Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
870 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Slovenska zemlja me navdihuje, pravi zavedna koroška Slovenka Tanja Prušnik, arhitektka in priznana likovna umetnica
Tanja Prušnik se je rodila na avstrijskem Koroškem, kjer je preživela otroštvo, končala slovensko gimnazijo, potem pa je šla študirat arhitekturo na Dunaj.
Tanja Prušnik je zavedna koroška Slovenka, zelo prizemljena, morda pa prav zaradi tega vedno ustvarja na tleh, pogosto tudi na slovenski zemlji.
"Našla sem svoj način dela, s katerim se vračam na določeno točko, se osredotočam na to, kdo sem, od kod prihajam."
Že dolgo v središču njene pozornosti ni samostojna slika, ustvarja v ciklih, serijah, zanimajo jo raziskovanje, proces in razvoj. Nekateri njeni cikli trajajo že desetletja, v njih nastajajo serije, tudi poimenuje jih tako, da vidimo, v kakšnem stanju je bila, ko so nastajali. V imenih ciklov in serij je vedno koda. UTOPIJA__gnp na primer nosi zelo pomemben osebni pečat. Njen stari oče Karel Prušnik – Gašper, koroški partizan, je napisal izjemno pomembno zgodovinsko in avtobiografsko delo o uporu, ponosu in partizanstvu na Koroškem. To je knjiga Gamsi na plazu in s to serijo je začela leta 2004, ko je ustvarjala naslovnico za nemški prevod te knjige. Zakaj je naslovu dodala utopijo?
"To je bila utopija svobode, za katero so se naši predniki borili in trpeli, da so lahko svobodo predali naslednjim generacijam. V tem smislu delam tudi jaz, v vseh mojih serijah je prisotno vprašanje, kaj ostane za nami. Svoboda, ki jo imamo, ni več utopija, moramo pa se zavedati, kako smo prišli do nje."
Pomembni koraki so bili narejeni, a pot še ni končana
Koliko je še vedno zamolčanega, ko se spominjamo upora koroških Slovencev proti nacizmu, pritiskom in krivicam?
"Bila je dolga, težka pot, a mislim, da smo v zadnjem obdobju na Koroškem naredili veliko korakov naprej. Če pomislim na svojo mamo, je bila zelo pogumna, prišla je iz nemško govoreče družine, se naučila slovensko, da je s svojimi otroci govorila v tem jeziku. Slovenščina je bila vedno naš družinski jezik."
Tanja Prušnik razlaga, da je tudi globalizacija vplivala na večjezičnost, a opozarja, da moramo biti pri tem pazljivi.
"Ta pot še ni končana. Zelo pomembno je, da se zavedamo, kakšen pomen in težo ima kateri izmed jezikov. Vsak Slovenec na Koroškem zna nemško, pri dvojezičnih napisih ne gre za to, temveč za enakopravnost jezikov. Samoumevno bi moralo biti, da je vse dvojezično, ne pa, da se vsakič razpravlja o tem, zakaj …"
Njen delovni prostor zajema Avstrijo in Slovenijo. Svoj cikel Voda, vino, kri je na primer začela v Sloveniji, umetniški projekt Sledi , v katerem se ukvarja s tem, kaj ostane za nami, ima korenine v Novem mestu, kjer je sodelovala na mednarodnih likovnih dnevih, na katere ima zelo lepe spomine.
"Slovenska zemlja me navdihuje."
Kot angažirana sodobna umetnica je nase opozorila tudi z odmevnimi socialnimi projekti, saj po njenem mnenju lahko umetnost odpira teme, ki niso prijetne, o katerih se sicer ne govori. Projekt Odpreti pogled – Den Blick öffnen je leta 2018 dobil nagrado za človekove pravice, ki jo podeljuje zvezna dežela Koroška. Z njim Tanja Prušnik in umetnica Ina Loitzl že od leta 2008 opozarjata na težave otrok in mladostnikov, ki so pogosto povezane z nasiljem. Vsako leto pripravljata dobro obiskane prodajne razstave, ki potujejo po Avstriji, zaslužek donirajo organizacijam, ki pomagajo mladim, svoj delež pa dobijo tudi umetniki, ki sodelujejo.
