Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
Brazilija je na svetovnem nogometnem prvenstvu doživela streznitev. Če v nogometu niso več prvi na svetu, kaj jim sploh še ostane? Država doživlja resno gospodarsko in politično krizo. Predsednica Dilma Rousseff bo po vsej verjetnosti že kmalu odstavljena, hkrati pa so vsi v pričakovanju olimpijskih iger v Riu de Janeiru. Nedeljski gost Štefan Bogdan Barenboim Šalej je odličen uvod v aktualno Brazilijo.
Iz rodne Romunije ga je pot pripeljala v Maribor, ki mu je postal dom. Priznani plesalec in koreograf Edward Clug je že več kot 10 let umetniški vodja Baleta Slovenskega narodnega gledališča Maribor. Za svoje ustvarjanje na baletnih odrih je prejel številna mednarodna priznanja in nagrade. Nedavno je prejel tudi najvišjo nagrado Društva baletnih umetnikov Slovenije – nagrado Pie in Pina Mlakarja – za koreografijo sodobnega baleta Peer Gynt v produkciji Slovenskega narodnega gledališča Maribor.
Arheolog, zgodovinar, etnolog in trikratni doktor znanosti Andrej Pleterski je že od otroštva očaran nad skrivnostmi preteklosti. Z njim se bo Tatjana Pirc pogovarjala o našem kulturnem genomu, starih Slovanih, obredih, mitologiji, Karantaniji, knežjih kamnih, pa tudi o kastriranem mačku.
Tako uspešnega biatlonca kot je Jakov Fak Slovenija še ni imela. Dobila ga je s Hrvaške pred šestimi leti, a brez slovenskega znanja njegova zgodba ne bi bila tako uspešna. Dvakrat je bil svetovni prvak v vse bolj priljubljenem športu, predvsem v srednji Evropi in Rusiji, odlikuje pa ga predvsem vztrajnost pri doseganju zastavljenih ciljev. V minuli zimi se mu ni izšlo, saj mu je znova nagajalo tudi zdravje, očitno pa je bila narejena tudi kakšna strokovna napaka. Najbrž se boste strinjali, da je v Sloveniji Jakov Fak eden najbolj priljubljenih Hrvatov, eden redkih, ki mu “igra” Zdravljica. Pravi, da bo gotovo prišel trenutek, ko jo bo tudi zapel in da mu ob vrnitvi v domači Mrkopalj včasih uide tudi kakšna slovenska beseda. Za uspeh v biatlonu je bil in je pripravljen narediti vse.
Peter Prevc v rekordni sezoni premika mejnike. Prvi bo končal sezono z zmago na novoletni turneji, kot svetovni prvak v poletih in dobitnik velikega kristalnega globusa. Evforija v Sloveniji se stopnjuje. Boštjan Reberšak pa je tokratnega nedeljskega gosta Petra Prevca ujel v umirjenem okolju ob kavi. Spregovorila sta tudi o manj znanih vidikih šampionovega življenja.
Simona Petrič je svojo podjetniško pot začela že v 6. razredu osnovne šole, ko je staršem pomagala pri družinskem podjetju. Od takrat je izkusila vse glavne faze v podjetju – od dela v proizvodnji, administraciji, logistiki, prodaji in nabavi do dela v financah, kadrovanju in vodenja podjetja. Veliko stavi na pristne, poštene, odkrite medsebojne odnose. Danes družinsko podjetje Elvez, ki ga vodi, zaposluje 165 ljudi. Ukvarjajo se s kabelsko konfekcijo in predelavo plastičnih mas, gonilo njihovega razvoja pa je vpeljava novih naprednih tehnologij – nazadnje senzorne tehnologije.
Maja Ahac je humanitarka in predsednica društva Adra Slovenija, ki ne more razumeti nestrpnosti Slovencev do beguncev, še posebej otrok. S svojo ekipo pomaga po vsem svetu, od Burundija prek Tajske do azilnega doma v Ljubljani. Je zagovornica sodobnega pristopa pri vodenju humanitarnih organizacij. Nekdanja fizioterapevtka se je našla na področju humanitarnosti, oporo najde v družini in protestantskih vrednotah. Z Majo Ahac o aktualnih humanitarnih izzivih, slovenski (ne)strpni družbi, dobrodelnem dobičkarstvu, veri, multikulturnosti …
V zgodovini znanosti o vesolju najdemo presenetljivo malo žensk. Tudi dandanašnji je le na vsakih 9 astronomov 1 astronomka. Prof. dr. Andreja Gomboc je ena takšnih svetlih izjem, ki je svojo poklicno pot posvetila temnemu nebu, še več, rojena Prekmurka, ki predava teoretično astrofiziko na novogoriški univerzi, stanuje v Ljubljani in gostuje na liverpoolskem raziskovalnem inštitutu, se je navdušila nad zloglasnimi črnimi luknjami. Te požrejo vse, kar se znajde v njihovi bližini, naša Nedeljska gostja pa je precej bolj prizanesljive sorte …
Gregor Rebolj, mladi manager leta 2015, naziv mu je podelilo cehovsko združenje, je naš gost. Sredi devetdesetih je z 18 leti vstopil v IT industrijo. Leta 2003 so Andrej Bratko, Luka Ferlan, Borut Jerič, Žiga Mahkovec in Gregor Rebolj ustanovili podjetje Klika, poznano morda najbolj po nekaj rešitvah za Slovenske železnice in Ljubjanski potniški promet, pa tudi po Trafiki, projektu, ki je omogočil branje slovenskih časopisov na mobilnih napravah. Prelomnica se je zgodila z vstopom podjetja v Sportradar, v enega vodilnih svetovnih ponudnikov športnih podatkov. O delu za svetovni trg, o tem, kako znanje slovenskih inženirjev uporabljajo po vsem svetu, pa tudi o skladu za vlaganja v mlajša podjetja Gregor Rebolj v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Njegov bogat literarni opus obsega romane, dramska besedila, kratke zgodbe, črtice in novele. Prejel je nagrado Pres?ernovega sklada, Levstikovo in Grumovo nagrado ter Glazerjevo nagrado mesta Maribor. Njegov zadnji roman 'Sebastjan in most' prepleta intimno življenjsko zgodbo graditelja najstarejšega mariborskega Starega mostu Sebastjana Gorjupa in dogodke na začetku 20. stoletja.
Erik Valenčič, novinar in avtor odmevnih dokumentarcev, je ob minulem božiču v Kurdistan odnesel tudi pozdrave mariborskega nadškofa. Je publicist, ki je izdal fiktivni roman Sence ne gorijo o levičarskem ekstremizmu. In je novinar, ki je v oddaji Koalicija sovraštva razkril delovanje slovenskih skrajno-desničarskih organizacij. Erik Valenčič v intervjuju razmišlja o ekstremizmih vseh vrst, o dogajanju na Bližnjem vzhodu, beguncih, Islamski državi, novinarstvu in o tem, zakaj je televizijo pospravil v omaro.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Marko Strle je ravnatelj Centra za korekcijo sluha in govora Portorož. Zaljubljen v življenje, spoštuje voljo do dela, ustvarjalen na več področjih, predvsem pa večen optimist. V kar koli se loti, dá celega sebe. Polovičarstva ne pozna in ga niti noče spoznati. Da bo ubral poti pedagoškega poklica je vedel že v prvem razredu. Ko ga je profesorica v 4. letniku Gimnazije opozorila, da ne gre za službo, ampak za poslanstvo, je bil le še bolj prepričan, da se odpravlja na pravo pot. Defektolog, specialni pedagog, ljubiteljski igralec in popotnik je naš nedeljski gost, s katerim se je pogovarjala Mateja Brežan.
Dr. Anica Mikuš Kos je pri svojih osemdesetih letih kar štiri meseca leta 2015 preživela na misijah po svetu, kjer pomaga otrokom na vojnih območjih. Angažirala se je tudi ob begunski krizi v Sloveniji. Prepričana je, da je v Sloveniji še veliko dobrote, a da sovražni govor žal vse prevečkrat preglasi strpnost in pripravljenost pomagati. Predsednica Slovenske filantropije in upokojena otroška psihiatrinja opaža, da so našo družbo prevzele popolnoma nove vrednote: neuspeh se ne tolerira. Z Anico Mikuš Kos o begunski krizi, filantropiji, strpnosti, vrednotah, starosti, evtanaziji …
Sokrat je filozofijo opredelil za ljubezen do modrosti. Modrost pa ni samo znanje, je tudi etika, iskanje smisla, dobrega in lepega, ki odgovarja na temeljna bivanjska vprašanja. Prav to filozofija pomeni tudi Marku Uršiču. Njegov opus sega na področje logike, iz katere je doktoriral, pa tudi metafizike in filozofije religije, zadnja leta pa se posveča predvsem filozofiji narave. Pravi, da se ljudje velikokrat premalo zavedamo čudovitega dela narave in premalokrat pogledamo v nebo, v zvezde, ki se najlepše vidijo pozimi. Sam jih največkrat opazuje na Krasu, ki je poleg Ljubljane njegov dom. Tam tudi piše. Pisanje mu pomeni razvoj duha in letos je po več kot 15-ih letih pisanja izšla zadnja knjiga iz tetralogije, njegovega življenjskega dela z naslovom Štirje časi. Sam sebe vidi kot pripadnika srečne generacije, generacije 68, ki ji je bil odprt ves svet. O svetu takrat in danes, o času in filozofiji nam bo pripovedoval redni profesor na oddelku za filozofijo filozofske fakultete v Ljubljani Marko Uršič.
David Bedrač, pesnik, učitelj slovenščine na največji osnovni šoli na Ptuju, publicist in literarni mentor.
‘A boste eno kavo?’ – je bilo vprašanje, ki ga pred vsakim pogovorom sogovorniku postavi Vanja Lokar. In lahko ste prepričani, da bo odlična. Kako tudi ne, saj se njegovo življenje že več kot 40 let vrti bolj ali manj okoli kave. S kavo je trgoval večji del svojega življenja, zaradi kave je obredel cel svet, dobički, ki jih je koval s kavo, mu omogočajo, da je strasten zbiralec dragocenega porcelana in drugih umetnin. Zaradi kave imajo na gradu Bogenšperk izvirnik Slave vojvodine Kranjske in ne nazadnje, zaradi kave in Vanje Lokarja imajo Slovenci v Trstu na trgu Oberdan spet slovensko knjigarno: Tržaško knjižno središče. Kako je begunec iz Ajdovščine postal eden najbogatejših Slovencev v Trstu, kako je potekala njegova pot od trgovca z lesom do kavnega mogotca, kdaj se je okužil z zbirateljsko strastjo, zakaj je treba tudi največja umetniška dela kdaj dati na trg, da ga ta ovrednoti in kako skuhati dobro kavo?
Neveljaven email naslov