Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.
Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."
"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja."
Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."
V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."
Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."
"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."
Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."
Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".
"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."
Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:
"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."
Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".
"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."
Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.
"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."
Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.
"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."
Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."
Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."
Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."
861 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer o mladosti v Škofji Loki, vzponu na strmo goro znanja, kamilicah, prepihu idej in odpiranju kril mladih
Profesorica Aleksandra Kornhauser Frazer se pri svojih 92. lahko pohvali z izjemno bogatim življenjem, ki ga je strnila v nedavno izdani knjigi Poti in srečanja. V marsičem je premikala meje izobraževanja in znanosti, utirala sloves naše države na področju kemije in več desetletij delovala tudi kot strokovnjakinja programov Združenih narodov in Svetovne banke.
Kot razlaga v pogovoru, je do svojega 90. leta redno delala in končala mandat dekanje Mednarodne podiplomske šole Jožefa Stefana. "Potem pa sem se naenkrat znašla pred besedo upokojitev. A jaz te besede ne razumem." Ko je pred leti dobila Zoisovo nagrado za življenjsko delo, je napovedala: "Do 100. leta bom delala tako kot doslej, potem pa se bom usedla k kakšni dobri kavici in premislila, ali ne bi bilo dobro začeti nekaj novega."
"Seveda me je bilo strah, a ne zato, ker sem ženska. Strah me je bilo med vojno, tistih grozot, strah me je danes, ko poslušam sovražne govore, ta hujskanja."
Nase v znanosti nikoli ni gledala kot na žensko, poudarja. "Ti si, kar si. Vedno sem se čutila enakopravno, marsikdaj nisem bila, a takrat sem vsekala nazaj." Ob tem se spomni obdobja zgodnje osnovne šole pri uršulinkah v Škofji Loki. Katehetu je tedaj oporekala: "Če te kdo udari po levem licu, ga ti vsekaj po obeh! Tega sem se v življenju držala in ni bilo slabo."
V zgodnjih otroških letih odraščanja v Škofji Loki so jih tedanje družbene razmere pahnile v hudo revščino. "Revščina ni najhujše, najhujše je ponižanje. Ampak kljub temu sem poprijela za vsako delo, že kot 8-letna sem služila fičnike z razvažanjem sirotke."
Mama je, razlaga, zelo garala, delala tudi za svoje brate. "Še danes imam do nje dvojna merila. Po eni stran jo spoštujem, da je držala družino skupaj, po drugi strani pa pobesnim, da ni naredila reda."
"Če si v črni luknji, najdi pot ven. Iz vsake črne luknje vodi pot."
Zaradi težkih razmer doma je morala ob šolanju poprijeti za najrazličnejša dela. Zelo nabita z obveznostmi so bila zlasti njena študijska leta. "Ob šestih zjutraj sem v Kamniku učila delavce v tovarni Titan, potem sem poučevala na tamkajšnji osnovni šoli, popoldne hodila z vlakom na predavanja in vaje v Ljubljano, zvečer pa spet poučevala na oficirski šoli."
Eno prvih raziskovalnih področij, ki se jim je posvečala v kemiji, so bili rženi rožički. Pri tem je sodelovala s priznanim Nobelovim nagrajencem švicarskim kemikom poljskega rodu Tadeuszom Reichsteinom. "V naši raziskovalni skupini smo nato v Ljubljani vpeljali te raziskave za aplikacijo za tisti čas paradnih zdravil v Leku".
"Kemija naravnih spojin je ena od najlepših kemij, srečna sem, da sem delovala na tem področju."
Že zelo zgodaj v karieri se ji je ponudila priložnost za delo na prestižni ameriški univerzi Maryland, a je to zavrnila. "Tam bi imela desetkrat tolikšno plačo kot v Ljubljani, a bi morala ure potovati do morja, gora … Mi se sploh ne zavedamo, v kako dobrem živimo, sploh ne pomislimo, da imamo nič koliko darov, ki jih drugi nimajo." Pozneje je za delo na tujem zavrnila še kar nekaj drugih ponudb, na eno pa je pristala. "Z možem Angležem sem se preselila v Oxford in tam živela 22 let. To je bila lepa izkušnja." Izkušnja z angleško mentaliteto jo je naučila marsikaj o Sloveniji in Slovencih:
"Včasih se vedemo kot umazani prepirljivci. Naša dežela potrebuje dostojne medsebojne odnose."
Ob študiju v svoji nedavno izdani biografiji Poti in srečanja naniza tudi vrsto anekdot, med drugim o tem, kako si je sama zaslužila za avtomobil z nagrado pri objavi članka in bila ena od redkih žensk, ki je tedaj vozila avto. Prav tako je bila ena od prvih, ki je v Sloveniji pri svojem delu uvedla računalnik in računalniško analizo podatkov. Je avtorica številnih učbenikov za kemijo, v katerih je vztrajala pri novih konceptih prepoznavanja vzorcev, in priljubljenih zvežčičev "Pamet je boljša kot žamet".
