Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dr. Aleksandra Kornhauser Fraser

10.02.2019


Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.

Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."

"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja." 

Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."

Najhujše je ponižanje

V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."

Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."

"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."

Pot na goro znanja ni bila linearna

Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."

Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".

"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."

Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:

"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."

Naša šola je kot menza, ki kuha postana jedila

Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".

"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."

Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.

"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."

Od domače do mednarodne politike

Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.

"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."

Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."

Z bukvami in mladimi

Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."

Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."


Nedeljski gost

861 epizod


Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.

Dr. Aleksandra Kornhauser Fraser

10.02.2019


Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih

Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.

Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."

"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja." 

Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."

Najhujše je ponižanje

V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."

Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."

"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."

Pot na goro znanja ni bila linearna

Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."

Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".

"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."

Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:

"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."

Naša šola je kot menza, ki kuha postana jedila

Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".

"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."

Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.

"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."

Od domače do mednarodne politike

Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.

"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."

Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."

Z bukvami in mladimi

Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."

Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."


26.02.2017

Igor Muževič

Igor Muževič je zdravnik in magister ekonomije, ki vztrajno opozarja na slabe razmere v slovenskem zdravstvu. Družinski zdravniki protestno dodatno pišejo napotnice, smo tik pred novo stavko zdravnikov, zdravstvena reforma sproža kritične odzive, zdravniška zbornica se spoprijema z novimi težavami … Kako v resnici živi mladi zdravnik, kakšni so njegovi pogledi na prihodnost, zakaj ga je zdravstvena politika tako prevzela, kako skuša spremeniti okosteneli sistem? In seveda tudi o cepljenju, motivaciji, reorganizacijah, plačah, varljivosti številk, o izgorelosti in zdravem življenju.


19.02.2017

Dr. Fabio Vižintin

Dr. Fabio Vižintin, župan občine Doberdob, magister odnosov z javnostmi in doktor sociologije je kritičen do razmer v Evropi, ker so politiki potem, ko so dosegli prost pretok denarja, storitev in ljudi, pozabili na pravice državljanov. Študiral je v Italiji, Franciji, na Malti, v Nemčiji in na Poljskem, zato prisega na medkulturno sodelovanje. Župan kraja z večinskim slovenskim prebivalstvom, z eno najboljših slovenskih šol v Italiji in jezerom z enim najbolj pestrih biotopov je postal pri triintridesetih. Prepričan je, da mora biti tudi v statutu občine zapisana zaveza o zavračanju vojne in spoštovanju raznolikosti, od kulturnih do verskih. Ljubitelj stripov, zapriseženi “metalec”, ki je ženo Poljakinjo spoznal na seminarju slovenščine, ima preprost nasvet za boljše življenje vseh nas – le poslušati bi morali drug drugega.


11.02.2017

Dr. Andrej Prša

Navkljub zelo mladim letom je bil čez lužo že imenovan za univerzitetnega profesorja, priljubljenega pri študentih, vodi svojo znanstveno skupino in za nameček kot eden od maloštevilnih Slovencev še raziskuje pri Nasi. Dr. Andrej Prša, pronicljiv astrofizik, ki obožuje prostranosti neba in morske globine, je bil tudi eden od tistih odgovornih za to, da pri vseh planetih in zvezdah odslej uporabljamo iste mere. In čeprav že kar nekaj let živi na drugi strani Atlantika, svoje dneve še vedno začenja in končuje z vsebinami in glasbo slovenskega radia.


05.02.2017

Luka Dončič

Slovenija ima številne športnike, ki tudi v tujini uživajo zvezdniški status. Mednje se počasi prebija tudi Luka Dončić, nadarjeni 17-letni košarkar, ki se je že izdatno uveljavil v najmočnejši evropski konkurenci – v Evroligi. Luka Dončić je bil že dvakrat najboljši košarkar kroga v Evroligi, poleg tega pa tudi so ga tudi izglasovali za najboljšega mladega košarkarja v Evroligi. Želje po intervjuju z najbolj nadarjenim mladim košarkarjem v Evropi dežujejo z vseh strani, prednost pa so pred španskimi in ostalimi novinarji tokrat dobili slovenski. V Madridu sta priložnost za intervju z Luko Dončićem dobila Radio in Televizija Slovenija. Za Val 202 se je s košarkarjem Reala pogovarjal Franci Pavšer.


29.01.2017

Špela Videčnik in Rok Oman

Špela Videčnik in Rok Oman, arhitekta, ki sta (med ostalimi projekti) skupaj s študenti iz Harvarda naredila načrte za visokogorski bivak, ki stoji na vrhu Skute v Kamniških Alpah.


22.01.2017

Luka Lisjak Gabrijelčič

Primorski zgodovinar in prevajalec mlajše generacije Luka Lisjak Gabrijelčič že desetletje živi v tujini. Pravi, da je Slovenija prek spleta videti grozna, bolj grozna kot je v resnici. V Budimpešti končuje doktorat na Srednjeevropski univerzi, doma soureja revijo goriških humanistov Razpotja in spletni portal Kritika konservativna. S pronicljivi mislimi se oglaša kot kolumnist in tviteraš. Z Luko Lisjakom Gabrijelčičem analiziramo aktualno dogajanje v Evropi in po svetu, begunsko tragedijo, ameriško demokracijo pod Trumpom, zaupanje v institucijo predsednika države pod Pahorjem … Pa tudi o domoljubju in o tem, zakaj se je vredno na pamet naučiti skoraj 80 kitic Prešernovega Krsta pri Savici. Z nedeljskim gostom se je pogovarjal Luka Hvalc.


15.01.2017

Samo M. Strelec

Nedeljski gost je Samo M. Strelec. Ptujčan, ki je bil v nekem obdobju tudi tesno povezan z Mariborom, službeno pa ga poti kličejo tudi čez mejo, tako severno kot južno. Ireni Kodrič Cizerl je povedal, da dejanje ni samo del predstave na odru, ampak tudi nekaj zelo pomembnega za premike v življenju. Morda vam pride prav pri izpolnjevanju novoletnih zaobljub.


25.12.2016

Lojze Peterle

Najraje ima, če mu ljudje, ko ga vidijo na ulici, rečejo: “Živjo, Lojze!” Pravi, da se ni spremenil, da je ves čas na isti liniji. Prvi predsednik vlade Republike Slovenije, osamosvojitelj, evropski poslanec, človek, ki ima dva rojstna dneva.


18.12.2016

Dr. Andraž Stožer

Medicinsko fakulteto v Ljubljani je končal z rekordnim povprečjem 9,93, a ni perfekcionist: škoda mu je bilo časa, da bi še enkrat opravljal dva izpita, pri katerih sta se mu izmaknili najvišji oceni. Presenetil je tudi s hitro vrnitvijo v Maribor. Tam je sprejel izziv na novi medicinski fakulteti ob Dravi, na kateri je pri 34 letih zdaj že predstojnik inštituta za fiziologijo. Skupaj s kolegi so na dobri poti, da ob pomoči poskusov na miših olajšajo težave sladkornim bolnikom, vseeno pa je skeptičen do uvedbe davka na sladke pijače. O slovenski znanosti in medicini, prevladi slabega nad dobrim in obratno, mariborskem pesimizmu in optimizmu, (osebni) filozofiji, času in o tem, zakaj se je vredno kakšno popoldne zapeljati v kino na Dunaj.


11.12.2016

Miran Ipavec

Miran Ipavec: ekonomist, a že lep čas predvsem popotnik, zaprisežen avtoštopar, ki ima v lasti številne avtoštoparske rekorde. Z dvignjenim palcem ima za seboj že 377 tisoč kilometrov in nešteto zgodb. Nekdanji župan Kanala ob Soči je nekatere zapisal v knjigi, drugim pa jim lahko sledimo v njegovem edinstvenem avtoštoparskem muzeju. Novinar: Boris Žgajnar


04.12.2016

Olga Rupnik Krže

V svoji 42-letni karieri dela z otroki in mladostniki je videla nešteto nepredstavljivih primerov zlorab in zanemarjanja otrok, toliko, da bi lahko obupala nad družbo in svetom, a ostaja trdno prepričana, da je lahko vsak otrok in mladostnik srečen in uspešen. FOTO: Bobo


27.11.2016

Branimir Brkljać

Branimir Brkljać, predavatelj, marketinški strokovnjak, ki na vprašanje, kaj sem jaz odgovarja: “izkušeni začetnik”. Tudi slogan “in to še ni vse” lahko dodamo v osebno izkaznico sogovornika, ki ga s Slovenijo povezujejo Kozmodisk in začetki tv prodaje. O novih načinih komuniciranja, novih oblikah dela, marketinških strategijah in politiki, kot resničnostnem šovu Branimir Brkljać v pogovoru z Natašo Zanuttini


20.11.2016

Dr. Dušan Keber

Na ljubljanski Medicinski fakulteti specializira interno medicino, postane najmlajši redni profesor, višji zdravstveni in znanstveni svetnik, ambasador RS v znanosti. Prevzame strokovno vodenje ljubljanskega Kliničnega centra, do leta 2004 je na čelu Ministrstva za zdravje, zdaj, predsednik Rdečega križa Slovenije. Glasen zagovornik zdravega življenja, prodoren kolumnist in intelektualec kritičnega uma. Foto: Bobo


13.11.2016

Vlado Kreslin

Kantavtor, pesnik in tudi zabavljač, že 25 let novembra opravlja vsaj šest poklicev. Spomin ga (še) ne pušča na cedilu. O Dylanu, znoju na odru, natakaricah, ki jih pogreša na koncertih v hramu kulture, jazzu v Beltincih in mehurčkih, v katerih živimo… Vlado Kreslin, Nedeljski gost Andreja Karolija.


06.11.2016

Amor Mašović

Sarajevski pravnik Amor Mašović vodi Inštitut za pogrešane ljudi v Bosni in Hercegovini, od konca vojne so skupaj s sodelavci odkrili številna množična grobišča, tudi srebreniške žrtve. O izkušnji vojne, množičnih pobojih, spravi in o vseh Hudih Jamah našega sveta, ki dokazujejo, da se resnica ne more in ne sme skrivati. Z Amorjem Mašovićem se je pogovarjal Luka Hvalc.


30.10.2016

dr. Matjaž Kmecl

Akademik dr. Matjaž Kmecl, literarni zgodovinar, književnik in politik ima na vrtu Prešerna in Trubarja. Koga in kaj pa ima v svojem srcu in v spominih?


23.10.2016

Andre Geim

Andre Geim – mož, ki je odkril grafen in žabe pripravil do letenja. Andre Geim je znanstvenik, ki je leta 2010 dobil Nobelovo nagrado za odkritje grafena, revolucionarnega materiala, ki utegne korenito spremeniti svet 21-ega stoletja. Prav zato mu nekateri pravijo novi James Watt. A svet ga prej kot zaradi tega pozna po majhni zeleni žabi, ki jo je pred leti vrgel v magnetno polje in ki je – poletela!


16.10.2016

Branko Potočan

Branko Potočan, koreograf, režiser, plesalec, umetniški vodja in pedagog. Koliko rudnika je čutiti v plesu na evropskih in svetovnih gledaliških odrih, kako povezati folkloro, Plesni teater Ljubljana, skupino Fourklor in festival Rdeči revirji, pa tudi o pesmih in vrveh, ki ti pomagajo do zvezd in v brezno, Branko Potočan o gibu v besedi z Natašo Zanuttini


09.10.2016

Gregor Pečan

Gregor Pečan je od leta 2006 ravnatelj na OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani, od marca lani pa tudi predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije. Diplomiral je iz elektrotehnike, poučeval matematiko na vseh nivojih srednješolskega izobraževanja, zdaj pa vse moči usmerja predvsem k prepoznavnosti Združenja in izboljšanju statusa ravnateljev. Prisega na zdravo pamet, ki jo vse pogosteje pogreša predvsem pri politiki s tem pa seveda tudi v šolstvu.


02.10.2016

Darko Đurić

"Če je nekdo na vozičku in si upa iz hiše, zato še ni junak." Darko Đurić je športnik invalid in je najbolj neprizanesljiv prav do invalidov in športnikov. In do sebe. Rodil se je rodil brez nog in le z desno roko, a to ga ne ovira pri doseganju vrhunskih plavalnih rezultatov, potovanjih in vožnji avtomobila. Pravi šaljivec, športnik in študent. Ne nujno v tem vrstnem redu.


Stran 19 od 44
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov