Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Zgodovinarka dr. Kaja Širok o muzejih, spominu, interpretacijah in zlorabah preteklosti
Dr. Kaja Širok je direktorica Muzeja novejše zgodovine Slovenije, zgodovinarka, raziskovalka obmejne zgodovine, prevajalka, predsednica Mednarodnega muzejskega sveta ICOM Slovenija, docentka za področje kulturne zgodovine na Univerzi v Novi Gorici. Kot štipendistka italijanske vlade se je izpopolnjevala na bolonjski univerzi, tam je raziskovala italijansko povojno historično naracijo, zanimalo jo je, kako zgodovino interpretirajo na drugi strani, v Italiji, kako jo poučujejo v državi, s katero si delimo isto preteklost. Za delo na področju medkulturnega sodelovanja jo je pred štirimi leti predsednik Italije odlikoval z visokim nazivom Vitez reda italijanske zvezde.
Spomini in interpretacije
Dr. Kaja Širok je Solkanka, ki pravi: ''Sem otrok meje in to dediščino nosim s seboj.'' V svoji doktorski disertaciji se je ukvarjala s kolektivnim spominom in s kolektivno pozabo v obmejnem prostoru. ''Niso le spomini, ampak je celotna interpretacija zgodovine stvar subjektivnosti,'' razlaga Kaja Širok, ki dodaja, da obdobje pričevalca kroji nove poglede na interpretacije preteklosti.
Kdaj lahko postane interpretacija dogodkov problematična? ''Vedno,'' odgovarja Širokova.
''Vse več prostora v muzeju dajemo drugačnim zgodbam, skupnostim, ki so bile prezrte, izpuščene ali pozabljene, ker se niso vpenjale v dominantne historične naracije,'' razlaga Kaja Širok, ki je povedala, da mora sodobni muzej ponujati največ možnosti razumevanja različnih interpretacij. Pri vprašanju o manipulacijah s preteklostjo Širokova izpostavi slovensko specifiko: ''Vedno pred političnimi menjavami pademo na isto finto in na podlagi manipulacij o preteklosti in interpretacij preteklosti izbiramo nove vlade."
Ali bi se morali zgodovinarji v primerih zlorabljanja zgodovine večkrat oglasiti, reagirati? ''Vsi državljani aktivno nosimo vloge in odgovornosti za to, na kakšen način dojemamo sebe in svoj odnos do preteklosti. Odgovornost vsakega državljana je, da ve in razume, da je to področje subjektivnosti, da so dejstva dejstva, ki se jih ne da spremeniti, vse drugo pa so inklinacije in manipulacije.''
Tank in fičko
Muzeji so danes kraji druženja, ne pa tihi, zaprašeni prostori, v katerih varnostniki obiskovalce, ki se pogovarjajo, opozarjajo s: ''Šššš …''.''To sovražim,'' se zasmeje Kaja Širok. Nekdaj je Muzej novejše zgodovine pred vhodom krasil tank, zdaj pred muzejem stoji stari dobri fičko (Zastava 750), kar zgovorno simbolizira razvoj te ustanove. "Ta muzej je veljal za rdečega, za črnega, v resnici pa je zgolj muzej, ki ga soustvarjamo vsi državljani, vsi prebivalci. Muzej ne sme biti prostor, v katerem se pripoveduje ena zgodba, v njem morajo imeti pravico do pripovedi vse zgodbe, še posebej, če je to muzej 20. stoletja,'' je dejala Kaja Širok, ki se ji ne zdi prav, da 20. stoletje vedno pojmujemo skozi vojne in nasilje.
Fičko pred muzejem nas spominja na čas gospodarskega razvoja, to je bil prvi družinski avto, v katerega se je "natlačila" družina in se odpeljala na dopust.
Pričevalke in pričevalci
V Muzeju novejše zgodovine Slovenije imajo tudi bogato zbirko ustnih virov. Pomembno je, da svoje zgodbe pripovedujejo tudi pričevalke in pričevalci, poudarja Širokova: '’20. stoletje je čudovito satovje različnih dogodkov in spominov, naš muzej mora ohranjati te zgodbe.''
