Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
870 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Nataša Peršuh, modna oblikovalka, prejemnica mnogih nagrad doma in v tujini je prepričana, da je bila njena generacija na začetku kariere premalo pogumna, oziroma nora, da bi lahko uspela v globalni modni industriji. Sedaj je izredna profesorica na Naravoslovno tehniški fakulteti in je med drugim tudi soustanoviteljica SQUAT-a, društvo za neodvisno modo, ki pomaga mladim, da lahko pokažejo svojo ustvarjalnost.
Marijanca Ajša Vižintin je nase opozorila že v prejšnjem desetletju, ko je kot učiteljica slovenščine in bibilotekarka dokazovala, da je pri vključevanju otrok priseljencev mogoče narediti veliko več od tega, kar kažejo razmere na številnih šolah. Danes je raziskovalka na Inštitutu za izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter nudi strokovno podporo pedagoškim delavkam in delavcem po vsej Sloveniji. Razvila je inovativni model medkulturne vzgoje in izobraževanja. Pri svojem delu izpostavlja dobre primere iz prakse, hkrati pa je zelo kritična do stališča, ki ga sliši prepogosto, da se ne da narediti nič. Spregovorila je udi o kolektivni pozabi, slovenskem izseljevanju in vlogi književnosti pri preseganju predsodkov.
Naš tokratni Nedeljski gost obvladuje raznotere zanimive veščine in pri nobeni se ni zares opekel. Kot novinar se je lotil športa, kot kolumnist seksa, kot urednik raznih revij posvečenih adrenalinu. Pomagal je napisati nekaj športnih in kulturniških biografij, prejel Kresnika za romaneskni prvenec Svinjske nogice, se natreniral boksa, da je začutil junaka – amaterskega boksarja. Vmes se je podal v mladinsko in otroško literaturo, zadnje čase pa navdušil s kriminalko Jezero – v kateri protagonisti veliko poslušajo Val 202.
Materni jezik Ljubice Podboršek je znakovni jezik. Že kot otrok je svojim gluhim staršem predstavljala vez s slišečim svetom, zato je tolmačenje postalo del njenega življenja.
Učiteljica slovenščine s Kozjanskega Bojana Potočnik je svojim učencem ob začetku šolskega leta na tablo napisala misel francoskega filozofa Pascala Brucknerja, “da dokler ustvarjaš in dokler ljubiš, ostajaš živ”. Prepričana je, da je slovenska osnovna šola prenatrpana s predmeti, ki so postali male akademske znanosti, otrokom pa so prezgodaj vsiljene vsebine, ki jih ne razumejo. Uporništva med učenci sploh ne opaža, zato jih provocira, da bi bili kritični, saj živijo v družbi, v kateri je po njenem mnenju uporništvo nujno za preživetje. Bojana Potočnik je upornica, konstruktivno razčlenjuje temne plati slovenskega šolstva, opozarja na socialno razslojenost, dvoličnost in skuša iz slabega sistema potegniti najboljše, ga včasih tudi prelisičiti, žal ji je za kratek izlet v politiko. Šolarje navdušuje nad gledališčem in je prepričana, da si morajo tudi odrasli kdaj kupiti igračo. Njej je mama nekoč kupila slovar tako, da je vzredila in prodala prašiča … Z Bojano Potočnik se je pogovarjal Luka Hvalc.
Nekaj prirojene trme in smisla za upor. Pa veliko veliko vztrajnosti in neomajnosti. To so lastnosti, ki jih mora imeti vsak svetovno znan aktivist v boju proti onesnaževanju narave. Uroš Macerl, ovčjerejec iz Ravenske vasi pri Zagorju, jih ima: “Na hribovski kmetiji se do večera zelo nadihaš, zato je še toliko bolj pomemben čist zrak. Nikoli nisem razmišljal, da bi zbežal s kmetije. To hišo vonjam od otroških let, v celoti jo ogrevamo s krušno pečjo.” Letošnji Goldmanov okoljski nagrajenec za Evropo, Eko-krogovec iz revirjev, slaba vest vseh pasivnih kavčarjev – in še slabša vest za korporacijske direktorje profitarskih onesnaževalcev. Pričakal nas je kar na svoji kmetiji: “Tole nedeljo pa ne morem nikamor, je kurban bajram, za nas ovčjerejce vrhunec sezone“.
