Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrew Derocher

07.10.2018


Nedeljski gost dr. Andrew Derocher opozarja, da zaradi globalnega segrevanja, ko morja niti v polarnih območjih pozimi ne zamrznejo več, polarnim medvedom zmanjkuje življenjskega prostora

Sredi septembra je bil dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta v Kanadi, ki polarne medvede preučuje že 35 let in je eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov zanje, gost letošnje mednarodne konference o medvedu v Ljubljani. Že kot otrok se je v deževnih gozdovih zmernega pasu ob zahodni kanadski obali, od koder je doma, srečal z medvedi in z njimi se kot biolog zoolog ukvarja celotno kariero. Raziskovanja polarnih medvedov se je lotil, ker v primerjavi z rjavimi medvedi polarni ne hibernirajo čez zimo.

"Polarni medvedi so res čudovite živali, neverjetno prilagojeni na življenje v enem od najbolj negostoljubnih okolij na svetu. Navdihujejo me kot znanstvenika in prej mi bo zmanjkalo časa kot vprašanj."

Razmere za delo v polarnih krajih so ekstremne. Še najbolj luksuzno je na Norveškem, kjer terensko delo poteka v dobro opremljenih vremenskih postajah, kjer imajo celo kuharje. Bolj špartansko je v težko dostopnih kočah v Kanadi, kjer je na voljo le osnovna oprema in skoraj nič udobja, a dovolj, da se znanstveniki ves čas ne trudijo samo s tem, da ostanejo živi. Zadnja leta so ekspedicije krajše kot nekoč, saj so precej omejeni s stroški. Če želijo znanstveniki polarne medvede preučevati, jih morajo ujeti. To pa je na ledu veliko lažje storiti kot v gozdu ujeti zajca ali rjavega medveda, saj so precej velika tarča in se ne morejo nikamor skriti.

"Rjavi medved bo cikcakal, preskakoval ovire, delal prevale in podobno. Polarni medvedi so bolj umirjeni, so kot rjavi na pomirjevalih. Ko ga ustreliš s puščico z uspavalom, se preprosto umiri in zaspi. To je lažji in varnejši del dela z njimi."

V Kanadi živita približno dve tretjini vseh polarnih medvedov na svetu, torej nekje 15 od približno 23 tisoč. Lov na polarne medvede je v Kanadi dovoljen, a zelo omejen. Lovijo jih le Inuiti na severu, glede na stanje lokalne populacije medvedov pa lokalna skupnost dobi zelo omejeno število dovoljenj. Kanadčani so navajeni sobivati z medvedi: v južnih predelih črni in rjavi medvedi naredijo veliko škode v sadovnjakih in na njivah, na severu pa, kjer je močna kultura lova, predstavljajo veliko težavo ostanki uplenjenih živali: losov, jelenov in tjulnjev. Ti v bližine vasi pritegnejo medvede, zato so tam konflikti med polarnimi medvedi in ljudmi pogosti in se stopnjujejo. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka – v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči.

"Največji krivec za več konfliktov so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, ostajajo na kopnem, ker morja ne zamrznejo, in verjetnost srečanja s človekom je tako veliko večja."

Rjavi in polarni medvedi so si veliko bolj podobni, kot denimo rjavi in črni medvedi. Med njima je nekaj milijonov let evolucije, a so si genetsko precej blizu. Anatomsko se najbolj razlikujejo po obliki šap in krempljev. Polarni imajo veliko širše in poraščene šape, kremplje ostre, prilagojene za trganje mesa. Lobanjo imajo daljšo, zaradi česar imajo precej bolj občutljiv vonj in zato, da se zrak bolj segreje, preden pride v pljuča. Tudi oči imajo postavljene višje, zaradi plavanja, saj polarni medvedi lahko preplavajo več deset, celo več sto kilometrov. Polarni medvedi imajo v primerjavi z rjavimi črno kožo, njihova dlaka pa ni bela, ampak prozorna in votla. Znanstveniki verjamejo, da se orientirajo z vonjem in na neverjetne razdalje zavonjajo kopno, najverjetneje pa  znajo razbrati tudi položaj sonca in nočno nebo.

