Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrew Derocher

07.10.2018


Nedeljski gost dr. Andrew Derocher opozarja, da zaradi globalnega segrevanja, ko morja niti v polarnih območjih pozimi ne zamrznejo več, polarnim medvedom zmanjkuje življenjskega prostora

Sredi septembra je bil dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta v Kanadi, ki polarne medvede preučuje že 35 let in je eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov zanje, gost letošnje mednarodne konference o medvedu v Ljubljani. Že kot otrok se je v deževnih gozdovih zmernega pasu ob zahodni kanadski obali, od koder je doma, srečal z medvedi in z njimi se kot biolog zoolog ukvarja celotno kariero. Raziskovanja polarnih medvedov se je lotil, ker v primerjavi z rjavimi medvedi polarni ne hibernirajo čez zimo.

"Polarni medvedi so res čudovite živali, neverjetno prilagojeni na življenje v enem od najbolj negostoljubnih okolij na svetu. Navdihujejo me kot znanstvenika in prej mi bo zmanjkalo časa kot vprašanj."

Razmere za delo v polarnih krajih so ekstremne. Še najbolj luksuzno je na Norveškem, kjer terensko delo poteka v dobro opremljenih vremenskih postajah, kjer imajo celo kuharje. Bolj špartansko je v težko dostopnih kočah v Kanadi, kjer je na voljo le osnovna oprema in skoraj nič udobja, a dovolj, da se znanstveniki ves čas ne trudijo samo s tem, da ostanejo živi. Zadnja leta so ekspedicije krajše kot nekoč, saj so precej omejeni s stroški. Če želijo znanstveniki polarne medvede preučevati, jih morajo ujeti. To pa je na ledu veliko lažje storiti kot v gozdu ujeti zajca ali rjavega medveda, saj so precej velika tarča in se ne morejo nikamor skriti.

"Rjavi medved bo cikcakal, preskakoval ovire, delal prevale in podobno. Polarni medvedi so bolj umirjeni, so kot rjavi na pomirjevalih. Ko ga ustreliš s puščico z uspavalom, se preprosto umiri in zaspi. To je lažji in varnejši del dela z njimi."

V Kanadi živita približno dve tretjini vseh polarnih medvedov na svetu, torej nekje 15 od približno 23 tisoč. Lov na polarne medvede je v Kanadi dovoljen, a zelo omejen. Lovijo jih le Inuiti na severu, glede na stanje lokalne populacije medvedov pa lokalna skupnost dobi zelo omejeno število dovoljenj. Kanadčani so navajeni sobivati z medvedi: v južnih predelih črni in rjavi medvedi naredijo veliko škode v sadovnjakih in na njivah, na severu pa, kjer je močna kultura lova, predstavljajo veliko težavo ostanki uplenjenih živali: losov, jelenov in tjulnjev. Ti v bližine vasi pritegnejo medvede, zato so tam konflikti med polarnimi medvedi in ljudmi pogosti in se stopnjujejo. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka – v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči.

"Največji krivec za več konfliktov so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, ostajajo na kopnem, ker morja ne zamrznejo, in verjetnost srečanja s človekom je tako veliko večja."

Rjavi in polarni medvedi so si veliko bolj podobni, kot denimo rjavi in črni medvedi. Med njima je nekaj milijonov let evolucije, a so si genetsko precej blizu. Anatomsko se najbolj razlikujejo po obliki šap in krempljev. Polarni imajo veliko širše in poraščene šape, kremplje ostre, prilagojene za trganje mesa. Lobanjo imajo daljšo, zaradi česar imajo precej bolj občutljiv vonj in zato, da se zrak bolj segreje, preden pride v pljuča. Tudi oči imajo postavljene višje, zaradi plavanja, saj polarni medvedi lahko preplavajo več deset, celo več sto kilometrov. Polarni medvedi imajo v primerjavi z rjavimi črno kožo, njihova dlaka pa ni bela, ampak prozorna in votla. Znanstveniki verjamejo, da se orientirajo z vonjem in na neverjetne razdalje zavonjajo kopno, najverjetneje pa  znajo razbrati tudi položaj sonca in nočno nebo.

Območje, ki ga lahko obvladuje en sam polarni medved, je ogromno, vsaj 150 tisoč in več kvadratnih kilometrov. To je področje veliko za približno osem Slovenij, poznamo pa tudi primere, ko je en medved v enem letu obšel trikrat, štirikrat večje območje. Letno lahko prehodi sedem, osem tisoč kilometrov, znanstveniki so imeli primer medvedke, ki je v 12 dneh preplavala skoraj 700 kilometrov. Čeprav premagujejo ogromne razdalje, se vedno znova vračajo v kraje, v katerih so se skotili. Niso teritorialne živali in nimajo navade varovati svojega okolja, le hrano.

"Če si velik medved, tjulnja ubiješ in ga počasi ješ, če si majhen, ga ubiješ in ješ hitro, ker vsak trenutek lahko pride naokoli močnejši medved."

Polarni medvedi so tudi izjemno potrpežljive živali. Pred luknjo v ledu so tjulnja sposobni čakati dolge ure, od vseh lovskih poskusov sta v povprečju uspešna le dva odstotka. A po drugi strani medved takrat varčuje z energijo, gre za racionalnost narave v težkih razmerah, ko preprosto čakaš, da hrana pride k tebi, namesto da bi trošil energijo s preganjanjem žrtve ter tvegal izčrpanost in smrt. Ko medved ujame tjulnja, ga dobesedno olupi, sleče kožo in z njega poje vso maščobo. Obrok medveda v formi je sestavljen iz 90 odstotkov maščobe in le 10 odstotkov proteinov. Živi pač v najbolj ekstremnih delih sveta, kjer podkožna maščoba pomeni preživetje.

"Nad polarnim krogom ne moremo govoriti o preživetju najmočnejših, ampak preživetju najdebelejših."

Polarni medvedi se v eni sezoni lahko zredijo tudi za štirikratnik prvotne teže. Kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da lahko en obrok polarnega medveda predstavlja kar od 10 do 20 odstotkov njegove teže, to je tudi do 100 in več kilogramov maščobe in mesa.

"Glede na to, da se od 100 kilogramov zaužite hrane na polarnega medveda obesi 94 kilogramov maščevja, si lahko predstavljate, da iz njihovega zadnjega konca pride ven neverjetno malo ostankov."

Obdobje intenzivnega prehranjevanja in obdobje parjenja se pri polarnih medvedih pokrivata. Polarni medvedi spolno dozorijo pri osmih letih, največja težava vrste pa je, da samice skrbijo za mladiče kar dve leti in pol. Torej je v populaciji vsako leto le del samic pripravljenih na parjenje. V tem času potekajo ogorčeni boji za samice, ki se pogosto končajo z resnimi poškodbami. V zadnjih letih pa se led hitreje stopi in na koncu paritvene sezone, ko bi si morali nabrati zaloge maščevja, jim zmanjka časa za to.

"Vse več starejših medvedov, ki po paritveni sezoni pridejo z ledu v izjemno slabem stanju, brez zalog, so le kost in koža. In praviloma ne preživijo zime."

Za vse medvedje vrste velja, da ste najbolj ogroženi, če se znajdete med medvedko in njenimi mladiči. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka: v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči. Teh primerov je iz leta v leto več in največji krivec so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, vse več jih ostaja na kopnem, ker morja ne zamrznejo. Zaradi pogostih manj mrzlih zim vse više na sever prodirajo rjavi medvedi, ki osvajajo za njih nov polarni habitat, kjer seveda ni samic njihove vrste.

"Ljubezen je slepa. Na severu, kjer so noči dolge, grizliji srečajo polarno blondinko, ki diši približno v redu, je res nekoliko eksotično svetla … pa kaj."

Uradno so opazili osem primerov hibridnih medvedov, vsi so bili potomci ene polarne medvedke in dveh različnih rjavih medvedov – grizlijev. Genetske raziskave so pokazale, da se je nekaj podobnega v daljni preteklosti že dogajalo. V obdobju ledene dobe pred sto tisoč leti so daleč na jug prišli polarni medvedi in se parili z rjavimi medvedi, so ugotovili pri preučevanju genetike medvedov na Severnem Irskem.

Obstajajo posamezni polarni medvedi, ki nikoli v življenju niso stopili na trdna tla, ki so se na ledu rodili, na njem preživeli vse svoje življenje in na ledu umrli. A takih medvedov je in bo vedno manj, predvsem zato sta se v zadnjih letih obseg pozimi zamrznjenega morja in skupna prostornina polarnega ledu na severu celine tako drastično zmanjšala, da številni polarni medvedi ostajajo na kopnem tudi čez zimo. Tako kratkoročni kot dolgoročni obstoj polarnih medvedov torej najbolj ogrožajo klimatske spremembe, zaradi katerih jim izginja habitat. Potem je tu še onesnaževanje. Znanstveniki so ugotovili, da se v maščobi lahko akumulira od 500 do 800 različnih škodljivih kemikalij in  vse imajo določen biološki vpliv na organizem. Te spojine vplivajo na hormonsko ravnovesje, rast in na imunski sistem medvedov, prav zdaj potekajo raziskave o tem, kako vplivajo na plodnost. Medvedi se morajo v spremenjenih podnebnih razmerah veliko bolj potruditi, da najdejo manj hrane kot njihovi predniki. Seštevek vsega pomeni, da danes zrastejo več do svojih bioloških potencialov.