“Če rešiš enega otroka, si rešil svet,” je filozofija Manuele Ham, ki že deveto leto vodi naš edini krizni center za zanemarjene, ogrožene, zlorabljene otroke od tistih najmlajših, ki pridejo tja že po prvih dneh življenja, pa do šestletnih otrok. Prav poletni meseci pri njih veljajo za kritično obdobje, letos še posebej, saj so po letu 2009 presegli namestitvene zmogljivosti. O delu z otroki, ki jih ob njihovem odhodu vedno spremljajo solze, o sinu Davidu, ki je njena najboljša reklama, pa tudi o tem, zakaj uporablja Twitter in zakaj burek ni samo zajtrk. Naša nedeljska gostja Manuela Ham, vodja Hiše zavetja Palčica, ki letos zaznamuje deset let delovanja.
Ob Aleksandru Čeferinu in Janu Oblaku je Damir Skomina tretji Slovenec med evropsko nogometno elito. Pravzaprav je bil tam pred njima.
Norveški režiser in umetnik Morten Traavik deluje v mednarodnem prostoru in se izraža v zelo širokem spektru umetniških žanrov. Večkrat je razburil svetovno javnost. Tako je organiziral lepotna tekmovanja za preživele žrtve zemeljskih min v Angoli in Kambodži, znan pa je predvsem po številnih kontroverznih sodelovanjih s severno korejskimi umetniki. Tako je bilo tudi v primeru s skupino Laibach, s katero se je podal v Severno Korejo in posnel dokumentarni film Dan Osvoboditve.
Na vreme se vsi spoznamo? Nekateri pa se celo res. Med njimi je zagotovo Jure Jerman, meteorolog, vodja sektorja za meteorološke, hidrološke in oceanografske modele pri Agenciji republike Slovenije za okolje. Nekdanji uspešni jadralec, ki mu sicer ni uspelo prijadrati do olimpijskih iger v Barceloni, je slovenski oče modela Aladin.
Nedeljski gost Vala 202 je bil umetnik, mojster fotografije, fotoreporter, ki je zabeležil tudi burna leta razpada prejšnje države, osamosvajanja in osamosvojitve, pesnik in pripovednik z mariborskega Lenta: Tone Stojko. Na radijski način ga je fotografirala Tatjana Pirc.
Profesor doktor Edvard Kolar je kljub dejstvu, da je v zadnjih petih letih kot generalni sekretar Olimpijskega komiteja Slovenije in pred tem direktor direktorata za šport opravljal najpomembnejši operativni športni funkciji v državi, javnosti dokaj neznan. Še najbolj se je Slovencem vtisnil v spomin kot dolgoletni trener telovadca Mitje Petkovška, v tej vlogi je preživel kar 23 let. In to je res dolgo obdobje, sploh zanj, saj v zadnjem obodbju na nobeni funkciji ni zdržal več kot dve leti. Verjetno bo od 1. Septembra naprej drugače, takrat bo namreč postal predsednik uprave Športne loterije.
Evropski parlament ga je konec minulega leta postavil na vrh generalnega direktorata za prevajanje.
