Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Andrew Derocher

07.10.2018


Nedeljski gost dr. Andrew Derocher opozarja, da zaradi globalnega segrevanja, ko morja niti v polarnih območjih pozimi ne zamrznejo več, polarnim medvedom zmanjkuje življenjskega prostora

Sredi septembra je bil dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta v Kanadi, ki polarne medvede preučuje že 35 let in je eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov zanje, gost letošnje mednarodne konference o medvedu v Ljubljani. Že kot otrok se je v deževnih gozdovih zmernega pasu ob zahodni kanadski obali, od koder je doma, srečal z medvedi in z njimi se kot biolog zoolog ukvarja celotno kariero. Raziskovanja polarnih medvedov se je lotil, ker v primerjavi z rjavimi medvedi polarni ne hibernirajo čez zimo.

"Polarni medvedi so res čudovite živali, neverjetno prilagojeni na življenje v enem od najbolj negostoljubnih okolij na svetu. Navdihujejo me kot znanstvenika in prej mi bo zmanjkalo časa kot vprašanj."

Razmere za delo v polarnih krajih so ekstremne. Še najbolj luksuzno je na Norveškem, kjer terensko delo poteka v dobro opremljenih vremenskih postajah, kjer imajo celo kuharje. Bolj špartansko je v težko dostopnih kočah v Kanadi, kjer je na voljo le osnovna oprema in skoraj nič udobja, a dovolj, da se znanstveniki ves čas ne trudijo samo s tem, da ostanejo živi. Zadnja leta so ekspedicije krajše kot nekoč, saj so precej omejeni s stroški. Če želijo znanstveniki polarne medvede preučevati, jih morajo ujeti. To pa je na ledu veliko lažje storiti kot v gozdu ujeti zajca ali rjavega medveda, saj so precej velika tarča in se ne morejo nikamor skriti.

"Rjavi medved bo cikcakal, preskakoval ovire, delal prevale in podobno. Polarni medvedi so bolj umirjeni, so kot rjavi na pomirjevalih. Ko ga ustreliš s puščico z uspavalom, se preprosto umiri in zaspi. To je lažji in varnejši del dela z njimi."

V Kanadi živita približno dve tretjini vseh polarnih medvedov na svetu, torej nekje 15 od približno 23 tisoč. Lov na polarne medvede je v Kanadi dovoljen, a zelo omejen. Lovijo jih le Inuiti na severu, glede na stanje lokalne populacije medvedov pa lokalna skupnost dobi zelo omejeno število dovoljenj. Kanadčani so navajeni sobivati z medvedi: v južnih predelih črni in rjavi medvedi naredijo veliko škode v sadovnjakih in na njivah, na severu pa, kjer je močna kultura lova, predstavljajo veliko težavo ostanki uplenjenih živali: losov, jelenov in tjulnjev. Ti v bližine vasi pritegnejo medvede, zato so tam konflikti med polarnimi medvedi in ljudmi pogosti in se stopnjujejo. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka – v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči.

"Največji krivec za več konfliktov so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, ostajajo na kopnem, ker morja ne zamrznejo, in verjetnost srečanja s človekom je tako veliko večja."

Rjavi in polarni medvedi so si veliko bolj podobni, kot denimo rjavi in črni medvedi. Med njima je nekaj milijonov let evolucije, a so si genetsko precej blizu. Anatomsko se najbolj razlikujejo po obliki šap in krempljev. Polarni imajo veliko širše in poraščene šape, kremplje ostre, prilagojene za trganje mesa. Lobanjo imajo daljšo, zaradi česar imajo precej bolj občutljiv vonj in zato, da se zrak bolj segreje, preden pride v pljuča. Tudi oči imajo postavljene višje, zaradi plavanja, saj polarni medvedi lahko preplavajo več deset, celo več sto kilometrov. Polarni medvedi imajo v primerjavi z rjavimi črno kožo, njihova dlaka pa ni bela, ampak prozorna in votla. Znanstveniki verjamejo, da se orientirajo z vonjem in na neverjetne razdalje zavonjajo kopno, najverjetneje pa  znajo razbrati tudi položaj sonca in nočno nebo.

