Jan Ciglenečki na Oddelku za filozofijo Filozofske fakultete v Ljubljani predava antično in srednjeveško filozofijo, je tudi vodja projekta Ogrožene puščavske naselbine

Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.

"Če želim kot zgodovinar idej razumeti življenje zgodnjih puščavnikov, je seveda treba razumeti kontekst, v katerem so ti puščavniki živeli. Iti na lokacije, kjer so živeli, videti, s kakšnimi težavami so se spoprijemali in kako je naravno okolje vplivalo na njihovo duhovnost."

Njegov odnos do puščave se je izoblikoval postopno. Najprej je začel hoditi na obrobje puščav. Ko so ga začeli zanimati puščavniki, pa je želel vedeti, kje dejansko živijo, in poti so ga vodile vse globlje v puščavo.

"V puščavi je meja med življenjem in smrtjo tanka, vedno je treba biti pozoren, previden. Okoliščine so take, da zahtevajo res nenehno pozornost in pripravljenost. Čeprav si sredi samote sam, pa vendar ni prevladujoče občutje samota, ampak se čuti neko bližino. Gre za paradoksalno občutje, ki ga težko razložim racionalno."

Najbolj ga zanima Vzhodna puščava, kjer je nekoč potekala glavna pot med Sinajem in Kairom in je zibelka meništva; tam je duhovno središče prvih puščavnikov in to je tisto, kar dejansko raziskuje.

"Ko iščemo puščavnike, iščemo na podlagi tega, kje so vodni viri. Brez vode tudi puščavniki niso mogli preživeti. Vedno najprej pogledamo v stara besedila, na sodobne zemljevide, se pozanimamo pri beduinih, kje so vodni viri in potem raziščemo okolico teh vodnih virov. Problem pa je, da se vodni viri spreminjajo. Določeni izviri postanejo slani ali pa izginejo, tako da ne vemo natančno, kakšne razmere so bile v prvem tisočletju našega štetja."

"Doživetje naliva sredi puščave je koristno za moje zdajšnje razumevanje, kako so tam živeli puščavniki. Dejansko so v puščavah vsake toliko deževni nalivi, ki trajajo kratek čas, ampak zapolnijo kotanje, v katerih se voda še nekaj časa obdrži. In na podlagi te vode so puščavniki lahko izdelali majhne vrtove, si pridelali določena živila, ki so jih predelali in od njih še dolgo živeli."

Jan Ciglenečki je tudi soustanovitelj Inštituta za študije meništva in kontemplativne znanosti.