''Veliko ustvarjalcev živi v prekarnih razmerah, zato je pomembna tudi solidarnost z umetniki.''
Kako pa gresta skupaj arhitektura in likovna umetnost?
"Arhitektura ima meje, ki jih je treba upoštevati, v likovni umetnosti pa je več svobode, meje si postavljaš sam. Arhitektura in likovno ustvarjanje gresta pri meni vzporedno, z roko v roki. Po končanem študiju sem se osredotočila na arhitekturo, potem pa sem spoznala, da me zelo vleče k likovni umetnosti. Arhitektura me zanima, me včasih najde, je ne iščem, v središču mojega dela pa je likovno ustvarjanje."
Tanja Prušnik je prepričana, da nas bo obdobje osamitve in socialnih izolacij še dolgo spremljalo.
"S to tematiko se bomo še ukvarjali, odprla se bodo številna vprašanja, tudi o umetnosti. Nekateri pravijo, da potrebujemo umetnost kot vsakdanji kruh. Umetnost je bistvena, nas določa, praljudje so se najprej likovno izražali. Zame je umetnost tretji jezik, ki ga obvladam."
Kako pa nanjo in na njeno delovanje vpliva pandemija, kako sprejema izolacijo?
"Umetnice in umetniki večinoma delamo tako, da se osamimo v svojih ateljejih, za nas to ni nič novega, se znamo izolirati. Sem bila pa poleti vesela, ker sem lahko z mladimi v Piranu pripravljala svojo sedemkilometrsko instalacijo."
Postavitev, ki jo je pripravljala v Piranu, gre za sedem kilometrov ročno napisanih odlomkov iz knjige Gamsi na plazu, bi morala biti del deželne razstave ob stoti obletnici plebiscita, zaradi pandemije pa je bila otvoritev prestavljena in bo v Železni Kapli uresničena aprila letos.
Njen stari oče Karel Prušnik - Gašper, koroški partizan in borec za pravice Slovencev na Koroškem, se je v knjigi Gamsi na plazu, ko je nekdo s simpatijo omenil plebiscit, spomnil besed svojega očeta: "Vedno znova odpirajo naše skeleče rane …" Kako sta državi izkoristili stoto obletnico koroškega plebiscita, ki smo jo obeleževali lani? Ali smo bili dovolj kritični, je bil program preveč okrnjen tudi zaradi pandemije? Avstrijski predsednik Alexander Van der Bellen se je na osrednji slovesnosti v Celovcu koroškim Slovencem v slovenščini opravičil za krivice in zamude pri uresničevanju njihovih ustavnih pravic. Tanja Prušnik ocenjuje, da je bilo to dejanje pogumno, njegove besede pa so bile zdravilne.
"Sem se mu osebno zahvalila, ko je bil v domu umetnikov. Dolgo smo čakali, da smo slišali te besede. Za tiste, ki na eni in na drugi strani razmišljajo bolj radikalno, je pa vedno premalo. Tudi pandemija je vplivala na izvedbo programa. Ker je nekaj projektov prestavljenih na letošnje leto, to pomeni, da se bomo o plebiscitu pogovarjali tudi v letu 2021. Imamo torej možnost, da še govorimo o tem, če smo bili lani premalo ostri. Priložnost torej ni zamujena."
Dialog je edina rešitev, pravi Tanja Prušnik.
"Ker živimo skupaj, je dialog rešitev. Dialog, v katerem se zgodovina ne piše na novo. V tem, da bi se pisala na novo, vidim veliko nevarnost. Zato mora biti naša zgodovina vidna, o njej je treba govoriti, ne smemo je zatajiti. Če jo pozabimo, je ne bo več."