Območje, ki ga lahko obvladuje en sam polarni medved, je ogromno, vsaj 150 tisoč in več kvadratnih kilometrov. To je področje veliko za približno osem Slovenij, poznamo pa tudi primere, ko je en medved v enem letu obšel trikrat, štirikrat večje območje. Letno lahko prehodi sedem, osem tisoč kilometrov, znanstveniki so imeli primer medvedke, ki je v 12 dneh preplavala skoraj 700 kilometrov. Čeprav premagujejo ogromne razdalje, se vedno znova vračajo v kraje, v katerih so se skotili. Niso teritorialne živali in nimajo navade varovati svojega okolja, le hrano.

"Če si velik medved, tjulnja ubiješ in ga počasi ješ, če si majhen, ga ubiješ in ješ hitro, ker vsak trenutek lahko pride naokoli močnejši medved."

Polarni medvedi so tudi izjemno potrpežljive živali. Pred luknjo v ledu so tjulnja sposobni čakati dolge ure, od vseh lovskih poskusov sta v povprečju uspešna le dva odstotka. A po drugi strani medved takrat varčuje z energijo, gre za racionalnost narave v težkih razmerah, ko preprosto čakaš, da hrana pride k tebi, namesto da bi trošil energijo s preganjanjem žrtve ter tvegal izčrpanost in smrt. Ko medved ujame tjulnja, ga dobesedno olupi, sleče kožo in z njega poje vso maščobo. Obrok medveda v formi je sestavljen iz 90 odstotkov maščobe in le 10 odstotkov proteinov. Živi pač v najbolj ekstremnih delih sveta, kjer podkožna maščoba pomeni preživetje.

"Nad polarnim krogom ne moremo govoriti o preživetju najmočnejših, ampak preživetju najdebelejših."

Polarni medvedi se v eni sezoni lahko zredijo tudi za štirikratnik prvotne teže. Kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da lahko en obrok polarnega medveda predstavlja kar od 10 do 20 odstotkov njegove teže, to je tudi do 100 in več kilogramov maščobe in mesa.

"Glede na to, da se od 100 kilogramov zaužite hrane na polarnega medveda obesi 94 kilogramov maščevja, si lahko predstavljate, da iz njihovega zadnjega konca pride ven neverjetno malo ostankov."

Obdobje intenzivnega prehranjevanja in obdobje parjenja se pri polarnih medvedih pokrivata. Polarni medvedi spolno dozorijo pri osmih letih, največja težava vrste pa je, da samice skrbijo za mladiče kar dve leti in pol. Torej je v populaciji vsako leto le del samic pripravljenih na parjenje. V tem času potekajo ogorčeni boji za samice, ki se pogosto končajo z resnimi poškodbami. V zadnjih letih pa se led hitreje stopi in na koncu paritvene sezone, ko bi si morali nabrati zaloge maščevja, jim zmanjka časa za to.

"Vse več starejših medvedov, ki po paritveni sezoni pridejo z ledu v izjemno slabem stanju, brez zalog, so le kost in koža. In praviloma ne preživijo zime."

Za vse medvedje vrste velja, da ste najbolj ogroženi, če se znajdete med medvedko in njenimi mladiči. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka: v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči. Teh primerov je iz leta v leto več in največji krivec so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, vse več jih ostaja na kopnem, ker morja ne zamrznejo. Zaradi pogostih manj mrzlih zim vse više na sever prodirajo rjavi medvedi, ki osvajajo za njih nov polarni habitat, kjer seveda ni samic njihove vrste.

"Ljubezen je slepa. Na severu, kjer so noči dolge, grizliji srečajo polarno blondinko, ki diši približno v redu, je res nekoliko eksotično svetla … pa kaj."

Uradno so opazili osem primerov hibridnih medvedov, vsi so bili potomci ene polarne medvedke in dveh različnih rjavih medvedov – grizlijev. Genetske raziskave so pokazale, da se je nekaj podobnega v daljni preteklosti že dogajalo. V obdobju ledene dobe pred sto tisoč leti so daleč na jug prišli polarni medvedi in se parili z rjavimi medvedi, so ugotovili pri preučevanju genetike medvedov na Severnem Irskem.

