Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jan Ciglenečki na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava antično in srednjeveško filozofijo, je tudi vodja projekta Ogrožene puščavske naselbine
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
"Če želim kot zgodovinar idej razumeti življenje zgodnjih puščavnikov, je seveda treba razumeti kontekst, v katerem so ti puščavniki živeli. Iti na lokacije, kjer so živeli, videti, s kakšnimi težavami so se spoprijemali in kako je naravno okolje vplivalo na njihovo duhovnost."
Njegov odnos do puščave se je izoblikoval postopno. Najprej je začel hoditi na obrobje puščav. Ko so ga začeli zanimati puščavniki, pa je želel vedeti, kje dejansko živijo, in poti so ga vodile vse globlje v puščavo.
"V puščavi je meja med življenjem in smrtjo tanka, vedno je treba biti pozoren, previden. Okoliščine so take, da zahtevajo res nenehno pozornost in pripravljenost. Čeprav si sredi samote sam, pa vendar ni prevladujoče občutje samota, ampak se čuti neko bližino. Gre za paradoksalno občutje, ki ga težko razložim racionalno."
Najbolj ga zanima Vzhodna puščava, kjer je nekoč potekala glavna pot med Sinajem in Kairom in je zibelka meništva; tam je duhovno središče prvih puščavnikov in to je tisto, kar dejansko raziskuje.
"Ko iščemo puščavnike, iščemo na podlagi tega, kje so vodni viri. Brez vode tudi puščavniki niso mogli preživeti. Vedno najprej pogledamo v stara besedila, na sodobne zemljevide, se pozanimamo pri beduinih, kje so vodni viri in potem raziščemo okolico teh vodnih virov. Problem pa je, da se vodni viri spreminjajo. Določeni izviri postanejo slani ali pa izginejo, tako da ne vemo natančno, kakšne razmere so bile v prvem tisočletju našega štetja."
"Doživetje naliva sredi puščave je koristno za moje zdajšnje razumevanje, kako so tam živeli puščavniki. Dejansko so v puščavah vsake toliko deževni nalivi, ki trajajo kratek čas, ampak zapolnijo kotanje, v katerih se voda še nekaj časa obdrži. In na podlagi te vode so puščavniki lahko izdelali majhne vrtove, si pridelali določena živila, ki so jih predelali in od njih še dolgo živeli."
Jan Ciglenečki je tudi soustanovitelj Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Jan Ciglenečki na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava antično in srednjeveško filozofijo, je tudi vodja projekta Ogrožene puščavske naselbine
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
"Če želim kot zgodovinar idej razumeti življenje zgodnjih puščavnikov, je seveda treba razumeti kontekst, v katerem so ti puščavniki živeli. Iti na lokacije, kjer so živeli, videti, s kakšnimi težavami so se spoprijemali in kako je naravno okolje vplivalo na njihovo duhovnost."
Njegov odnos do puščave se je izoblikoval postopno. Najprej je začel hoditi na obrobje puščav. Ko so ga začeli zanimati puščavniki, pa je želel vedeti, kje dejansko živijo, in poti so ga vodile vse globlje v puščavo.
"V puščavi je meja med življenjem in smrtjo tanka, vedno je treba biti pozoren, previden. Okoliščine so take, da zahtevajo res nenehno pozornost in pripravljenost. Čeprav si sredi samote sam, pa vendar ni prevladujoče občutje samota, ampak se čuti neko bližino. Gre za paradoksalno občutje, ki ga težko razložim racionalno."
Najbolj ga zanima Vzhodna puščava, kjer je nekoč potekala glavna pot med Sinajem in Kairom in je zibelka meništva; tam je duhovno središče prvih puščavnikov in to je tisto, kar dejansko raziskuje.
"Ko iščemo puščavnike, iščemo na podlagi tega, kje so vodni viri. Brez vode tudi puščavniki niso mogli preživeti. Vedno najprej pogledamo v stara besedila, na sodobne zemljevide, se pozanimamo pri beduinih, kje so vodni viri in potem raziščemo okolico teh vodnih virov. Problem pa je, da se vodni viri spreminjajo. Določeni izviri postanejo slani ali pa izginejo, tako da ne vemo natančno, kakšne razmere so bile v prvem tisočletju našega štetja."
"Doživetje naliva sredi puščave je koristno za moje zdajšnje razumevanje, kako so tam živeli puščavniki. Dejansko so v puščavah vsake toliko deževni nalivi, ki trajajo kratek čas, ampak zapolnijo kotanje, v katerih se voda še nekaj časa obdrži. In na podlagi te vode so puščavniki lahko izdelali majhne vrtove, si pridelali določena živila, ki so jih predelali in od njih še dolgo živeli."