Območje, ki ga lahko obvladuje en sam polarni medved, je ogromno, vsaj 150 tisoč in več kvadratnih kilometrov. To je področje veliko za približno osem Slovenij, poznamo pa tudi primere, ko je en medved v enem letu obšel trikrat, štirikrat večje območje. Letno lahko prehodi sedem, osem tisoč kilometrov, znanstveniki so imeli primer medvedke, ki je v 12 dneh preplavala skoraj 700 kilometrov. Čeprav premagujejo ogromne razdalje, se vedno znova vračajo v kraje, v katerih so se skotili. Niso teritorialne živali in nimajo navade varovati svojega okolja, le hrano.

"Če si velik medved, tjulnja ubiješ in ga počasi ješ, če si majhen, ga ubiješ in ješ hitro, ker vsak trenutek lahko pride naokoli močnejši medved."

Polarni medvedi so tudi izjemno potrpežljive živali. Pred luknjo v ledu so tjulnja sposobni čakati dolge ure, od vseh lovskih poskusov sta v povprečju uspešna le dva odstotka. A po drugi strani medved takrat varčuje z energijo, gre za racionalnost narave v težkih razmerah, ko preprosto čakaš, da hrana pride k tebi, namesto da bi trošil energijo s preganjanjem žrtve ter tvegal izčrpanost in smrt. Ko medved ujame tjulnja, ga dobesedno olupi, sleče kožo in z njega poje vso maščobo. Obrok medveda v formi je sestavljen iz 90 odstotkov maščobe in le 10 odstotkov proteinov. Živi pač v najbolj ekstremnih delih sveta, kjer podkožna maščoba pomeni preživetje.

"Nad polarnim krogom ne moremo govoriti o preživetju najmočnejših, ampak preživetju najdebelejših."

Polarni medvedi se v eni sezoni lahko zredijo tudi za štirikratnik prvotne teže. Kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da lahko en obrok polarnega medveda predstavlja kar od 10 do 20 odstotkov njegove teže, to je tudi do 100 in več kilogramov maščobe in mesa.

"Glede na to, da se od 100 kilogramov zaužite hrane na polarnega medveda obesi 94 kilogramov maščevja, si lahko predstavljate, da iz njihovega zadnjega konca pride ven neverjetno malo ostankov."

Obdobje intenzivnega prehranjevanja in obdobje parjenja se pri polarnih medvedih pokrivata. Polarni medvedi spolno dozorijo pri osmih letih, največja težava vrste pa je, da samice skrbijo za mladiče kar dve leti in pol. Torej je v populaciji vsako leto le del samic pripravljenih na parjenje. V tem času potekajo ogorčeni boji za samice, ki se pogosto končajo z resnimi poškodbami. V zadnjih letih pa se led hitreje stopi in na koncu paritvene sezone, ko bi si morali nabrati zaloge maščevja, jim zmanjka časa za to.

"Vse več starejših medvedov, ki po paritveni sezoni pridejo z ledu v izjemno slabem stanju, brez zalog, so le kost in koža. In praviloma ne preživijo zime."

Za vse medvedje vrste velja, da ste najbolj ogroženi, če se znajdete med medvedko in njenimi mladiči. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka: v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči. Teh primerov je iz leta v leto več in največji krivec so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, vse več jih ostaja na kopnem, ker morja ne zamrznejo. Zaradi pogostih manj mrzlih zim vse više na sever prodirajo rjavi medvedi, ki osvajajo za njih nov polarni habitat, kjer seveda ni samic njihove vrste.

"Ljubezen je slepa. Na severu, kjer so noči dolge, grizliji srečajo polarno blondinko, ki diši približno v redu, je res nekoliko eksotično svetla … pa kaj."

Uradno so opazili osem primerov hibridnih medvedov, vsi so bili potomci ene polarne medvedke in dveh različnih rjavih medvedov – grizlijev. Genetske raziskave so pokazale, da se je nekaj podobnega v daljni preteklosti že dogajalo. V obdobju ledene dobe pred sto tisoč leti so daleč na jug prišli polarni medvedi in se parili z rjavimi medvedi, so ugotovili pri preučevanju genetike medvedov na Severnem Irskem.

