Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osmica je izrazito tradicionalna družinska dejavnost, ima pa tudi elemente modernih pop-up dogodkov, ki trajajo le teden ali dva
*reportaža je bila premierno objavljena jeseni 2014.
Čeprav začetke osmice številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je leta 1784 uvedel cesar Jožef II. Z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Srečko Horvat tako pove, da je ponudba na osmicah že od vsega začetka doma pridelana in skromna.
“Osmica ima eno prednost, je ena mikavnost, ki človeka približa naravi Krasa,” je prepričan kraški gastronomski strokovnjak Stanislav Renčelj.
To je bila prvotno oblika prodaje neustekleničenega vina z geografskim poreklom – na Krasu sta to teran in vitovska grganja. Vinogradnik osmico priredi kar doma v kleti ali na dvorišču – po kraško borjaču. Domači izdelki so obvezni, obvezna ali vsaj zaželena pa je tudi domača postrežba.
“Pri postrežbi sodeluje celotna družina. Gosti se morajo počutiti zaželeni. Na osmici se ljudje družijo, tam ni veseljačenja,” pove Stanislav Renčelj.
Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno po deset dni. Osmice lahko obiščete le na Primorskem – na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Velik pomen imajo tako za ohranjanje gastronomoske in kulturne dediščine, osmičarji pa se zavedajo tudi promocijskega pomena današnjih osmic.
To je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice, je ljubezen do dela na trdi zemlji in potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta ter drugih izdelkov – to je celoletno delo vse družine.
Delo osmičarja je zahtevno, veljajo zelo strogi predpisi, ni več neobdavčene prodaje – tudi to so razlogi, da jih od približno 15 na Krasu obratuje le še sedem.
Ljudje so se na osmicah spoznavali, prepirali, glasno razpravljali o pomembnih političnih temah, s površin miz pa prihaja, kdo bi si mislil, tudi poimenovanje osmica. “Nekateri viri navajajo, da ime ozmica izhaja iz kozarca, ki se imenuje osminka,” pojasnjuje Srečko Horvat
Osmice imajo tudi znčailen smerokaz, ki ga imenujejo fraska. Navadno stoji na križišču, ki vodi do osmice. Ima značilno obliko – znak z napisom vasi, kjer se osmica dogaja, in vejico bršljana.
Osmice na Krasu potekajo spomladi in jeseni, ravno zdaj in v času sv. Martina boste lahko obiskali kraške domačije in spoznali tamkajšnjo kmetijsko dejavnost. Pa še nasvet: če po naključju zaidete na Kras bodite pozorni na prej omenjene fraske, če pa se namerno odločite za obisk osmice, lahko čas obratovanja preverite tudi na spletni strani osmice.info.
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Osmica je izrazito tradicionalna družinska dejavnost, ima pa tudi elemente modernih pop-up dogodkov, ki trajajo le teden ali dva
*reportaža je bila premierno objavljena jeseni 2014.
Čeprav začetke osmice številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je leta 1784 uvedel cesar Jožef II. Z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Srečko Horvat tako pove, da je ponudba na osmicah že od vsega začetka doma pridelana in skromna.
“Osmica ima eno prednost, je ena mikavnost, ki človeka približa naravi Krasa,” je prepričan kraški gastronomski strokovnjak Stanislav Renčelj.
To je bila prvotno oblika prodaje neustekleničenega vina z geografskim poreklom – na Krasu sta to teran in vitovska grganja. Vinogradnik osmico priredi kar doma v kleti ali na dvorišču – po kraško borjaču. Domači izdelki so obvezni, obvezna ali vsaj zaželena pa je tudi domača postrežba.
“Pri postrežbi sodeluje celotna družina. Gosti se morajo počutiti zaželeni. Na osmici se ljudje družijo, tam ni veseljačenja,” pove Stanislav Renčelj.
Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno po deset dni. Osmice lahko obiščete le na Primorskem – na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Velik pomen imajo tako za ohranjanje gastronomoske in kulturne dediščine, osmičarji pa se zavedajo tudi promocijskega pomena današnjih osmic.
To je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice, je ljubezen do dela na trdi zemlji in potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta ter drugih izdelkov – to je celoletno delo vse družine.
Delo osmičarja je zahtevno, veljajo zelo strogi predpisi, ni več neobdavčene prodaje – tudi to so razlogi, da jih od približno 15 na Krasu obratuje le še sedem.
Ljudje so se na osmicah spoznavali, prepirali, glasno razpravljali o pomembnih političnih temah, s površin miz pa prihaja, kdo bi si mislil, tudi poimenovanje osmica. “Nekateri viri navajajo, da ime ozmica izhaja iz kozarca, ki se imenuje osminka,” pojasnjuje Srečko Horvat
Osmice imajo tudi znčailen smerokaz, ki ga imenujejo fraska. Navadno stoji na križišču, ki vodi do osmice. Ima značilno obliko – znak z napisom vasi, kjer se osmica dogaja, in vejico bršljana.
Osmice na Krasu potekajo spomladi in jeseni, ravno zdaj in v času sv. Martina boste lahko obiskali kraške domačije in spoznali tamkajšnjo kmetijsko dejavnost. Pa še nasvet: če po naključju zaidete na Kras bodite pozorni na prej omenjene fraske, če pa se namerno odločite za obisk osmice, lahko čas obratovanja preverite tudi na spletni strani osmice.info.
Enkrat v letu je čas, ko našo deželo uradno preplavijo maškare. Med Grosupljim in Suho krajino, blizu Trubarjeve Raščice, v Zagorici pri Dobrepolju so te prav posebne. Podatkov, kdaj natanko se je tam začelo pustovanje, ni, so pa vaščani zagoriške mačkare obudili v 60. letih prejšnjega stoletja. Ko so na kupu vse, je to približno 50 likov. Od trinogega dvojčka ali debeluha, pa Mary z ljubimcem iz Amerike, do seveda grbcev in jajčarjev. Jajčar s kustorjem na glavi in jajčarica s cekarjem obiskujeta domove in nabirata – bolj kot nekoč jajca – evre. Pa ne le pustne šege, v Zagorici ohranjajo tudi njihovo narečje s pripovedovanjem zgodb s tistega konca, ki je znan tudi kot rojstna vas slovenskih likovnih umetnikov bratov Kraljev.
Radensko polje jugovzhodno od Grosupljega je ob našem obisku prekrival sneg, nad belo odejo pa se je dvigal osamelec Kopanj. France Prešeren naj bi bil ob pogledu nanj dejal: “Grič je, cerkev je, kje je pa voda?” Ko voda zalije Radensko polje, Kopanj po pripovedovanju domačinov res spominja na Bled. Morda je to Prešernu v otroških dneh v spomin priklicalo rojstno Gorenjsko. Na Kopanju je namreč preživel dve leti otroštva. Stari stric Jožef Prešeren, kopanjski duhovnik, je malega Franceta vzel k sebi ter ga naučil brati in pisati, pranečak pa je v zameno pasel krave. V spomin na te dni od Grosupljega do Kopanja poteka Prešernova pot, po kateri se 8. februarja vije kolona pohodnikov, privlačen kulturno-pohodniški izlet pa je tudi katerikoli drug dan v letu.
V tokratnem Nedeljskem izletu preverjamo teorijo in prakso slovenskih naravnih drsališč.
V občutljivih časih, ko arbitražna komisija pretresa, kod naj bi tekla meja po morju in ponekod na kopnem med Hrvaško in Slovenijo, ko se spet vrstijo incidenti v Piranskem zalivu in izmenjuje diplomatska pošta med državama se bomo na Valu 202 lotili morda še najbolj perečega vprašanja: je slovenski nacionalni junak Peter Klepec Slovenec ali Hrvat? Mu je bilo res ime Peter ali je bil Petar, se je pisal Klepec ali Klepac? Je bil rojen v Osilnici na tej strani Kolpe ali v Malom Lugu na oni strani? Raziskujemo v Nedeljskem izletu.
Tokratni Nedeljski izlet nas bo popeljal v Udin boršt, skoraj 2000 hektarov veliko gozdnato območje, ki leži severno od Kranja. Čeprav na Gorenjskem, je Udin boršt lep primer konglomeratnega krasa – vrtače, kraški izviri in celo jame dajejo enemu največjih nižinskih gozdnatih območij pri nas razgibano podobo.
Te dni bodo v okvirju tekmovanja »Moja dežela-lepa in gostoljubna« podelili cel kup nagrad. Turistična zveza Slovenije, prirediteljica tekmovanja je med mnoge druge uvrstila tudi kategorijo; »Naj pot«, ki jo bo dobila pot z nekoliko enigmatičnim naslovom: »Vinotur«. Pot povezuje Svečino v Slovenskih goricah in sosednjo avstrijsko občino Ratch an der Weinstrasse. No, Val 202 ima v Svečini, zahvaljujoč obsežni dopisniški mreži, že nekaj let svojega poročevalca. Sicer je aktiven ob torkih, vendar se je tokrat potrudil tudi za Nedeljski izlet. In še to; pozoren poslušalec bo v današnjem Nedeljskem izlet opazil kar nekaj elementov korupcije, a na srečo KPK razpada, tako da bo oddaja, razen ideje za pot pod noge, minila nekaznovano. Na Vinotur se je s kolesom podal Marko Radmilovič.
"Eno leto in dan za lan," so rekli včasih, toliko dela in časa zahteva ta kulturna rastlina. Včasih so imeli skoraj pri vsaki hiši del njive zasejan z lanom, s prihodom industrijskih tkanin pa je njegova uporaba skoraj zamrla. V tokratnem Nedeljskem izletu potujemo v dediščino lanu, med modra polja, dišeče lanene rjuhe in bistro laneno olje.
Tik preden se Drava zapodi v Maribor ima kar precej dela. In vse to spremlja Kamnica. Kamnica je tako domača, a tako tuja. Kamničanov je vedno manj, prišlekov vedno več.
Pozabite na garmina, tokrat bi s preračunavanjem, kam, oplel. Najlaže boste do Razazije prišli čez Vojsko nad Idrijo. A najlaže pomeni po makadamu, kolovozu in gozdni cesti. Pa vendar je kraj, na južnem pobočju Vojskarske planote v katerem ni industrije, cest in onesnaženja, našlo že nekaj ljudi. Veliko jih je prišlo, malo ostalo. Vsaj za stalno. Čeprav tisti, ki so, uradno živijo v Gorenji Trebuši, se zaselek imenuje Razazija. Od kod to ime, ni jasno. Prav mogoče pa je, da po bogu sonca Raju, ki vsako jutro, ko se pripelje čez hrib, zazija.
Odpravili smo se takoj čez mejo, na italijanske Opčine. Te so že več kot stoletje dom enega najznamenitejših italijanskih, pa tudi evropskih tramvajskih sistemov, ki je kot turistična atrakcija in tehnološka posebnost postal eden pomembnejših simbolov mesta.
Tako blizu in tako daleč ni le misel povezana s slovensko košarkarsko reprezentanco, temveč tudi s Homom. Hom je hrib, morebiti vzpetina, nikakor ne gora. In Hom je eden tistih hribov, ki plačuje ceno neenakomernega regionalnega razvoja v Sloveniji. Hočemo povedati, da če bi bil Hom pri Ljubljani, bi se imenoval Šmarna gora. Ker je pa nad Matkami, je pač Hom.
Dovolj je, da Plitvice vidiš enkrat, ampak enkrat je pa obvezno. Neobvezno, a vseeno priporočljivo je to narediti jeseni ali spomladi, poleti je gneča, potke ob slapovih in jezerih pa nič širše. Območje v Ličko-senjski županiji je najstarejši park v jugovzhodni Evropi in največji na Hrvaškem, prvi obiskovalci pa so tja hodili že v 19. stoletju. Park s 16 jezeri, ki so verjetno prej kot po svoji plitvi globini, ki to pravzaprav ni, dobila ime po reki Plitvici, so ustanovili leta 1949, leta 1979 pa je bil uvrščen na Unescov seznam svetovne dediščine.
Letošnje poletje do izletov na prostem ni preveč prijazno, zato smo se tokrat odločili, da gremo pod zemljo. Pa ne v kakšno izmed naravnih jam, ki jih je v Sloveniji na pretek, ampak v jame, ki so posledica dela človeških rok. V kremenčev pesek izkopane repnice na Bizeljskem so služile in še služijo kmetom na različne načine – včasih so v njih shranjevali poljščine, danes tam v steklenicah zori vino. Podzemni sistemi hodnikov in jam kljubujejo času brez kakršnihkoli podpornih materialov.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
V tokratnem Nedeljskem izletu se odpravljamo tja, kjer sta doma voda in energija. In to niso Dravske elektrarne, ali, bog ne daj, veriga elektrarn na spodnji Savi. Obiskali bomo Bukovniško jezero, odmaknjeno od običajne prekmursko-kolesarsko-topliško usmerjene turistične histerije.
Kje je območje, na katerem lahko, ne da bi koga žalili, rečemo guzica ali kurba? Jugozahodno od Pašmana, med Dugim otokom in Žirjami ležijo Kornati. 147 otokov, otočkov in grebenov. Največji je prav otok Kornat, po katerem je otočje dobilo ime.
Oba redna poslušalca Nedeljskega izleta se spomnita, kako smo pred nekaj tedni obiskali dalmatinsko mesto Šibenik in njegovo okolico. Ker je bil odziv poslušalcev tako ugoden, se v Šibenik podajmo še enkrat. Toda tokrat ne v Dalmacijo, temveč v Šentjur pri Celju.
Zaradi vse večjega taljenja ledu, postaja arktično območje vse bolj mikavno za države, ki ga obkrožajo. Bije je se tiha vojna, komu bo pripadal severni pol oziroma – še pomembneje – bogata nahajališča nafte in zemeljskega plina. V arktični krog tako vstopa vedno več znanstvenih odprav, ki iščejo dokaze za to, kdo bi si lahko […]
Neveljaven email naslov