Jan Ciglenečki je tudi soustanovitelj Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
V njeni domači Jurki vasi ji pravijo “tista Dularjeva iz Afrike”, v malavijski vasi Mazembe pa Temwanani oziroma prinašalka ljubezni. Sicer pa je Jana Dular mlada pravnica, ki že od leta 2008 vodi humanitarne projekte v Vzhodni Afriki. Je nazoren dokaz, kaj vse lahko naredi posameznik, če ima željo, pogum, karizmo in ga ni strah prositi za pomoč. Trenutno živi v Malaviju, kjer vodi humanitarno organizacijo ELA, ki skrbi za izobraževanje, opismenjevanje in razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti.
“Ko stopiš na oder in se prepustiš vlogi, lahko v tem resnično uživaš, vendar biti igralec je lahko veselo in kruto hkrati,” pravi Ivanka Mežan, 88-letna filmska in gledališka igralka, ki je leta 1944 kot 17-letna gimnazijka, prvič stopila na gledališki oder, na osvobojenem ozemlju v Črnomlju. “Kako sem vesela, ko me študenti povabijo v svoje diplomske filme! Kako so v redu!”
Nedeljski gost bo tokrat Miroslav Cerar, eden najuspešnejših slovenskih športnikov, legenda slovenske športne gimnastike.
Dr. Valerija Bužan, psihologinja, 30 let na čelu Centra za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič v Dragi, svoje delo posveča osebam z motnjami v duševnem razvoju, s svojimi projekti, njen zadnji odmeven je gostilnicaa Druga violina, si prizadeva za boljšo kakovost življenja ljudi s posebnimi potrebami in dela opazne premike v naši družbi pri sprejemanju drugačnosti.
Žiga Koritnik je fotograf, ki se je v sodobno slovensko fotografijo prepričljivo vpisal predvsem s portretnimi in koncertnimi posnetki jazz glasbenikov. A spekter njegovih avtorskih zanimanj je mnogo širši. Od gledališča in filma, sega tudi na področje krajine, dokumentarne in etnološke fotografije v različnih interpretacijah. Te dni se mudi v Makedoniji, kjer je že vrsto let tudi hišni fotograf skopskega jazz festivala.
Dr. Ivan Šprajc je arheolog z zvezdniškim pridihom, ki se otepa primerjave z najbolj znanim hollywoodskim arheologom. Pustolovec, ki pooseblja romantične predstave o arheologiji – odkriva namreč pozabljena mesta majevske civilizacije sredi komaj prehodne džungle na Jukatanskem polotoku. Na letošnji že sedmi odpravi je s skupino preverjenih strokovjakov iz Slovenije in Mehike odkril v starih zapiskih že omenjeno mesto Lagunita, na katerega je sredi prejšnjega stoletja že naletel ameriški arheolog Eric Van Euw (ERIK VANJU), o katerem piše v svojih zapiskih, a ga ni vrisal v zemljevid. Dr. Šprajc je to napako popravil, nedaleč stran od tega, pa so našli še eno mesto, 'mesto globokih vodnjakov' Tamchen. O ekipi, ki ga spremlja, nevarnostih, ki pretijo na arheologe v zakotjih Mehike in vznemirjenju, ki ga po vseh teh letih še prinaša iskanje ostankov že izumrlih civilizacij v torkatni oddaji Nedeljski gost. Miha Švalj v pogovoru z arheologom, zgodovinarjem in antropologom dr. Ivanom Šprajcem, predstojnikom Inštituta za antropološke in prostorske študije ZRC SAZU.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Saša Mächtig je leta 1984 skupaj s kolegi ustanovil Oddelek za oblikovanje na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, leta 2012 se je upokojil, leta 2013 pa mu je Univerza v Ljubljani podelila naziv zaslužnega profesorja.
Dr. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske II. Gimnazije svoje delo opravlja z dušo in srcem. Kritičen do pretirano zaščitniških staršev in šolske politike priznava, da do dijakov, ki dosegajo izjemne učne uspehe tudi v mednarodnem merilu, čuti prav posebno odgovornost. Tudi zato se na čelu ene najzahtevnejših srednjih šol pri nas trudi, da jim zagotavljajo kar najboljše možnosti za razvoj.