Obstajajo posamezni polarni medvedi, ki nikoli v življenju niso stopili na trdna tla, ki so se na ledu rodili, na njem preživeli vse svoje življenje in na ledu umrli. A takih medvedov je in bo vedno manj, predvsem zato sta se v zadnjih letih obseg pozimi zamrznjenega morja in skupna prostornina polarnega ledu na severu celine tako drastično zmanjšala, da številni polarni medvedi ostajajo na kopnem tudi čez zimo. Tako kratkoročni kot dolgoročni obstoj polarnih medvedov torej najbolj ogrožajo klimatske spremembe, zaradi katerih jim izginja habitat. Potem je tu še onesnaževanje. Znanstveniki so ugotovili, da se v maščobi lahko akumulira od 500 do 800 različnih škodljivih kemikalij in  vse imajo določen biološki vpliv na organizem. Te spojine vplivajo na hormonsko ravnovesje, rast in na imunski sistem medvedov, prav zdaj potekajo raziskave o tem, kako vplivajo na plodnost. Medvedi se morajo v spremenjenih podnebnih razmerah veliko bolj potruditi, da najdejo manj hrane kot njihovi predniki. Seštevek vsega pomeni, da danes zrastejo več do svojih bioloških potencialov.

"Primerjave podatkov pri samicah so pokazale, da se je dolžina polarnih medvedk v relativno kratkem času, 35 letih, v povprečju zmanjšala za približno 20 centimetrov."

Populacije polarnih medvedov so, razen najbolj južnih, stabilne. Večjo skrb povzročajo napovedi za naslednjih od 30 do 45 let: najbolj pozitivne so, da se bo populacija zmanjšala za okoli tretjino, najbolj optimistične ocene do konca stoletja pa, da bodo medvedi živeli le še na skrajnih severnih območjih, na kanadski Arktiki ter severu Grenlandije.


Nedeljski gost

871 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Andrew Derocher

07.10.2018


Nedeljski gost dr. Andrew Derocher opozarja, da zaradi globalnega segrevanja, ko morja niti v polarnih območjih pozimi ne zamrznejo več, polarnim medvedom zmanjkuje življenjskega prostora

Sredi septembra je bil dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta v Kanadi, ki polarne medvede preučuje že 35 let in je eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov zanje, gost letošnje mednarodne konference o medvedu v Ljubljani. Že kot otrok se je v deževnih gozdovih zmernega pasu ob zahodni kanadski obali, od koder je doma, srečal z medvedi in z njimi se kot biolog zoolog ukvarja celotno kariero. Raziskovanja polarnih medvedov se je lotil, ker v primerjavi z rjavimi medvedi polarni ne hibernirajo čez zimo.

"Polarni medvedi so res čudovite živali, neverjetno prilagojeni na življenje v enem od najbolj negostoljubnih okolij na svetu. Navdihujejo me kot znanstvenika in prej mi bo zmanjkalo časa kot vprašanj."

Razmere za delo v polarnih krajih so ekstremne. Še najbolj luksuzno je na Norveškem, kjer terensko delo poteka v dobro opremljenih vremenskih postajah, kjer imajo celo kuharje. Bolj špartansko je v težko dostopnih kočah v Kanadi, kjer je na voljo le osnovna oprema in skoraj nič udobja, a dovolj, da se znanstveniki ves čas ne trudijo samo s tem, da ostanejo živi. Zadnja leta so ekspedicije krajše kot nekoč, saj so precej omejeni s stroški. Če želijo znanstveniki polarne medvede preučevati, jih morajo ujeti. To pa je na ledu veliko lažje storiti kot v gozdu ujeti zajca ali rjavega medveda, saj so precej velika tarča in se ne morejo nikamor skriti.

"Rjavi medved bo cikcakal, preskakoval ovire, delal prevale in podobno. Polarni medvedi so bolj umirjeni, so kot rjavi na pomirjevalih. Ko ga ustreliš s puščico z uspavalom, se preprosto umiri in zaspi. To je lažji in varnejši del dela z njimi."

V Kanadi živita približno dve tretjini vseh polarnih medvedov na svetu, torej nekje 15 od približno 23 tisoč. Lov na polarne medvede je v Kanadi dovoljen, a zelo omejen. Lovijo jih le Inuiti na severu, glede na stanje lokalne populacije medvedov pa lokalna skupnost dobi zelo omejeno število dovoljenj. Kanadčani so navajeni sobivati z medvedi: v južnih predelih črni in rjavi medvedi naredijo veliko škode v sadovnjakih in na njivah, na severu pa, kjer je močna kultura lova, predstavljajo veliko težavo ostanki uplenjenih živali: losov, jelenov in tjulnjev. Ti v bližine vasi pritegnejo medvede, zato so tam konflikti med polarnimi medvedi in ljudmi pogosti in se stopnjujejo. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka – v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči.

