Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenija se vse bolj duši v prometnih gnečah, predvsem v večjih mestih urejanje prometa povzroča veliko težav. Vozniki izgubljajo živce, nergajo zaradi premalo parkirnih mest, hkrati pa se svojemu avtomobilu niso pripravljeni odpovedati.
Bi imeli skupni avtomobil?
»V Nemčiji, Švici, Avstriji in državah, s katerimi se radi primerjamo, sistem skupnih avtomobilov že uspešno deluje. Takšna rešitev je zelo realna tudi za Slovenijo,« eno izmed možnih alternativ prometnim gnečam izpostavlja Gregor Peterlin z Inštituta za politike prostora. Tako imenovani »carsharing« je v nekaterih državah že uspešen, uporaba skupnih avtomobilov pa je organizirana po sistemu zadrug.
Četudi se tovrstna rešitev morda trenutno pri nas zdi utopična, pa je dejstvo, da bodo spremembe nujne, če se ne želimo utopiti v pločevini in onesnaženem zraku. Slovenija je namreč na repu med evropskimi državami po številu ljudi, ki se vozijo z javnim prometom, ki je vse prej kot dober, mamljiv za ljudi. Strokovnjaki se strinjajo, da brez večjih javnih vlaganj ne bo sprememb, predvsem železniški sistem, ki je ključen za migracije med regijami, je močno podhranjen, izjema je morda le povezava Zasavja s prestolnico.
Najbolj prometno obremenjeno mesto v Sloveniji je Ljubljana, saj se vanjo vsak dan pripelje do 130 tisoč migrantov. To pomeni tudi velike obremenitve za okolje, se je med vožnjo s kolesom po Ljubljani prepričal Matej Praprotnik:
Središča mest bo torej vsaj delno potrebno zapreti za dnevne migrante. Najboljša rešitev je parkiranje na obrobju mest in nadaljevanje poti z (učinkovitim) javnim prevozom. Znotraj tako imenovanega P+R sistema v Ljubljani stane dan parkiranja en evro, v kar je vključena tudi povratna avtobusna vožnja. Tak sistem je za zdaj popolnoma zažível s parkiriščem na Dolgem mostu, možnost parkiranja v Stožicah pa se med ljudmi še ni prijela …
Uporabniki javnega prometa v Ljubljani se predvsem ob prometnih konicah pritožujejo nad počasnostjo mestnih avtobusov, kar je tudi eden izmed razlogov, da sistem P+R še ni popolnoma izkoriščen. »Rešitev so ločeni rumeni pasovi, ki bi lahko bili dolgoročno, ob finančnih in drugih možnostih, osnova za uvedbo tirnega prometa. Tudi za Ljubljano obstajajo vizije za uvedbo lahke mestne železnice z velikimi kapacitetami,« razmišlja Sabina Popit z Mestne občine Ljubljana.
PIcikel osvaja Piran
Piran je prvo slovensko mesto, katerega središče je skoraj popolnoma zaprto za promet. Parkiranje je za plačilo 1,20 evra na uro omogočeno v novi parkirni hiši Fornače, od koder se lahko v središče mesta odpeljete z brezplačnim avtobusom.
Za primerjavo: če bi silili z avtomobilom proti Tartinijevemu trgu v strogo središče mesta, bi za uro parkiranja plačali kar 5 evrov. Če bi sploh našli prosto parkirno mesto. S takšno prometno in cenovno politiko skušajo v Piranu ljudi motivirati, da pustijo avtomobil zunaj mesta, seveda pa prebivalcem pripada ena dovolilnica na gospodinjstvo za dostop do doma.
V Piranu pa se kmalu obeta tudi sistem javnih koles po zgledu ljubljanskega sistema BicikeLJ, ki je v prestolnici prava uspešnica. »Trudimo se vzpostaviti kolesarsko mrežo, razpis je že objavljen. Po občini bodo na različnih lokacijah postajališča in tako bo mogoče razdalje premagovati s kolesom,« pravi Bogdan Pajek z Občine Piran, kjer bi nov sistem morda lahko poimenovalo kar PIcikel.
Kolo je zagotovo ena izmed resnih alternativ prometnih gnečam, toda le na »kratke« proge. Kako pa urediti promet v večjih mestih, kot so Ljubljana, Maribor, Nova Gorica …Kako izboljšati javni potniški promet, kako motivirati voznike, da bodo parkirali na obrobju mesta in koristili sistem P+R, kako ljudi še bolj navdušiti za kolesarjenje in pešačenje?