“Vino je moj vsakdanji kruh, vino je moj talent, realizacija mojih sanj”, pravi Primož Lavrenčič, ki je raziskovalno delo na univerzi zamenjal za iskanje pravih poti na Posestvu Burja. Prisega na avtohtone sorte in na tradicionalen, okolju prijazen način predelave vina. Z navdušenjem govori o družinskem kmetovanju, o tem, da je narava tista, ki opredeli vino, mimogrede pa se dotakne tudi problemov: “država mi je velikodušno pomagala in mi z zavlačevanjem sprejetja prostorskega načrta dala na razpolago šest let, da sem projekt tehnološko izpilil do (skoraj) popolnosti”. O Burji, avtohtonih sortah, priložnostih slovenskih vinarjev, pa tudi o izkušnjah v tujini, glasbi in preplezanih stenah, vinar Primož Lavrenčič.
Matjaž Kek se je po več kot zasluženem dopustu vrnil na kraj zločina, kjer je nekaj tednov prej osvojil hrvaško nogmoetno prvenstvo. Matjaž Kek je nedeljski gost Vala 202.
Grška poslanka v Evropskem parlamentu Kostadinka Kuneva je 53-letna Bolgarka, ki se je leta 2001 odselila v Grčijo, kjer je Kostadinka postala Konstantina. Zgodovinarka in etnografinja Kuneva se je zaposlila kot čistilka. Zaradi vse slabših delovnih razmer v podjetju pa je postala sindikalna aktivistka, neizprosna na pogajanjih z delodajalcem in dejavna v vodstvu novoustanovljenega sindikata gospodinjskih pomočnic, pomočnikov, čistilk in čistilcev. Ker je bila izvoljena v vodstvo sindikata, je delodajalec ni mogel odpustiti, ponudili so ji tudi visok položaj v podjetju, a ga ni sprejela, ker je vedela, da jo želijo s tem utišati. Ker poskusi podkupovanja, pa tudi groženj in pritiskov niso uspeli, so želeli z njo opraviti na najbolj brutalen način. Zaradi njene sindikalne dejavnosti so jo pred devetimi leti neznanci v predmestju Aten polili z žveplovo kislino. Napad je komajda preživela, zaradi hudih opeklin je oslepela na eno oko, posledice ima na dihalih in na koži.
S srebrno veleslalomsko kolajno na domačih igrah v Sarajevu se je Jure Franko za vedno vpisal v jugoslovanske in slovenske športne anale, saj je je bilo to prvo odličje zimskih olimpijskih iger v zgodovini nekdanje države. A ta uspeh je bil le odskočna deska za uspešno poslovno kariero, ki jo je zastavil v Združenih državah in na Japonskem.
Na zadnji dan Tedna gozdov je Damjan Zorc na Val 202 povabil novega direktorja Slovenskih državnih gozdov.
'Besedilo pesmi naj bo blagor in ne pokora, glasba pa užitek in ne kazen!' To ni definicija šansona, je pa primeren približek, pravi Vita Mavrič, prva dama in hkrati mama šansona pri nas, te posebne in samosvoje glasbene zvrsti. Zadnja tri desetletja je kot umetniška vodja Cafe teatra in festivala La Vie en Rose obujala žlahtno tradicijo glasbenega gledališča, v nenehnem iskanju pozabljenih fragmentov poezije in glasbe ter iskanju novih poti, talentov in izrazov pa skrbela, da šanson v Sloveniji ni izumrl.
Ivica Kostelić, smučarski šampion, dobitnik velikega kristalnega globusa, nosilec štirih srebrnih olimpijskih kolajn, treh s svetovnih prvenstev, zmagovalec na 26-ih tekmah v svetovnem pokalu, na drugi strani pa intelektualec, diplomirani zgodovinar, pisec pesmi, potapljač, avanturist in kitarist je bil tokratni Nedeljski gost. V slovenščini, ker pravi, da s tem dokazuje spoštovanje do Slovenije in nacionalnega radia, je najprej spregovoril o neverjetni avanturi na Grenlandiji, ki sta jo z Gorenjcem Mihom Podgornikom nedavno prehodila s smučmi. Posledice so kar hude, Miha se še vedno bori za enega od prstov, Ivica pa na Reki zaradi ozeblin obiskuje terapije v hiperbarični komori.
Neveljaven email naslov