"Največji krivec za več konfliktov so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, ostajajo na kopnem, ker morja ne zamrznejo, in verjetnost srečanja s človekom je tako veliko večja."

Rjavi in polarni medvedi so si veliko bolj podobni, kot denimo rjavi in črni medvedi. Med njima je nekaj milijonov let evolucije, a so si genetsko precej blizu. Anatomsko se najbolj razlikujejo po obliki šap in krempljev. Polarni imajo veliko širše in poraščene šape, kremplje ostre, prilagojene za trganje mesa. Lobanjo imajo daljšo, zaradi česar imajo precej bolj občutljiv vonj in zato, da se zrak bolj segreje, preden pride v pljuča. Tudi oči imajo postavljene višje, zaradi plavanja, saj polarni medvedi lahko preplavajo več deset, celo več sto kilometrov. Polarni medvedi imajo v primerjavi z rjavimi črno kožo, njihova dlaka pa ni bela, ampak prozorna in votla. Znanstveniki verjamejo, da se orientirajo z vonjem in na neverjetne razdalje zavonjajo kopno, najverjetneje pa  znajo razbrati tudi položaj sonca in nočno nebo.

Območje, ki ga lahko obvladuje en sam polarni medved, je ogromno, vsaj 150 tisoč in več kvadratnih kilometrov. To je področje veliko za približno osem Slovenij, poznamo pa tudi primere, ko je en medved v enem letu obšel trikrat, štirikrat večje območje. Letno lahko prehodi sedem, osem tisoč kilometrov, znanstveniki so imeli primer medvedke, ki je v 12 dneh preplavala skoraj 700 kilometrov. Čeprav premagujejo ogromne razdalje, se vedno znova vračajo v kraje, v katerih so se skotili. Niso teritorialne živali in nimajo navade varovati svojega okolja, le hrano.

"Če si velik medved, tjulnja ubiješ in ga počasi ješ, če si majhen, ga ubiješ in ješ hitro, ker vsak trenutek lahko pride naokoli močnejši medved."

Polarni medvedi so tudi izjemno potrpežljive živali. Pred luknjo v ledu so tjulnja sposobni čakati dolge ure, od vseh lovskih poskusov sta v povprečju uspešna le dva odstotka. A po drugi strani medved takrat varčuje z energijo, gre za racionalnost narave v težkih razmerah, ko preprosto čakaš, da hrana pride k tebi, namesto da bi trošil energijo s preganjanjem žrtve ter tvegal izčrpanost in smrt. Ko medved ujame tjulnja, ga dobesedno olupi, sleče kožo in z njega poje vso maščobo. Obrok medveda v formi je sestavljen iz 90 odstotkov maščobe in le 10 odstotkov proteinov. Živi pač v najbolj ekstremnih delih sveta, kjer podkožna maščoba pomeni preživetje.

"Nad polarnim krogom ne moremo govoriti o preživetju najmočnejših, ampak preživetju najdebelejših."

Polarni medvedi se v eni sezoni lahko zredijo tudi za štirikratnik prvotne teže. Kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da lahko en obrok polarnega medveda predstavlja kar od 10 do 20 odstotkov njegove teže, to je tudi do 100 in več kilogramov maščobe in mesa.

"Glede na to, da se od 100 kilogramov zaužite hrane na polarnega medveda obesi 94 kilogramov maščevja, si lahko predstavljate, da iz njihovega zadnjega konca pride ven neverjetno malo ostankov."

Obdobje intenzivnega prehranjevanja in obdobje parjenja se pri polarnih medvedih pokrivata. Polarni medvedi spolno dozorijo pri osmih letih, največja težava vrste pa je, da samice skrbijo za mladiče kar dve leti in pol. Torej je v populaciji vsako leto le del samic pripravljenih na parjenje. V tem času potekajo ogorčeni boji za samice, ki se pogosto končajo z resnimi poškodbami. V zadnjih letih pa se led hitreje stopi in na koncu paritvene sezone, ko bi si morali nabrati zaloge maščevja, jim zmanjka časa za to.