Netočnosti v pripovedovanju pričevalcev zgodovinarjev ne zmotijo, ampak jih motivirajo: ''Te zgodbe so subjektivne, ne izkazujejo historične točnosti, ampak to, kako se je nekdo dogodka spomnil, da se kdaj zmoti, pove drugače kot prejšnjič, kaže na to, kako se je spomin s časom strukturiral. Tisti, ki pričevalca intervjuja, ne sme posegati v besedo intervjuvanca, mu pomagati ali mu dajati navodila, ker tako zgodbo spreminja po svoje,'' opozarja Kaja Širok, ki poudarja, da mora tisti, ki se ukvarja z metodologijo ustne zgodovine, poznati zakonitosti tega dela.
Meje niso izginile
''Meje trenutno fizično ne vidimo, meja zdaj raste na predsodkih in je odvisna od tega, kam se nagiba politika,'' ugotavlja Širokova in to trditev slikovito ponazori: ''Na osnovi istih dogodkov se na eni strani praznuje, na drugi žaluje.''
Širokova je avtorica razstave Začasna meja, življenje in hrepenenje v coni A (1945-1947): ''Z mejo takrat ni bil nihče zadovoljen. Izobešali so črne zastave, premikali količke. Ta meja je bila stvar nerazsodnih sodb.''
Kaja Širok je dejala, da na vprašanje, ali bi se lahko zdaj, ko rešujemo mejo med Slovenijo in Hrvaško, kaj naučili iz dogajanj med letoma 1945 in 1947, težko odgovori, ker ni ena izmed tistih, ki živijo na tem območju in jim je meja spremenila dnevno življenje: ''Kaj se lahko naučimo iz obdobja, ko je bilo to območje del zavezniške vojaške uprave? To sta bili leti, ki sta izpadli iz kolektivnega spomina in učbenikov ter različnih zgodovinskih knjig, intenzivni leti na zelo majhnem ozemlju, kjer se je marsikaj zgodilo, kjer se je vojna končala veliko kasneje. Tu pa so ostali boleči in še vedno odprti spomini."
Kultura ni strošek, kultura je dobrina
Dr. Kaja Širok je še povedala, da bi v Muzeje novejše zgodovine obiskovalcem radi pokazali še veliko več, a nimajo prostora. Na ogled na primer ne morejo postaviti taboriščne zbirke, ki je ena najboljših na svetu, to so likovna dela iz italijanskih in nemških koncentracijskih taborišč. Pri željah o večji muzejski hiši pa je Širokova realna: ''Ni legitimno sanjati, da boš vse, kar si želiš, dosegel z državnimi sredstvi, treba je razumeti, da bomo morali v bodoče tudi sami poskrbeti zase.''
Dr. Kaja Širok ocenjuje, da so mladi večinoma zelo neobremenjeni z novejšo zgodovino, hkrati pa še našteva: ''Njihovo poznavanje zgodovine je slabo, preveč kronološko in premalo vsebinsko, kar kaže tudi na to, da je naš šolski sistem obremenjen s tem, kako bo prikazal povojno zgodovino.'' Mlado generacijo tudi pohvali: ''Mladi prihajajo v naš muzej, sodelujejo z nami in ga osmislijo kot svojega.''
Veliko je projektov, v katerih trenutno sodeluje Muzej novejše zgodovine, Širokova je izpostavila evropski projekt Biti begunec, saj sta izgnanstvo in begunstvo že stoletja del evropske izkušnje in pripovedovanja, 16. junija, ko bo Poletna muzejska noč, pa bodo odprli razstavo o študentskih demonstracijah 1968 in razstavo ob 70-letnici Muzeja novejše zgodovine Slovenije.
Z odnosom uradne politike do kulture Kaja Širok ni zadovoljna: ''Države, ki so v času ekonomske krize vložile več denarja v kulturo, so iz turizma, predvsem iz kulturnega turizma, pridobile največ finančnih sredstev. Kultura ni strošek, kultura je dobrina ...''
Kaja Širok se je v pogovoru spomnila tudi tete Rine, ki je njeni družini pošiljala pakete iz Amerike, pranone Hortenzije in prabake Dušanke, obe sta doživeli grenko begunsko izkušnjo in sta bili, kot številne ženske v zgodovini, ki jo večinoma interpretiramo skozi moško optiko, pravi junakinji …
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Neveljaven email naslov