Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Metoda Dodič Fikfak se že dolgo bori, da bi se v Sloveniji priznale poklicne bolezni. Zavzema se za čimvečjo svobodo načina dela in opozarja na neprofesionalnost v javnem zdravju
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče.
Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da bomo še dolgo morali varovati drugega in samega sebe. "Popolnoma smo bili nepripravljeni na virus. Nadaljuje se drugačna realnost, ki je nismo bili vajeni, s to oddaljenostjo, ki ne pomeni samo telesno, ampak velikokrat tudi duhovno oddaljenost. Človek je socialno bitje in brez tega socialnega, duhovnega, telesnega, čustvenega dotika zelo težko živi."
Formaldehid, ki je v maskah, ki jih nosimo, je izjemno alergen in tudi kancerogen. "Pri številnih ljudeh, ki redno nosijo maske, ugotavljamo, da se pojavljajo dermatitisi na področju nošenja maske. To so pretežno alergijske reakcije, ki so hujše, ker pod masko ni predihana koža. Zaradi kancerogenost me pri maskah ni tako zelo strah, ampak predvsem zaradi alergenosti in tudi zato, ker gre za povzročanje astme. Katerokoli snov imamo v rokah, je bila nekako narejena in pri tem so se uporabljale določene snovi."
Glede hitrih antigenskih testov je mnenje specialistov medicine dela enotno, da so priporočljivi in ustrezni v okoljih, kjer je pogostost okuženosti zelo visoka, kot so zdravstvene skupnosti in domovi upokojencev. Kjer je pričakovan nižji odstotek okuženih, kot pri splošni populaciji, je uporabnost hitrih testov bistveno bolj vprašljiva. "Imeli smo primere abnormno velikega števila jemanja. Imeli smo gospoda, ki je poročal, da so mu vzeli vzorec 40-krat. Tako pogosto brskanje po katerikoli sluznici tako pogosto v relativno kratkem času ne more koristiti nobeni sluznici. Testiranje mora biti načrtovano, strokovno vodeno in strokovno odvzeto."
"Poklicnih bolezni v Sloveniji sploh ne priznavamo. Že od 1990 leta se borimo za to, da bi se priznavale kot poklicne. Gre za bolezen, ki je zelo verjetno nastala na delovnem mestu. Gre za dokument, ki ga predpisuje in priporoča EU. Kot pravilnik smo ga sprejeli leta 2003 vendar ga v celoti ignoriramo, razen za azbestne bolezni."
V doktorsko temo je šla zato, ker jo je razjezila t.i. amfibolna teorija glede azbesta, ki je bila podkupljena in zelo politično sprovocirana. "Kupilo se je skupino izjemno dobrih strokovnjakov, izjemno dobrih epidemiologov, ki so lahko tako napisali članek, da nisi mogel ugotoviti, da je z njim kaj narobe, in v njem dokazovali, da več desetletna izpostavljenost belemu azbestu ne pomeni nič."
Glede Anhovega in doline Soče je Metoda Dodič Fikfak prepričana, da bi tem krajem morali omogočiti ozdravljenje, da si opomorejo od travme. Pa niso bili niti sistematično očiščeni. "Na to bolno področje damo sosežigalnico, ki ima bistveno manj stroge normative od sežigalnic, zdaj se pa pogovarjamo o kilogramih živega srebra, težkih kovin, organskih topil. Kot človeka me to boli."
Dokazovanje povezave med izpostavljenostjo in boleznijo je izjemno težko. Glede izpustov formaldehida meni, da bi se država morala vprašati, ali bo res dopuščala izpust kancerogenov v zrak. "Za leta nazaj si lahko ogledamo podatke o tonah formaldehida, ki je bil izpuščen v zrak. Zame kot zdravnico je to nekaj popolnoma nedopustnega. Ugotoviti v naselju Godešič, ali so ti ljudje dejansko zboleli zaradi formaldehida, vam že zdaj povem, da je nemogoče. Poudarjam pa, da ne smemo čakati z normativi na to, da se pojavi to, kar se nam je pojavilo v Anhovem. To je neodgovorno. Ker to pomeni eksperiment na človeku. Mi moramo ukrepati prej."