"Primerjave podatkov pri samicah so pokazale, da se je dolžina polarnih medvedk v relativno kratkem času, 35 letih, v povprečju zmanjšala za približno 20 centimetrov."

Populacije polarnih medvedov so, razen najbolj južnih, stabilne. Večjo skrb povzročajo napovedi za naslednjih od 30 do 45 let: najbolj pozitivne so, da se bo populacija zmanjšala za okoli tretjino, najbolj optimistične ocene do konca stoletja pa, da bodo medvedi živeli le še na skrajnih severnih območjih, na kanadski Arktiki ter severu Grenlandije.


Nedeljski gost

871 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Andrew Derocher

07.10.2018


Nedeljski gost dr. Andrew Derocher opozarja, da zaradi globalnega segrevanja, ko morja niti v polarnih območjih pozimi ne zamrznejo več, polarnim medvedom zmanjkuje življenjskega prostora

Sredi septembra je bil dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta v Kanadi, ki polarne medvede preučuje že 35 let in je eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov zanje, gost letošnje mednarodne konference o medvedu v Ljubljani. Že kot otrok se je v deževnih gozdovih zmernega pasu ob zahodni kanadski obali, od koder je doma, srečal z medvedi in z njimi se kot biolog zoolog ukvarja celotno kariero. Raziskovanja polarnih medvedov se je lotil, ker v primerjavi z rjavimi medvedi polarni ne hibernirajo čez zimo.

"Polarni medvedi so res čudovite živali, neverjetno prilagojeni na življenje v enem od najbolj negostoljubnih okolij na svetu. Navdihujejo me kot znanstvenika in prej mi bo zmanjkalo časa kot vprašanj."

Razmere za delo v polarnih krajih so ekstremne. Še najbolj luksuzno je na Norveškem, kjer terensko delo poteka v dobro opremljenih vremenskih postajah, kjer imajo celo kuharje. Bolj špartansko je v težko dostopnih kočah v Kanadi, kjer je na voljo le osnovna oprema in skoraj nič udobja, a dovolj, da se znanstveniki ves čas ne trudijo samo s tem, da ostanejo živi. Zadnja leta so ekspedicije krajše kot nekoč, saj so precej omejeni s stroški. Če želijo znanstveniki polarne medvede preučevati, jih morajo ujeti. To pa je na ledu veliko lažje storiti kot v gozdu ujeti zajca ali rjavega medveda, saj so precej velika tarča in se ne morejo nikamor skriti.

"Rjavi medved bo cikcakal, preskakoval ovire, delal prevale in podobno. Polarni medvedi so bolj umirjeni, so kot rjavi na pomirjevalih. Ko ga ustreliš s puščico z uspavalom, se preprosto umiri in zaspi. To je lažji in varnejši del dela z njimi."

V Kanadi živita približno dve tretjini vseh polarnih medvedov na svetu, torej nekje 15 od približno 23 tisoč. Lov na polarne medvede je v Kanadi dovoljen, a zelo omejen. Lovijo jih le Inuiti na severu, glede na stanje lokalne populacije medvedov pa lokalna skupnost dobi zelo omejeno število dovoljenj. Kanadčani so navajeni sobivati z medvedi: v južnih predelih črni in rjavi medvedi naredijo veliko škode v sadovnjakih in na njivah, na severu pa, kjer je močna kultura lova, predstavljajo veliko težavo ostanki uplenjenih živali: losov, jelenov in tjulnjev. Ti v bližine vasi pritegnejo medvede, zato so tam konflikti med polarnimi medvedi in ljudmi pogosti in se stopnjujejo. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka – v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči.

"Največji krivec za več konfliktov so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, ostajajo na kopnem, ker morja ne zamrznejo, in verjetnost srečanja s človekom je tako veliko večja."

Rjavi in polarni medvedi so si veliko bolj podobni, kot denimo rjavi in črni medvedi. Med njima je nekaj milijonov let evolucije, a so si genetsko precej blizu. Anatomsko se najbolj razlikujejo po obliki šap in krempljev. Polarni imajo veliko širše in poraščene šape, kremplje ostre, prilagojene za trganje mesa. Lobanjo imajo daljšo, zaradi česar imajo precej bolj občutljiv vonj in zato, da se zrak bolj segreje, preden pride v pljuča. Tudi oči imajo postavljene višje, zaradi plavanja, saj polarni medvedi lahko preplavajo več deset, celo več sto kilometrov. Polarni medvedi imajo v primerjavi z rjavimi črno kožo, njihova dlaka pa ni bela, ampak prozorna in votla. Znanstveniki verjamejo, da se orientirajo z vonjem in na neverjetne razdalje zavonjajo kopno, najverjetneje pa  znajo razbrati tudi položaj sonca in nočno nebo.

