Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jan Ciglenečki na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava antično in srednjeveško filozofijo, je tudi vodja projekta Ogrožene puščavske naselbine
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
"Če želim kot zgodovinar idej razumeti življenje zgodnjih puščavnikov, je seveda treba razumeti kontekst, v katerem so ti puščavniki živeli. Iti na lokacije, kjer so živeli, videti, s kakšnimi težavami so se spoprijemali in kako je naravno okolje vplivalo na njihovo duhovnost."
Njegov odnos do puščave se je izoblikoval postopno. Najprej je začel hoditi na obrobje puščav. Ko so ga začeli zanimati puščavniki, pa je želel vedeti, kje dejansko živijo, in poti so ga vodile vse globlje v puščavo.
"V puščavi je meja med življenjem in smrtjo tanka, vedno je treba biti pozoren, previden. Okoliščine so take, da zahtevajo res nenehno pozornost in pripravljenost. Čeprav si sredi samote sam, pa vendar ni prevladujoče občutje samota, ampak se čuti neko bližino. Gre za paradoksalno občutje, ki ga težko razložim racionalno."
Najbolj ga zanima Vzhodna puščava, kjer je nekoč potekala glavna pot med Sinajem in Kairom in je zibelka meništva; tam je duhovno središče prvih puščavnikov in to je tisto, kar dejansko raziskuje.
"Ko iščemo puščavnike, iščemo na podlagi tega, kje so vodni viri. Brez vode tudi puščavniki niso mogli preživeti. Vedno najprej pogledamo v stara besedila, na sodobne zemljevide, se pozanimamo pri beduinih, kje so vodni viri in potem raziščemo okolico teh vodnih virov. Problem pa je, da se vodni viri spreminjajo. Določeni izviri postanejo slani ali pa izginejo, tako da ne vemo natančno, kakšne razmere so bile v prvem tisočletju našega štetja."
"Doživetje naliva sredi puščave je koristno za moje zdajšnje razumevanje, kako so tam živeli puščavniki. Dejansko so v puščavah vsake toliko deževni nalivi, ki trajajo kratek čas, ampak zapolnijo kotanje, v katerih se voda še nekaj časa obdrži. In na podlagi te vode so puščavniki lahko izdelali majhne vrtove, si pridelali določena živila, ki so jih predelali in od njih še dolgo živeli."
Jan Ciglenečki je tudi soustanovitelj Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Jan Ciglenečki na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava antično in srednjeveško filozofijo, je tudi vodja projekta Ogrožene puščavske naselbine
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
"Če želim kot zgodovinar idej razumeti življenje zgodnjih puščavnikov, je seveda treba razumeti kontekst, v katerem so ti puščavniki živeli. Iti na lokacije, kjer so živeli, videti, s kakšnimi težavami so se spoprijemali in kako je naravno okolje vplivalo na njihovo duhovnost."
Njegov odnos do puščave se je izoblikoval postopno. Najprej je začel hoditi na obrobje puščav. Ko so ga začeli zanimati puščavniki, pa je želel vedeti, kje dejansko živijo, in poti so ga vodile vse globlje v puščavo.
"V puščavi je meja med življenjem in smrtjo tanka, vedno je treba biti pozoren, previden. Okoliščine so take, da zahtevajo res nenehno pozornost in pripravljenost. Čeprav si sredi samote sam, pa vendar ni prevladujoče občutje samota, ampak se čuti neko bližino. Gre za paradoksalno občutje, ki ga težko razložim racionalno."
Najbolj ga zanima Vzhodna puščava, kjer je nekoč potekala glavna pot med Sinajem in Kairom in je zibelka meništva; tam je duhovno središče prvih puščavnikov in to je tisto, kar dejansko raziskuje.