"Vse več starejših medvedov, ki po paritveni sezoni pridejo z ledu v izjemno slabem stanju, brez zalog, so le kost in koža. In praviloma ne preživijo zime."

Za vse medvedje vrste velja, da ste najbolj ogroženi, če se znajdete med medvedko in njenimi mladiči. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka: v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči. Teh primerov je iz leta v leto več in največji krivec so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, vse več jih ostaja na kopnem, ker morja ne zamrznejo. Zaradi pogostih manj mrzlih zim vse više na sever prodirajo rjavi medvedi, ki osvajajo za njih nov polarni habitat, kjer seveda ni samic njihove vrste.

"Ljubezen je slepa. Na severu, kjer so noči dolge, grizliji srečajo polarno blondinko, ki diši približno v redu, je res nekoliko eksotično svetla … pa kaj."

Uradno so opazili osem primerov hibridnih medvedov, vsi so bili potomci ene polarne medvedke in dveh različnih rjavih medvedov – grizlijev. Genetske raziskave so pokazale, da se je nekaj podobnega v daljni preteklosti že dogajalo. V obdobju ledene dobe pred sto tisoč leti so daleč na jug prišli polarni medvedi in se parili z rjavimi medvedi, so ugotovili pri preučevanju genetike medvedov na Severnem Irskem.

Obstajajo posamezni polarni medvedi, ki nikoli v življenju niso stopili na trdna tla, ki so se na ledu rodili, na njem preživeli vse svoje življenje in na ledu umrli. A takih medvedov je in bo vedno manj, predvsem zato sta se v zadnjih letih obseg pozimi zamrznjenega morja in skupna prostornina polarnega ledu na severu celine tako drastično zmanjšala, da številni polarni medvedi ostajajo na kopnem tudi čez zimo. Tako kratkoročni kot dolgoročni obstoj polarnih medvedov torej najbolj ogrožajo klimatske spremembe, zaradi katerih jim izginja habitat. Potem je tu še onesnaževanje. Znanstveniki so ugotovili, da se v maščobi lahko akumulira od 500 do 800 različnih škodljivih kemikalij in  vse imajo določen biološki vpliv na organizem. Te spojine vplivajo na hormonsko ravnovesje, rast in na imunski sistem medvedov, prav zdaj potekajo raziskave o tem, kako vplivajo na plodnost. Medvedi se morajo v spremenjenih podnebnih razmerah veliko bolj potruditi, da najdejo manj hrane kot njihovi predniki. Seštevek vsega pomeni, da danes zrastejo več do svojih bioloških potencialov.

"Primerjave podatkov pri samicah so pokazale, da se je dolžina polarnih medvedk v relativno kratkem času, 35 letih, v povprečju zmanjšala za približno 20 centimetrov."

Populacije polarnih medvedov so, razen najbolj južnih, stabilne. Večjo skrb povzročajo napovedi za naslednjih od 30 do 45 let: najbolj pozitivne so, da se bo populacija zmanjšala za okoli tretjino, najbolj optimistične ocene do konca stoletja pa, da bodo medvedi živeli le še na skrajnih severnih območjih, na kanadski Arktiki ter severu Grenlandije.


10.05.2020

Dr. Rajko Muršič

Prof. Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog na ljubljanski Filozofski fakulteti, pri raziskovanju vsakdanjega življenja in kulturnih fenomenov ga vodi predvsem iskrena radovednost. Že vse življenje je na različne načine povezan z glasbo, pravi, da brez nje sploh ne more normalno delovati. Odzive slovenske družbe v krizi ocenjuje kot trezne, sprememba ravnanja z okoljem pa se mu v tem trenutku zdi nujna in neobhodna. Je oster kritik potrošništva, ki se nima za upornika, ne prenaša pa hierarhij. Z njim se pogovarja Jan Grilc.


03.05.2020

Wagner Moura, brazilski igralec in režiser

Wagner Moura je brazilski igralec in režiser. Igral je v Elitni četi, številnih komedijah in tragedijah, svet pa ga najbolje pozna v vlogi Pabla Escobarja v seriji Narcos. Študiral je novinarstvo, a to je poklic, ki ga je opravljal le kratek čas. Novinarske veščine mu pomagajo pri raziskovanju zgodovinskih likov, kakršen je brazilski diplomat pri združenih narodih Sergio Vieira de Mello. Igra ga v novem celovečercu z naslovom Sergio.