Pesnica, protestnica, poslanka, sodelavka Wikileaksa, zagovornica žvižgačev. Birgitta Jónsdóttir. Kot iz filma o revolucijah. Islandska aktivistka je imela pomembno vlogo pri razkritju odmevnega video posnetka o streljanju ameriških vojakov na civiliste v Iraku, zdaj razkriva podrobnosti skrivnega trgovinskega sporazuma TISA. Z Birgitto Jónsdóttir o prevzemanju odgovornosti za lastna življenja v novodobni demokraciji, svobodi interneta, pragmatičnem anarhizmu in o tem, zakaj Islandci niso zadovoljni s privatizacijo bank in telekomunikacijskih podjetij.
Bogdan Lipovšek – dolgoletni direktor Union hotelov, kritičen do razmer v Sloveniji, dovolj časa je bil v politiki, da mu zdaj podrobnosti nespodobnih političnih iger ne uidejo; manager na prepihu lastninskih interesov z zgodbo o prodaji hotelov v Ljubljani; poznavalec turizma, ki ne deli mnenja, da smo v turizmu uspešni.
Ima 206 centimetrov, mehko roko in očitno še mehkejše srce. Košarkar Boštjan Nachbar je poleti posodil glas otrokom iz Čada in na košarkarskem kampu na slovenski obali delil svoje znanje mladim košarkarjem. Aktiven tviteraš se je po lanskem evropskem prvenstvu poslovil od reprezentance, med svetovnim prvenstvom pa bo seveda v Španiji. Z Barcelono se bo pripravljal na novo sezono.
Čeprav bi mislili, da bomo najboljšega slovenskega potapljača na vdih našli nekje na Primorskem, ni tako. Sicer Maribor res ni blizu morja, je pa globoka modrina že od malih nog blizu Juretu Daiću, ki ga je za podvodni svet potapljanja in podvodnega ribolova najprej navdušil oče.
Sara Isaković, naša najboljša plavalka je pri rosnih 26. zaključila kariero. V pogovoru tudi o načrtih za prihodnost.
Klavdija Gomboc je prepričana, da je uresničevanje novih izzivov v slovenskem turizmu v povezovanju, skupnem nastopanju in večji prepoznavnosti krajev. Prihod tujih lastnikov je ne skrbi. Žalosti pa jo med drugim mačehovski odnos do slovenskega žičničarstva in to, da nimamo ministrstva za turizem. Kranjskogorka Klavdija Gomboc je vse svoje poklicno življenje povezana s turizmom. Kot predsednica turističnega društva pa skupaj z drugimi entuziasti v Zgornjesavski dolini oživlja projekte, s katerimi bi dopolnili turistično ponudbo kraja in privabili nove goste.
Nedeljski gost je bil gospod na drsalkah – po starosti še ni blizu 30ih, v osmih letih pa si je onstran luže pridobil ogromno simpatij navijačev in spoštovanja tekmecev.
Urban je izjemno simpatičen 18. letni gimnazijec, ki največ svojega časa posveča igranju klavirja, na drugem mestu je šola pravi, nato si sledijo matematika, logika, šah in judo. Pri treh letih se prvič vsede za klavir, pri štirih pa že sam prebere Piko Nogavičko. Urban se intenzivno posveča igranju Bacha, Chopina, Lizsta in Prokofjeva, kot mlad pianist se udeležuje mednarodnih tekmovanj, prejema prestižne nagrade in pohvale. Zmagoval pa je tudi na tekmovanjih iz matematike, logike in šaha.Na mednarodnem tekmovanju v Kölnu, za Evrovizijskega mladega glasbenika 2014, je zasedel drugo mesto,razmišlja pa tudi že o udeležbi na najtežjem in najprestižnejšem Chopinovem klavirskem tekmovanju na svetu, leta 2020, v Varšavi. V okviru cikla ‘Mladi talenti Imaga Slovenije’, se je Urban Stanič s samostojnim recitalom predstavil, v nabito polni veliki dvorani Slovenske filharmonije. Njegov največji debu pred slovenskim občinstvom, pa bo prav gotovo koncert z orkestrom Slovenske filharmonije v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, 1. januarja 2015.
Eden vidnejših sindikalistov nove generacije, ki so ga nekateri že videli na mestu novega predsednika Zveze svobodnih sindikatov Slovenije. Toda pred kratkim je presenetil z odločitvijo, da zapušča sindikate. Pogovor o njegovi odmevni odločitvi, deloholizmu, izzivih in tudi hibah sindikalizma, pa tudi o nogometu in sindikalnih veselicah.
Neveljaven email naslov