Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Magistrica filozofije Katarina Majerhold je kot raziskovalka in predavateljica filozofije čustev. Lani je izdala novo publikacijo Ljubezen skozi zgodovino, v kateri se osredotoča na različna pojmovanja ljubezni, predvsem na tista, ki še danes uokvirjajo naše partnerske odnose in vplivajo nanje.
Sama pravi, da je pomembno govoriti o ljubezni: “Nekateri so se norčevali iz mojega ukvarjanja z ljubeznijo in se posmehovali temu, ko sem se lotila teme ljubezni tako resno študijsko, strokovno in znanstveno. Večkrat so pripomnili, da zato, ker je to bolj ženska tema.”
A ljubezen je tema, s katero je tako ali drugače prepleteno naše življenje in dobro poznavanje tega področja pomeni, da se znamo boljše obnašati v partnerskih, družinskih in prijateljskih odnosih, še doda.
Ljubezen kot struktura, predstavljena v obliki koncepta
Magistrica filozofije Katarina Majerhold je kot raziskovalka in predavateljica filozofije čustev. Lani je izdala novo publikacijo Ljubezen skozi zgodovino, v kateri se osredotoča na različna pojmovanja ljubezni, predvsem na tista, ki še danes uokvirjajo naše partnerske odnose in vplivajo nanje.
Sama pravi, da je pomembno govoriti o ljubezni: “Nekateri so se norčevali iz mojega ukvarjanja z ljubeznijo in se posmehovali temu, ko sem se lotila teme ljubezni tako resno študijsko, strokovno in znanstveno. Večkrat so pripomnili, da zato, ker je to bolj ženska tema.”
A ljubezen je tema, s katero je tako ali drugače prepleteno naše življenje in dobro poznavanje tega področja pomeni, da se znamo boljše obnašati v partnerskih, družinskih in prijateljskih odnosih, še doda.
V stari Grčiji so verjeli, da je prava ljubezen lahko le med starejšim in mlajšim moškim.
“Moje osebno mnenje je, da smo pravzaprav vsi v sebi že zaokrožene celote, ki v osnovi premoremo že vse, kar potrebujemo za vsakdanje delovanje,” razmišlja Katarina, hkrati se pa sprašuje, če morda obstaja eksperiment, “s katerim bi se lahko prepričali, če bi lahko ljudje, ki se npr. niso nikoli zares zaljubili ali bi v resnem partnerskem odnosu, prvič, živeli povsem brez ljubezni in drugič, če bi jih npr. proti koncu življenja vprašali, če so se kdaj počutili zaradi odsotnosti partnerskega odnosa kaj prikrajšani oz. da bi se čutili nepopolne.”
Aristofan pravi, da smo bili ljudje prvotna bitja, ki so imela dva obraza ter po štiri roke in noge in nas je Zevs zaradi naše neposlušnosti presekal na dvoje. Od takrat naprej po vsem svetu iščemo svojo manjkajočo polovico.
foto: Angleszka Bernacka
Ljubezen in razdor sta temeljni fizični in duhovni sili. Pomen združevanja in razdruževanja pa je tu zaradi vpeljave gibanja in časa.
Empedokles: “Nič, kar je, ni prišlo iz niča in ne more iti v nič.”
Aristotel je dejal, da je prijateljstvo (philia) med enakimi zanj več od partnerske ljubezni. Danes se nam takšno razmišljanje o prijateljstvu kot najvišji obliki ljubezni zdi zelo nenavadno, čeprav so tudi v antičnih časih razlikovali med prijateljstvom in ljubeznijo, kar Aristotel loči. Kakšno razliko poda?
“Ljubezen kot najvišja oblika duhovnega prijateljstva je po navadi veljala med dvema moškima, ki ste se spoštovala, imela dolge duhovne in intelektualne pogovore ter se ukvarjala z najvišjimi intelektualnimi, duhovnimi principi, hkrati pa se je med tema dvema moškima stkala tudi srčna vez, ki je temeljila na iskrenih srčnih vezeh, iskreni srčni skrbi,” obrazloži Katarina Majerhold.
Gre za nadgrajeno Platonsko ljubezen, le da je še bolj usmerjena v askezo in začrtana jasna etična-moralna pravila v ljubezenskem odnosu. “Čeprav če pogledamo, kako je znani teolog Nygren zarisal ločnico med grškim erosom in krščanskim agapejem, jasno vidimo, da meni, da je Eros sebična ljubezen, pridobitniška ljubezen, ki teži le k interesnemu stremenju zase in k sebi, k vedno večji bogatitvi osebe, medtem ko je agape brezinteresni dar, ki počiva na etičnih temeljih, kot so ‘ne laži, ne kradi, ne prešuštvuj itd.’, ki se zgosti v eno samo: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”
Povsem novo dojemanje ljubezni se je pojavilo v 11. stoletju – viteška oziroma dvorska ljubezen. Vznik te ljubezni je delno vezan tudi na boj za prevlado med dvema obstoječima konceptoma zakonske zveze – krščanskega/cerkvenega in civilnega/viteškega.
Glavni vzrok za nastanek viteške oz. predvsem dvorske ljubezni je, da so bili takratni odnosi med spoloma zelo koristoljubne narave na eni strani, na drugi pa precej kruti, mož je imel ženo predvsem za lastnino in razplod, med njima pa je obstajala zlasti pogodbena vez.
Prvi trubadur Viljem IX Akvitanski naj bi bojda izumil koncept nedosegljive dame, ker je imel takrat na voljo prav vsako žensko, ki si si jo je želel na tem planetu. “Zato je izumil imaginarno žensko, do katere si je lahko privoščil vsa čustva, ki si jih do realne ženske ni mogel. Preprosto je želel sprostiti še neodkriti potencial ljubezni, ki mu jih vsakdanji realni okvir z grobimi, koristoljubnimi in nepravičnimi odnosi ni dopuščal, tako da so ravno trubadurji vzpostavili nov nežnejši enakopravnejši pogled med spoloma, ki žensko vidi v vsej dimenziji, tudi duhovni in intelektualni, in to že v 12. stoletju,” o dvorski ljubezni, ki je ljubezen utemeljila v sami sebi in ni potrebovala nobene zunanje utemeljitve in potrditve v statusu, naslovu, pogodbi, pove Katarina Majerhold.
Zanimivo je tudi, da so trubadurske pesmi pisale tudi nekatere ženske.
Trubadurji so celo izumili koncept nedosegljive dame.
foto: Jose Carlo Babos
Jean Jacques Rousseau si je v svoji filozofiji po eni strani prizadeval za vrednote iskrene romantične ljubezni med dvema dušama brez pogodbenih in stanovskih primesi, podobno kot trubadurji, a vseeno z eno razliko, ki jo Rousseau ohranja. “Še vedno je ohranil do določene mere spolne razlike o neenakopravnosti med spoloma, ki so jo trubadurji ravno želeli odpraviti.”
Razprava o ljubezni ne (z)more tudi brez Sigmunda Freuda. Odkril je, da človek ne sporoča svojih želja z besedami, ampak s kodiranimi sporočili (primer: v obliki sanj) in tako je prišel do odkritja t.i. nezavednega. Freud je odkril, da nezavedno oddaja kodirana sporočila (v obliki sanj, simptomov), ki jih mora analitik dešifrirati.
Freudov način, kako izzvati nezavedno, pa je bila rememoracija ali asociativni govor, ki je bilo prosto govorjenje, dokler ne najdemo odgovora. V neki točki pa je asociativni govor prekinil (naletel na t.i. odpor), nastal je molk (kot točka, na kateri ni bilo več besed za ubeseditev tistega, kar je pacient doživljal in mislil). In v tem molku je Freud prepoznal rojstvo ljubezni.
Ameriška filozofinja Martha Nussbaum je na osnovi arisoteljanske, delno psihoanalitske in literarne vede razvila sodobno pojmovanje ljubezni, ki temelji na individualizirani, erotični, sočutni in vzajemni osnovi.
V povsem drugo smer od do zdaj nakazane psihične-duhovne in umetniške dimenzije ljubezni gre znanstveni (biološki, nevro-endokrinološki in medicinski) pogled.
V knjigi Ljubezen skozi zgodovino avtorica omenja dva vidika znanstvene ljubezni, to je biološki-evolucijski model in imunološki del. “Evolucijski model preferira spolno selekcijo, vendar hkrati priznava, da je ljubezen specifični fenomen, ki je bil izumljen prav zato, da obstaja med partnerjema boljša komunikacija, da oba partnerja čutita pripadnost do zveze in predvsem ljubezen spodbuja boljšo, kakovostnejšo skrb do potomstva. In še najbolj pomembno: služi kot varovalo pred nezvestobo, kajti zvestoba je tista, ki ohranja neko zvezo kot celoto in govori o zavezanosti in spoštovanju obeh partnerjeve do partnerske zveze in družine.”
Imunološki vidik pa govori o bolj harmonskem vidiku, pri čemer naj bi bili nekateri hormoni, še zlasti oksitocin in nekaj vazopresina, ki se sprošča med dojenjem in spolnim odnosom, še posebej zadolženi za utrjevanje in krepitev partnerskih vezi.
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Magistrica filozofije Katarina Majerhold je kot raziskovalka in predavateljica filozofije čustev. Lani je izdala novo publikacijo Ljubezen skozi zgodovino, v kateri se osredotoča na različna pojmovanja ljubezni, predvsem na tista, ki še danes uokvirjajo naše partnerske odnose in vplivajo nanje.
Sama pravi, da je pomembno govoriti o ljubezni: “Nekateri so se norčevali iz mojega ukvarjanja z ljubeznijo in se posmehovali temu, ko sem se lotila teme ljubezni tako resno študijsko, strokovno in znanstveno. Večkrat so pripomnili, da zato, ker je to bolj ženska tema.”
A ljubezen je tema, s katero je tako ali drugače prepleteno naše življenje in dobro poznavanje tega področja pomeni, da se znamo boljše obnašati v partnerskih, družinskih in prijateljskih odnosih, še doda.
Ljubezen kot struktura, predstavljena v obliki koncepta
Magistrica filozofije Katarina Majerhold je kot raziskovalka in predavateljica filozofije čustev. Lani je izdala novo publikacijo Ljubezen skozi zgodovino, v kateri se osredotoča na različna pojmovanja ljubezni, predvsem na tista, ki še danes uokvirjajo naše partnerske odnose in vplivajo nanje.
Sama pravi, da je pomembno govoriti o ljubezni: “Nekateri so se norčevali iz mojega ukvarjanja z ljubeznijo in se posmehovali temu, ko sem se lotila teme ljubezni tako resno študijsko, strokovno in znanstveno. Večkrat so pripomnili, da zato, ker je to bolj ženska tema.”
A ljubezen je tema, s katero je tako ali drugače prepleteno naše življenje in dobro poznavanje tega področja pomeni, da se znamo boljše obnašati v partnerskih, družinskih in prijateljskih odnosih, še doda.
V stari Grčiji so verjeli, da je prava ljubezen lahko le med starejšim in mlajšim moškim.
“Moje osebno mnenje je, da smo pravzaprav vsi v sebi že zaokrožene celote, ki v osnovi premoremo že vse, kar potrebujemo za vsakdanje delovanje,” razmišlja Katarina, hkrati se pa sprašuje, če morda obstaja eksperiment, “s katerim bi se lahko prepričali, če bi lahko ljudje, ki se npr. niso nikoli zares zaljubili ali bi v resnem partnerskem odnosu, prvič, živeli povsem brez ljubezni in drugič, če bi jih npr. proti koncu življenja vprašali, če so se kdaj počutili zaradi odsotnosti partnerskega odnosa kaj prikrajšani oz. da bi se čutili nepopolne.”
Aristofan pravi, da smo bili ljudje prvotna bitja, ki so imela dva obraza ter po štiri roke in noge in nas je Zevs zaradi naše neposlušnosti presekal na dvoje. Od takrat naprej po vsem svetu iščemo svojo manjkajočo polovico.
foto: Angleszka Bernacka
Ljubezen in razdor sta temeljni fizični in duhovni sili. Pomen združevanja in razdruževanja pa je tu zaradi vpeljave gibanja in časa.
Empedokles: “Nič, kar je, ni prišlo iz niča in ne more iti v nič.”
Aristotel je dejal, da je prijateljstvo (philia) med enakimi zanj več od partnerske ljubezni. Danes se nam takšno razmišljanje o prijateljstvu kot najvišji obliki ljubezni zdi zelo nenavadno, čeprav so tudi v antičnih časih razlikovali med prijateljstvom in ljubeznijo, kar Aristotel loči. Kakšno razliko poda?
“Ljubezen kot najvišja oblika duhovnega prijateljstva je po navadi veljala med dvema moškima, ki ste se spoštovala, imela dolge duhovne in intelektualne pogovore ter se ukvarjala z najvišjimi intelektualnimi, duhovnimi principi, hkrati pa se je med tema dvema moškima stkala tudi srčna vez, ki je temeljila na iskrenih srčnih vezeh, iskreni srčni skrbi,” obrazloži Katarina Majerhold.
Gre za nadgrajeno Platonsko ljubezen, le da je še bolj usmerjena v askezo in začrtana jasna etična-moralna pravila v ljubezenskem odnosu. “Čeprav če pogledamo, kako je znani teolog Nygren zarisal ločnico med grškim erosom in krščanskim agapejem, jasno vidimo, da meni, da je Eros sebična ljubezen, pridobitniška ljubezen, ki teži le k interesnemu stremenju zase in k sebi, k vedno večji bogatitvi osebe, medtem ko je agape brezinteresni dar, ki počiva na etičnih temeljih, kot so ‘ne laži, ne kradi, ne prešuštvuj itd.’, ki se zgosti v eno samo: ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.”
Povsem novo dojemanje ljubezni se je pojavilo v 11. stoletju – viteška oziroma dvorska ljubezen. Vznik te ljubezni je delno vezan tudi na boj za prevlado med dvema obstoječima konceptoma zakonske zveze – krščanskega/cerkvenega in civilnega/viteškega.
Glavni vzrok za nastanek viteške oz. predvsem dvorske ljubezni je, da so bili takratni odnosi med spoloma zelo koristoljubne narave na eni strani, na drugi pa precej kruti, mož je imel ženo predvsem za lastnino in razplod, med njima pa je obstajala zlasti pogodbena vez.
Prvi trubadur Viljem IX Akvitanski naj bi bojda izumil koncept nedosegljive dame, ker je imel takrat na voljo prav vsako žensko, ki si si jo je želel na tem planetu. “Zato je izumil imaginarno žensko, do katere si je lahko privoščil vsa čustva, ki si jih do realne ženske ni mogel. Preprosto je želel sprostiti še neodkriti potencial ljubezni, ki mu jih vsakdanji realni okvir z grobimi, koristoljubnimi in nepravičnimi odnosi ni dopuščal, tako da so ravno trubadurji vzpostavili nov nežnejši enakopravnejši pogled med spoloma, ki žensko vidi v vsej dimenziji, tudi duhovni in intelektualni, in to že v 12. stoletju,” o dvorski ljubezni, ki je ljubezen utemeljila v sami sebi in ni potrebovala nobene zunanje utemeljitve in potrditve v statusu, naslovu, pogodbi, pove Katarina Majerhold.
Zanimivo je tudi, da so trubadurske pesmi pisale tudi nekatere ženske.
Trubadurji so celo izumili koncept nedosegljive dame.
foto: Jose Carlo Babos
Jean Jacques Rousseau si je v svoji filozofiji po eni strani prizadeval za vrednote iskrene romantične ljubezni med dvema dušama brez pogodbenih in stanovskih primesi, podobno kot trubadurji, a vseeno z eno razliko, ki jo Rousseau ohranja. “Še vedno je ohranil do določene mere spolne razlike o neenakopravnosti med spoloma, ki so jo trubadurji ravno želeli odpraviti.”
Razprava o ljubezni ne (z)more tudi brez Sigmunda Freuda. Odkril je, da človek ne sporoča svojih želja z besedami, ampak s kodiranimi sporočili (primer: v obliki sanj) in tako je prišel do odkritja t.i. nezavednega. Freud je odkril, da nezavedno oddaja kodirana sporočila (v obliki sanj, simptomov), ki jih mora analitik dešifrirati.
Freudov način, kako izzvati nezavedno, pa je bila rememoracija ali asociativni govor, ki je bilo prosto govorjenje, dokler ne najdemo odgovora. V neki točki pa je asociativni govor prekinil (naletel na t.i. odpor), nastal je molk (kot točka, na kateri ni bilo več besed za ubeseditev tistega, kar je pacient doživljal in mislil). In v tem molku je Freud prepoznal rojstvo ljubezni.
Ameriška filozofinja Martha Nussbaum je na osnovi arisoteljanske, delno psihoanalitske in literarne vede razvila sodobno pojmovanje ljubezni, ki temelji na individualizirani, erotični, sočutni in vzajemni osnovi.
V povsem drugo smer od do zdaj nakazane psihične-duhovne in umetniške dimenzije ljubezni gre znanstveni (biološki, nevro-endokrinološki in medicinski) pogled.
V knjigi Ljubezen skozi zgodovino avtorica omenja dva vidika znanstvene ljubezni, to je biološki-evolucijski model in imunološki del. “Evolucijski model preferira spolno selekcijo, vendar hkrati priznava, da je ljubezen specifični fenomen, ki je bil izumljen prav zato, da obstaja med partnerjema boljša komunikacija, da oba partnerja čutita pripadnost do zveze in predvsem ljubezen spodbuja boljšo, kakovostnejšo skrb do potomstva. In še najbolj pomembno: služi kot varovalo pred nezvestobo, kajti zvestoba je tista, ki ohranja neko zvezo kot celoto in govori o zavezanosti in spoštovanju obeh partnerjeve do partnerske zveze in družine.”
Imunološki vidik pa govori o bolj harmonskem vidiku, pri čemer naj bi bili nekateri hormoni, še zlasti oksitocin in nekaj vazopresina, ki se sprošča med dojenjem in spolnim odnosom, še posebej zadolženi za utrjevanje in krepitev partnerskih vezi.
Razvijanje zvočne umetnosti za dojenčke in malčke je eno od poslanstev mednarodnega projekta B-AIR, pri katerem sodeluje Radio Slovenija. S tem namenom je v zadnjem času nastalo več zvočnih iger za najmlajše, med njimi je zgodba o morju, ki je izgubilo svojo pesem. Igro je zasnovala režiserka Saška Rakef, izvirno glasbo je napisala skladateljica Bojana Šaljić Podéšva, strokovna sodelavka pri projektu je bila psihologinja Katarina Kompan Erzar. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi uri programa boste slišali Nejko Selišnik. Kmalu izveste, kdo je gospa s pripravljenostjo na vse, kar prinese ali odnese življenje. Nejka je gospa z nešteto talenti in sposobnostmi. Krasita jo radovednost in neustrašnost pred novimi izzivi.
Ona zgovorna Gorenjka, on ponosen Primorec. 'Ištrijan', če smo natančni. Zdaj skupaj v eni najlepših vasi Slovenske Istre, v Krkavčah, vodita ekološko kmetijo Carcauec, gojita oljke, kakije in ponije. Poročila sta se v tradicionalnih istrskih nošah, zaročno darilo zanjo pa je bil kar oljčni nasad.
Na nočni obisk po polnoči prihaja Bojan Javornik, ki smo ga v vlogi predsednika Zveze ribiških družin Maribor pred dnevi spremljali ob vlaganju ribjega zaroda v staro strugo reke Drave.
Nina Medved se je takoj po diplomi iz germanistike in novinarstva preselila v New York, kjer je s premori živela dobrih deset let. Tam se je prvič srečala z aromaterapijo, ko so jo nekega dne na poti iz šole omamne dišave zvabile v trgovino Enfleurage, najbolj znano newyorško trgovino z eteričnimi olji. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekle, saj je Nina Medved danes ena najbolj strokovno podkovanih in priznanih aromaterapevtk pri nas.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu v prvih dveh desetletij 20. stoletja. Poslušali bomo dva žanra tega obdobja: vélike ljudske valčke in domoljubne pesmi, med šansonjerji pa bom glavno vlogo igral Fragson.
Na nočni obisk prihaja 30-letna logopedinja Jasmin Podveršič, mama dveletnemu sinčku, doma iz Doberdoba na zahodnem robu italijanskega krasa, od koder se je po koncu študija logopedije v Ljubljani in poroki preselila v vasico Čadrg na Tolminskem. Tam z možem Primožem skrbita za družinsko ekološko kmetijo Pri Seljanu, predvsem njune čebele.
Nekaj minut po polnoči v studio prihajata Uroš in Tjaša Steklasa, mlad glasbeni par, ki ustvarja avtorsko glasbo s srcem in predanostjo. Oba sta okusila tudi narodnozabavne vode, v zadnjih letih pa osrečujeta številne mlade pare na porokah in nizata uspešne balade in popevke zabavne glasbe. Njuno življenje zaznamuje velika predanost dobrodelnim dejanjem. V domači hiši jima dela družbo simpatični maček, pred letom pa sta postala tudi starša majhni deklici z imenom Lori.
V prvi uri prihaja na nočni obisk magistrica Vladimira Mesarič, ki jo poznamo kot duhovnico mariborskih evangeličanov. Poleg te opravlja še službo namestnice vojaškega vikarja Slovenske vojske, spregovorila bo tudi o pomenu duhovniške službe in o njenih pogledih na izročilo protestantov.
Z dolgimi počasnimi koraki se nam približuje zima. Sonce nas še malo razvaja, čez praznike nam je podarjeno lepo toplo vreme, ob misli na menjavo ure in zgodnjo temo v naslednjih mesecih nas pa kar malo stisne pri duši. Preživimo par nočnih ur med prazniki skupaj in vsi bomo potem mirneje zaspali.
Tokratna gostja Nočnega obiska je bila filmska kritičarka Anja Banko, katere življenje je s filmom prepleteno že od malih nog, odkar je prvič sedla v dvorano kina Mojca. Njeno življenje se je še naprej prepletalo s filmom in tako je leta 2014 obudila Filofest, pozneje pa na radiu Študent prevzela urednikovanje filmske oddaje Temna zvezda ter začela pisati za najpomembnejši slovenski kritiški reviji Ekran in Kino. Tako je izpopolnila svoje kritiško oko in postala prepoznavno ime med slovenskimi filmskimi kritiki. Ob pisanju kritik je sodelovala pri Animateki in Kinotripu, deluje pa tudi v Kinoteki.
Bohinjska proga med Jesenicami in Novo Gorico je zagotovo ena od najslikovitejših v Sloveniji. Temu so pritrdili tudi pri znanem založniku potovalnih vodnikov Lonely Planet, ki jo je pred šestimi leti uvrstil zelo visoko na seznamu najboljših železniških potovanj na svetu, za katera morda še niste slišali. Znamenitosti, zgodovino in skrivnosti Bohinjske proge, pa Matjaž Marušič razkriva predvsem potnikom na muzejskem vlaku, ki svojo pot zaključi pred novogoriško železniško postajo na Trgu Evrope, katerega polovica je na italijanski strani z imenom Piazza della Transalpina ravno v čast tej železniški progi. Tam že lep čas navdušuje razstava z naslovom Bohinjska proga: Ob Soči po tiru treh narodov. Njen kurator je prav Matjaž Marušič, član Operativne iniciative 110 let Bohinjske proge in tajnik Društva za Bohinjsko-goriško progo, pravi živi leksikon, ki ve o njej povedati marsikaj zanimivega.
Na 94. rojstni dan Radia Slovenija prihaja na nočni obisk odgovorni urednik Prvega Danijel Poslek. V njegovi dosedanji novinarski karieri ga je najbolj zaznamovalo sedem letno obdobje dopisništva s Ptuja. Kot odgovorni urednik bdi nad radijskim programom Prvega, ki poteka 24 ur na dan sedem dni v tednu. Koliko patine je čutiti v oddajah najstarejšega radijskega program pri nas in kako se uvajajo novi novinarski pristopi in nove tehnologije, pa tudi o nogometu, njegovi kratki filmski karieri in življenju med Ptujem in Ljubljano, v nočnem programu po polnoči.
Gost je solo klarinetist orkestra Opere in baleta SNG Maribor Srečko Kovačič. Na bogati, več desetletij trajajoči glasbeni poti, so ga pritegnile različne glasbene zvrsti, od narodno zabavne glasbe, jazza do vodenja pihalnih orkestrov. Kot dirigent Pihalnega orkestra Železarne Ravne je dosegel izjemen uspeh, zlato medaljo s pohvalo na svetovnem prvenstvu orkestrov na Nizozemskem.
Gost oddaje Nočni obisk Klemen Bizjak bo prišel v naš studio iz mednarodnega festivala ocenjevanja žganj v srbskem Pančevem, ki se je odvijalo konec tedna. Je ustanovitelj Društva ljubiteljev domače žganjekuhe, facebook skupine Žganjekuha in poznavalec domačega žganjarstva, ki želi povzdigniti kulturo kuhanja in pitja žganja pri nas na višjo raven. Po letošnji obilni letini sadja bi bila neznanska škoda zdrave in dragocene plodove pustiti zgniti kar pod drevjem, takšno obnašanje do rodovitne narave ni dopustno. A iz dobrih sadežev ni tako lahko nakuhati prijetno, plemenito, kakovostno in okusno žganje. Včasih nastane kisel, moten, pekoč, zelen, prismojen ali še kako drugače slab destilat, ki zaudarja. Za površnost pri žganjekuhi ni prostora. Četudi se znanje o kuhanju žganja prenaša iz roda v rod in je potrebne ogromno vztrajnosti, natančnosti in izkušenosti, pa ima vsak žganjar svojo skrivnost. Nam bo Klemen zaupal kakšno? Da bi tudi Slovenci skušali ovrednotiti mojstrstvo žganjekuhe, druženja ob njej, podobno kot to ponosno počno južneje od nas in bi tej obrti namenili mesto, ki ji pripada, bomo govorili po polnoči. K poslušanju vabi voditeljica Vesna Topolovec.
Tina Resman je mlada, nadobudna igralka, ki jo širša javnost počasi, a vztrajno spoznava preko gledaliških odrov. Na začetku letošnjega leta je med drugim nosila eno glavnih vlog v predstavi ljubljanske Drame Vse OK, trenutno pa jo lahko občudujemo na odru mariborske drame v predstavi Elektri pristoji črnina. Poleg tega je tudi pesnica. Skupaj z Jeleno Lasan sta pred kratkim izdali pesniško zbirko za otroke z naslovom Kalaru, po diplomi, s katero je postala diplomirana igralka, pa na Akademiji za gledališke, radio, film in televizijo nadaljuje z magistrskim študijem, in sicer na smeri gledališko petje.
Aleksandra Pavlovič (rojena 1978) je osnovno glasbeno izobrazbo dobila v Glasbeni šoli Postojna, kasneje v Glasbeni matici v Trstu. Ob gimnaziji v Postojni je šolanje klavirja nadgrajevala na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica v Italiji pri profesorju Sijavušu Gadžijevu. Leta 1997 je nadaljevala študij na Državnem konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi, kjer je leta 2002 diplomirala in istega leta kot najuspešnejša tuja študentka vpisala podiplomski študij. Njeni profesorji so bile ugledne osebnosti, kot so Lev Naumov, Vladimir Viardo in Andrej Diev. Med študijem v Rusiji je spoznala moža Andreja Pavloviča, s katerim imata tri otroke in zadnja leta živijo v Ljubljani. Več let je bila zaposlena na Glasbeni šoli Nova Gorica in Centru Emil Komel Gorica, trenutno je zaposlena v Glasbenem ateljeju Tartini v Ljubljani, korepetira pa tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že od mladih let dalje redno nastopa na solističnih recitalih in v različnih komornih zasedbah v prestižnih dvoranah doma in v tujini. Pri tem sodeluje s priznanimi glasbeniki iz Slovenije in Rusije. Njena izrazna širina ter spoštovanja vreden občutek do odrskega partnerstva jo uvrščata med iskane in cenjene komorne glasbenike in korepetitorje. Tenkočutna, tehnično podkovana glasbena umetnica je tudi izvrstna klavirska pedagoginja, ki v razredu ustvarja kreativno vzdušje in občudujočo komunikacijo z otroki, saj z navdihom sledi umetniški podobi glasbenega učnega gradiva in tako sproščeno inspirira učence k vztrajnosti v iskanju lepot v klavirski igri. V prostem času pa svojo pozornost deli na številna druga področja: predava na strokovnih forumih, pripravlja radijske oddaje, se poglablja v podrobnosti glasbene zgodovine, piše nenavadne eseje, v katerih se pogovarja s posebneži v glasbi in z njimi vzpostavlja dialog (Prometeji glasbe v reviji Glasna), prevaja strokovne knjige (A. Boissier, Liszt pedagog; S. Isserlis, Kje je pristala Beethovnova obara?). Radovednost, spontanost, kreativnost, pustolovski duh, bujna domišljija jo navdihujejo pri oblikovanju številnih novih projektov, v katerem se večkrat prepletajo glasba, poezija in ples. »Mislim, da vse, kar počnemo v življenju, je v resnici večno iskanje. Sploh ni pomembno, kaj počnemo. Ali igramo klavir ali učimo učenca ali prevajamo poezijo. Vsaj pri meni je vedno na prvem mestu navdih. Seveda ta ni vedno prisoten. A največja umetnost je, da ga znaš poiskati kjerkoli, kadarkoli in v tistem trenutku, ko ga rabiš. In jaz poskušam tako živeti, da karkoli počnem, je ta navdih vseprisoten. Ne morem se omejiti na to, da rečem, da sem pianistka ali učiteljica ali kaj drugega. Jaz zase pravim, da sem arheolog. Nekoč v otroštvu sem to izjavila profesorju Gadžijevu, ko me je vprašal, kaj bom, ko bom velika. Menim, da sem ta arheolog tudi ostala v vsem, kar počnem. Nenehno kopljem. Tudi, ko napišem članek in le-ta izide ... preberem ga in spet izkopljem še eno novo resnico in spoznam sebe v še eni novi luči, v kateri se nisem poznala, ko sem ta članek oddala. Sem nenehno v tem iskanju nekega iskanja in zaljubljenosti. To je še eno srečanje v mojem življenju. Profesor Vladimir Viardo, moj profesor v Moskvi, nas je pravzaprav naučil, da karkoli počneš, se moraš v to zaljubiti. Ni nujno, da je to stanje zaljubljenosti v določenega človeka, lahko si zaljubljen v Roberta Schumanna, ki ga ni več med nami. Teh zaljubljenosti je zelo veliko, odvisno od vremena, od lune, od tega, kako se počutim. Prepričana sem, da je to stanje zelo ustvarjalno in mislim, da se ga da vedno dobiti in sploh ni pomembno, kaj počneš. In kaj sem se naučila pri učencih, ki pridejo v moj razred in jih nikoli ne izbiram. Sama namreč menim, da se vsak dan srečujemo točno s tistimi ljudmi, katerim mi lahko nekaj damo in ki nam oni nekaj dajo. In dokler ne ugotoviš ... včasih učiš vrsto let nekega učenca, ki mu nikakor ne gre in meni je povsem jasno, da sva midva skupaj z nekim razlogom. Če nisva še dojela, zakaj sva skupaj, morava tu še ostati. In običajno se prav na take učence najbolj navežem, ne vem sicer, zakaj, a se mi zdijo te stvari še veliko globje, kot si predstavljamo,« je povedala Aleksandra Pavlovič, ki včasih celo pomisli, kaj bi postala v življenju, če ne bi bila pianistka. »No, če bi bila bolj suha, bi zagotovo bila balerina. Vrsto let sem si zato želela sodelovati s plesalcem. Čeprav dejansko sama ne obvladam giba, pa ob baletu v sebi čutim nekaj, kar mi je izredno blizu. Sodelovanje s plesalcem pomeni, da to, kar jaz naredim z zvokom, z glasbo, s čutenjem, ki se prelije v zvok, plesalec materializira v svoj gib. Ko je pred kratkim Milan Tomášik slišal mojo izvedbo treh preludijev Vladimirja Lovca, me je vzpodbudil za oblikovanje nekega novega skupnega projekta. Že po prvih vajah sem bila očarana, saj je njegov gib bistveno vplival na mojo interpretacijo. In to je naravnost fascinantno.« Sicer pa ima Aleksandra, ob možu Andreju, hčerkah Polini in Arini in sinu Ivanu, številne ljubezni in vzornike. Skladatelji Modest Musorgski, Robert Schumann, Aleksander Skrjabin, pianistka Marija Judina, pisatelj, satirik in pesnik Danijel Ivanovič Harms jo navdihujejo tako pri igranju kot pisanju, stanje zaljubljenosti pa želi vzpostavljati tudi z vsemi, s katerimi deli koncertni oder. To so lahko mnogi doživeli v obdobju, ko je muzicirala z vrhunskim ruskim violončelistom Olegom Bugaevim (z njim je tudi izdala zgoščenko v založbi MKD Soglasje): »Nekoč me je po koncertu celo nekdo vprašal, če je Oleg moj mož. In če dobiš tako vprašanje, pomeni, da si dosegel maksimum odrske resničnosti. Če so poslušalci pomislili, da sva zaljubljena, pomeni, da si na odru tako zelo resnično izvajal glasbo.«
Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv.
Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv. Po poti kreativnega razmišljanja bo z gostjo hodil Sandi Horvat.
V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.
Neveljaven email naslov