26.04.2020

dr. Katarina Keber

Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.


19.04.2020

Roman Jerala

Roman Jerala je eden od najuspešnejših slovenskih raziskovalcev, tudi med pionirji sintezne biologije pri nas, ki z več plati spremlja korake znanosti pri spopadanju s pandemijo s covidom 19.


12.04.2020

Gregor Čušin

Gregorja Čušina ste morda kdaj ujeli na odru Mestnega gledališča ljubljanskega ali pa ste si ogledali katero od njegovih monokomedij. Morda ga poznate iz serije Jezero ali vam je iz risank znan njegov glas. Ponosen je, da mu pri vzgoji šestih otrok ni bilo treba povzdigovati glasu in da je pri občinstvu še vedno na dobrem glasu, čeprav je zdaj “na svojem.” Anji Hlača Ferjančič je med drugim razkril, zakaj je ves planet na dieti, prebral pesmi iz karantene in povedal, kako se znajde doma.


05.04.2020

Tina Bregant

Dr. Tina Bregant je specialistka pediatrije, specialistka fizikalne in rehabilitacijske medicine, dokorica nevropediatrije. Od leta 2015 je bila zaposlena na Univerzitetnem rehabilitacijskem institutu – URI Soča v Ljubljani, zdaj pa deluje v zavodu CIRIUS Kamnik. Je tudi predavateljica in mentorica študentom v programu Kognitivna znanost Univerze v Ljubljani ter na Fakulteti za šport in Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Sodeluje v domačih in mednarodnih raziskovalnih skupinah, udeležena je pri oblikovanju državnih programov, ki spodbujajo otroke v razvoju. Je tudi članica Odbora za kakovost in varnost pri Zdravniški zbornici Slovenije.


29.03.2020

Biserka Marolt Meden

Biserka Marolt Meden je humanitarka, prostovoljka, skupaj s sodelavkami je postavila materinski dom v Sloveniji, sodelovala pri izgradnji Pediatrične klinike in bila njena strokovna direktorica. Sedaj je upokojena, a aktivna v civilnem združenju Srebrna nit, ki si prizadeva za drugačen odnos družbe do starostnikov. Izpostavlja nujnost sprejetja zakona o dolgotrajni oskrbi in tudi uzakonitev pravice za dostojno dokončanje življenja, ob epidemiji pa opozarja, da daljša osamitev v domovih za starejše ni najboljša rešitev. Z njo se je pogovarjala Nataša Zanuttini.


22.03.2020

Renata Salecl, filozofinja in sociologinja

Filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl tudi v kriznih časih z intelektualno ostrino spremlja in analizira dogajanje. Kaj koronavirus prinaša v našo družbo, kaj pomeni za možnost izbire, kako se bo spremenil svet in zakaj ostati optimističen. Kako je s tesnobo, vsakdanjimi odnosi, kakšna prihodnost nas čaka. Avtor: Luka Hvalc   


15.03.2020

Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost

Strokovnjak za jedrsko varnost magister Miroslav Gregorič je bil do leta 2002 direktor Uprave RS za jedrsko varnost, več kot šest let je delal pri Mednarodni agenciji za jedrsko energijo na Dunaju. Vmes pa kot predstavnik komisije Združenih narodov UNMOVIC še pred napadom na Irak vodil inšpektorje, ki so tam iskali orožje za množično uničevanje. Po upokojitvi pa se je posvetil tudi raziskovanju ozadij premogovništva v Šaleški dolini. Z njim se je pogovarjala Nataša Štefe.


08.03.2020

Ana Jug

Ana Jug je ne le na Goriškem, ampak tudi drugod znana kot odvetnica, ki je na svoji poklicni poti zagovarjala nemočne in tiste, ki nimajo. Zato ni nič nenavadnega, da je tudi soustanoviteljica pro bono ambulante v Novi Gorici in človek, ki verjame, da se dobro z dobrim vrača. Če bi vsi delali dobro, bi bil ves svet srečen in veliko lepši, pravi Zasavka, ki pa se zadnje čase, odkar je upokojena, ukvarja predvsem z izdelovanjem oblek in nakita iz odpadnega materiala, plastike in džinsa, ki ima v njenem srcu prav posebno mesto. Verjame, da je mogoč svet brez smeti, kot smo ga nekoč že imeli, in zato je njena pobuda, da v Novi Gorici odprejo Center ponovne uporabe.