Območje, ki ga lahko obvladuje en sam polarni medved, je ogromno, vsaj 150 tisoč in več kvadratnih kilometrov. To je področje veliko za približno osem Slovenij, poznamo pa tudi primere, ko je en medved v enem letu obšel trikrat, štirikrat večje območje. Letno lahko prehodi sedem, osem tisoč kilometrov, znanstveniki so imeli primer medvedke, ki je v 12 dneh preplavala skoraj 700 kilometrov. Čeprav premagujejo ogromne razdalje, se vedno znova vračajo v kraje, v katerih so se skotili. Niso teritorialne živali in nimajo navade varovati svojega okolja, le hrano.

"Če si velik medved, tjulnja ubiješ in ga počasi ješ, če si majhen, ga ubiješ in ješ hitro, ker vsak trenutek lahko pride naokoli močnejši medved."

Polarni medvedi so tudi izjemno potrpežljive živali. Pred luknjo v ledu so tjulnja sposobni čakati dolge ure, od vseh lovskih poskusov sta v povprečju uspešna le dva odstotka. A po drugi strani medved takrat varčuje z energijo, gre za racionalnost narave v težkih razmerah, ko preprosto čakaš, da hrana pride k tebi, namesto da bi trošil energijo s preganjanjem žrtve ter tvegal izčrpanost in smrt. Ko medved ujame tjulnja, ga dobesedno olupi, sleče kožo in z njega poje vso maščobo. Obrok medveda v formi je sestavljen iz 90 odstotkov maščobe in le 10 odstotkov proteinov. Živi pač v najbolj ekstremnih delih sveta, kjer podkožna maščoba pomeni preživetje.

"Nad polarnim krogom ne moremo govoriti o preživetju najmočnejših, ampak preživetju najdebelejših."

Polarni medvedi se v eni sezoni lahko zredijo tudi za štirikratnik prvotne teže. Kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da lahko en obrok polarnega medveda predstavlja kar od 10 do 20 odstotkov njegove teže, to je tudi do 100 in več kilogramov maščobe in mesa.

"Glede na to, da se od 100 kilogramov zaužite hrane na polarnega medveda obesi 94 kilogramov maščevja, si lahko predstavljate, da iz njihovega zadnjega konca pride ven neverjetno malo ostankov."

Obdobje intenzivnega prehranjevanja in obdobje parjenja se pri polarnih medvedih pokrivata. Polarni medvedi spolno dozorijo pri osmih letih, največja težava vrste pa je, da samice skrbijo za mladiče kar dve leti in pol. Torej je v populaciji vsako leto le del samic pripravljenih na parjenje. V tem času potekajo ogorčeni boji za samice, ki se pogosto končajo z resnimi poškodbami. V zadnjih letih pa se led hitreje stopi in na koncu paritvene sezone, ko bi si morali nabrati zaloge maščevja, jim zmanjka časa za to.

"Vse več starejših medvedov, ki po paritveni sezoni pridejo z ledu v izjemno slabem stanju, brez zalog, so le kost in koža. In praviloma ne preživijo zime."

Za vse medvedje vrste velja, da ste najbolj ogroženi, če se znajdete med medvedko in njenimi mladiči. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka: v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči. Teh primerov je iz leta v leto več in največji krivec so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, vse več jih ostaja na kopnem, ker morja ne zamrznejo. Zaradi pogostih manj mrzlih zim vse više na sever prodirajo rjavi medvedi, ki osvajajo za njih nov polarni habitat, kjer seveda ni samic njihove vrste.

"Ljubezen je slepa. Na severu, kjer so noči dolge, grizliji srečajo polarno blondinko, ki diši približno v redu, je res nekoliko eksotično svetla … pa kaj."

Uradno so opazili osem primerov hibridnih medvedov, vsi so bili potomci ene polarne medvedke in dveh različnih rjavih medvedov – grizlijev. Genetske raziskave so pokazale, da se je nekaj podobnega v daljni preteklosti že dogajalo. V obdobju ledene dobe pred sto tisoč leti so daleč na jug prišli polarni medvedi in se parili z rjavimi medvedi, so ugotovili pri preučevanju genetike medvedov na Severnem Irskem.

Obstajajo posamezni polarni medvedi, ki nikoli v življenju niso stopili na trdna tla, ki so se na ledu rodili, na njem preživeli vse svoje življenje in na ledu umrli. A takih medvedov je in bo vedno manj, predvsem zato sta se v zadnjih letih obseg pozimi zamrznjenega morja in skupna prostornina polarnega ledu na severu celine tako drastično zmanjšala, da številni polarni medvedi ostajajo na kopnem tudi čez zimo. Tako kratkoročni kot dolgoročni obstoj polarnih medvedov torej najbolj ogrožajo klimatske spremembe, zaradi katerih jim izginja habitat. Potem je tu še onesnaževanje. Znanstveniki so ugotovili, da se v maščobi lahko akumulira od 500 do 800 različnih škodljivih kemikalij in  vse imajo določen biološki vpliv na organizem. Te spojine vplivajo na hormonsko ravnovesje, rast in na imunski sistem medvedov, prav zdaj potekajo raziskave o tem, kako vplivajo na plodnost. Medvedi se morajo v spremenjenih podnebnih razmerah veliko bolj potruditi, da najdejo manj hrane kot njihovi predniki. Seštevek vsega pomeni, da danes zrastejo več do svojih bioloških potencialov.

"Primerjave podatkov pri samicah so pokazale, da se je dolžina polarnih medvedk v relativno kratkem času, 35 letih, v povprečju zmanjšala za približno 20 centimetrov."

Populacije polarnih medvedov so, razen najbolj južnih, stabilne. Večjo skrb povzročajo napovedi za naslednjih od 30 do 45 let: najbolj pozitivne so, da se bo populacija zmanjšala za okoli tretjino, najbolj optimistične ocene do konca stoletja pa, da bodo medvedi živeli le še na skrajnih severnih območjih, na kanadski Arktiki ter severu Grenlandije.


08.12.2019

Filip Gartner, legendarni smučarski trener

Filip Gartner je legendarni smučarski trener, ki je zakuhal slovensko smučarsko evforijo s Križajem, Strelom, Petrovičem, Frankom in drugimi, pustil globok pečat v avstrijski reprezentanci z Nierlichom, Eberharterjem, Anito Wachter … Predvsem pa v norveški ekipi s Furusethom, Jaggejem, Aamodtom, Kjusom in še številnimi vrhunskimi smučarkami in smučarji. Je trener, čigar varovanci so osvojili največ slalomskih zmag v zgodovini. Pri osemdesetih je privolil v daljši intervju z Alešem Smrekarjem, čeprav nikoli ni imel rad daljših pogovorov z novinarji. Kot nikoli ni maral dolgih treningov na snegu, ki pa so morali biti zahtevni.


01.12.2019

Alenka Šelih, pravnica

Tokratna nedeljska gostja na Valu je tiste vrsta oseba, ob kateri ljudje, ki premorejo bistveno manj križev, pomislimo, kako kratke sape smo. Sama je v pravno stroko vstopila že v 60. letih prejšnjega stoletja in spletna bogato mednarodno kariero na področju kazenskega prava in kriminologije, pred dnevi pa je za svoje delo prejela najvišje preiznanje na področju znanosti v Sloveniji. Kot poznavalka kazenskega prava je skeptična do drakonskih kazni in tudi vse bolj represivnih kaznovalnih potez, ki jih zahodne družbe ubirajo zadnje čase. Gospa, ki jo je druga svetovna vojna naučila, kaj pomeni pomagati nekomu v stiski, ob tem danes tudi užaloščeno spremlja nestrpnost, ki se kuha med Slovenci. V prihodnjih minutah pa bo beseda tekla o marsičem.


24.11.2019

Medeja Lončar, direktorica

Medeja Lončar ne dvomi, da bo v prihodnje ekonomska moč v rokah tistih, ki bodo obvladovali tehnologije, zato je vlaganje v raziskovanje nujno. Umetna inteligenca bo nova elektrika in drugačne okoliščine bodo določale poklice, voditelji bodo drugačni in spremembam bomo morali na široko odpreti vrata. Medeja Lončar govori tudi o nujnosti vključevanja žensk v tehnološka podjetja in svojem prepričanju, da sta za uspeh nujna radovednost in pogum.


15.11.2019

Tomo Križnar, humanitarec in popotnik

“Po Zemlji se širi trohnoba,” je Tomo Križnar skupaj z ženo Bojano zapisal v najnovejšem eseju. Dobrih 40 let po tem, ko ga je z domače Turistične ulice v Naklem prvič odneslo v svet, iz njegovih oči in gest še naprej seva neverjetna ekstaza. Ekstaza življenja. Križnar se pripravlja, da bo v od vseh pozabljeno Nubsko gorovje odnesel zdravilo proti gobavosti, ki je zajela nesrečno ljudstvo v Sudanu. Nekoč mu je uspelo za vnovično podporo Nubam prepričati celo filmarko Leni Riefenstahl, iz štaba Melanie Trump so pred kratkim sporočili le “no go”. Tomo ne obupuje, verjame, da bo v Sudan spravil tudi predsednika Boruta Pahorja, a se šele zdaj zaveda širine Janeza Drnovška, po katerem so poimenovali vrtalni stroj. S sodobnimi tehnologijami se loteva tudi humanitarne akcije za Nube, hkrati pa svari pred podnebnimi spremembami in zlorabami ekološke zavesti tako politike kot kapitala. S Tomom Križnarjem se je Luka Hvalc pogovarjal tudi o Greti Thunberg, Carlu Gustavu Jungu, Beethovnu in navdihu, ki mu ga je zapustil Tomaž Pengov: “Proti polju, proti morju, proti mirnemu vesolju …” *V podkastu so uporabljeni odlomki petja Nub, ki jih je Tomo Križnar posnel v Nubskih gorah, del pesmi "Cesta" Tomaža Pengova in del Simfonije št. 5 Ludwiga van Beethovna.


10.11.2019

Dr. David Neubauer, pediater in otroški nevrolog

Pediater in otroški nevrolog David Neubauer se že 40 let ukvarja s hudo prizadetimi otroki in njihovimi starši. Zaposlen je na Pediatrični kliniki v Ljubljani, na Kliničnem oddelku za razvojno, otroško in mladostniško nevrologijo, čigar predstojnik je bil več kot 17 let. Kot redni profesor predava na Medicinski fakulteti v Ljubljani in ima bogate mednarodne izkušnje kot gostujoči profesor v Kuvajtu, Franciji, Zambiji, na Kosovu in na Hrvaškem ter v Bosni in Hercegovini. Posveča se tudi zdravljenju otrok s trdovratno epilepsijo s pomočjo kanabidiola in medicinske konoplje. Z Davidom Neubauerjem se je pogovarjal Gorazd Rečnik.


03.11.2019

Martina Konda

Martina Konda je slovenski glas v Berlinu. Nekdanja učiteljica slovenščine in dolgoletna voditeljica slovenskega programa na Radiu Multikulti. Dobro se spomni dogodkov novembra 1989, ki so pripeljali do padca berlinskega zidu. Njeni nemški prijatelji so bili sicer prepričani, da zid ne bo nikoli padel. V soboto 9. novembra bo minilo 30 let od zgodovinske prelomnice, ki ji je nazdravila tudi naša gostja. Anja Hlača Ferjančič je Martino Konda obiskala v zahodnem Berlinu.


18.10.2019

Rade Šerbedžija, igralec

Istra. Obnovljena kamnita hiša sredi nasadov oljk. Sliši se zvok morja. Senca jeseni in jesenov pada na masivno mizo pred hišo. Na njej domače črno vino, rakija iz Valjeva in skodelica kave. Rade Šerbedžija, legenda nekdanjih in sedanjih jugoslovanskih prostorov, prime v roke kitaro. Ko začne peti, človeka odpelje v neko novo atmosfero … Pesem je nova, posvečena je Tomažu Pandurju: “Ravno ko sem želel izpreči, me je zadela strela … Strela Don Juana … Takšno življenje ima svoj konec. Vseeno mi je, pekel ali raj.” Rade Šerbedžija je v več kot 50-letni karieri doživel vse. Osvojil je Jugoslavijo, se proslavil v Hoolywoodu. Še vedno igra, snema, muzicira. O politiki se mu ne ljubi več prepirati, raje z dobro voljo in nastopi popravlja svet. A še vedno je zelo jasen: umetnik mora biti disident in svetu kazati pravi obraz. Z Radetom Šerbedžijo o vojni in miru, nobelovcu Petru Handkeju, strasteh v življenju, poistovetenju z vlogami, pevcu Azre Johhnyju Štuliću, režiserju Stanleyju Kubricku in slovenskem šahistu Vasji Pircu. Tudi o razlogih, zakaj njegov oče navkljub 100 učakanim letom ni svojega sina nikoli videl na odru, filmu ali na televiziji. Z Radetom Šerbedžijo se je pogovarjala Nina Zagoričnik.


13.10.2019

Luka Snoj, jedrski fizik

Prof. dr. Luka Snoj je z zanimanjem gledal televizijsko serijo Černobil. Potem ko je prisluhnil še podkastu o seriji, pa se je na prizorišče nesreče tudi odpravil. To je bila najboljša službena pot v njegovi karieri. Več kot 30 let po nesreči je izključitvena cona naravni rezervat, kamor so se vrnile tudi živali na robu izumrtja. Vse to kaže, da človek naravi škoduje bolj kot radioaktivnost.


06.10.2019

Borut Marolt

Večina ga pozna kot pevca skupine Niet. A še veliko preden je postal član te legendarne skupine je delal kot učitelj družboslovja in vzgojitelj v ustanovi, kjer poskušajo na pravo pot v življenju usmeriti mladostnike, nad katerimi je večina že obupala. Od nedavnega je tudi ravnatelj Zavoda za vzgojo in izobraževanje mladostnikov z vedenjskimi in čustvenimi težavami v Logatcu. Nedeljski gost Miha Švalja je bil Borut Marolt.


29.09.2019

Damjan Kozole, režiser in scenarist

Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.