"Nobena politika doslej ni bila pripravljena priznati poklicnih bolezni. Poklicna bolezen ni medicinski termin, ampak mora biti vedno tudi politični konsenz. Katerokoli bolezen, ki jo imamo, je lahko tudi poklicna."
Človek mora vedeti zaradi česa je zbolel, opozarja. "Mora biti tudi zaščiten, da ne zboli. Pri nas pa imamo še vedno primere, da tudi sam delodajalec ne ve, da je snov rakotvorna in sodelavci izpostavljeni. Če ne bomo ukrepali na delovnem mestu, na ta način omogočamo nastajanje bolezni, namesto da bi jih preprečevali."
"Javno zdravje je nekaj, česar se ne morete naučiti na internetu. Treba ga je študirati. Pri nas je na žalost prepogosto tako, da se organizacijo javnega zdravja jemlje … smo izraziti neprofesionalci."
Slovenci imamo relativno majhno avtonomijo na delovnem mestu, intenziteto dela pa čutimo, da je velika. "To je najslabša kombinacija: nisi avtonomen in moraš veliko narediti. Za somatsko zdravje je to najhujša kombinacija. V določenem času moraš narediti določeno številko izdelkov, ne sprašuj kako, samo naredi."
868 epizod
Kdo so ljudje, ki zaznamujejo družbo? Kakšen je človek za funkcijo, ki daje pečat sedanjosti? Kako premika meje prihodnosti? Oddaja Nedeljski gost na Valu 202. Funkciji nadene človeško podobo.
Dr. Metoda Dodič Fikfak se že dolgo bori, da bi se v Sloveniji priznale poklicne bolezni. Zavzema se za čimvečjo svobodo načina dela in opozarja na neprofesionalnost v javnem zdravju
Ko so jo večkrat vprašali, ali bi bila pripravljena postati ministrica, je odgovorila z vprašanjem, ali želijo popraviti sistem ali samo listke na drevesu. Odgovor je bil, da listke. Toda čakalnih dob ni mogoče reševati brez izboljšanja sistema. Njenih pogojev, tudi tega, da se politika ne sme mešati v sistem, ni sprejel nihče.
Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak pravi, da bomo še dolgo morali varovati drugega in samega sebe. "Popolnoma smo bili nepripravljeni na virus. Nadaljuje se drugačna realnost, ki je nismo bili vajeni, s to oddaljenostjo, ki ne pomeni samo telesno, ampak velikokrat tudi duhovno oddaljenost. Človek je socialno bitje in brez tega socialnega, duhovnega, telesnega, čustvenega dotika zelo težko živi."
Formaldehid, ki je v maskah, ki jih nosimo, je izjemno alergen in tudi kancerogen. "Pri številnih ljudeh, ki redno nosijo maske, ugotavljamo, da se pojavljajo dermatitisi na področju nošenja maske. To so pretežno alergijske reakcije, ki so hujše, ker pod masko ni predihana koža. Zaradi kancerogenost me pri maskah ni tako zelo strah, ampak predvsem zaradi alergenosti in tudi zato, ker gre za povzročanje astme. Katerokoli snov imamo v rokah, je bila nekako narejena in pri tem so se uporabljale določene snovi."
Glede hitrih antigenskih testov je mnenje specialistov medicine dela enotno, da so priporočljivi in ustrezni v okoljih, kjer je pogostost okuženosti zelo visoka, kot so zdravstvene skupnosti in domovi upokojencev. Kjer je pričakovan nižji odstotek okuženih, kot pri splošni populaciji, je uporabnost hitrih testov bistveno bolj vprašljiva. "Imeli smo primere abnormno velikega števila jemanja. Imeli smo gospoda, ki je poročal, da so mu vzeli vzorec 40-krat. Tako pogosto brskanje po katerikoli sluznici tako pogosto v relativno kratkem času ne more koristiti nobeni sluznici. Testiranje mora biti načrtovano, strokovno vodeno in strokovno odvzeto."
"Poklicnih bolezni v Sloveniji sploh ne priznavamo. Že od 1990 leta se borimo za to, da bi se priznavale kot poklicne. Gre za bolezen, ki je zelo verjetno nastala na delovnem mestu. Gre za dokument, ki ga predpisuje in priporoča EU. Kot pravilnik smo ga sprejeli leta 2003 vendar ga v celoti ignoriramo, razen za azbestne bolezni."
V doktorsko temo je šla zato, ker jo je razjezila t.i. amfibolna teorija glede azbesta, ki je bila podkupljena in zelo politično sprovocirana. "Kupilo se je skupino izjemno dobrih strokovnjakov, izjemno dobrih epidemiologov, ki so lahko tako napisali članek, da nisi mogel ugotoviti, da je z njim kaj narobe, in v njem dokazovali, da več desetletna izpostavljenost belemu azbestu ne pomeni nič."
Glede Anhovega in doline Soče je Metoda Dodič Fikfak prepričana, da bi tem krajem morali omogočiti ozdravljenje, da si opomorejo od travme. Pa niso bili niti sistematično očiščeni. "Na to bolno področje damo sosežigalnico, ki ima bistveno manj stroge normative od sežigalnic, zdaj se pa pogovarjamo o kilogramih živega srebra, težkih kovin, organskih topil. Kot človeka me to boli."
Dokazovanje povezave med izpostavljenostjo in boleznijo je izjemno težko. Glede izpustov formaldehida meni, da bi se država morala vprašati, ali bo res dopuščala izpust kancerogenov v zrak. "Za leta nazaj si lahko ogledamo podatke o tonah formaldehida, ki je bil izpuščen v zrak. Zame kot zdravnico je to nekaj popolnoma nedopustnega. Ugotoviti v naselju Godešič, ali so ti ljudje dejansko zboleli zaradi formaldehida, vam že zdaj povem, da je nemogoče. Poudarjam pa, da ne smemo čakati z normativi na to, da se pojavi to, kar se nam je pojavilo v Anhovem. To je neodgovorno. Ker to pomeni eksperiment na človeku. Mi moramo ukrepati prej."
"Nobena politika doslej ni bila pripravljena priznati poklicnih bolezni. Poklicna bolezen ni medicinski termin, ampak mora biti vedno tudi politični konsenz. Katerokoli bolezen, ki jo imamo, je lahko tudi poklicna."
Človek mora vedeti zaradi česa je zbolel, opozarja. "Mora biti tudi zaščiten, da ne zboli. Pri nas pa imamo še vedno primere, da tudi sam delodajalec ne ve, da je snov rakotvorna in sodelavci izpostavljeni. Če ne bomo ukrepali na delovnem mestu, na ta način omogočamo nastajanje bolezni, namesto da bi jih preprečevali."
"Javno zdravje je nekaj, česar se ne morete naučiti na internetu. Treba ga je študirati. Pri nas je na žalost prepogosto tako, da se organizacijo javnega zdravja jemlje … smo izraziti neprofesionalci."
Slovenci imamo relativno majhno avtonomijo na delovnem mestu, intenziteto dela pa čutimo, da je velika. "To je najslabša kombinacija: nisi avtonomen in moraš veliko narediti. Za somatsko zdravje je to najhujša kombinacija. V določenem času moraš narediti določeno številko izdelkov, ne sprašuj kako, samo naredi."
Dr. Mitja Velikonja je profesor na Katedri za kulturologinjo Fakultete za družbene vede, ki je izbruh pandemije doživel v Združenih državah Amerike, kjer je predaval na univerzi Yale. Kot preučevalec sodobne kulture družbe noče ležati v svoji coni ugodja, ampak je prepričan, da si je treba izbrati angažma, s katerim je mogoče doseči neko spremembo. Je raziskovalec političnih ideologij, subkultur, kolektivnega spomina in postsocialistične nostalgije, ki ima v svoji zbirki več tisoč grafitov iz različnih delov sveta. Z Nedeljskim gostom Mitjo Velikonja se je pogovarjal Gorazd Rečnik, tudi o zgodovini slovenskega nacionalizma in avtohtonem antifašizmu, predstavil pa je še kulturološko analizo fenomena hipsterjev.
Prvi mož Nove Ljubljanske banke in predsednik nadzornikov Združenja bank Blaž Brodnjak je bankir, znan po odločnih stališčih do aktualnih vprašanj tako v bančništvu kot gospodarstvu. Bančništvo si razlaga kot upravljanje s tveganji, pri katerem je potrebno biti racionalen in profesionalen. Današnje poslovanje bank umešča v obdobje denarne politike, ki je zgodovinsko povsem neobičajno, celo neizkušeno. Zdi se mu povsem neintuitivno in nepričakovano, da bi človek preposto ponotranjil, da če ta nekomu posodi denar za obdobje desetih let, za to tudi plača. Kritičen je tudi do načina deljenja kreditov, kajti zanj je osnova bančništva posojanje denarja. V pogovoru pa je tokrat razkril tudi zasebno plat, ki še zdaleč ni zgolj konzervativna, ampak v nekaterih pogledih precej liberalna, sploh za bankirja.
Tomaž Kavčič, kuharski mojster, z dolgim seznamom nagrad kulinaričnih vodnikov, organizacij, združenj, zadnja v vrsti je Michelinova zvezdica.
Nedeljski gost je Miha Mlakar, ki uspešno združuje šport in znanost. Mlakar je kapetan slovenske teniške reprezentance in doktor znanost. Zaposlen je na inštitutu Jožef Štefan, kjer se prednostno ukvarja z umetno inteligenco. V pogovoru lahko slišite, kako se umetna inteligenca uporablja v praktične namene, denimo v zdravstvu, v pomoč bolnikom z demenco ali s srčnim popuščanje. Svoje znanje na tem področju uporablja tudi v tenisu, kjer sodeluje z nekaterimi najboljšimi igralci na svetu. Z Miho Mlakarjem se je pogovarjal Luka Petrič.
Kot otrok si je želel postati advokat, a tak, ki bo branil le pravične stvari. Pozneje je postal filozof in teolog, ki del leta kot predavatelj preživi v Franciji, ob tem pa je v zadnjih desetletjih pomembno zaznamoval tudi mirovna pogajanja mednarodnega srečanja pisateljev PEN na Bledu. Profesor Edvard Kovač je prepričan, da nas koronadoba na svojstven način uči oddaljene bližine, pa tudi da Slovencem, ki smo kot narod tradicionalno nagnjeni k pravdanju, manjka malo francoske odprtosti in svobode duha. O tem, da nihče nima monopola trpljenja in da bi se morali znati malenkostim včasih preprosto zgolj nasmehniti, se je z njim pogovarjala Maja Ratej.
Nedeljska gostja je virtuozinja na violini Lana Trotovšek, ki že 16 let živi in ustvarja v Londonu. Po končanem študiju v Salzburgu, Ljubljani in Londonu je leta 2012 debitirala z orkestrom Marijinega gledališča pod taktirko Valerija Gergijeva. Od takrat nastopa s številnimi svetovnimi orkestri, gostuje s solističnimi koncerti na prestižnih glasbenih odrih in festivalih. Več let je bila članica klavirskega tria Greenwich, skupaj s čelistom Stjepanom Hauserjem (nekoč član 2Cellos) in pianistko Joko Misumi. Danes poučuje na londonskem konservatoriju za glasbo in balet Trinity Laban ter snema za radio BBC. Lana Trotovšek igra na violino Pietra Antonia dalla Coste iz leta 1750. Z njo se je pogovarjala Nina Zagoričnik. Foto: lanaviolin.com
Tokratni Nedeljski gost je priklenjen na invalidski voziček že skoraj vse svoje življenje. Čeprav se otroci s spinalno mišičino atrofijo pogosto šolajo v specializiranih zavodih, se je Blaž Urbanč odločil obiskovati redno šolo, obiskoval je Škofijsko gimnazijo v Šentvidu, zdaj pa na FDV študira sociologijo. Razvejana mreža prijateljev angažiranemu mladeniču omogoča, da živi polno življenje, ima se za aktivnega državljana, med drugim zastopa interese distrofikov v programskem odboru za problematiko invalidskih vsebin na RTV Slovenija. Tako o terminologiji kot stereotipih o invalidih in ostalih izzivih ljudi s posebnimi potrebami, pa vsebinah za ranljive skupine ljudi v medijih in odraščanju na invalidskem vozičku se je pogovarjal z Miho Švaljem.
Gregor Božič je filmski režiser, ki je lani na Festivalu slovenskega filma s svojim celovečernim prvencem Zgodbe iz kostanjevih gozdov triumfiral z enajstimi nagradami vesna. Je tudi ljubiteljski raziskovalec sadnih sort na goriškem in avtor knjige Sadje sonca. V Kojskem je postavil sadovnjak, v katerem danes raste 120 dreves s 60 različnimi domačimi sortami. Trenutno je štipendist rezident prestižnega francoskega inštituta moderne umetnosti Le Fresnoy v Lillu, kjer pripravlja instalacijo slik in zvoka s skupnim naslovom "Sadeži, kakor jih sanjajo stari kmetovalci po zimi".
Od ustanovitve Enote za motnje hranjenja pri Centru za mentalno zdravje na Univerzitetni psihiatrični kliniki v Ljubljani pred 21 leti, je dr. Karin Sernec na njenem čelu.
Breda Kutin je neomajna zagovornica varstva potrošnikov in simbol boja za njihove pravice že najmanj 30 let. Vsaj toliko torej, kolikor je stara Zveza potrošnikov Slovenije, ki jo vodi od njene ustanovitve. Slišana je tudi v tujini: vrsto let je bila v vodstvu svetovne potrošniške organizacije, danes je njen glas enakovreden največjim v Evropski potrošniki organizaciji. A če je bila Slovenija ob vstopu v Evropsko unijo primer zgledne ureditve potrošniške politike, danes to ni več, pravi. Temelji učinkovitega varstva potrošnikov so spet močno načeti, zaupanje je skrhano, potrošniki pa potrebujejo močnega zagovornika.
Prizna, da ni rada hodila v šolo, dokler je k študiju ni spodbudila učiteljica, ki je njeni mami rekla: »Iz vaše Sandre pa nič ne bo.« Vedela je, da lahko doseže marsikaj, a le takrat, ko to hoče sama. Še vedno je uporniška. Z dr. Aleksandro Berberih Slana, direktorico Muzeja narodne osvoboditve Maribor, se Tatjana Pirc v Scherbaumovi vili pogovarja o zgodovini, muzeju, vojnah, miru, ljubezni, humorju, prihodnosti, prestolonasledniku …
Doživel je že mnoge primerjave, od Nabokova do Kundere. Čeprav se je Aleksandar Hemon s pisanjem začel ukvarjati že v mladosti, je svetovno slavo dosegel šele s pisanjem v angleščini. Je eden redkih pisateljev, ki mu je to uspelo. Ker ni "monojezičen" pravi, da verjetno tudi nikoli ne bo v konkurenci za Nobelovo nagrado. Ameriško družbo opazuje že 28 let, od takrat, ko se v obkoljeno Sarajevo ni mogel več vrniti. Dolgo časa je živel v Chicagu, zdaj poučuje kreativno pisanje na ugledni univerzi Princeton.
Dr. Tatjana Lejko Zupanc je predstojnica infekcijske klinike v UKC Ljubljana, kjer se ukvarjajo z boleznimi, ki jih povzročajo mikroorganizmi. Novi virus in pandemija je nista presenetila, saj je nekaj podobnega pričakovala, ni pa si predstavljala, kakšen bo ta izbruh. ”Naučili smo se veliko novega in se še vedno učimo," je med drugim povedala Tatjani Pirc.
Primarno področje raziskovanja Jana Ciglenečkega je zgodovina filozofije, ukvarja se predvsem z antično, patristično in srednjeveško filozofijo. Svoje znanje je izpopolnjeval na številnih tujih univerzah in ustanovah od Beograda, Pariza, Nikozije, Münchna in Kaira, kar je bilo zanj prelomno. Že med prvim bivanjem v Egiptu se je začel ukvarjati z zgodnjim puščavništvom in meništvom. Od leta 2013 mu je skupaj z ekipo v Vzhodni puščavi uspelo locirati in dokumentirati številne meniške naselbine.
Romana Epih je ravnateljica vrtca Medvode, ki ga obiskuje več kot 700 otrok. Vzgoji in vodenju je posvetila vso svojo kariero, od novembra 2018 vodi Združenje ravnateljev vrtcev Slovenije, dejavna je v Šoli za ravnatelje in v mednarodnih projektih.
Radio Študent, Koreodrama, Slovensko mladinsko gledališče, Cankarjev dom: le nekaj postaj, kjer je Uršula Cetinski pustila svoj pečat. V slovensko kulturno krajino je vstopila v sredini 80. let, tesno povezana z gledališčem. Tudi na čelu največje kulturne hiše pri nas, ki jo vodi že drugi mandat, umetniški svet povezuje s poslovnim in ustvarja razmere za nastanek različnih umetniških vsebin.
Jani Bele je velik del življenja posvetil vzgoji v planinstvu in alpinizmu. S tem je dobil tudi priložnost, da je pred 30 leti prvič odšel v Nepal kot alpinistični inštruktor v slovensko alpinistično šolo za nepalske gorske vodnike. Za odprave, kot pravi, ni bil nikoli dovolj dober, poleg tega pa je, čeprav je gornik in gorski reševalec, zelo občutljiv na višino. Kot avtor priročnika o nevarnostih v gorah Nevarno proti vrhovom je zbral zgodbe ljudi, ki so sami doživeli in preživeli kakšno nevarnost v gorah, tem pa dodal tudi svoje. Nesreča se lahko zgodi kljub izkušenosti, pravi, kot tudi to, da se zarečenega kruha res poje največ. In tako se je letos že desetič podal na prečenje Finske na tekaških smučeh, od finsko-ruske do finsko-švedske meje, pa čeprav je prvič dejal, da na Rajalta rajalle – hiihto ne gre nikoli več.
Prof. Rajko Muršič je etnolog in kulturni antropolog na ljubljanski Filozofski fakulteti, pri raziskovanju vsakdanjega življenja in kulturnih fenomenov ga vodi predvsem iskrena radovednost. Že vse življenje je na različne načine povezan z glasbo, pravi, da brez nje sploh ne more normalno delovati. Odzive slovenske družbe v krizi ocenjuje kot trezne, sprememba ravnanja z okoljem pa se mu v tem trenutku zdi nujna in neobhodna. Je oster kritik potrošništva, ki se nima za upornika, ne prenaša pa hierarhij. Z njim se pogovarja Jan Grilc.
Wagner Moura je brazilski igralec in režiser. Igral je v Elitni četi, številnih komedijah in tragedijah, svet pa ga najbolje pozna v vlogi Pabla Escobarja v seriji Narcos. Študiral je novinarstvo, a to je poklic, ki ga je opravljal le kratek čas. Novinarske veščine mu pomagajo pri raziskovanju zgodovinskih likov, kakršen je brazilski diplomat pri združenih narodih Sergio Vieira de Mello. Igra ga v novem celovečercu z naslovom Sergio.
Zgodovina človeštva je tudi zgodovina bolezni in epidemij. Dr. Katarina Keber z Zgodovinskega inštituta Milka Kosa ZRC SAZU se ukvarja s socialno zgodovino medicine. Ker preučuje tudi epidemije in njihove posledice, je pandemija covida 19 ni zelo presenetila. Pravi, da zdaj analitično opazuje in hkrati na lastni koži doživlja občutke, ki jih je prej ob študiju arhivskega gradiva lahko le slutila … Kako so epidemije kuge, kolere in španske gripe prizadele in spreminjale naš svet? Z dr. Katarino Keber se je pogovarjala Tatjana Pirc.
Neveljaven email naslov