"Zakaj bi se gulili formule, če pa jih je veliko bolj zanimivo raziskovati? To je recept: otrokom in odraslim je treba dati ves dostop do znanja, zraven pa jih naučiti, kako iščejo pravilnosti, zveze … Znanje ima vzorce. Naša šola je menza, ki kuha postana jedila, treba pa jo spremeniti v velikansko kuhinjo, v kateri bo vsak otrok kuhar."
Ukvarjala se je s tem, kako akademsko znanje povezati z industrijo, in ob tem sama podjetno iskala partnerje v gospodarstvu. Namesto na institucije in avtoritete je stavila na mreže znanja.
"Znanstveniki so bistri ljudje. Ta bistrost ni priletela z vesolja, narava jo je podarila, družba pa je omogočila razcvet. Zdaj je na njih, da se oddolžijo, tako naravi in družbi."
Nekje vmes je sledilo kratko obdobje v politiki, ko je delovala kot podpredsednica Kavčičeve vlade, potem pa je začela svoje zanimanje obračati v tujino. V Ljubljani je ustanovila Unescov mednarodni center za kemijske študije, kmalu zatem pa so jo prepoznali v programu Združenih narodov za razvoj in pri Svetovni banki, od takrat je kot strokovnjakinja delovala na skoraj vseh kontinentih pri najrazličnejših razvojnih projektih za uveljavljanje okoljske odgovornosti, pa tudi v Delorsovi skupini za izobraževanje v 21. stoletju. Večkrat je prepotovala svet in doživela marsikaj neobičajnega.
"Na misiji v Gruziji so mi za obvezno opremo dodelili kalašnikovko. V Tadžikistanu pa so me vozili brez luči in vklopljenega motorja, da ne bi padli v kakšno zasedo. Imela sem pravo srečo, da me niso nikoli napadli."
Ob tem poudarja nujo po raznolikosti v sodobnem svetu. Ne smemo se je bati, meni, nasprotno, biti moramo strpni. "Raznolikost je bogastvo, je eden od temeljnih zakonov narave. Narava ne mara enotnosti. Čiste rase enostavno degenerira."
Zdajšnja leta preživlja v vasici nad Grosupljim, skupaj s pravnuki. "Mladim je danes treba dati svobodo, da ustvarjajo, treba jih je pustiti pri miru. Brez občutka, da si svoboden, ne moreš ustvarjati."
Rada se zateka tudi k bukvam, tako tistim v naravi kot tudi tistim s platnicami. "Bukve so mi pribežališče. Za hišo je na vrhu hriba moja najljubša bukev. Večkrat obsedim ob njej in ji razlagam. Vse posluša in nič ne komentira. Seveda si misli svoje … Pa tudi knjige so vsak dan moje večje prijateljice."
Gospod pesnik! Tako so ga pozdravili dolenjski šolarji na Bralni znački. Sicer pa fizik, filozof, publicist, večkrat nagrajeni urednik časopisa za tolmačenje znanosti Kvarkadabra. Kot študent je potoval po Siriji, se uril v judu, predvsem pa od nekdaj veliko bere in piše. Za diplomsko delo o atomski fiziki je dobil študentsko Prešernovo nagrado, a je pri dobrih štiridesetih letih kljub vrhunski in široki izobrazbi še vedno prekarec brez redne zaposlitve, saj deluje na preveč poljih hkrati, predvsem pa nima “nekoga iz sistema, ki zate intervenira, ko gre zares.” Z distance vidi slovensko akademsko okolje kot preveč zaprto, algoritemsko ocenjevanje zamegljuje širši pogled, premalo je prevzemanja odgovornosti. Z dr. Sašem Dolencem o razmerah v slovenski znanosti, poljudno-znanstveni publicistiki, slabi znanosti, učinku placeba ... Pa o slovenski šoli, samovozeči in podatkovni prihodnosti, Zemlji kot vesoljski ladji in o tem, kako mu je uspelo s knjigo v angleščini na Amazonu prepričati kar 27 tisoč bralcev po vsem svetu. Z dr. Sašem Dolencem se pogovarja Luka Hvalc.
Žarko Trušnovec, psiholog na Osnovni šoli Franceta Bevka Tolmin in dolgoletni načelnik GRS Tolmin o delu na najbolj obremenjeni postaji gorske reševalne službe pri nas, soočanju s smrtjo, mulariji, kot pravi učencem, in še marsičem. Od skoraj 17-letnega vodenja tolminske gorske reševalne postaje, ki bo drugo leto praznovala 70. obletnico delovanja, se poslavlja čez mesec dni. Gorski reševalec je postal leta 1982, za njim je več kot 750 intervencij.
Lidija Jerkič, nova predsednica Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije, članica Državnega sveta, pravnica, ljubiteljica gora, mama.
Boris Cavazza je prejemnik letošnje nagrade bert za življenjsko delo na področju filmske igre, ki mu jo je podelilo Društvo slovenskih režiserjev.
Nedeljski gost Uršule Majcen je prof. dr. Janko Strel, letošnji prejemnik najvišje državne nagrade na področju šolstva. Njegova bibliografija obsega več kot 900 enot. Njegovo najpomembnejše delo je vzpostavitev sistema športno-vzgojni karton.
Sašo Luznar je edini slovenski prostovoljec v futurističnem raziskovalnem središču na Floridi, ki ga je ustanovil letos preminuli ameriški vizionar Jaques Fresco. Na vse mogoče načine razpet med ameriškim in slovenskim načinom življenja bo Ljubljančan pravi sogovornik za vzpodbujanje novih zamisli o prihodnosti Modrega planeta.
Magnifico mu občasno rečejo celo žena, mama in sin, sicer pa je za prijatelje Manjo, za stare prijatelje celo Manifo ali Manifa. Preden si je nadel vzdevek, se je predstavljal s svojim imenom Robert, ki ga je dobil po Kennedyju, v tistem obdobju je treniral tudi smučarske skoke, slab mesec delal na banki, po Nemčiji igral v narodno-zabavnem bendu in se po osamosvojitvi Slovenije, ko je bil zadnjič dejaven udeleženec volitev, velikopotezno poimenoval Magnifico. Po tridesetih letih kariere zatrjuje, da ni ne prepotenten ne impotenten. Uživa v svojem studiu in kvartirju v parku Tivoli, ki mu je posvetil hit, ki zveni, kot da je iz zlate dobe Slovenske popevke. Srbi ne morejo verjeti, da je spisal hit Pukni zoro, ki ga prepeva 50 tisoč nogometnih navijačev. Razbijal je tabuje o čefurjih in pedrih, a se nima za družbeno dejavnega človeka, še več, družbeno angažirani umetniki mu gredo pošteno na živce. Prepričan je, da smo ljudje na svetu zato, da uživamo. Opredeljuje se za stabilno-depresivnega, srečo dojema kot hipni občutek, ki človeka morda kdaj zadene čez dan. Rad kuha in po kosilu počiva. Zanimata ga vesolje in kvantna fizika, status vodilnega slovenskega hitmejkerja regijskega in pogojno celo svetovnega dometa pa pripisuje tudi šarlatanstvu. V bistvu pa je general in velik frajer z originalnim slogom. Na kavču pri Magnificu. Od Freuda do Manife. Od Avsenika do Tivolija. Od sreče do … Intervju in poseben podkast dodatek: dialog bratov Magnifica in Schatzija v sproščenem vzdušju studia Tivoli. Pogovarja se Luka Hvalc.
Prejšnji teden se je na ledeniku Rettenbach nad Soeldnom začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Poleg poškodovanih smučarjev in smučark je na uvodnem prizorišču nove tekmovalne zime manjkal tudi tokratni nedeljski gost, ki je alpsko smučanje desetletja spremljal profesionalno. Za Vita Divca, dolgoletnega novinarja časopisne hiše Delo, sicer novopečenega upokojenca, so mnogi prvič slišali šele letos, ko je izšel biografski roman Jaz. Tina, katerega avtor je. A za Divcem so mnoga leta novinarskega spremljanja kolesarstva, atletike, jadranja in alpskega smučanja, med drugim je tudi oče naziva Vražje Slovenke. Tina Maze je bila samo ena od njegovih službenih muz, njun odnos pa je presegel običajen odnos novinar – športnik.
Dubravka Tomšič Srebotnjak, svetovno uveljavljena slovenska pianistka je nedeljska gostja vala 202, o njeni glasbeni virtuoznosti se je v svoji biografiji razpisal tudi učitelj in slavni pianist Arthur Rubinstein, potem, ko se je kot 17 letnica predstavila v znameniti njujorški dvorani Carnegie Hall.
Jožica Hafner hodi k maši, a ne podpira Cerkve, bere Mladino in podpira raznolikost človeškega uma.
Dr. Gregor Tomc, izredni profesor na FDV, se je nostalgično spomnil časov izpred štirih desetletij, ko so za železno zaveso prvič zahrumeli Pankrti: sociološko, kulturološko in politično. "Sredina 70. let je bila zame velik dolgčas. V Ljubljani se ni dogajalo nič. Razbiti ta dolgčas, to me je edino zanimalo."
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Neveljaven email naslov