22.09.2019

Boštjan Vasle, guverner Banke Slovenije

Umirjenost, preudarnost in potrpežljivost so lastnosti, primerne oziroma celo nujne za guvernerja centralne banke. Guverner Banke Slovenije Boštjan Vasle jih ima. Poleg tega pa tudi precej odločne odgovore, zakaj Evropska centralna banka znižuje že zdaj negativne obrestne mere, kaj se bo zgodilo z 20 milijardami slovenskih prihrankov, naloženih v bankah, če bodo uvedene bančne ležarine, pa tudi o tem, kako ocenjuje bančno sanacijo pred šestimi leti, po kateri se prah še vedno ni polegel.


15.09.2019

Marjan Pipenbaher, projektant in konstruktor mostov

Že skoraj 40 let gradi mostove, premaguje ovire, povezuje ljudi in ustvarja poti, ki okolju dajo dodatno vrednost.


08.09.2019

Oleg Mandić

Masten zrak, gosti oblaki, sonca od nikoder, eno drevo, ki stoji še danes, nikakršnega petja ptic, samo vsakodnevne godbe orkestra, ki je pospremil taboriščnike na prisilno delo. To je le eden od spominov danes 86-letnega Olega Mandića, zadnjega otroka, ki je bil izpuščen iz Auschwitza. Oleg Mandić je v taborišču preživel sedem mesecev, to, da je ven odšel živ, pripisuje sreči: “Sreča je na prvem mestu, predstavlja 70 odstotkov, 20 odstotkov je mamina ljubezen, pet odstotkov pa otroška iznajdljivost.” O travmatični izkušnji je spregovoril deset let po osvoboditvi: “Po molčečnežu sem postal klepetulja.” Od Tita do Josefa Mengeleja, od česna do preživetvenega gona, od psihoterapije v Auschwitzu do opatijskega valčka … z nedeljskim gostom Olegom Mandićem.


01.09.2019

Marta Zabret, profesorica matematike

Profesorica matematike Marta Zabret, ki poučuje na Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku, je nedavno lepo število svojih zgodb o dogodivščinah izza matematičnega katedra strnila v knjigi MaRtematične prigode. To je knjiga za na polico med Sveto pismo, Iliado in Kosovelove Integrale, je ob tem zapisal Ervin Hladnik Milharčič. Gospa z izpiljenim slogom in materinsko empatijo do svojih dijakov pravi, da so srednješolci najbolj inovativna in samosvoja plast človeštva in da se je treba postaviti po robu zakoreninjenemu rodbinskemu aksiomu o tem, da nismo za matematiko, tudi če nas kdaj pesti vnetje sinusov in kosinusov. No, v teh dneh tik pred začetkom šolskega leta že razvezuje malho z iksi in ipsiloni, tudi s kančkom treme pred vsemi novimi in starimi obrazi, ki bodo zasedli klopi pred njo.


25.08.2019

Jure Apih, avtor knjige Rdečega mlina blues

Jure Apih je bil novinar, urednik Teleksa, bil je direktor Dela in oglaševalec. V sedemdesetih letih je bil kreativni direktor prve slovenske oglaševalske agencije Studio marketing Delo, podpisal se je pod mnogo nagrajenih oglaševalskih kampanj, poleg je bil pri akciji 4 milijone pridnih rok in Podarim dobim. Bil je član mnogih oglaševalskih in marketinških strokovnih organizacij, v začetku devetdesetih je zasnoval in sodeloval pri ustanovitvi Zlatega bobna, mednarodnega oglaševalskega festivala. V pokoju se je posvetil pisanju, kolumne so zbrane v knjigi Papirnati boben, napisal je Fino kuhinjo za telebane, Za lepo misel dam cekin in mnoge druge. A zadnja, Rdečega mlina blues, je drugačna knjiga. Je osebna zgodba o Srečku Robinščaku, ki je življenje izgubil v udbovskih zaporih. Gre za pripoved o 1200 straneh udbovskih dokumentov, spletkah, o Srečkovem klicu na pomoč, ki ga ni želel nihče slišati, pa tudi o zamerah, maščevalnosti, desetletjih življenja in dela ter zgodbi, ki jo še mora dokončati. O knjigi, ki jo je moral napisati, Jure Apih v pogovoru z Natašo Zanuttini.


18.08.2019

Jenny Erpenbeck

Jenny Erpenbeck o sebi pravi, da je vzhodnonemška pisateljica. Zaznamovali sta jo otroštvo v vzhodnem Berlinu in odraščanje v družini intelektualcev. Oče je bil fizik, mama prevajalka iz arabščine. Kritična je tako do nekdanje Nemške demokratične republike kot do sodobne Nemčije. Ima svoje razloge in razlage, zakaj ob porušitvi zidu ni občutila evforije. Pogreša dolgočasenje in trenutke, ko njena glava pripada le njej. V slovenščino je preveden njen roman Srečišče (Heimsuchung), mednarodno slavo pa si je pridobila z romanom Gehen, ging, gegangen.