01.03.2020

Andrej Bauer, matematik

Šaljiva definicija pravi, da je matematika sestavljena iz 50% formul, 50% dokazov in 50% domišljije. Andrej Bauer se strinja, da to sploh ni tako slaba definicija. Matematika je gonilna sila številnih ved, ne le računalništva. Tudi če vas v šoli ni navdušila, vas bodo številne zanimive izpeljave problemov, ki jih rešujejo raziskovalci na Fakulteti za matematiko in fiziko.


23.02.2020

Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem

Dr. Barbara Riman je predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, je raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh … Nedeljska gostja Vala 202 Barbara Riman, novinarka Tatjana Pirc in mojster zvoka Damjan Rostan so se sprehodili po Reki, evropski prestolnici kulture.


16.02.2020

Nedeljska gostja - Andreja Leskovšek McQuarrie

V času tekmovanja za Zlato lisico smo se srečali z nekdanjo tekmovalko, potem pa tudi profesionalno smučarko na ameriški turneji. Andreja Leskovšek McQuarrie je v spominu »zrelih« Slovencev predvsem nekdanja alpska smučarka, mladinska svetovna prvakinja, ki je zelo mlada končala kariero. Manj znano je, da je po študiju psihologije ostala v Združenih državah, si tam ustvarila družino in po naključju postala vpeta v organizacijo zimskih olimpijskih iger. 20 let je svetovala organizatorjem zimskih olimpijskih iger, začela v Salt Lake Citiju, se potem selila v Italijo zaradi Torina, pa v Kanado zaradi Vancouvra, potem pa za igre v Sočiju in Pyeongchangu delovala že iz Slovenije, iz Komende. Zaradi hčerke se je po vrnitvi v domovino srečala z ženskim nogometom, postala predsednica Ženskega nogometnega kluba Radomlje, glasnica ženskega nogometa, ki ga vidi kot izjemno priložnost, tudi poslovno, obenem pa je že dolgo tudi borka za enake možnosti v športu. "Ne obstajata ženski in moški šport, ostaja samo šport!"


09.02.2020

Dragan Živadinov

Talent gledališkega režiserja in postgravitacijskega umetnika Dragana Živadinova je vesolje zaznalo že v vrtcu v domači Ilirski Bistrici. Vzgojiteljica ga je primerjala kar z velikim slikarjem Černigojem, sam pa se je v mladih letih navduševal nad Dragotinom Kettejem, Srečkom Kosovelom in Markom Brecljem. Dragan Živadinov se pripravlja na izstrelitev umetniškega satelita, v domačem kulturnem vesolju pa ni nikoli našel gladkih tirnic. Trdno je prepričan, da je Republiko Slovenijo zgradila umetnost, ne pa generali … Z njim se pogovarja Nina Zagoričnik. Foto: Bobo


02.02.2020

Tanja Španić, predsednica Europe donne

Tanjo Španić so izkušnje z boleznijo, ki jo je presenetila na začetku njene znanstvene poti, in želja pomagati, spodbudile, da je opustila znanost in se posvetila vodenju združenja za boj proti raku dojk Europa donna. “Šele kakšni dve leti po bolezni sem začela razmišljati, v kakšni stiski so bili pravzaprav moji starši.“ V Evropi donni (https://europadonna.si/) tudi zato s svojimi programi podpore skrbijo za svojce obolelih. Gosti jo Danila Hradil Kuplen.


24.01.2020

Dr. Andrej Pompe, oglaševalec in glasbenik

Dr. Andrej Pompe je v slovensko oglaševanje vstopil na začetku devetdesetih z ustanovitvijo agencije Formitas, kjer je še vedno partner. Je avtor več kot 140 jinglov za oglase, napisal je pesem za legendarni Frutek: lupimo in čistimo, ribamo, sekljamo … Zdaj predava o blagovnih znamkah. Je ustanovni član skupine Panda, ki že štiriintrideseto leto sooblikuje slovensko pop-rock-jazz sceno s svojo avtorsko glasbo. Tudi o povezovanju I feel Slovenia z Luko Dončićem, pa tudi o tem, kako naš učni sitem ne spodbuja ustvarjalnosti in inovativnosti. Z Andrejem Pompetom se je pogovarjala Nataša Zanuttini.


