Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jan Ciglenečki na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava antično in srednjeveško filozofijo, je tudi vodja projekta Ogrožene puščavske naselbine
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
"Če želim kot zgodovinar idej razumeti življenje zgodnjih puščavnikov, je seveda treba razumeti kontekst, v katerem so ti puščavniki živeli. Iti na lokacije, kjer so živeli, videti, s kakšnimi težavami so se spoprijemali in kako je naravno okolje vplivalo na njihovo duhovnost."
Njegov odnos do puščave se je izoblikoval postopno. Najprej je začel hoditi na obrobje puščav. Ko so ga začeli zanimati puščavniki, pa je želel vedeti, kje dejansko živijo, in poti so ga vodile vse globlje v puščavo.
"V puščavi je meja med življenjem in smrtjo tanka, vedno je treba biti pozoren, previden. Okoliščine so take, da zahtevajo res nenehno pozornost in pripravljenost. Čeprav si sredi samote sam, pa vendar ni prevladujoče občutje samota, ampak se čuti neko bližino. Gre za paradoksalno občutje, ki ga težko razložim racionalno."
Najbolj ga zanima Vzhodna puščava, kjer je nekoč potekala glavna pot med Sinajem in Kairom in je zibelka meništva; tam je duhovno središče prvih puščavnikov in to je tisto, kar dejansko raziskuje.
"Ko iščemo puščavnike, iščemo na podlagi tega, kje so vodni viri. Brez vode tudi puščavniki niso mogli preživeti. Vedno najprej pogledamo v stara besedila, na sodobne zemljevide, se pozanimamo pri beduinih, kje so vodni viri in potem raziščemo okolico teh vodnih virov. Problem pa je, da se vodni viri spreminjajo. Določeni izviri postanejo slani ali pa izginejo, tako da ne vemo natančno, kakšne razmere so bile v prvem tisočletju našega štetja."
"Doživetje naliva sredi puščave je koristno za moje zdajšnje razumevanje, kako so tam živeli puščavniki. Dejansko so v puščavah vsake toliko deževni nalivi, ki trajajo kratek čas, ampak zapolnijo kotanje, v katerih se voda še nekaj časa obdrži. In na podlagi te vode so puščavniki lahko izdelali majhne vrtove, si pridelali določena živila, ki so jih predelali in od njih še dolgo živeli."
Jan Ciglenečki je tudi soustanovitelj Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
871 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Jan Ciglenečki na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava antično in srednjeveško filozofijo, je tudi vodja projekta Ogrožene puščavske naselbine
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
"Če želim kot zgodovinar idej razumeti življenje zgodnjih puščavnikov, je seveda treba razumeti kontekst, v katerem so ti puščavniki živeli. Iti na lokacije, kjer so živeli, videti, s kakšnimi težavami so se spoprijemali in kako je naravno okolje vplivalo na njihovo duhovnost."
Njegov odnos do puščave se je izoblikoval postopno. Najprej je začel hoditi na obrobje puščav. Ko so ga začeli zanimati puščavniki, pa je želel vedeti, kje dejansko živijo, in poti so ga vodile vse globlje v puščavo.
"V puščavi je meja med življenjem in smrtjo tanka, vedno je treba biti pozoren, previden. Okoliščine so take, da zahtevajo res nenehno pozornost in pripravljenost. Čeprav si sredi samote sam, pa vendar ni prevladujoče občutje samota, ampak se čuti neko bližino. Gre za paradoksalno občutje, ki ga težko razložim racionalno."
Najbolj ga zanima Vzhodna puščava, kjer je nekoč potekala glavna pot med Sinajem in Kairom in je zibelka meništva; tam je duhovno središče prvih puščavnikov in to je tisto, kar dejansko raziskuje.
"Ko iščemo puščavnike, iščemo na podlagi tega, kje so vodni viri. Brez vode tudi puščavniki niso mogli preživeti. Vedno najprej pogledamo v stara besedila, na sodobne zemljevide, se pozanimamo pri beduinih, kje so vodni viri in potem raziščemo okolico teh vodnih virov. Problem pa je, da se vodni viri spreminjajo. Določeni izviri postanejo slani ali pa izginejo, tako da ne vemo natančno, kakšne razmere so bile v prvem tisočletju našega štetja."
"Doživetje naliva sredi puščave je koristno za moje zdajšnje razumevanje, kako so tam živeli puščavniki. Dejansko so v puščavah vsake toliko deževni nalivi, ki trajajo kratek čas, ampak zapolnijo kotanje, v katerih se voda še nekaj časa obdrži. In na podlagi te vode so puščavniki lahko izdelali majhne vrtove, si pridelali določena živila, ki so jih predelali in od njih še dolgo živeli."
Jan Ciglenečki je tudi soustanovitelj Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.
Brane Gruban nekdaj gospodarstvenik, zdaj predavatelj, strokovnjak za komuniciranje, je prepričan, da smo si z negativno selekcijo pri izbiri vodilnih v Sloveniji povzročili veliko škodo, da kopici slovenskih menedžerjev ne bi niti avtomobila dal oprati in da bi bili uspešnejši, če bi več podjetji vodile ženske. Tudi o zadovoljstvu in zavzetosti zaposlenih, pa o komunikacijskih zdrsih slovenskega menedžmenta in politike.
Naš tokratni Nedeljski gost je Nemec, generalni direktor Evropske organizacije za jedrske raziskave Rolf-Dieter Heuer. To je tisti, ki je svetu leta 2012 oznanil, da so v Cernu odkrili težko pričakovani Higgsov bozon, delec, ki bi utegnil vplivati na to, da se bo naše dojemanje vesolja močno spremenilo. 67-letni fizik, ki prisega na logiko pri razumevanju ustroja narave in ki se na račun znanosti ne šali, je tudi velik navdušenec nad nogometom.
Študent psihologije, po diplomi menedžmenta, je dobršen del svoje poti preživel v gospodarstvu. Nato se je posvetil gradnji odnosov: ustanovil je Pogajalsko akademijo, Društvo mediatorjev, skupaj z ženo Zavod Mirabi in Društvo za Imago terapijo Slovenije. Nedeljski gost Danile Hradil Kuplen je bil Rudi Tavčar.
Vojko Volk velja za ljudskega in terenskega diplomata. Na svojih misijah je obredel tudi najbolj odročne kraje Kosova, Italije in Hrvaške, v katedrali prižigal sveče, s premieri jedel pice in s kravato kot kitarist zaigral v bendu. Obdobje njegovega mandata v Zagrebu je najbolj zaznamoval arbitražni sporazum, zapečaten s prisluškovalno afero. Z Vojkom Volkom, ki velja za diplomata brez dlake na jeziku in deluje tudi kot pronicljiv publicist, smo se pogovarjali tik pred iztekom njegove veleposlaniške funkcije na Hrvaškem.
Novinarka Meta Krese in fotograf ter novinar Arne Hodalič sta se vrnila z madžarsko-srbske meje, kjer sta spremljala begunce na njihovih poteh iz Sirije, Afganistana, Iraka in Pakistana. S sodelavci pripravljata dokumentarni film o modernih zidovih, ki jih države iz takšnih ali drugačnih razlogov gradijo na svojih mejah. Pripovedujeta zgodbe o več tisoč kilometrov dolgih poteh do držav schengenskega paradiža, nesrečnih usodah beguncev, ksenofobnih kvotah za priseljence, ozkogledni politiki, predsodkih …
Primož Premzl, mariborski založnik in galerist, zgodovinarski genius loci, je eden največjih slovenskih intelektualcev, ki ga večina Mariborčanov pozna po odmevnih družbenokritičnih akcijah in duhovitih potegavščinah, ki si jih pogosto privošči na račun someščanov in lokalnih političnih veljakov.
Popotnik, del vodniške ekipe Shappa, ki je čez ocean prvič potoval pred dobrimi dvajsetimi leti in potem skoraj ni bilo več dileme, da v življenju želi potovati in od tega tudi živeti. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Potuje 11 mesecev v letu. Pri svojih 42-ih ima sanjsko službo, počne tisto, kar ga najbolj veseli, raziskuje svet in od tega tudi živi. Čeprav naj bi se zapisal ekonomiji, pa sedaj vodi potovalno agencijo Shappa, ki sopotnikom obljublja avanturo z nahrbtnikom na rami. O potovanjih, odtisih, ki jih pušča po svetu, o komercialnih potovanjih, pa tudi o dotiku anakonde, valovanju morja po potresu in njemu ljubi Sloveniji v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Marcel Štefančič je filmski kritik in publicist, avtor več kot 70 knjig ter voditelj oddaje Studio City.
Ana Vovk Korže je doktorica geografije in varstva okolja. Izkušnje z učnega poligona na obrobju Haloz deli s študenti na mariborski univerzi in s številnimi ljubitelji permakulture. O varovanju okolja, o zdravem pridelovanju hrane in tudi o zbiranju semen ...
V žlahtni makedonščini nas bo nagovoril tokratni Nedeljski gost – Vlatko Stefanovski. Tisti Vlatko, ki nas je že pred 40-imi leti pozdravljal s Kruhom in soljo? Tisti, ki je na vaji pred hajduškim vodnjakom s kitaro povozil Bregovića? Tisti, ki še danes trikrat potrka na les, ko ga povprašaš o Makedoniji …
Nedeljski gost Gorazda Rečnika je bil Dimitar Anakiev, zdravnik, neodvisni filmski režiser, šahist in soustanovitelj Svetovne haiku zveze.
Nedeljski gost Gorazda Rečnika je bil Dimitar Anakiev, zdravnik, neodvisni filmski režiser, šahist in soustanovitelj Svetovne haiku zveze.
Eden vodilnih psihiatrov pri nas, psihoanalizo aplicira tudi na literaturo in pedagogiko, dolgoletni vodja Enote za psihoterapijo nevroz ljubljanskega Centra za mentalno zdravje, idejni vodja vrtca, vodenega po psihoanalitičnih načelih, pisec esejev, kratkih zgodb in strokovnih člankov iz psihoanalize.
Dr. Matjaž Ličer je fizik, prevajalec enega izmed temeljnih del Alberta Einsteina "O splošni in posebni teoriji relativnosti", doktorski študent filozofije, sicer kot sodelavec Nacionalnega inštituta za biologijo zaposlen na Morski biološki postaji, tudi filmoljub in pronicljiv opazovalec družbe ter znanosti v njej.
Tine Maze ni potrebno posebej predstavljat. Po številnih intervjujih je tudi nedeljska gostja na Valu 202.
“Čez sedem svetlobnih let še Buldožer prav pride,” tako je nastala domača glasbena legenda. “Rinež” je sicer prevelik za naš studio, zato bo Nedeljski gost Vala 202 ena od pogonskih gosenic glasbene skupine Buldožer Borut Činč, ki upravlja arhivsko dokumentarni oddelek.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Nedeljski gost dr. Aleš Kuhar, agrarni ekonomist, o samooskrbi, vinu, glasbi in še čem.
Aurora Fonda je dolgoletna vodja slovenske galerije A+A v Benetkah, doktorica znanosti s področja umetnostne zgodovine in kustosinja predstavitve Republike Slovenije na 56. Beneškem bienalu 2015.
Neveljaven email naslov