28.07.2019

Renato Baretić

Nedeljski gost Renato Baretić je v Sloveniji verjetno najbolj znan po svojem najuspešnejšem romanu Osmi poverjenik. Zanj je na Hrvaškem prejel vse najpomembnejše literarne nagrade in velja tudi za roman tistega desetletja, ko je izšel. Pisatelj, pesnik, scenarist in sestavljalec kvizov govori o življenju v Splitu, pomenu novinarstva danes in o tem, kam je zašla hrvaška družba. Z njim se je pogovarjal Gašper Andrinek.


21.07.2019

dr. Tanja Kajtna

Športni psihologi niso vedeževalci in nimajo čarobne paličice, njihovo delo z vrhunskimi športniki je lahko uspešno le z dolgotrajni delom. Tega se slovenski športniki vse bolj zavedajo, čeprav je v naši kulturi še vedno prisotno tudi razmišljanje, da mora svoje težave vsak rešiti sam. Nedeljska gostja je dr. Tanja Kajtna, predsednica sekcije za psihologijo športa pri Društvu psihologov Slovenije, predava na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani in sodeluje s številnimi slovenskimi šampioni, tudi z Ilko Štuhec. Z njo se je pogovarjal Aleš Smrekar.


14.07.2019

Dr. Aleš Završnik, kriminolog

Kdo bi lahko na sodišču bolj pravično razsodil: človek ali robot? Pravnik in kriminolog dr. Aleš Završnik, še vedno daje prednost človeški presoji, prepričan je, da moramo več vlagati v ljudi kot pa v tehnologijo: “Mnogi v tehnologiji vidijo rešitev za prav vsako težavo, a tehnologija ne bo rešila družbenih problemov, prej le še bolj poglablja družbeno neenakost.” Slovenska vlada napoveduje, da bo po žičnati ograji zdaj mejo skušala nadzorovati in varovati še z droni: “Z droni bomo dokazali, da znamo varovati mejo. Gre prej za performans za javnost, kot učinkovito varovanje. Podobno je z žično ograjo, prej gre zato, da se izve, da ima neka država ograjo, kot pa za resnično učinkovitost. Gre za teater varnosti.” O teatru varnosti in nadzora, kako demokracijo nadomešča vladavina algoritmov, zakaj si na Norveškem skorajda že sumljiv, če plačuješ z gotovino in o družabnih omrežjih, ki so razkrila neprijetne plati slovenske družbe: “Twitter je nastavil ogledalo družbene realnosti v Sloveniji, razkril je neprijetne plati družbe. Nisem verjel, da pri nas obstaja toliko zanikovalcev znanstveno povsem jasnih zadev, na primer cepljenja ali globalnega segrevanja.” Avtor: Luka Hvalc


07.07.2019

Janez Drvarič, košarkarski trener

Janez Drvarič je že pol stoletja dejaven v slovenski in jugoslovanski košarki. Kot član strokovnega štaba jugoslovanske reprezentance je osvojil 14 kolajn na prvenstvih in olimpijskih igrah. Pred kratkim je praznoval 70 let, vendar še vedno ostaja pri trenerskem delu. Treniral je številne rodove vrhunskih košarkarjev: “S svojimi izkušnjami lahko mladega fanta ocenim, ali bo vrhunski košarkar. Vendar le njegove košarkarske sposobnosti. Ne morem pa vedeti, kakšna je mentaliteta tega fanta. Koliko se je pripravljen podrediti košarki.” Janez Drvarič je vodil slovensko reprezentanco, Olimpijo in Cibono, bil nepogrešljivi član strokovnega štaba briljantne jugoslovanske reprezentance. Učil je nešteto mladih košarkarjev in takoj prepozna, kdo izmed mladeničev bo vrhunski košarkar. Bil je tudi trener legendarnega Dražena Petrovića: “Dražen Petrović je na treningu zadeval tudi prek 100 prostih metov zapored in prek 50 trojk. Proste mete je pogosto treniral z zaprtimi očmi.” Kot enega največjih talentov izpostavi Petra Vilfana: “Peter Vilfan je v Čačku na mladinskem prvenstvu tako navduševal, da so ga gledalci naložili na fotelj in ga nesli do hotela ter vzklikali: Pero majstore!” Bil je tudi član strokovnega štaba na tekmi Jugoslavije in Italije, ki jo je zaznamoval konflikt: “Vilfan se je skušal vplesti v pretep. Jaz sem ga ujel okrog vratu in ga držal kolikor sem mogel.” Avtor: Franci Pavšer


Stran 13 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov