Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Simona Škrabec o primerjavi Katalonije in Slovenije, boju za osamosvojitev kot o nogometnem derbiju Barcelona-Real in zakaj je še vedno vesela, ko jo na oknih domače hiše v Ribnici pričakajo rože.
Zadnje poletje pred padcem Berlinskega zidu se je takrat študentka germanistike Simona Škrabec z vlakom vračala s seminarja v Weimarju. Kupe si je delila z razrvanimi Nemci, ki so bežali v zahodni del danes skupne domovine. Takrat je prvič doživela rojevanje nove države. Kmalu je sledila odcepitev Slovenije, po dobrega četrt stoletja zdaj od blizu spremlja še prizadevanja Katalonije za samostojnost.
Morda bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji pripadala še svoji četrti državi: “Katalonci se boju za samostojnost ne bodo odrekli, so podobno trmasti kot Slovenci. Model Španije različnosti se je porušil. Najbolj zaskrbljujoče je, da je novo prošpansko gibanje sovražno do svojih ljudi.”
“Konflikta med Katalonijo in Španijo se ne da rešiti s sodnikovim žvižgom, kot morda derbi Barcelona-Real. Premagati nekoga je slaba rešitev. Morali bomo sobivati.”
Prevajalka in literarna kritičarka Simona Škrabec že od leta 1992 živi v Barceloni. V katalonščino je prevedla številne slovenske avtorje, tudi Borisa Pahorja, ki pa ga zaradi neposrednosti Katalonci težko sprejemajo. Ne prenesejo, da jih pisatelj pripelje na rob joka. Občuduje strpnost in odprtost katalonske družbe, tudi do priseljencev. Občasno jo zmotijo sredozemska netočnost in turisti, ki si želijo živeti kot domačini: “Turizem dela Barcelono revno. Če se bo tako nadaljevalo, bo turizem uničil pravo dušo mesta.”
Katalonsko-španski spor primerja tudi z nogometnim derbijem med Barcelono in Realom, ljudje se opredeljujejo navijaško: za katalonsko željo po svobodi ali špansko zahtevo po redu. A v boju za katalonsko samostojnost gre za nekaj več, dvoboja se ne da rešiti po nogometno, s sodnikovim žvižgom. Premagati nekoga je slaba rešitev. Katalonci si nepreklicno želijo živeti v drugačni družbi in drugače upravljati državo. Pot nazaj ni mogoča. Apatičnosti ni in je ne bo, ker so Katalonci tudi trmasti, podobno kot Slovenci.
“V Kataloniji so me odrešili slovanske žalosti, razen ko ta zelo močno napade. Mamine rože na oknih večinoma praznega stanovanja v Ribnici mi veliko pomenijo. Človek se mora potruditi, da je svet bolj prijazen.”
Simona Škrabec se pogosto vrača v rodno Ribnico. Nikoli se ji ni uspelo čisto zares izseliti. Vedno jo na oknih pričakajo mamine rože; čeprav ljubi tudi samoto, ne prisega na zapiranje v slonokoščene stolpe. Izhaja iz znane rodbine s številnimi talenti.
Mož in trije otroci govorijo tudi slovensko, sama je ohranila prepoznaven ribniški naglas. Jezik in poezija ji predstavljata željo po razumevanju drugih in drugačnih, “zato poezija ni nič drugega kakor vera, trmasta in neuničljiva vera, da je sporazumevanje z drugimi vedno mogoče.”
?️Simona Škrabec bo po Jugoslaviji, Sloveniji in Španiji morda pripadala še svoji četrti državi.
? V nedeljo ob 10.45 bo na @val202 analizirala katalonski boj za samostojnost, ki včasih spominja na derbi Barcelona — Real. #intervju pic.twitter.com/DuJeUVFar7
— Luka Hvalc (@vahlc) April 6, 2018
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
V njeni domači Jurki vasi ji pravijo “tista Dularjeva iz Afrike”, v malavijski vasi Mazembe pa Temwanani oziroma prinašalka ljubezni. Sicer pa je Jana Dular mlada pravnica, ki že od leta 2008 vodi humanitarne projekte v Vzhodni Afriki. Je nazoren dokaz, kaj vse lahko naredi posameznik, če ima željo, pogum, karizmo in ga ni strah prositi za pomoč. Trenutno živi v Malaviju, kjer vodi humanitarno organizacijo ELA, ki skrbi za izobraževanje, opismenjevanje in razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti.
“Ko stopiš na oder in se prepustiš vlogi, lahko v tem resnično uživaš, vendar biti igralec je lahko veselo in kruto hkrati,” pravi Ivanka Mežan, 88-letna filmska in gledališka igralka, ki je leta 1944 kot 17-letna gimnazijka, prvič stopila na gledališki oder, na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. “Kako sem vesela, ko me študenti povabijo v svoje diplomske filme! Kako so v redu!”
Nedeljski gost bo tokrat Miroslav Cerar, eden najuspešnejših slovenskih športnikov, legenda slovenske športne gimnastike.
Dr. Valerija Bužan, psihologinja, 30 let na čelu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi, svoje delo posveča osebam z motnjami v duševnem razvoju, s svojimi projekti, njen zadnji odmeven je gostilnicaa Druga violina, si prizadeva za boljšo kakovost življenja ljudi s posebnimi potrebami in dela opazne premike v naši družbi pri sprejemanju drugačnosti.
Žiga Koritnik je fotograf, ki se je v sodobno slovensko fotografijo prepričljivo vpisal predvsem s portretnimi in koncertnimi posnetki jazz glasbenikov. A spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.
Dr. Ivan Šprajc je arheolog z zvezdniškim pridihom, ki se otepa primerjave z najbolj znanim hollywoodskim arheologom. Pustolovec, ki pooseblja romantične predstave o arheologiji – odkriva namreč pozabljena mesta majevske civilizacije sredi komaj prehodne džungle na Jukatanskem polotoku. Na letošnji že sedmi odpravi je s skupino preverjenih strokovjakov iz Slovenije in Mehike odkril v starih zapiskih že omenjeno mesto Lagunita, na katerega je sredi prejšnjega stoletja že naletel ameriški arheolog Eric Van Euw (ERIK VANJU), o katerem piše v svojih zapiskih, a ga ni vrisal v zemljevid. Dr. Šprajc je to napako popravil, nedaleč stran od tega, pa so našli še eno mesto, 'mesto globokih vodnjakov' Tamchen. O ekipi, ki ga spremlja, nevarnostih, ki pretijo na arheologe v zakotjih Mehike in vznemirjenju, ki ga po vseh teh letih še prinaša iskanje ostankov že izumrlih civilizacij v torkatni oddaji Nedeljski gost. Miha Švalj v pogovoru z arheologom, zgodovinarjem in antropologom dr. Ivanom Šprajcem, predstojnikom Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Neveljaven email naslov