"Ko iščemo puščavnike, iščemo na podlagi tega, kje so vodni viri. Brez vode tudi puščavniki niso mogli preživeti. Vedno najprej pogledamo v stara besedila, na sodobne zemljevide, se pozanimamo pri beduinih, kje so vodni viri in potem raziščemo okolico teh vodnih virov. Problem pa je, da se vodni viri spreminjajo. Določeni izviri postanejo slani ali pa izginejo, tako da ne vemo natančno, kakšne razmere so bile v prvem tisočletju našega štetja."
"Doživetje naliva sredi puščave je koristno za moje zdajšnje razumevanje, kako so tam živeli puščavniki. Dejansko so v puščavah vsake toliko deževni nalivi, ki trajajo kratek čas, ampak zapolnijo kotanje, v katerih se voda še nekaj časa obdrži. In na podlagi te vode so puščavniki lahko izdelali majhne vrtove, si pridelali določena živila, ki so jih predelali in od njih še dolgo živeli."
Jan Ciglenečki je tudi soustanovitelj Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
Njegov bogat literarni opus obsega romane, dramska besedila, kratke zgodbe, črtice in novele. Prejel je nagrado Pres?ernovega sklada, Levstikovo in Grumovo nagrado ter Glazerjevo nagrado mesta Maribor. Njegov zadnji roman 'Sebastjan in most' prepleta intimno življenjsko zgodbo graditelja najstarejšega mariborskega Starega mostu Sebastjana Gorjupa in dogodke na začetku 20. stoletja.
Erik Valenčič, novinar in avtor odmevnih dokumentarcev, je ob minulem božiču v Kurdistan odnesel tudi pozdrave mariborskega nadškofa. Je publicist, ki je izdal fiktivni roman Sence ne gorijo o levičarskem ekstremizmu. In je novinar, ki je v oddaji Koalicija sovraštva razkril delovanje slovenskih skrajno-desničarskih organizacij. Erik Valenčič v intervjuju razmišlja o ekstremizmih vseh vrst, o dogajanju na Bližnjem vzhodu, beguncih, Islamski državi, novinarstvu in o tem, zakaj je televizijo pospravil v omaro.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Prof. dr. Marija Pfeifer, strokovna direktorica UKC Ljubljana je kot zdravnica, vodja Endokrinološkega oddelka, profesorica in raziskovalka, malodane 30 let delo opravljala uspešno, strastno in predano, kar je zagotovo tudi dediščina njenega intenzivnega športnega življenja. Bila je učiteljica smučanja in članica jugoslovanske atletske reprezentance.
Marko Strle je ravnatelj Centra za korekcijo sluha in govora Portorož. Zaljubljen v življenje, spoštuje voljo do dela, ustvarjalen na več področjih, predvsem pa večen optimist. V kar koli se loti, dá celega sebe. Polovičarstva ne pozna in ga niti noče spoznati. Da bo ubral poti pedagoškega poklica je vedel že v prvem razredu. Ko ga je profesorica v 4. letniku Gimnazije opozorila, da ne gre za službo, ampak za poslanstvo, je bil le še bolj prepričan, da se odpravlja na pravo pot. Defektolog, specialni pedagog, ljubiteljski igralec in popotnik je naš nedeljski gost, s katerim se je pogovarjala Mateja Brežan.
Dr. Anica Mikuš Kos je pri svojih osemdesetih letih kar štiri meseca leta 2015 preživela na misijah po svetu, kjer pomaga otrokom na vojnih območjih. Angažirala se je tudi ob begunski krizi v Sloveniji. Prepričana je, da je v Sloveniji še veliko dobrote, a da sovražni govor žal vse prevečkrat preglasi strpnost in pripravljenost pomagati. Predsednica Slovenske filantropije in upokojena otroška psihiatrinja opaža, da so našo družbo prevzele popolnoma nove vrednote: neuspeh se ne tolerira. Z Anico Mikuš Kos o begunski krizi, filantropiji, strpnosti, vrednotah, starosti, evtanaziji …
Sokrat je filozofijo opredelil za ljubezen do modrosti. Modrost pa ni samo znanje, je tudi etika, iskanje smisla, dobrega in lepega, ki odgovarja na temeljna bivanjska vprašanja. Prav to filozofija pomeni tudi Marku Uršiču. Njegov opus sega na področje logike, iz katere je doktoriral, pa tudi metafizike in filozofije religije, zadnja leta pa se posveča predvsem filozofiji narave. Pravi, da se ljudje velikokrat premalo zavedamo čudovitega dela narave in premalokrat pogledamo v nebo, v zvezde, ki se najlepše vidijo pozimi. Sam jih največkrat opazuje na Krasu, ki je poleg Ljubljane njegov dom. Tam tudi piše. Pisanje mu pomeni razvoj duha in letos je po več kot 15-ih letih pisanja izšla zadnja knjiga iz tetralogije, njegovega življenjskega dela z naslovom Štirje časi. Sam sebe vidi kot pripadnika srečne generacije, generacije 68, ki ji je bil odprt ves svet. O svetu takrat in danes, o času in filozofiji nam bo pripovedoval redni profesor na oddelku za filozofijo filozofske fakultete v Ljubljani Marko Uršič.
David Bedrač, pesnik, učitelj slovenščine na največji osnovni šoli na Ptuju, publicist in literarni mentor.
‘A boste eno kavo?’ – je bilo vprašanje, ki ga pred vsakim pogovorom sogovorniku postavi Vanja Lokar. In lahko ste prepričani, da bo odlična. Kako tudi ne, saj se njegovo življenje že več kot 40 let vrti bolj ali manj okoli kave. S kavo je trgoval večji del svojega življenja, zaradi kave je obredel cel svet, dobički, ki jih je koval s kavo, mu omogočajo, da je strasten zbiralec dragocenega porcelana in drugih umetnin. Zaradi kave imajo na gradu Bogenšperk izvirnik Slave vojvodine Kranjske in ne nazadnje, zaradi kave in Vanje Lokarja imajo Slovenci v Trstu na trgu Oberdan spet slovensko knjigarno: Tržaško knjižno središče. Kako je begunec iz Ajdovščine postal eden najbogatejših Slovencev v Trstu, kako je potekala njegova pot od trgovca z lesom do kavnega mogotca, kdaj se je okužil z zbirateljsko strastjo, zakaj je treba tudi največja umetniška dela kdaj dati na trg, da ga ta ovrednoti in kako skuhati dobro kavo?
Javne radiotelevizije so dosežek demokratičnega razvoja. Zakaj jih javnost potrebuje? Ker je njihovo poslanstvo, da služijo javnosti, da so verodostojne, neodvisne, da profesionalno delajo za vse. Skoraj povsod imajo imajo javni RTV servisi težave. Javne radiotelevizije doživljajo kritike, politične pritiske, klestenje proračunov, nekatere kritike so upravičene, za številnimi pa se skrivajo drugi interesi, predvsem želje po vplivu in podrejanju … Zaradi vsega tega je pomembno, da so javne radiotelevizije povezane v močno organizacijo, EBU, ki jo že šest let vodi generalna direktorica Ingrid Deltenre.
Tridesetletni slovenski režiser, ki snema filme na Češkem. Njegov "Družinski film" je letos odprl 26. festival LIFFe. Olmo Omerzu je bil naš Nedeljski gost.
Pred tedni je kariero končal eden najuspešnejših slovenskih športnikov. Primož Kozmus je v poldrugem desetletju tekmovanj na najvišji ravni med osrednje discipline atletskih tekmovanj v Sloveniji umestil met kladiva. Komplet kolajn s svetovnih prvenstev ter zlato in srebro z olimpijskih iger je zaznamovalo ne le njegovo kariero, temveč celotno slovensko atletiko. Razpet med poškodbami, vrhunskimi rezultati in družino je prvič kariero končal pred petimi leti – vrnil se je s še dvema kolajnama največjih tekmovanj pri 36-tih pa dokončno sklenil bogato športno pot. Nove izzive je našel predvsem v svojem trenažnem centru za mete, kjer želi prenašati izkušnje in znanje na nove rodove.