Obstajajo posamezni polarni medvedi, ki nikoli v življenju niso stopili na trdna tla, ki so se na ledu rodili, na njem preživeli vse svoje življenje in na ledu umrli. A takih medvedov je in bo vedno manj, predvsem zato sta se v zadnjih letih obseg pozimi zamrznjenega morja in skupna prostornina polarnega ledu na severu celine tako drastično zmanjšala, da številni polarni medvedi ostajajo na kopnem tudi čez zimo. Tako kratkoročni kot dolgoročni obstoj polarnih medvedov torej najbolj ogrožajo klimatske spremembe, zaradi katerih jim izginja habitat. Potem je tu še onesnaževanje. Znanstveniki so ugotovili, da se v maščobi lahko akumulira od 500 do 800 različnih škodljivih kemikalij in  vse imajo določen biološki vpliv na organizem. Te spojine vplivajo na hormonsko ravnovesje, rast in na imunski sistem medvedov, prav zdaj potekajo raziskave o tem, kako vplivajo na plodnost. Medvedi se morajo v spremenjenih podnebnih razmerah veliko bolj potruditi, da najdejo manj hrane kot njihovi predniki. Seštevek vsega pomeni, da danes zrastejo več do svojih bioloških potencialov.

"Primerjave podatkov pri samicah so pokazale, da se je dolžina polarnih medvedk v relativno kratkem času, 35 letih, v povprečju zmanjšala za približno 20 centimetrov."

Populacije polarnih medvedov so, razen najbolj južnih, stabilne. Večjo skrb povzročajo napovedi za naslednjih od 30 do 45 let: najbolj pozitivne so, da se bo populacija zmanjšala za okoli tretjino, najbolj optimistične ocene do konca stoletja pa, da bodo medvedi živeli le še na skrajnih severnih območjih, na kanadski Arktiki ter severu Grenlandije.


Nedeljski gost

871 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Andrew Derocher

07.10.2018


Nedeljski gost dr. Andrew Derocher opozarja, da zaradi globalnega segrevanja, ko morja niti v polarnih območjih pozimi ne zamrznejo več, polarnim medvedom zmanjkuje življenjskega prostora

Sredi septembra je bil dr. Andrew Derocher z Univerze Alberta v Kanadi, ki polarne medvede preučuje že 35 let in je eden od vodilnih svetovnih strokovnjakov zanje, gost letošnje mednarodne konference o medvedu v Ljubljani. Že kot otrok se je v deževnih gozdovih zmernega pasu ob zahodni kanadski obali, od koder je doma, srečal z medvedi in z njimi se kot biolog zoolog ukvarja celotno kariero. Raziskovanja polarnih medvedov se je lotil, ker v primerjavi z rjavimi medvedi polarni ne hibernirajo čez zimo.

"Polarni medvedi so res čudovite živali, neverjetno prilagojeni na življenje v enem od najbolj negostoljubnih okolij na svetu. Navdihujejo me kot znanstvenika in prej mi bo zmanjkalo časa kot vprašanj."

Razmere za delo v polarnih krajih so ekstremne. Še najbolj luksuzno je na Norveškem, kjer terensko delo poteka v dobro opremljenih vremenskih postajah, kjer imajo celo kuharje. Bolj špartansko je v težko dostopnih kočah v Kanadi, kjer je na voljo le osnovna oprema in skoraj nič udobja, a dovolj, da se znanstveniki ves čas ne trudijo samo s tem, da ostanejo živi. Zadnja leta so ekspedicije krajše kot nekoč, saj so precej omejeni s stroški. Če želijo znanstveniki polarne medvede preučevati, jih morajo ujeti. To pa je na ledu veliko lažje storiti kot v gozdu ujeti zajca ali rjavega medveda, saj so precej velika tarča in se ne morejo nikamor skriti.

"Rjavi medved bo cikcakal, preskakoval ovire, delal prevale in podobno. Polarni medvedi so bolj umirjeni, so kot rjavi na pomirjevalih. Ko ga ustreliš s puščico z uspavalom, se preprosto umiri in zaspi. To je lažji in varnejši del dela z njimi."

V Kanadi živita približno dve tretjini vseh polarnih medvedov na svetu, torej nekje 15 od približno 23 tisoč. Lov na polarne medvede je v Kanadi dovoljen, a zelo omejen. Lovijo jih le Inuiti na severu, glede na stanje lokalne populacije medvedov pa lokalna skupnost dobi zelo omejeno število dovoljenj. Kanadčani so navajeni sobivati z medvedi: v južnih predelih črni in rjavi medvedi naredijo veliko škode v sadovnjakih in na njivah, na severu pa, kjer je močna kultura lova, predstavljajo veliko težavo ostanki uplenjenih živali: losov, jelenov in tjulnjev. Ti v bližine vasi pritegnejo medvede, zato so tam konflikti med polarnimi medvedi in ljudmi pogosti in se stopnjujejo. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka – v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči.

"Največji krivec za več konfliktov so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, ostajajo na kopnem, ker morja ne zamrznejo, in verjetnost srečanja s človekom je tako veliko večja."

Rjavi in polarni medvedi so si veliko bolj podobni, kot denimo rjavi in črni medvedi. Med njima je nekaj milijonov let evolucije, a so si genetsko precej blizu. Anatomsko se najbolj razlikujejo po obliki šap in krempljev. Polarni imajo veliko širše in poraščene šape, kremplje ostre, prilagojene za trganje mesa. Lobanjo imajo daljšo, zaradi česar imajo precej bolj občutljiv vonj in zato, da se zrak bolj segreje, preden pride v pljuča. Tudi oči imajo postavljene višje, zaradi plavanja, saj polarni medvedi lahko preplavajo več deset, celo več sto kilometrov. Polarni medvedi imajo v primerjavi z rjavimi črno kožo, njihova dlaka pa ni bela, ampak prozorna in votla. Znanstveniki verjamejo, da se orientirajo z vonjem in na neverjetne razdalje zavonjajo kopno, najverjetneje pa  znajo razbrati tudi položaj sonca in nočno nebo.

Območje, ki ga lahko obvladuje en sam polarni medved, je ogromno, vsaj 150 tisoč in več kvadratnih kilometrov. To je področje veliko za približno osem Slovenij, poznamo pa tudi primere, ko je en medved v enem letu obšel trikrat, štirikrat večje območje. Letno lahko prehodi sedem, osem tisoč kilometrov, znanstveniki so imeli primer medvedke, ki je v 12 dneh preplavala skoraj 700 kilometrov. Čeprav premagujejo ogromne razdalje, se vedno znova vračajo v kraje, v katerih so se skotili. Niso teritorialne živali in nimajo navade varovati svojega okolja, le hrano.

"Če si velik medved, tjulnja ubiješ in ga počasi ješ, če si majhen, ga ubiješ in ješ hitro, ker vsak trenutek lahko pride naokoli močnejši medved."

Polarni medvedi so tudi izjemno potrpežljive živali. Pred luknjo v ledu so tjulnja sposobni čakati dolge ure, od vseh lovskih poskusov sta v povprečju uspešna le dva odstotka. A po drugi strani medved takrat varčuje z energijo, gre za racionalnost narave v težkih razmerah, ko preprosto čakaš, da hrana pride k tebi, namesto da bi trošil energijo s preganjanjem žrtve ter tvegal izčrpanost in smrt. Ko medved ujame tjulnja, ga dobesedno olupi, sleče kožo in z njega poje vso maščobo. Obrok medveda v formi je sestavljen iz 90 odstotkov maščobe in le 10 odstotkov proteinov. Živi pač v najbolj ekstremnih delih sveta, kjer podkožna maščoba pomeni preživetje.

"Nad polarnim krogom ne moremo govoriti o preživetju najmočnejših, ampak preživetju najdebelejših."

Polarni medvedi se v eni sezoni lahko zredijo tudi za štirikratnik prvotne teže. Kar niti ni tako nenavadno, če vemo, da lahko en obrok polarnega medveda predstavlja kar od 10 do 20 odstotkov njegove teže, to je tudi do 100 in več kilogramov maščobe in mesa.

"Glede na to, da se od 100 kilogramov zaužite hrane na polarnega medveda obesi 94 kilogramov maščevja, si lahko predstavljate, da iz njihovega zadnjega konca pride ven neverjetno malo ostankov."

Obdobje intenzivnega prehranjevanja in obdobje parjenja se pri polarnih medvedih pokrivata. Polarni medvedi spolno dozorijo pri osmih letih, največja težava vrste pa je, da samice skrbijo za mladiče kar dve leti in pol. Torej je v populaciji vsako leto le del samic pripravljenih na parjenje. V tem času potekajo ogorčeni boji za samice, ki se pogosto končajo z resnimi poškodbami. V zadnjih letih pa se led hitreje stopi in na koncu paritvene sezone, ko bi si morali nabrati zaloge maščevja, jim zmanjka časa za to.

"Vse več starejših medvedov, ki po paritveni sezoni pridejo z ledu v izjemno slabem stanju, brez zalog, so le kost in koža. In praviloma ne preživijo zime."

Za vse medvedje vrste velja, da ste najbolj ogroženi, če se znajdete med medvedko in njenimi mladiči. To poletje so v Kanadi polarni medvedi ubili dva človeka: v enem primeru je medvedka ubila lovca, ki je stopil iz šotora in se znašel med njo in mladiči. Teh primerov je iz leta v leto več in največji krivec so klimatske spremembe. Vse več medvedov je zaradi pomanjkanja hrane v slabši kondiciji, vse več jih ostaja na kopnem, ker morja ne zamrznejo. Zaradi pogostih manj mrzlih zim vse više na sever prodirajo rjavi medvedi, ki osvajajo za njih nov polarni habitat, kjer seveda ni samic njihove vrste.

"Ljubezen je slepa. Na severu, kjer so noči dolge, grizliji srečajo polarno blondinko, ki diši približno v redu, je res nekoliko eksotično svetla … pa kaj."

Uradno so opazili osem primerov hibridnih medvedov, vsi so bili potomci ene polarne medvedke in dveh različnih rjavih medvedov – grizlijev. Genetske raziskave so pokazale, da se je nekaj podobnega v daljni preteklosti že dogajalo. V obdobju ledene dobe pred sto tisoč leti so daleč na jug prišli polarni medvedi in se parili z rjavimi medvedi, so ugotovili pri preučevanju genetike medvedov na Severnem Irskem.

Obstajajo posamezni polarni medvedi, ki nikoli v življenju niso stopili na trdna tla, ki so se na ledu rodili, na njem preživeli vse svoje življenje in na ledu umrli. A takih medvedov je in bo vedno manj, predvsem zato sta se v zadnjih letih obseg pozimi zamrznjenega morja in skupna prostornina polarnega ledu na severu celine tako drastično zmanjšala, da številni polarni medvedi ostajajo na kopnem tudi čez zimo. Tako kratkoročni kot dolgoročni obstoj polarnih medvedov torej najbolj ogrožajo klimatske spremembe, zaradi katerih jim izginja habitat. Potem je tu še onesnaževanje. Znanstveniki so ugotovili, da se v maščobi lahko akumulira od 500 do 800 različnih škodljivih kemikalij in  vse imajo določen biološki vpliv na organizem. Te spojine vplivajo na hormonsko ravnovesje, rast in na imunski sistem medvedov, prav zdaj potekajo raziskave o tem, kako vplivajo na plodnost. Medvedi se morajo v spremenjenih podnebnih razmerah veliko bolj potruditi, da najdejo manj hrane kot njihovi predniki. Seštevek vsega pomeni, da danes zrastejo več do svojih bioloških potencialov.

"Primerjave podatkov pri samicah so pokazale, da se je dolžina polarnih medvedk v relativno kratkem času, 35 letih, v povprečju zmanjšala za približno 20 centimetrov."

Populacije polarnih medvedov so, razen najbolj južnih, stabilne. Večjo skrb povzročajo napovedi za naslednjih od 30 do 45 let: najbolj pozitivne so, da se bo populacija zmanjšala za okoli tretjino, najbolj optimistične ocene do konca stoletja pa, da bodo medvedi živeli le še na skrajnih severnih območjih, na kanadski Arktiki ter severu Grenlandije.


15.10.2017

Dr. Gregor Tomc

Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."


08.10.2017

Nataša Peršuh, modna oblikovalka

Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.


01.10.2017

Marijanca Ajša Vižintin

Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.


24.09.2017

Tadej Golob, urednik, kolumnist, pisatelj

Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.


17.09.2017

Ljubica Podboršek

Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.


08.09.2017

Bojana Potočnik

Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.


03.09.2017

Uroš Macerl

Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.


27.08.2017

Manuela Ham

“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.


20.08.2017

Damir Skomina, nogometni sodnik

Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.


30.07.2017

Morten Traavik

Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.


23.07.2017

Jure Jerman, meteorolog

Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.


16.07.2017

Tone Stojko

Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.


09.07.2017

Edvard Kolar

Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.


02.07.2017

Nedeljski gost Valter Mavrič

Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.


25.06.2017

Primož Lavrenčič

“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.


18.06.2017

Matjaž Kek

Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.


11.06.2017

Kostadinka Kuneva

Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.


04.06.2017

Jure Franko

S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.


28.05.2017

Zlatko Ficko, direktor Slovenskih državnih gozdov

Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.


21.05.2017

Vita Mavrič

'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.


Stran 18 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov