Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Osmica je izrazito tradicionalna družinska dejavnost, ima pa tudi elemente modernih pop-up dogodkov, ki trajajo le teden ali dva
*reportaža je bila premierno objavljena jeseni 2014.
Čeprav začetke osmice številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je leta 1784 uvedel cesar Jožef II. Z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Srečko Horvat tako pove, da je ponudba na osmicah že od vsega začetka doma pridelana in skromna.
“Osmica ima eno prednost, je ena mikavnost, ki človeka približa naravi Krasa,” je prepričan kraški gastronomski strokovnjak Stanislav Renčelj.
To je bila prvotno oblika prodaje neustekleničenega vina z geografskim poreklom – na Krasu sta to teran in vitovska grganja. Vinogradnik osmico priredi kar doma v kleti ali na dvorišču – po kraško borjaču. Domači izdelki so obvezni, obvezna ali vsaj zaželena pa je tudi domača postrežba.
“Pri postrežbi sodeluje celotna družina. Gosti se morajo počutiti zaželeni. Na osmici se ljudje družijo, tam ni veseljačenja,” pove Stanislav Renčelj.
Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno po deset dni. Osmice lahko obiščete le na Primorskem – na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Velik pomen imajo tako za ohranjanje gastronomoske in kulturne dediščine, osmičarji pa se zavedajo tudi promocijskega pomena današnjih osmic.
To je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice, je ljubezen do dela na trdi zemlji in potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta ter drugih izdelkov – to je celoletno delo vse družine.
Delo osmičarja je zahtevno, veljajo zelo strogi predpisi, ni več neobdavčene prodaje – tudi to so razlogi, da jih od približno 15 na Krasu obratuje le še sedem.
Ljudje so se na osmicah spoznavali, prepirali, glasno razpravljali o pomembnih političnih temah, s površin miz pa prihaja, kdo bi si mislil, tudi poimenovanje osmica. “Nekateri viri navajajo, da ime ozmica izhaja iz kozarca, ki se imenuje osminka,” pojasnjuje Srečko Horvat
Osmice imajo tudi znčailen smerokaz, ki ga imenujejo fraska. Navadno stoji na križišču, ki vodi do osmice. Ima značilno obliko – znak z napisom vasi, kjer se osmica dogaja, in vejico bršljana.
Osmice na Krasu potekajo spomladi in jeseni, ravno zdaj in v času sv. Martina boste lahko obiskali kraške domačije in spoznali tamkajšnjo kmetijsko dejavnost. Pa še nasvet: če po naključju zaidete na Kras bodite pozorni na prej omenjene fraske, če pa se namerno odločite za obisk osmice, lahko čas obratovanja preverite tudi na spletni strani osmice.info.
583 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Osmica je izrazito tradicionalna družinska dejavnost, ima pa tudi elemente modernih pop-up dogodkov, ki trajajo le teden ali dva
*reportaža je bila premierno objavljena jeseni 2014.
Čeprav začetke osmice številni povezujejo z Marijo Terezijo ali celo Karlom Velikim, jih je leta 1784 uvedel cesar Jožef II. Z dekretom, ki je kmetom dovolil neobdavčeno prodajo pridelanega vina. Srečko Horvat tako pove, da je ponudba na osmicah že od vsega začetka doma pridelana in skromna.
“Osmica ima eno prednost, je ena mikavnost, ki človeka približa naravi Krasa,” je prepričan kraški gastronomski strokovnjak Stanislav Renčelj.
To je bila prvotno oblika prodaje neustekleničenega vina z geografskim poreklom – na Krasu sta to teran in vitovska grganja. Vinogradnik osmico priredi kar doma v kleti ali na dvorišču – po kraško borjaču. Domači izdelki so obvezni, obvezna ali vsaj zaželena pa je tudi domača postrežba.
“Pri postrežbi sodeluje celotna družina. Gosti se morajo počutiti zaželeni. Na osmici se ljudje družijo, tam ni veseljačenja,” pove Stanislav Renčelj.
Ena klet oziroma domačija lahko organizira osmico dvakrat letno po deset dni. Osmice lahko obiščete le na Primorskem – na Krasu, v slovenski Istri in v Vipavski dolini. Velik pomen imajo tako za ohranjanje gastronomoske in kulturne dediščine, osmičarji pa se zavedajo tudi promocijskega pomena današnjih osmic.
To je več kot le ponudba domače hrane in doma pridelane žlahtne kapljice, je ljubezen do dela na trdi zemlji in potrpežljivo spremljanje sušenja pršuta ter drugih izdelkov – to je celoletno delo vse družine.
Delo osmičarja je zahtevno, veljajo zelo strogi predpisi, ni več neobdavčene prodaje – tudi to so razlogi, da jih od približno 15 na Krasu obratuje le še sedem.
Ljudje so se na osmicah spoznavali, prepirali, glasno razpravljali o pomembnih političnih temah, s površin miz pa prihaja, kdo bi si mislil, tudi poimenovanje osmica. “Nekateri viri navajajo, da ime ozmica izhaja iz kozarca, ki se imenuje osminka,” pojasnjuje Srečko Horvat
Osmice imajo tudi znčailen smerokaz, ki ga imenujejo fraska. Navadno stoji na križišču, ki vodi do osmice. Ima značilno obliko – znak z napisom vasi, kjer se osmica dogaja, in vejico bršljana.
Osmice na Krasu potekajo spomladi in jeseni, ravno zdaj in v času sv. Martina boste lahko obiskali kraške domačije in spoznali tamkajšnjo kmetijsko dejavnost. Pa še nasvet: če po naključju zaidete na Kras bodite pozorni na prej omenjene fraske, če pa se namerno odločite za obisk osmice, lahko čas obratovanja preverite tudi na spletni strani osmice.info.
Med Kninom in Skradinom leži Narodni park Krka. Reki Krki pravijo tudi hči Dinare, saj izvira prav pod to goro, le nekaj kilometrov proč od Knina. Reka v svojem toku, vse do ustja, do kanala svetega Anteja pri Šibeniku, tvori pravo naravno umetnino. Od kanjona, kjer so Nemci našli svoj divji zahod za snemanje filma Winnetou, do zelenih slapov, obdanih z lehnjakom. Tam lahko obiščete obnovljene mline in drugo najstarejšo hidroelektrarno na svetu. Njena graditev je povezana z rastlino bolhač, ki jo danes najdemo celo na Nizozemskem. Na otoku Visovac pa so zasajene rastline iz še bolj oddaljenih dežel.
Marko Radmilovič nas odpelje v kraljestvo pridevnikov. In zelenih gozdov ter še vedno bistrih vod. Najbolj bistre pa so vode v Bistri! To je znana resnica, ki jo vsi poznajo. Čeprav Bistre nihče ne pozna.
Okoli tri desetletja ostaja teorija in praksa nedeljskega izleta praktično nespremenjena. Podamo se na slovensko podeželje, najdemo neodkrito in ne razvpito lepoto ali znamenitost ter v glavnem urbano prebivalstvo seznanimo z našo najdbo. Tokrat bomo sliko obrnili. Odpravili smo se v urbano okolje ter podeželane povabili v mesto. Lahko pa bi se nam pridružili tudi meščani. Vendar z mesti imamo problem. Malo jih je in še od tega je Ljubljana s svojim Lonely Planet uspehom tako preplavljena s turisti, da v njej ekipa nedeljskega izleta nima kaj iskati. Zato je potrebno v Maribor.
Morda imate tudi sami občutek, da je opic različnih razvojnih stopenj in na različnih funkcijah okoli nas vsak dan več … Ampak uradno smo v Evropi opice, ki so nekoč poseljevale lep kos celine, zamudili za nekaj 10 tisoč let. Damjan Zorc je bil do nedavnega prepričan, da je dandanašnji neposreden stik z opicami na evropskih tleh mogoč le še na Gibraltarju, kjer je pred leti užival v družbi nekaj sto prostoživečih magotov ali berberskih opic. Zdaj ve, da se je mogoče z našimi bližnjimi sorodnicami družiti dosti bližje, na Gori opic, med smrekami na avstrijskem Koroškem.
Junij je običajno najboljši čas za krajše in daljše izlete v gore. V Sloveniji je možnosti za take izlete ogromno, po podatkih Planinske zveze Slovenije se v gore letno odpravi okoli 1,4 milijona obiskovalcev. Med najbolj priljubljenimi izhodiščnimi točkami na Gorenjskem je Ljubelj, od koder se lahko odpravite na daljše in zahtevne ture, ponuja pa tudi kar nekaj možnosti za krajše in bolj sproščene družinske izlete. Na Ljubelj se je z gorskim reševalcem in vodnikom odpravil Jan Grilc.
Šturmovec – mimo kovinskega zmaja, ki čaka na prestop meje, zavijemo proti Vidmu. Tistemu pri Ptuju. Takoj od kolon prepotenih turistov, pa vse do Ptujskega jezera stopimo v magičen svet. Ni ga mnogo in prekleto dobro je skrit. Že ve, zakaj. Cesta Videm-Markovci nam dovoli spoznati obronke, a po glavno nagrado je treba peš. Vstopimo skupaj v čarobni svet Šturmovcev.
Tokrat gremo v rovte s ključavnicami, pa ne zato, ker bi bili ti kraji zaklenjeni. V rovte zato, ker tako vasem pod Golico pravijo domačini, s ključavnicami pa zato, ker rovtarji tako imenujejo narcise. Tudi sveti Peter se po legendi očitno ni mogel izogniti poklicni deformaciji in je čebelam, ki so nabirale med ob nedeljah, cvetove zaklenil. Tudi tisto legendo, zakaj naj bi bila v Planini pod Golico zgrajena cerkev, vam povemo, pod cerkvijo pa bomo obiskali rezbarja Ceneta Razingarja in njegove Alpe v malem. Lepoto tega dela Alp pa je že pred leti odkril železar in alpinist Joža Čop, ki velja za prvega “vikendaša” v Planini pod Golico. Kraj pa ni lep samo zaradi narcis ter obiskan zaradi Golice in ajdovih krapov, pač pa je zanimiv tudi zaradi železarske zgodovine. To razkrivajo Savske jame, ostanki rudnikov in urejena stara rudna pot, ki z Jesenic vodi do njih. Po poti do Planine pod Golico in po njej nas bo tokrat vodil Klemen Klinar, predsednik turističnega društva Golica.
Za spoznati očeta panonskih hrastov, je potrebno v Apače. Kar niti ni problem, danes v času razvitih komunikacij. Problem se pojavi šele, ko poskusimo Apače sklanjati, ali bog ne daj, poimenovati in pravilno naglasiti slikovito dolino, ki ji je naselje dalo ime.
Otlar Gorenjske – tako naj bi Zasip poimenoval France Prešeren, saj se pod vasjo razprostira ljubljanska kotlina, nad njo pa se dviga Hom, ena izmed lepših razglednih točk tega dela Slovenije. V hišah na prisojni strani hriba pa Zasipljani in Zasipljanke oziroma Prgarji in Prgarke načrtujejo prireditve, ki nekaj več kot 1000 prebivalcev “držijo skupaj”. To je namreč tista ključna in lepa lastnost, ki jo tu še ohranjajo.
V prebujajoči se pomladi je najlepše obiskati mehko nagubane travnike Zelenega Jurija. Vinica v Beli krajini poleg Kolpe, Župančičeve rojstne hiše in raznih etnoloških posebnosti -ponuja velikonočnim izletnikom tudi polurni vzpon po Križevem potu mimo štirinajstih kapelic na hrib Žeželj – vrhunsko razgledno točko z imenitno zgodovino …
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Že nekaj tednov nas s trgovskih polic opazuje na stotine zajcev in zajčkov v vseh mogočih pojavnih oblikah: od keramičnih, papirnatih, steklenih, zajcev iz blaga predvsem pa je veliko predstavnikov čokoladnih zajcev vseh velikosti. Se pač približujejo velikonočni prazniki in velikonočno razpoloženi gremo na obisk v vas Zajčje polje nedaleč od Kočevja.
Na letošnjo mastno ali tolsto nedeljo vas povabimo v kraj, kjer je za pusta oziroma za fašenk še posebej »divje«. Mi smo odšli v Markovce po cesti, lahko pa bi tja tudi priveslali, saj občino zamejuje Ptujsko jezero, kraj pa leži na Ptujskem polju na levem bregu reke Drave. Čeprav tam občani svojo tradicijo ohranjajo s kar nekaj etnoloških prireditvami, pa je najbolj znan prav njihov fašenk. Markovci namreč ostajajo središče korantovanja, ko poleg kožuharjev, ki odganjajo zimo, za dobro leto skrbijo še številni drugi maškori. Orači, kopjaši, kopanja, medved, rusa, k?rika in piceki. Gremo torej tja, kjer niso kurenti pač pa koranti, krapčiči ne krofi in maškori ne maske, v Markovce.
Na Golem vrhu nad Gorenjo vasjo si lahko zdaj ogledate pravcat podzemni utrdbeni sistem, ki ni nikdar služil svojemu namenu, priložnostna razstava v tem betonskem mastodontu pa razkriva obsežnost nasedle vojaške investicije, ki se je ne bi sramovala niti današnja Republika Slovenija…
Goričko in Sotinski breg niso za instant turiste, ki jurišajo na toplo vodo prekmurskih toplic. Ne, to je pokrajina, ki ji je kos le odprt, razgledan duh, brez predsodkov in kjer se pod vznožjem najvišjega vrha Prekmurja vsako leto odigra največji derbi slovenskega nogometa med NK Romo in NK Puščo.
Tik preden je letošnje leto po deželah sveta vzelo konec, smo vas povabili na konec, v prav posebno deželo. Na poti med Škofjo Loko in Kranjem, pri vasi Virmaše, je letos, že četrto leto zapored, zaživela Pravljična dežela Gorajte. Da je tam, gre zasluga Danici Kordež, ki je že pred leti razmišljala, kako bi v gozdičku pripravila nekaj posebnega za otroke in odrasle. Pri rešitvi ji je roko – dobesedno – ponudil Boštjan Sečnik, ki je za izdelavo hišic za pravljična bitja porabil več kot 1000 ur.
Staro mestno jedro Kamnika je izredno majhno, a obiskovalcu lahko ponudi marsikaj. To se za najstarejše mesto na Kranjskem tud spodobi. Posebej v decembru je dogajanja veliko, sicer pa center precejkrat sameva, kar je problem tudi drugi srednjeveških mest. Sprehodili smo se mimo Plečnikovih del, ogromnega samostana in številnih obeležij v čast Rudolfu Maistru.
Tja na Gorenjsko. V Cerklje pod Krvavcem. Blizu letališča. Na izlet v Adergas.
Vabimo vas na izlet na mejno območje s prepišno zgodovino, zelo aktivnim prebivalstvom in naravnimi posebnostmi, ki bi jih težko pripisali tudi mnogo obsežnejšim krajinam.
Vso dolgo pot po dolini Drave navzgor, se popotniki vozijo desno preko reke. Tam je Pohorje, tam so atrakcije in doživetja. Na desno se ne zapelje nihče. Mi gremo navzgor preko Gradišča na Kaplo. Vas čemi na slemenu kot da je tam od zmeraj in misli biti za vedno. Visi med jesenjo in zimo; nad njo pobeljene smreke, pod njo, vse do koder se vidi, razkošje jeseni. Prelepo, da bi ostalo tako zelo osamljeno.
Neveljaven email naslov