Drago Pilsel je novinar in teolog. Rojen hrvaškim emigrantom v Argentini je bil vzgajan v ustaškem duhu, a je po vrnitvi v domovino svojih staršev postal zagrizen protifašist. Je priznan publicist, soustanovitelj hrvaškega Helsinškega monitorja, svetovalec nekdanjega hrvaškega predsednika Iva Josipovića, zdaj vodi spletni portal autograf.hr. Pilsel je kritičen do politike vseh vrst, je pronicljiv analitik dogajanja v balkanski regiji in odličen poznavalec Rimskokatoliške cerkve. Nekaj časa je pripadal redu frančiškanov, njegov ravnatelj pa je bil prav zdajšnji papež, saj so si frančiškani samostan delili z jezuiti. Drago Pilsel o svoji poti od ustaša do antifašista, od frančiškana do aktivista, od novinarja do skoraj politika.
Njen delovnik se v resnici nikoli ne konča, pa tudi, ko ni v službi, jo bolniki lahko pokličejo. Kadarkoli, 24 ur na dan in nepogrešljiv del njenih oblačil je žep za telefon. Mateja Lopuh vodi center za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo Splošne bolnišnice Jesenice. Paliativa res pomeni aktivno in celostno obravnavo bolnikov z neozdravljivo boleznijo, bistvo te pa je tudi iznajdljivost in to, da si ljudje med seboj še vedno znamo pomagati. In te principe Mateja Lopuh iz paliative prenaša tudi na druga področja v življenju. Včasih jo kdo vpraša, ali obstaja še kaka druga stvar, ki jo zanima poleg razvoja paliativne oskrbe v Slovenije. In jo. V vseh teh letih dela z bolniki se je naučila od dela odklopiti, drugače ne gre. Rada ima jezike, njena strast so knjige in je navdušena kolesarka, še iz prejšnjega življenja, pravi, ko je še imela čas. A še vedno ima načrte in na to, da človek ne sme imeti preveč neizpolnjenih želja, jo večkrat opozorijo tudi njeni bolniki.
Košarkar Marko Milič je pri 38-ih letih končal kariero, v kateri je igral v 13-ih klubih od Amerike do Kuvajta, mimogrede pa postal še prvi Slovenec, ki je nastopil v NBA ligi. Navduševal je z atraktivno igro, bil ljubljenec občinstva, v garderobi skrbel za zabavo, pred mikrofonom zgovoren. V Olimpijo se je večkrat vrnil, v slovenski reprezentanci je želja po kolajni ostala neizpolnjena.
Solidno poučeni vedo, da je penologija veda o kazenskih sankcijah, hčer kriminologije in vnučka prava. Z vsemi je povezan dr. Dragan Petrovec, ki za razliko od mnogih naših intelektualcev noče lagodno držati jezika za zobmi, ampak vse sproti pojavljajoče se nepravilnosti v slovenski družbi neprizanesljivo in na mah ošvrkne s kritičnim osebnim pogledom..
Alen Steržaj je basist in kreativni vodja skupine Big Foot Mama, prvih slovenskih rokerjev, ki jim je uspelo razprodati Stožice. Je tudi glasbeni novinar, zelo dober poznavalec scene ter velik navdušenec nad potovanji. Predvsem v neznano, kjer najraje odkriva zgodbe malega človeka.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Odtise Blaža Peršina, direktorja Muzeja in galerij mesta Ljubljane, ki jih pušča v slovenskem kulturnem prostoru, težko spregledamo. Čeprav je pravnik, je z inovativnimi praksami spremenil podobo nekaterih kulturnih ustanov. Prepričan je, da so bili v obdobju, ko še ni bilo interneta in Facebooka, pogovori tista komunikacija, ki je izpostavljala človeka in mu dajala odgovore na vprašanja: zakaj in kako živi v nekem okolju. Se je zato zapisal umetnosti, ker je bil njihov dom vedno odprt za umetnike, ki so obiskovali očeta slikarja, igralce?
Neveljaven email naslov