Sredi leta 2019 so članice in člani društva avstrijskih likovnih umetnic in umetnikov Tanjo Prušnik izvolili za svojo predsednico. Ta pomembna organizacija, ki ima sedež v palači Künstlerhaus, je bila ustanovljena 1861, sto let pa se vanjo ženske niso smele včlaniti. Tanja Prušnik je prva predsednica, prva ženska na čelu tega društva.
"Verjetno je res storjen velik skok naprej, ker je ženska na tem mestu. Zgodilo se je, da sem to jaz. Vse, kar naredim, pa naredim s strastjo. Veseli me, da nam je že marsikaj uspelo uresničiti. Spet smo prisotni s svojim delom, programom, z našimi dobrimi razstavami ..."
Društvo avstrijskih likovnih ustvarjalk in ustvarjalcev v svoji prenovljeni galeriji Künstlerhaus nase opozarja tudi z razstavo Ko gesta postane dogodek, ki je nastala v letu sosedskega dialoga med Avstrijo in Slovenijo. "Ta razstava išče odgovore na vprašanja solidarnosti, dialoga, tudi med generacijami, vprašanja o gradnji mostov med različnimi umetniškimi in družbenimi stališči, med ljudmi in državami, ustanovami kulturnega življenja in med spoli," je v publikaciji o razstavi zapisala Tanja Prušnik, ki se je odzvala na pobude, da bi v dialoškem letu nekaj pripravila, s svojo idejo, da bi bila to ženska razstava, je navdušila kuratorki Felicitas Thun-Hohenstein in Alenko Gregorič.
"Razstava ima sodobni fokus, išče odgovor na vprašanje, kaj danes pomeni solidarnost. Menim, da se družba vedno bolj zaveda, da se bomo brez solidarnosti izgubili, saj živimo v svetu, ki je samouničujoč."
Tanja Prušnik je ponosna na to, da je odraščala z dvema jezikoma.
"Jezik je vedno osnova. Slovenščine bo v svetovnih okvirih vedno manj, zato je tako zelo pomembno, da se koroški Slovenci izpostavimo in se kot avtohtona skupnost borimo za svoje preživetje."
Ko javno nastopa na Dunaju, pogosto v svoje govore vplete tudi kakšno slovensko besedo.
"Naj vsak ve, kdo sem!"
Pravi, da nima kaj povedati, ali pa vsaj ne karkoli novega. Ljubljančan Boris Kosec se je v socialnem delu znašel po naključju, a kot kaže, je bilo to dobro naključje. Že 25 let namreč dela z brezdomci v ljubljanskem zavetišču, ki je bilo takrat sploh prvo zavetišče za brezdomce v Sloveniji. Takrat je poznal vse uporabnike, danes jih je preveč.
Mirjam Drnovšček vodi kranjsko Prešernovo gledališče, ki se z družbeno kritičnimi predstavami odziva na aktualne trenutke v družbi, te pa gledalca spodbujajo k razmišljanju. Tudi na predstavah Tedna slovenske drame, osrednjem festivalu uprizarjanja slovenskih dramskih besedil, ki jih v svoje programe vključujejo tudi tuja gledališča. Prav vključevanje v mednarodni gledališki svet je, poudarja Drnovškova, zelo pomembno za rast gledališča. Za uveljavitev mladih slovenskih dramatikov pa so odločilne delavnice dramskega pisanja, kjer nastajajo novejša besedila.
Zenel Batagelj, partner v družbi Valicon, letošnji prejemnik stanovske nagrade Slovenske oglaševalske zbornice, Oglaševalska osebnost. Raziskovalec, analitik, poznavalec potrošniških navad, kulture ter socialnega in ekonomskega okolja, vidnejši strokovnjak s področja znamčenja.
Tokratni Nedeljski gost bo dr. Božidar Opara, defektolog, predsednik Strokovnega sveta za splošno izobraževanje in strokovnjak za metode učenja otrok s posebnimi potrebami. Predvsem pa strasten zagovornik in oče inkluzivne pedagogike pri nas, za katero pravijo, da je največja sprememba v sistemu vzgoje in izobraževanja v svetu v zadnjih 50. letih. Inkluzija, ki se je razvila iz specialne pedagogike, je najbolj moderen, demokratičen in human pristop pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v običajne šole.
Nima jih še trideset, pa je presegla že številne precej starejše od sebe. Med študijem medicine je ugotovila, da to pa mogoče ni vse, kar jo zanima in zdaj ji manjka le še nekaj izpitov, da bo ob naziv doktorica medicine dodala še doktorica matematike in računalništva. Rada gre v službo v Mariborski klinični center kot specializantka nevrologije, rada pa gre tudi v Karitasovo ambulanto za osebe brez obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tam se včasih počuti bistveno bolj zdravnica kot v svoji redni službi. Ob vodenju ambulante pa je tudi predsednica humanitarnega društva Humanitarček, športnica, zaljubljena v knjige in v mesto ob Dravi. Ena redkih stvari, ki je ne zanimajo, je znanstvena fantastika, čeprav je za številne znanstvena fantastika početi vse to, kar počne Ninna Kozorog, ki je prav prejšnji teden prejela tudi naziv Ona 365.
Nedeljski gost JE BIL Marjan Strojan, pesnik prevajalec, filmski kritik in predsednik Slovenskega centra PEN. S prevajanjem in poezijo se je začel ukvarjati že v gimnazijskih letih. Najdlje je prevajal pesnika Roberta Frosta, sledijo Chaucer, Milton, Beawulf, Shakespeare in James Joyce, prevajal je tudi pesmi iz Antologije angleške poezije. Zadnja leta je gost številnih univerz in akademij tako po Evropi kot tudi na Kitajskem, Japonskem, v Severni in Srednji Ameriki, kjer študentom predava o Miltonu, velikokrat pa je vabljen, da prebira svojo poezijo.
Otroštvo je preživel v Trstu in Gradcu. Po karieri dopisnika RTV Slovenija in Dela je postal prvi odpravnik poslov slovenskega veleposlaništva na Dunaju. Vseskozi prisotno zanimanje za svet pa je Bojan Grobovšek udejanjal še kot veleposlanik na Poljskem, v Argentini in Švici. Spremljevalec domačega dogajanja je bil tako vsaj deloma tudi zunanji opazovalec, ki še vedno pogosto razmišlja o Sloveniji. Odveč je dodati, da kritično. Njegova zadnja zbirka esejev ima naslov Zakaj Slovenija ni Švica? Nedeljski gost, zdaj predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose, pa tudi na to vprašanje ponuja odgovor, ki nikakor ni enoznačen.
Dolga je bila pot iz Auschwitza do odra, na katerem je leta 1994 Branko Lustig prejel oskarja za Schindlerjev seznam s Stevenom Spielbergom. “Schindlerjev seznam je bil ena takšna atomska eksplozija! Dva atoma, moj in Stevenov sta trčila in nastal je ta film.”
Tako spreten kot v ovinkih in na skokih je Filip Flisar tudi pred mikrofonom! V svoji pristni štajerščini bo razložil, zakaj je v italijanščini duhovit le fizično in ne besedno. Pojasnil bo, kako z Zlatkom Zahovičem rešujeta Maribor in zakaj rad študira. Kaj imata Kalvarija in “hopa-cupa” s fizično pripravo ter zakaj obožuje Rudolfa van Veena. Nekaj dni po izjemnem uspehu, ko je v Kreischbergu osvojil naslov svetovnega prvaka, je Filipa Flisarja v studiu Vala 202 gostila Anja Hlača Ferjančič.
Že 20 let praktično vsak dan zre smrti v oči. V svojem poklicu se je naučil ceniti čas; pravi, da se vsak dan bori z njim in ga poskuša kupovati. Zase predvsem prostega, za tiste, s katerimi dela, pa življenjskega. Števila ljudi, ki so zaradi njega dobili novo priložnost, ne šteje. Tudi zato, ker jih je preveč. Raje spodbuja vse nas, naj bomo pripravljeni, ker je preživetje morebitnega ponesrečenca največkrat odvisno od nas in ne reševalcev. Danijel Andoljšek je eden prvih reševalcev na motorju v Sloveniji, vodja izmene na Reševalni postaji UKC Ljubljana, hkrati pa je tudi predavatelj za nacionalno poklicno kvalifikacijo ter učitelj na tečajih prve pomoči. In kot dodaja, zaradi tistega, kar vidi na terenu, ga zelo skrbi za njegove tri hčere.
Nick Davies je tisti novinar, ki je zamajal medijski imperij Ruperta Murdocha in tisti novinar, ki je imel ključno vlogo pri objavi zaupnih depeš Wikileaks. “Geslo za dostop do podatkov sva sestavila iz naključnih besed na kavarniških prtičkih,” pripoveduje o tajnem srečanju z Julianom Assangem. Z večkrat nagrajenim novinarjem Guardiana, ki je bil pred tedni gost medijskega festivala Naprej/Forward, o raziskovalnem novinarstvu, omejeni moči besede in svobode govora, medijskem lastništvu, korporacijah, ki obvladujejo vlade, o žvižgačih … In manj znanih dejstvih o Julianu Assangu in Rupertu Murdochu.
Imre Jerebic, socialni delavec, humanist in človekoljub. Generalni tajnik Slovenske Karitas je vse od začetka delovanja organizacije sooblikoval njene temelje ter verjel v cilje in poslanstvo, ki zadevajo tudi človekovo duhovnost.
Tokratni nedeljski gost je bil Franjo Bobinac, predsednik uprave Gorenja. Gorenju ostaja zvest že skoraj vso poslovno pot. Ponosen je na obdobje sredi devetdesetih, ko je bil generalni direktor v Gorenjevem prodajnem podjetju v Franciji, je nosilec odlikovanja vitez nacionalnega reda za zasluge Republike Francije. Sedaj je aktivni član gospodarskih združenj in član upravnih odborov pomembnih izobraževalnih institucij v Sloveniji. O Sloveniji danes, pa tudi o glasbi in vodenju Rokometne zveze Slovenije v pogovoru z Natašo Zanuttini.
Uravnoteženost, nežnost in subtilnost – ognjevitost, energičnost in strast. Marka Hatlaka nagovarjajo nasprotja, navdihuje klasična in sodobna glasba, najbolj Bach in tango. Je izvrsten harmonikar, ustvarja glasbo za film in gledališče, je umetnik, pedagog. Vrhunski virtuoz na harmoniki.
Najvišje priznanje na področju znanosti pri nas, Zoisovo priznanje za življenjsko delo je šlo letos med drugim v roke prof. dr. Vitu Turku, biokemiku, molekularnemu biologu, ki je dolga leta vodil Inštitut Jožef Stefan, danes pa velja za glasnega kritika slovenske znanstvene politike.
V njeni domači Jurki vasi ji pravijo “tista Dularjeva iz Afrike”, v malavijski vasi Mazembe pa Temwanani oziroma prinašalka ljubezni. Sicer pa je Jana Dular mlada pravnica, ki že od leta 2008 vodi humanitarne projekte v Vzhodni Afriki. Je nazoren dokaz, kaj vse lahko naredi posameznik, če ima željo, pogum, karizmo in ga ni strah prositi za pomoč. Trenutno živi v Malaviju, kjer vodi humanitarno organizacijo ELA, ki skrbi za izobraževanje, opismenjevanje in razvijanje kreativnosti s pomočjo umetnosti.
Neveljaven email naslov