To so vprašanja, ki bodo Slovenijo (vedno bolj) zaposlovala v naslednjih letih. Predstavite tudi vaše alternative prometnim gnečam! Pišite na valovski Facebook ali se oglasite na Twitter …
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Slovenija se vse bolj duši v prometnih gnečah, predvsem v večjih mestih urejanje prometa povzroča veliko težav. Vozniki izgubljajo živce, nergajo zaradi premalo parkirnih mest, hkrati pa se svojemu avtomobilu niso pripravljeni odpovedati.
Bi imeli skupni avtomobil?
»V Nemčiji, Švici, Avstriji in državah, s katerimi se radi primerjamo, sistem skupnih avtomobilov že uspešno deluje. Takšna rešitev je zelo realna tudi za Slovenijo,« eno izmed možnih alternativ prometnim gnečam izpostavlja Gregor Peterlin z Inštituta za politike prostora. Tako imenovani »carsharing« je v nekaterih državah že uspešen, uporaba skupnih avtomobilov pa je organizirana po sistemu zadrug.
Četudi se tovrstna rešitev morda trenutno pri nas zdi utopična, pa je dejstvo, da bodo spremembe nujne, če se ne želimo utopiti v pločevini in onesnaženem zraku. Slovenija je namreč na repu med evropskimi državami po številu ljudi, ki se vozijo z javnim prometom, ki je vse prej kot dober, mamljiv za ljudi. Strokovnjaki se strinjajo, da brez večjih javnih vlaganj ne bo sprememb, predvsem železniški sistem, ki je ključen za migracije med regijami, je močno podhranjen, izjema je morda le povezava Zasavja s prestolnico.
Najbolj prometno obremenjeno mesto v Sloveniji je Ljubljana, saj se vanjo vsak dan pripelje do 130 tisoč migrantov. To pomeni tudi velike obremenitve za okolje, se je med vožnjo s kolesom po Ljubljani prepričal Matej Praprotnik:
Središča mest bo torej vsaj delno potrebno zapreti za dnevne migrante. Najboljša rešitev je parkiranje na obrobju mest in nadaljevanje poti z (učinkovitim) javnim prevozom. Znotraj tako imenovanega P+R sistema v Ljubljani stane dan parkiranja en evro, v kar je vključena tudi povratna avtobusna vožnja. Tak sistem je za zdaj popolnoma zažível s parkiriščem na Dolgem mostu, možnost parkiranja v Stožicah pa se med ljudmi še ni prijela …
Uporabniki javnega prometa v Ljubljani se predvsem ob prometnih konicah pritožujejo nad počasnostjo mestnih avtobusov, kar je tudi eden izmed razlogov, da sistem P+R še ni popolnoma izkoriščen. »Rešitev so ločeni rumeni pasovi, ki bi lahko bili dolgoročno, ob finančnih in drugih možnostih, osnova za uvedbo tirnega prometa. Tudi za Ljubljano obstajajo vizije za uvedbo lahke mestne železnice z velikimi kapacitetami,« razmišlja Sabina Popit z Mestne občine Ljubljana.
PIcikel osvaja Piran
Piran je prvo slovensko mesto, katerega središče je skoraj popolnoma zaprto za promet. Parkiranje je za plačilo 1,20 evra na uro omogočeno v novi parkirni hiši Fornače, od koder se lahko v središče mesta odpeljete z brezplačnim avtobusom.
Za primerjavo: če bi silili z avtomobilom proti Tartinijevemu trgu v strogo središče mesta, bi za uro parkiranja plačali kar 5 evrov. Če bi sploh našli prosto parkirno mesto. S takšno prometno in cenovno politiko skušajo v Piranu ljudi motivirati, da pustijo avtomobil zunaj mesta, seveda pa prebivalcem pripada ena dovolilnica na gospodinjstvo za dostop do doma.
V Piranu pa se kmalu obeta tudi sistem javnih koles po zgledu ljubljanskega sistema BicikeLJ, ki je v prestolnici prava uspešnica. »Trudimo se vzpostaviti kolesarsko mrežo, razpis je že objavljen. Po občini bodo na različnih lokacijah postajališča in tako bo mogoče razdalje premagovati s kolesom,« pravi Bogdan Pajek z Občine Piran, kjer bi nov sistem morda lahko poimenovalo kar PIcikel.
Kolo je zagotovo ena izmed resnih alternativ prometnih gnečam, toda le na »kratke« proge. Kako pa urediti promet v večjih mestih, kot so Ljubljana, Maribor, Nova Gorica …Kako izboljšati javni potniški promet, kako motivirati voznike, da bodo parkirali na obrobju mesta in koristili sistem P+R, kako ljudi še bolj navdušiti za kolesarjenje in pešačenje?
To so vprašanja, ki bodo Slovenijo (vedno bolj) zaposlovala v naslednjih letih. Predstavite tudi vaše alternative prometnim gnečam! Pišite na valovski Facebook ali se oglasite na Twitter …
Enkrat v letu je čas, ko našo deželo uradno preplavijo maškare. Med Grosupljim in Suho krajino, blizu Trubarjeve Raščice, v Zagorici pri Dobrepolju so te prav posebne. Podatkov, kdaj natanko se je tam začelo pustovanje, ni, so pa vaščani zagoriške mačkare obudili v 60. letih prejšnjega stoletja. Ko so na kupu vse, je to približno 50 likov. Od trinogega dvojčka ali debeluha, pa Mary z ljubimcem iz Amerike, do seveda grbcev in jajčarjev. Jajčar s kustorjem na glavi in jajčarica s cekarjem obiskujeta domove in nabirata – bolj kot nekoč jajca – evre. Pa ne le pustne šege, v Zagorici ohranjajo tudi njihovo narečje s pripovedovanjem zgodb s tistega konca, ki je znan tudi kot rojstna vas slovenskih likovnih umetnikov bratov Kraljev.
Radensko polje jugovzhodno od Grosupljega je ob našem obisku prekrival sneg, nad belo odejo pa se je dvigal osamelec Kopanj. France Prešeren naj bi bil ob pogledu nanj dejal: “Grič je, cerkev je, kje je pa voda?” Ko voda zalije Radensko polje, Kopanj po pripovedovanju domačinov res spominja na Bled. Morda je to Prešernu v otroških dneh v spomin priklicalo rojstno Gorenjsko. Na Kopanju je namreč preživel dve leti otroštva. Stari stric Jožef Prešeren, kopanjski duhovnik, je malega Franceta vzel k sebi ter ga naučil brati in pisati, pranečak pa je v zameno pasel krave. V spomin na te dni od Grosupljega do Kopanja poteka Prešernova pot, po kateri se 8. februarja vije kolona pohodnikov, privlačen kulturno-pohodniški izlet pa je tudi katerikoli drug dan v letu.
V tokratnem Nedeljskem izletu preverjamo teorijo in prakso slovenskih naravnih drsališč.
V občutljivih časih, ko arbitražna komisija pretresa, kod naj bi tekla meja po morju in ponekod na kopnem med Hrvaško in Slovenijo, ko se spet vrstijo incidenti v Piranskem zalivu in izmenjuje diplomatska pošta med državama se bomo na Valu 202 lotili morda še najbolj perečega vprašanja: je slovenski nacionalni junak Peter Klepec Slovenec ali Hrvat? Mu je bilo res ime Peter ali je bil Petar, se je pisal Klepec ali Klepac? Je bil rojen v Osilnici na tej strani Kolpe ali v Malom Lugu na oni strani? Raziskujemo v Nedeljskem izletu.
Tokratni Nedeljski izlet nas bo popeljal v Udin boršt, skoraj 2000 hektarov veliko gozdnato območje, ki leži severno od Kranja. Čeprav na Gorenjskem, je Udin boršt lep primer konglomeratnega krasa – vrtače, kraški izviri in celo jame dajejo enemu največjih nižinskih gozdnatih območij pri nas razgibano podobo.
Čeprav začetke osmic številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je v resnici leta 1784 uvedel cesar Jožef II. z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno, obiščete pa jih lahko le na Primorskem - na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Razmah osmic je bilo občutiti v prvih letih po drugi svetovni vojni, pa tudi po osamosvojitvi Slovenije so privlačile številne obiskovalce od blizu in daleč. Kako je z njimi danes, kakšen pomen imajo in kaj obiskovalcem ponujajo?
Te dni bodo v okvirju tekmovanja »Moja dežela-lepa in gostoljubna« podelili cel kup nagrad. Turistična zveza Slovenije, prirediteljica tekmovanja je med mnoge druge uvrstila tudi kategorijo; »Naj pot«, ki jo bo dobila pot z nekoliko enigmatičnim naslovom: »Vinotur«. Pot povezuje Svečino v Slovenskih goricah in sosednjo avstrijsko občino Ratch an der Weinstrasse. No, Val 202 ima v Svečini, zahvaljujoč obsežni dopisniški mreži, že nekaj let svojega poročevalca. Sicer je aktiven ob torkih, vendar se je tokrat potrudil tudi za Nedeljski izlet. In še to; pozoren poslušalec bo v današnjem Nedeljskem izlet opazil kar nekaj elementov korupcije, a na srečo KPK razpada, tako da bo oddaja, razen ideje za pot pod noge, minila nekaznovano. Na Vinotur se je s kolesom podal Marko Radmilovič.
"Eno leto in dan za lan," so rekli včasih, toliko dela in časa zahteva ta kulturna rastlina. Včasih so imeli skoraj pri vsaki hiši del njive zasejan z lanom, s prihodom industrijskih tkanin pa je njegova uporaba skoraj zamrla. V tokratnem Nedeljskem izletu potujemo v dediščino lanu, med modra polja, dišeče lanene rjuhe in bistro laneno olje.
Tik preden se Drava zapodi v Maribor ima kar precej dela. In vse to spremlja Kamnica. Kamnica je tako domača, a tako tuja. Kamničanov je vedno manj, prišlekov vedno več.
Pozabite na garmina, tokrat bi s preračunavanjem, kam, oplel. Najlaže boste do Razazije prišli čez Vojsko nad Idrijo. A najlaže pomeni po makadamu, kolovozu in gozdni cesti. Pa vendar je kraj, na južnem pobočju Vojskarske planote v katerem ni industrije, cest in onesnaženja, našlo že nekaj ljudi. Veliko jih je prišlo, malo ostalo. Vsaj za stalno. Čeprav tisti, ki so, uradno živijo v Gorenji Trebuši, se zaselek imenuje Razazija. Od kod to ime, ni jasno. Prav mogoče pa je, da po bogu sonca Raju, ki vsako jutro, ko se pripelje čez hrib, zazija.
Odpravili smo se takoj čez mejo, na italijanske Opčine. Te so že več kot stoletje dom enega najznamenitejših italijanskih, pa tudi evropskih tramvajskih sistemov, ki je kot turistična atrakcija in tehnološka posebnost postal eden pomembnejših simbolov mesta.
Tako blizu in tako daleč ni le misel povezana s slovensko košarkarsko reprezentanco, temveč tudi s Homom. Hom je hrib, morebiti vzpetina, nikakor ne gora. In Hom je eden tistih hribov, ki plačuje ceno neenakomernega regionalnega razvoja v Sloveniji. Hočemo povedati, da če bi bil Hom pri Ljubljani, bi se imenoval Šmarna gora. Ker je pa nad Matkami, je pač Hom.
Dovolj je, da Plitvice vidiš enkrat, ampak enkrat je pa obvezno. Neobvezno, a vseeno priporočljivo je to narediti jeseni ali spomladi, poleti je gneča, potke ob slapovih in jezerih pa nič širše. Območje v Ličko-senjski županiji je najstarejši park v jugovzhodni Evropi in največji na Hrvaškem, prvi obiskovalci pa so tja hodili že v 19. stoletju. Park s 16 jezeri, ki so verjetno prej kot po svoji plitvi globini, ki to pravzaprav ni, dobila ime po reki Plitvici, so ustanovili leta 1949, leta 1979 pa je bil uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.
Letošnje poletje do izletov na prostem ni preveč prijazno, zato smo se tokrat odločili, da gremo pod zemljo. Pa ne v kakšno izmed naravnih jam, ki jih je v Sloveniji na pretek, ampak v jame, ki so posledica dela človeških rok. V kremenčev pesek izkopane repnice na Bizeljskem so služile in še služijo kmetom na različne načine – včasih so v njih shranjevali poljščine, danes tam v steklenicah zori vino. Podzemni sistemi hodnikov in jam kljubujejo času brez kakršnihkoli podpornih materialov.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
V tokratnem Nedeljskem izletu se odpravljamo tja, kjer sta doma voda in energija. In to niso Dravske elektrarne, ali, bog ne daj, veriga elektrarn na spodnji Savi. Obiskali bomo Bukovniško jezero, odmaknjeno od običajne prekmursko-kolesarsko-topliško usmerjene turistične histerije.
Kje je območje, na katerem lahko, ne da bi koga žalili, rečemo guzica ali kurba? Jugozahodno od Pašmana, med Dugim otokom in Žirjami ležijo Kornati. 147 otokov, otočkov in grebenov. Največji je prav otok Kornat, po katerem je otočje dobilo ime.
Oba redna poslušalca Nedeljskega izleta se spomnita, kako smo pred nekaj tedni obiskali dalmatinsko mesto Šibenik in njegovo okolico. Ker je bil odziv poslušalcev tako ugoden, se v Šibenik podajmo še enkrat. Toda tokrat ne v Dalmacijo, temveč v Šentjur pri Celju.
Zaradi vse večjega taljenja ledu, postaja arktično območje vse bolj mikavno za države, ki ga obkrožajo. Bije je se tiha vojna, komu bo pripadal severni pol oziroma – še pomembneje – bogata nahajališča nafte in zemeljskega plina. V arktični krog tako vstopa vedno več znanstvenih odprav, ki iščejo dokaze za to, kdo bi si lahko […]
Neveljaven email naslov