogovoru z Natašo Kuhar.
Ciril Zlobec je bil Sopotnik na Valu 202. V spomin – pogovor iz leta 2015, ko ste ga poslušalci izbrali tudi za Ime leta.
Geograf, zgodovinar in direktor Sinagoge Maribor Boris Hajdinjak je odličen poznavalec srednjega veka, raziskovalec zgodovine Judov na Slovenskem in raziskovalec holokavsta, največjega zla v zgodovini človeštva. “Če si zapomnite en obraz, eno ime žrtve holokavsta, boste rešili to, kar so hoteli nacisti uničiti,” pravi Boris Hajdinjak, gost Tatjane Pirc
Tokratni Nedeljski gost je arheološko lopato prvič zasadil pred več kot tremi desetletji in od tedaj praktično ni izkopavanja v Ljubljani, kjer ne bi odigral ključne vloge. Število izkopanega materiala pri njem gre v tone, samo med izkopavanji na Ljubljanskem gradu je šlo skozi njegove roke 500 000 najdenih fragmentov. To nedeljo dopoldne se nam bo pridružil Martin Horvat, arheolog in vodja dokumentacije v Mestnem muzeju v Ljubljani, ki je bdel tudi nad presenetljivimi arheološkimi odkritji, s katerimi je v minulih mesecih postregla Gosposvetska cesta v Ljubljani. Zakaj je šlo za generacijsko najdbo in kaj ima sam skupnega z Jazonom?
Gledališče Matije Solceta niso zoglj lutke. In njegove lutke ne pripovedujejo pravljic za otroke. Svoje delo in življenje prepleta z glasbo in igro. Na praški akademiji, kjer doktorira iz lutkovne umentosti, poučuje, s svojimi predstavami prepotuje dobršen del sveta. S harmoniko oživlja etno glasbo, sodeluje z glasbeniki po vsem svetu, organizira in vodi mednarodne glasbene delavnice. Matija Solce je doktor lutkovne umetnosti, glasbenik, režiser, igralec in pedagog.
Aleš Fevžer je eden najbolj znanih in priznanih slovenskih športnih fotografov. Je edini, ki je delal na vseh 15-ih olimpijskih igrah, na katerih so tekmovali športniki v samostojni Sloveniji. Njegov arhiv obsega fotografije največjih slovenskih športnih uspehov, njegovi spomini pa se vrtijo okoli nepozabnih dogodivščin, ki jih je nabiral na vseh celinah.Pravi, da dobra športna fotografija ujame in prenaša čustva. Govoril bo tudi o časih pred digitalno fotografijo, natrpanih urnikih in receptu za fotografiranje 11-metrovk.
Švedski poslanec v Evropskem parlamentu, rojen Sarajevčan Jasenko Selimović je umetnik v politiki in politik v umetnosti. Preživel je obleganje rojstnega mesta ter izkusil bedo begunstva. Ima šest diplom, proslavil se je z več kot 40-imi režijami na številnih odrih, bil je direktor in umetniški vodja številnih gledališč, vodil je radijske in televizijske oddaje, prejel številne gledališke nagrade, razglasili so ga za meščana leta mesta Goteborg, predagoga leta in tudi Evropejca leta na Švedskem. Vsakdo, ki prehodi tako življensko pot, kot jo je do 50. leta Jasenko Selimović, je, kot pravi sam, po politični opredelitvi težko kaj drugega kot liberalec, demokrat in Evropejec.
Kasilda Bedenk se elegantno giblje med nemščino in slovenščino. V Ljubljani je bila lektorica za nemški jezik na Filozofski fakulteti in predstojnica Oddelka za prevajalstvo. Pred 16imi leti se je preselila v Gradec in na tamkajšnji univerzi poučevala slovenščino. Ob velikem zanimanju za slovenski jezik na avstrijskem Štajerskem je ustanovila inštitut Slowenisch in Graz, ki med drugim organizira poletne tečaje v različnih slovenskih krajih. Letos bo s skupino tečajnikov obiskala Ljubno ob Savinji. S Kasildo Bedenk se je o učenju jezikov, dejavni slovenski skupnosti na avstrijskem Štajerskem in življenju v drugem največjem avtrijskem mestu pogovarjala Anja Hlača Ferjančič.
Rok Rozman je gonilna sija gibanja BALKAN RIVERS DEFENCE, ki predstavlja glas upanja za ljudi, živali in rastline ob, v in na rekah na Balkanu. Je bivši hokejist, olimpijski veslač, biolog, ornitolog, predvsem pa človek, ki se ga bojijo hidrolobiji na Balkanu. V pogovoru o hidroelektrarnah, ki predstavljajo grožnjo edinim še preostalim živim rekam v Evropi. Z njim se pogovarja Aleš Smrekar.
Tako kot se je stripovski junak Stric Skopušnik kopal v zlatnikih, se Nadežda Čačinovič v knjigah. V stanovanju jih ima več kot 13 tisoč, vsak teden v zbirko dodaja nove naslove. Profesorica Čačinovič se je pred kratkim upokojila, 40 let je na Filozofski fakulteti v Zagrebu predavala estetiko in filozofijo kulture. Rodila se je v Budimpešti, v slovenski diplomatski družini neposredno po 2. svetovni vojni, tik pred informbirojem, zato nosi enako ime kot Leninova žena. Živela je v Argentini, Švici, Nemčiji, Beogradu, Ljubljani, krajši čas tudi v rodnem Prekmurju. Po diplomi na ljubljanski univerzi se je ustalila v Zagrebu. Velja za eno izmed vodilnih feministk in aktivistk v regiji, predsedovala je hrvaškemu združenju PEN, se osebno srečala z Georgom Sorosem. Z Nadeždo Čačinovič se Luka Hvalc pogovarja o uporništvu, človekovih pravicah, begunski tragediji, narcisizmih majhnih razlik med Slovenijo in Hrvaško. Zakaj je vredno ostati optimist in zakaj je naša glavna pravica, da se počutimo dobro. Tudi o prekmurski duši in povezanosti s sestrama, s katerima redno organizirajo družinska srečanja z obveznim kuhanjem. Foto: Matej Grgić/tportal.hr
Direktor Zveze Sonček Iztok Suhadolnik si že vrsto let prizadeva za pravičnejši sistem invalidskega varstva. Kritičen je do anomalij pri delovanju invalidskih organizacij in se zavzema deinstitucionalizacijo. Tudi na podlagi izkušenj, ki jih ima kot oče otroka z najtežjo obliko cerebralne paralize. Več let je bil zaposlen na komisiji za preprečevanje korupcije, pred tem pa je bil vodja oddelka za kriminalne združbe na generalni policijski upravi, kjer se je med drugim zavzemal tudi za dekriminalizacijo prostitucije. Nedeljski gost je spregovoril tudi o prvih izkušnjah z uporabo konoplje pri lajšanju hčerkinih zdravstvenih težav. Z njim se je pogovarjal Gorazd Rečnik.
Neveljaven email naslov