19.01.2020

Marko Slavič, direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi

Marko Slavič je neobičajen direktor najboljšega doma za ostarele v Evropi, Doma Danice Vugrinec v Mariboru. Tam vsako leto več kot 800 stanovalcem pripravijo rokovski koncert, njihovi starostniki so kot posebni gostje nastopili na koncertu Riblje Čorbe v ljubljanskih Stožicah, še preden je postalo modno, so starostnike učili uporabe informacijske tehnologije, zadnja leta med vsakimi počitnicami poskrbijo za počitniško varstvo otrok, ki stanovalcem popestrijo jesen življenja in tako naprej. Vse te dejavnosti v kombinaciji z dobrim strokovnim delom, razvojem institucionalnega varstva starostnikov in skrbnim gospodarjenjem ter pridobivanjem sredstev za različne projekte so dokaz, da je mogoče dobre zgodbe ustvarjati tudi v javnem sektorju. A se sistemu javnih domov za starostnike v Sloveniji ne piše dobro. Zakon o dolgotrajni oskrbi nastaja že skoraj 20 let, deset tisoč starostnikov čaka na sprejem v prenapolnjene domove, vse težje zapolnjujejo kadrovske vrzeli, javne domove prepogosto vodijo ljudje, ki so politično nastavljeni. Država pa, namesto da bi razvijala mrežo javnih domov, zadnjega smo zgradili pred 15 leti, raje podeljuje koncesije zasebnikom, ki imajo, kot ugotavlja Računsko sodišče, skoraj tretjino višje cene kot javni domovi. To je le nekaj izhodišč za pogovor s tokratnim Nedeljskim gostom Markom Slavičem, ki ga je pred mikrofon povabil Miha Švalj.


10.01.2020

Alojz Kodre, fizik in prevajalec

Profesor Alojz Kodre je starosta slovenske fizike, skoz čigar šolo so šle številne generacije sodobnih znanstvenikov. Mnogi ga poznajo tudi po briljantnem prevajanju znanstvene fantastike, na čelu s Štoparskim vodnikom po galaksiji. Na nedeljsko dopoldne bomo tako z njim odpotovali med fantastične svetove, ki jih že desetletja oživlja v slovenščini, in iskali drobce neverjetnosti, ki so ga v življenju preusmerili prav na pot, jo hodi. V pogovoru s profesorjem pa več tudi o dragih kamnih in alpinizmu, drugačnosti novih generacij študentov in tem, kaj bi se zgodilo s človekom, če bi izvedel odgovor na vprašanje o vsem.


22.12.2019

Boris Podrecca

Kdo je arhitekt Boris Podrecca, ali ga poznajo najmlajši rodovi arhitektov? Januarja bo kot častni meščan Dunaja slavil 80-letnico z največjo retrospektivno razstavo doslej, televizija ORF pa je posnela dokumentarni film o njegovi ustvarjalni poti v več nadaljevanjih. Zaljubljen je v arhitekturo, to je najlepši poklic, pravi, zato so vse njegove stavbe in mestni trgi lepi okvirji življenja, nastajajo med mediteranskim in germanskim svetom, ne gre le za avtonomen objekt, ampak za razumevanje prostora. Tak je tudi njegov Tartinijev trg v Piranu. O Podrecci so pisali in pišejo zgodovinarji, kritiki in arhitekti v številnih publikacijah, ki so izšle pri najuglednejših založbah v vseh glavnih svetovnih jezikih. Z njim se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


15.12.2019

Dana Budisavljević

Režiserko Dano Budisavljević je do največje zgodbe reševanja otrok v Evropi med drugo svetovno vojno pripeljalo naključje, črka, ki jo v imenu loči od imena rešiteljice vsaj 10.000 otrok. Avstrijka Diana Budisavljević je namreč nekaj let trajajoče reševanje otrok pravoslavcev iz taborišč v sklopu Jasenovca popisala v dnevniku, ki ga je njena vnukinja odkrila šele po babičini smrti in ki ob neverjetni humanitarni zgodbi odpira tudi velike rane hrvaške zgodovine.


Stran 12 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov