Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem
Reka se v projektu Evropska prestolnica kulture (EPK) predstavlja kot pristanišče raznolikosti. Rečanka Barbara Riman, predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem, ki vodi enoto Inštituta za narodnostna vprašanja na Reki, raziskuje slovenstvo na Hrvaškem, na reški filozofski fakulteti predava o slovensko-hrvaških kulturnih in zgodovinskih vezeh, pravi, da je Reka tolerantno mesto.
''Upala sem, da bo slovenska manjšina bolj zastopana v programu EPK, trudili se bomo, da bomo v tem letu čimbolj vključeni.''
V Zagrebu in na Reki sta največji slovenski skupnosti na Hrvaškem, po popisu prebivalstva iz leta 2011 je bilo na Hrvaškem 10 517 Slovenk in Slovencev, od tega več kot sedem tisoč Slovenk, v manjšinskem volilnem imeniku pa je bilo vpisanih dobrih štirinajst tisoč Slovencev.
''Popis iz leta 2011 ni povsem verodostojen. So posamezniki, ki svoje nacionalne pripadnosti ne želijo javno omenjati.''
Vsi so od nekod prišli
Slovenski dom Bazovica na Reki je stičišče Slovenk in Slovencev, tu je tudi sedež enote Inštituta za narodnostna vprašanja, ki jo vodi dr. Riman.
''Na Reki živi nekaj več kot tisoč Slovencev, prepričana pa sem, da je v vsaki reški družini nekdo, ki ima slovenske korenine. Reka je zaradi svojega položaja in zgodovine mesto, v katerega so vsi od nekod prišli, tudi moji stari starši in moj oče ...''
Meje so v glavah
Na Hrvaškem so Slovenci manjšina (vseh manjšin je 22), po slovenskih zakonih pa so razdeljeni na zamejce in izseljence.
''Danes, ko se govori, da ni več meja, nimamo radi izraza zamejstvo, ki pomeni nekaj, kar je ostalo za mejo. Meje torej še vedno so, obstajajo v naših glavah, v glavah politikov, ki včasih na drugi strani ne vidijo tistega, kar bi lahko izkoristili, da bi ljudje živeli lažje in boljše.''
Barbara Riman, raziskovalka slovenstva na Hrvaškem, poudarja, da je tem za raziskovanje še veliko, žal pa je zanimanja zanje v slovenski raziskovalni skupnosti premalo.
Po letu 1991 se je za slovensko skupnost na Hrvaškem marsikaj spremenilo. Obmejni prostor je bil prej tesno povezan, potem je nastala trda meja, ki je zarezala v življenja ljudi na obeh straneh.
Sogovornica še dodaja, da je Slovenija na Hrvaškem prisotna v negativni luči zaradi odprtih vprašanj med državama, kar vpliva na slovensko manjšino, ki se tudi zaradi tega manj izpostavlja.
''Slovenska skupnost na Hrvaškem ne čuti takšne diskriminacije kot pripadniki srbske, romske ali albanske manjšine.''
Dr. Barbara Riman pravi, da je najlepše in najlažje, če si Slovenec v Ljubljani ali Hrvat v Zagrebu, pripadnik manjšine pa se mora vsako jutro odločiti, kaj bo.
''Dodana vrednost je, da ima moj otrok dve domovini, da pozna dve kulturi, govori dva jezika. Morda bo zato kdaj lažje preživel kulturni šok, če bo študiral v tujini, videl bo, da ni vse samo Triglav ali rdeče-bela šahovnica.''
Bo na Reki končno zaživel slovenski vrtec?
Hrvaška ima glede manjšinske politike vzorčni model. A le na papirju.
''Problem je pri uresničevanju pravic, ki jih imajo manjšine.''
Učenje slovenščine se je po takoimenovanem modelu C začelo pred desetimi leti, zdaj poteka v nekaterih osnovnih šolah, tudi v srednji šoli v Varaždinu, v gimnaziji v Pulju pa učenja slovenščine ni več, ker niso našli ustreznega kadra. Slovenski aktivisti morajo biti vztrajni in potrpežljivi.
''Z vrtci na Hrvaškem se je zelo zakompliciralo,'' razlaga dr. Barbara Riman. Na Reki čakajo, kaj se bo zgodilo maja, obljubili so jim namreč, da bodo med starši izvedli anketo o slovenskem vrtcu.
''Če bo dovolj zanimanja za uvedbo vzgojno-izobraževalne skupine za pripadnike slovenske manjšine, se bo morda po enajstih letih zgodila sprememba.''
Dr. Barbara Riman opisuje še, kakšne težave imajo Slovenke in Slovenci s pridobivanjem slovenskega državljanstva. Po letu 1991 je bilo veliko takih, ki so podpisovali izjave, da se odrekajo slovenskemu državljanstvu, ker so želeli pridobiti hrvaškega. Ti papirji pa v resnici nimajo nobene teže, podpisniki so še vedno slovenski državljani. Pridobivanje slovenskega državljanstva je dolgotrajno in zapleteno. Prosilci morajo biti najmanj pet let dejavni v slovenskem društvu, ker pa je društev na Hrvaškem le petnajst, je za številne pripadnice in pripadnike slovenske skupnosti na Hrvaškem ta pogoj popolnoma neživljenjski. Zaradi vseh zapletov se na to težko pot ljudje pogosto raje ne podajo.
''Če nimaš slovenskega državljanstva, nisi pravi Slovenec, tako to čutijo Slovenci na Hrvaškem.''
Ali bi morali biti glasnejši?
''Slovenci na Hrvaškem se ne izpostavljamo preveč, če ni treba,'' z rahlim sarkazmom opisuje razmere Barbara Riman, ki omeni predstavnico petih manjšin v saboru, tudi slovenske, s katero imajo slabe izkušnje. Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, ki jo vodi Barbara Riman, se je med zadnjimi volitvami zelo trudila, da bi imeli v občinah, mestih, županijah predstavnike slovenske manjšine. Tudi v Sloveniji doživljajo diskriminacijo, Slovenci na Hrvaškem še vedno niso omenjeni v nekaterih zakonih, pogosto so zadnji, pozabijo jih, ko delijo priznanja ...
Manjšina je most, ki lahko naredi veliko, je povedala dr. Barbara Riman.
''V Sloveniji bi rada slišala odgovor na vprašanje, kje politika vidi Slovence v sosednjih državah, nam hočejo pomagati, bomo sodelovali kot partnerji.''
Na Facebooku vsak dan napiše kakšno zabeljeno misel, v kolumnah lucidno analizira poti in stranpoti slovenske družbe, predvsem pa se angažira kot magister slikarstva. Pred kratkim je imel razstavo kar v svojem stanovanju, izvedel je provokativni projekt nekakšnega osebnega velikega brata, s Tomažem Šalamunom je izdal pesniško slikanico, se ukvarjal z 299 kosmatimi, še vedno za 7 tisoč evrov prodaja Mucike na platnu … Arjan Pregl je družbeno-kritični slikar, ki se radikalno in angažirano odziva na dogajanje v okolju. Ne uporablja le čopiča, ampak tudi črke in splet. Iskreno in brezkompromisno.
Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.
Mirjam Drnovšček vodi kranjsko Prešernovo gledališče, ki se z družbeno kritičnimi predstavami odziva na aktualne trenutke v družbi, te pa gledalca spodbujajo k razmišljanju. Tudi na predstavah Tedna slovenske drame, osrednjem festivalu uprizarjanja slovenskih dramskih besedil, ki jih v svoje programe vključujejo tudi tuja gledališča. Prav vključevanje v mednarodni gledališki svet je, poudarja Drnovškova, zelo pomembno za rast gledališča. Za uveljavitev mladih slovenskih dramatikov pa so odločilne delavnice dramskega pisanja, kjer nastajajo novejša besedila.
Zenel Batagelj, partner v družbi Valicon, letošnji prejemnik stanovske nagrade Slovenske oglaševalske zbornice, Oglaševalska osebnost. Raziskovalec, analitik, poznavalec potrošniških navad, kulture ter socialnega in ekonomskega okolja, vidnejši strokovnjak s področja znamčenja.
Tokratni Nedeljski gost bo dr. Božidar Opara, defektolog, predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje in strokovnjak za metode učenja otrok s posebnimi potrebami. Predvsem pa strasten zagovornik in oče inkluzivne pedagogike pri nas, za katero pravijo, da je največja sprememba v sistemu vzgoje in izobraževanja v svetu v zadnjih 50. letih. Inkluzija, ki se je razvila iz specialne pedagogike, je najbolj moderen, demokratičen in human pristop pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole.
Nima jih še trideset, pa je presegla že številne precej starejše od sebe. Med študijem medicine je ugotovila, da to pa mogoče ni vse, kar jo zanima in zdaj ji manjka le še nekaj izpitov, da bo ob naziv doktorica medicine dodala še doktorica matematike in računalništva. Rada gre v službo v Mariborski klinični center kot specializantka nevrologije, rada pa gre tudi v Karitasovo ambulanto za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tam se včasih počuti bistveno bolj zdravnica kot v svoji redni službi. Ob vodenju ambulante pa je tudi predsednica humanitarnega društva Humanitarček, športnica, zaljubljena v knjige in v mesto ob Dravi. Ena redkih stvari, ki je ne zanimajo, je znanstvena fantastika, čeprav je za številne znanstvena fantastika početi vse to, kar počne Ninna Kozorog, ki je prav prejšnji teden prejela tudi naziv Ona 365.
Nedeljski gost JE BIL Marjan Strojan, pesnik prevajalec, filmski kritik in predsednik Slovenskega centra PEN. S prevajanjem in poezijo se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Najdlje je prevajal pesnika Roberta Frosta, sledijo Chaucer, Milton, Beawulf, Shakespeare in James Joyce, prevajal je tudi pesmi iz Antologije angleške poezije. Zadnja leta je gost številnih univerz in akademij tako po Evropi kot tudi na Kitajskem, Japonskem, v Severni in Srednji Ameriki, kjer študentom predava o Miltonu, velikokrat pa je vabljen, da prebira svojo poezijo.
Otroštvo je preživel v Trstu in Gradcu. Po karieri dopisnika RTV Slovenija in Dela je postal prvi odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Vseskozi prisotno zanimanje za svet pa je Bojan Grobovšek udejanjal še kot veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici. Spremljevalec domačega dogajanja je bil tako vsaj deloma tudi zunanji opazovalec, ki še vedno pogosto razmišlja o Sloveniji. Odveč je dodati, da kritično. Njegova zadnja zbirka esejev ima naslov Zakaj Slovenija ni Švica? Nedeljski gost, zdaj predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, pa tudi na to vprašanje ponuja odgovor, ki nikakor ni enoznačen.
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
Neveljaven email naslov