Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pogovor z ljubiteljem in poznavalcem kave Robertom Henigmanom
“Moji starši niso bili ravno ljubitelji kave. Ampak stara mama, pri kateri sem preživljal počitnice, pri njej je bila to prva stvar. In včasih – se spomnim – so jo tudi pražili. So to zeleno dobili, jaz ne vem, kje točno so jo dobili. So jo pa pražili v ponvi; jo je ona pražila in to je močno dišalo,” svoje prve spomine na kavo opiše Robert Henigman, lastnik lokala Tozd ter velik ljubitelj in poznavalec kave.
Kavarne pri nas v zadnjih letih doživljajo preporod. Čeprav zaenkrat le v redkih kavarnah ponujajo kave, ki prinašajo vsaka svoj ritual priprave in pitja, predvsem pa ima vsaka svojo zgodbo, so novi načini priprave kave srž vsakega malce bolj poglobljenega kavarniškega pogovora.
French press, aero press, sifon, canadiano, chemex in cold brew so izrazi, ki opisujejo alternativne postopke priprave kave. Robert se je s t.i. tretjim valom priprave kave spoznal v Avstraliji, kjer je tri leta vodil svoj lokal: “Sigurno so pri nas dovolj nove, ljudje jih ne poznajo, ampak večinoma so to stare tehnike. Najbolj sem bil fasciniran nad areo press tehniko. Izumili so jo izdelovalci frizbija.“
Pri kavi je zelo pomembna kontrola nad elementi, ki so voda, kava sama, pritisk itn. Pomembno je, kako zmelješ kavo, pač čistina same vode. Potem pa se ta postopek dogaja tako, da ti s potiskom roke prek tega vakuma potiskaš vodo čez samo kavo. Kar naredi odličen okus je to, da se prek tega vakuma voda porazdeli enakomerno po celi površini mlete kave.
Iskreno povedano takoj zjutraj, ko vstanem, je ne pijem. Takrat je vedno kozarec vode ali pa mogoče limona stisnjena v vodi. Ampak potem, ko se pripravim na delo pa grem v službo, je kava prva stvar.
Sicer pa slovenska kultura pitja kave ne sodi med tiste, za katere se zdi, da skodelico črnega napitka cenijo najmanj. “Imamo tako kulturo pitja kave, da se še vedno usedemo. Ali sami, s prijatelji, ali pač v eni družbi in da počasi to zaužijemo. Nam je pomembno, kakšna je. Se mi zdi, da se tako začne dan,” razlaga Robert Henigman in dodaja, da je v tujini opazil, da je kava stvar, ki jo ljudje pijejo na hitro in zato, da jih zbudi. Medtem ko pri nas kava ostaja ritual in druženje.
Prva slovensko hladno varjena kava sliši na ime Ruster. Izpopolnili so jo trije mladi Slovenci, ki so se precej dobro odrezali. V enem mesecu so ponudili kavni koncentrat, o katerem so pred tem zgolj brali na spletu. Nastala je edina kava, ki se lahko stekleniči, saj ima sobno temperaturo. “Letošnje leto se mi zdi, da je postala pravi bum. Dve leti je bilo potrebno. Pri nas lahko to ljudje kupijo ali v flaški, to je 500 ml, ali pa jih dajemo v ledeno kavo pa lahko samo en odmerek spiješ.”
Posebnost hladno varjene kave je, da način priprave zaobjame celo kavo. Osnovana je na hladni vodi in počasnem kapljanju, zato so okusi bolj polni.
Če bi to delil procentualno, bi se reklo, da espresso mašina nekako odvzame kavi 40% stvari, ki jih cold brew še povzame, tako da dobiš tistih 100%.
Kozarec vina in skodelica kave – Robert Henigman pravi, da sta si sadeža, ki dajeta opisane napitke, precej podobna.
Zelo rad imam kozarec vina in nekako z mojo ljubeznijo do kave to zelo sovpada, ker po količini substanc oz. tej raznolikosti sta si zelo podobna ta dva sadeža. Tako kot imam rad, da poznam same pridelovalce vin, sem se potem tudi pri kavi odločil, da sem spoznal prek interneta ljudi, ki pridelujejo samo kavo.
Pridelava vina in kave je delo prek katerega se skupnost povezuje. Robertov nasvet za okušanje kakovostne kave pa je: splahniti in s tem ohraniti svežino ust, saj je tako okus kave bolj izrazit. Spet pridemo do primerjave z vinom: “Pri dobrih vinih ali pa pri dobri kavi je zelo pomemeben aftertaste, to so ti okusi, ki se razvijejo zadaj na nebu.” Vsaka kava ima namreč svoj okus, ki ga ob počasnem okušanju bolje čutimo in v njem močneje uživamo.
Ob kavi so v salonih in čitalnicah nekoč nastajale ideje, ki so spreminjale družbo. Čeprav se zdi, da je ta vloga temnega napitka danes pozabljena, ni tako. Tretji val priprave kave nas uči, da je drugačen, preprostejši okus, z manj dodatki morda celo boljši. Zato le pogumno raziščite slovensko kavarniško sceno. Poskusite bistro kavo s sadnim okusom in brez usedline, ki jo boste čutili in okušali tako kot čutite in okušate kozarec najljubšega vina.
Robert Henigman s psičko Kiki na Nočnem obisku.
foto: Darja Pograjc
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Pogovor z ljubiteljem in poznavalcem kave Robertom Henigmanom
“Moji starši niso bili ravno ljubitelji kave. Ampak stara mama, pri kateri sem preživljal počitnice, pri njej je bila to prva stvar. In včasih – se spomnim – so jo tudi pražili. So to zeleno dobili, jaz ne vem, kje točno so jo dobili. So jo pa pražili v ponvi; jo je ona pražila in to je močno dišalo,” svoje prve spomine na kavo opiše Robert Henigman, lastnik lokala Tozd ter velik ljubitelj in poznavalec kave.
Kavarne pri nas v zadnjih letih doživljajo preporod. Čeprav zaenkrat le v redkih kavarnah ponujajo kave, ki prinašajo vsaka svoj ritual priprave in pitja, predvsem pa ima vsaka svojo zgodbo, so novi načini priprave kave srž vsakega malce bolj poglobljenega kavarniškega pogovora.
French press, aero press, sifon, canadiano, chemex in cold brew so izrazi, ki opisujejo alternativne postopke priprave kave. Robert se je s t.i. tretjim valom priprave kave spoznal v Avstraliji, kjer je tri leta vodil svoj lokal: “Sigurno so pri nas dovolj nove, ljudje jih ne poznajo, ampak večinoma so to stare tehnike. Najbolj sem bil fasciniran nad areo press tehniko. Izumili so jo izdelovalci frizbija.“
Pri kavi je zelo pomembna kontrola nad elementi, ki so voda, kava sama, pritisk itn. Pomembno je, kako zmelješ kavo, pač čistina same vode. Potem pa se ta postopek dogaja tako, da ti s potiskom roke prek tega vakuma potiskaš vodo čez samo kavo. Kar naredi odličen okus je to, da se prek tega vakuma voda porazdeli enakomerno po celi površini mlete kave.
Iskreno povedano takoj zjutraj, ko vstanem, je ne pijem. Takrat je vedno kozarec vode ali pa mogoče limona stisnjena v vodi. Ampak potem, ko se pripravim na delo pa grem v službo, je kava prva stvar.
Sicer pa slovenska kultura pitja kave ne sodi med tiste, za katere se zdi, da skodelico črnega napitka cenijo najmanj. “Imamo tako kulturo pitja kave, da se še vedno usedemo. Ali sami, s prijatelji, ali pač v eni družbi in da počasi to zaužijemo. Nam je pomembno, kakšna je. Se mi zdi, da se tako začne dan,” razlaga Robert Henigman in dodaja, da je v tujini opazil, da je kava stvar, ki jo ljudje pijejo na hitro in zato, da jih zbudi. Medtem ko pri nas kava ostaja ritual in druženje.
Prva slovensko hladno varjena kava sliši na ime Ruster. Izpopolnili so jo trije mladi Slovenci, ki so se precej dobro odrezali. V enem mesecu so ponudili kavni koncentrat, o katerem so pred tem zgolj brali na spletu. Nastala je edina kava, ki se lahko stekleniči, saj ima sobno temperaturo. “Letošnje leto se mi zdi, da je postala pravi bum. Dve leti je bilo potrebno. Pri nas lahko to ljudje kupijo ali v flaški, to je 500 ml, ali pa jih dajemo v ledeno kavo pa lahko samo en odmerek spiješ.”
Posebnost hladno varjene kave je, da način priprave zaobjame celo kavo. Osnovana je na hladni vodi in počasnem kapljanju, zato so okusi bolj polni.
Če bi to delil procentualno, bi se reklo, da espresso mašina nekako odvzame kavi 40% stvari, ki jih cold brew še povzame, tako da dobiš tistih 100%.
Kozarec vina in skodelica kave – Robert Henigman pravi, da sta si sadeža, ki dajeta opisane napitke, precej podobna.
Zelo rad imam kozarec vina in nekako z mojo ljubeznijo do kave to zelo sovpada, ker po količini substanc oz. tej raznolikosti sta si zelo podobna ta dva sadeža. Tako kot imam rad, da poznam same pridelovalce vin, sem se potem tudi pri kavi odločil, da sem spoznal prek interneta ljudi, ki pridelujejo samo kavo.
Pridelava vina in kave je delo prek katerega se skupnost povezuje. Robertov nasvet za okušanje kakovostne kave pa je: splahniti in s tem ohraniti svežino ust, saj je tako okus kave bolj izrazit. Spet pridemo do primerjave z vinom: “Pri dobrih vinih ali pa pri dobri kavi je zelo pomemeben aftertaste, to so ti okusi, ki se razvijejo zadaj na nebu.” Vsaka kava ima namreč svoj okus, ki ga ob počasnem okušanju bolje čutimo in v njem močneje uživamo.
Ob kavi so v salonih in čitalnicah nekoč nastajale ideje, ki so spreminjale družbo. Čeprav se zdi, da je ta vloga temnega napitka danes pozabljena, ni tako. Tretji val priprave kave nas uči, da je drugačen, preprostejši okus, z manj dodatki morda celo boljši. Zato le pogumno raziščite slovensko kavarniško sceno. Poskusite bistro kavo s sadnim okusom in brez usedline, ki jo boste čutili in okušali tako kot čutite in okušate kozarec najljubšega vina.
Robert Henigman s psičko Kiki na Nočnem obisku.
foto: Darja Pograjc
Razmišlja in pripoveduje v več jezikih hkrati. Oblikuje, riše, slika in piše. Ne vse hkrati. Grafični oblikovalec in specialist za blagovne znamke. Soustanovitelj kolektiva Ljudje in veganske iniciative Republika Kucha, ki je postala doma za semiodgovorne hedoniste, ultrautopične idealiste in labradorce. Tisti, ki si izmišlja nove besede. In svoje delo jemlje tako resno, da se nadvse rad šali. Vladimirja Mićkovića je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
V goste prihaja mlad virtuoz, pianist Urban Stanič. Zdaj se šola na Akademiji za glasbo v Ljubljani in nastopa na odmevnih koncertih doma in v tujini. Čeprav v zadnjih letih v ospredje postavlja glasbo, je tudi izjemen šahist in matematik. Z glasbenimi nastopi pobira številne nagrade. Pred šestimi leti je zmagal na slovenskem izboru za tekmovanje Evrovizijski mladi glasbeniki, nato pa na finalnem tekmovanju v Kölnu zasedel zavidljivo drugo mesto.
Gost Nočnega obiska je v javnosti zelo znan. Vendar boste s podatkom, da je Ljubljančan, ki pa zdaj živi v Mariboru, težko uganili njegovo ime. Tudi podatek, da je v mladosti treniral košarko, zdaj pa teče in hodi v hribe, vas bo kvečjemu zavedel, saj ni športnik. Če vam pa povemo, da skriti gost bdi nad pokojninsko blagajno, verjetno ne bo težav. Gostimo Marijana Papeža, generalnega direktorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: BoBo
"Ob pogledu na predsednika Clintona, ki ni pravilno držal kozarca v rokah, mi ni bilo vseeno," je pred leti po visokem obisku na Brdu pri Kranju povedal predsednik Društva Sommelier Slovenija Ivan Peršolja. Po izobrazbi kemik in ekonomist si je v svoji dolgoletni karieri močno prizadeval za razvoj turizma in tudi zato prejel nagrado za življenjsko delo v gostinstvu, ki jo podeljuje Turistična organizacija Slovenije. V domačih Brdih je bil več kot 16 let zaposlen v Vinski kleti Goriška Brda, kot direktor gostinstva v podjetju Hit in kot predsednik Društva Sommelier Slovenije pa je v slovenski prostor vnesel medgeneracijski prenos znanja. Na pogovor ga je povabil Iztok Novak.
Diplomant Akademije za gledališče, radio, film in televizijo ter dramski igralec Uroš Potočnik poleg igranja v filmih pripravlja svoje gledališke stvaritve kot igralec, režiser ter pisec besedil in glasbe. Je tudi filmski zanesenjak. V Nočnem obisku bo razkril, kam vse posega njegov radovedni ustvarjalni duh.
Predsednica Slovenskega društva Hospic Renata Jakob Roban bo predstavila poslanstvo tega društva in programe, s katerimi skušajo pomagati tako odraslim kot otrokom in mladostnikom pri žalovanju ob smrti bližnje osebe. Spregovorila bo tudi o tem, kako uspešni smo pri detabuizaciji smrti na Slovenskem in kdaj bo končno zaživela Hiša hospica. Pred mikrofon jo je povabil Teodor Bostič.
Od kamnite kraške hiše do hiše na havajski pečini nad morjem, zasnove sodobne vasi, stanovanjskih blokov, vrtcev in stanovanj za starejše ali za študente, mestne ulice, spomenika, kulturnega središča in kurirane knjižnice. To je le nekaj del, ki nosijo podpis arhitekturnega studia Dekleva - Gregorič arhitekti, plemenitih izrisov misli v prostoru sedanjosti. Kot gostujoči profesor predava na številnih univerzah po svetu in v okviru Londonske univerze Architectural Association vodi raziskovalni program nanoturizem. Arhitekta Aljošo Dekleva je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Tudi letos lahko podelitev nagrad Ameriške filmske akademije, tako imenovanih oskarjev, spremljate na Prvem. Podelitev bosta v družbi filmske kritičarke Ane Jurc z MMC RTVSLO spremljala Nadia Petauer in Jure K. Čokl.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska. Včasih pa mikrofone odpremo vam - poslušalkam in poslušalcem. Spet je tu sobota, ko se polni vtisov zaradi vsega novega, kar se dogaja, lahko zberemo in malo poklepetamo. Povejte svoje mnenje, šalo, opišite svoje življenje. Vaš klic bo sprejela Mojca Blažej Cirej.
Na začetku slovenskega kulturnega praznovanja se spodobi predstaviti ustvarjalca, ki s svojim delovanjem izpričuje in dokazuje vso geografsko zajetnost in pestrost našega kulturnega prostora. Peter Gergolet je glasbenik in novinar, še najraje pa rocker iz Doberdoba, ki se je pred leti preselil na Tržaško, v Repen. Zaposlen je na deželnem sedežu RAI v Trstu, njegova strast pa je glasba. Kot avtor, kitarist, pobudnik in idejni vodja je deloval v skupinah Fiberglas, Blek panters, Vulture & the Guru …skratka v zasedbah, ki so raznovrstne. Velja za nekakšnega "hit mejkerja" Goriške in Tržaškega Krasa. Pesmi piše in sklada tako v doberdobskem narečju kot v slovenščini. Nenazadnje je Peter Gergolet zaslužen tudi zato, da se je v fokusu glasbenega spektakla znašel krompir, natančneje - ena njegovih hektarsko najbolj donosnih sort - kenebek. V nočnem programu ga bo gostil Armando Šturman.
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na nočni klepet prihaja Petra Škarja, pisateljica, soavtorica in zapisovalka zgodb drugih, ki je že od malih nog zaljubljena v knjige in slovenski jezik, poznamo pa jo tudi kot podjetnico in popotnico, ki v zadnjem času obožuje sončne vzhode v gorah in ji nikoli ne zmanjka energije in nasmeha na obrazu. Prisluhnite malo po polnoči, ko bo z njo klepetal Robert Zajšek.
Srečate jo lahko povsod, kjer mladi z akcijami in pogovori opozarjajo na pravico do dostojne strehe nad glavo za vse. Magistrska študentka sociologije se raziskovalno ukvarja s področji stanovanjske preskrbe, zadružnih modelov bivanja in neoliberalizacije mesta. Ne le kot teoretičarka: je namreč članica zadruge Zadrugator, ki načrtuje popolnoma realne in uresničljive zamisli o lažjem in dostopnejšem sobivanju v obdobju pretiranih cen stanovanj in oderuških najemnin. Vidite pa jo lahko tudi na predstavah sodobnega plesa. Zadnje čase manj pogosto, kot bi si želela, vendar ples ostaja njena velika ljubezen. Mašo Hawlina je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
V prvih minutah ponedeljka pride na nočni obisk vsestranska mlada umetnica, igralka in pevka Alya Elouissi, ki že nekaj let znanje in izkušnje nabira v tujini, od Londona do Moskve. Igrati je začela že kot osnovnošolka, leta 2007 pa prejela nagrado za najobetavnejšo mlado igralko na Festivalu gledaliških sanj. Pri devetnajstih je odšla v London; tam je dobila priložnost tudi za nastop v velikih filmskih produkcijah, kot sta seriji Black Mirror in Silent Witness ter film Dojenček Bridget Jones. Trenutno na Ruski akademiji dramskih umetnosti v Moskvi študira dramsko igro, lani pa je izdala tudi svoj prvi album z naslovom »My love«, moja ljubezen. O vseh svojih ljubeznih bo Alya Elouissi pripovedovala v pogovoru z Mojco Delač v ponedeljek malo po polnoči.
Mladi glasbenik Tilen Lotrič pravi, da je zaljubljen v umetnost. Že kot otrok je prepeval v zborih, obiskoval glasbene šole, se učil petja in igranja na harmoniko. Njegova ljubezen do petja, nastopanja in tudi gledališča je z leti rastla; na oder je postavil modernistično dramo z naslovom Jaz, Batman, se s koncerti odpravil na samostojno glasbeno pot in združil moči s številnimi znanimi slovenskimi glasbeniki. Pred kratkim je skupaj z Nušo Derenda izdal novo skladbo z naslovom Pokliči kdaj in se hkrati s Poskočnimi muzikanti odpravil v čisto druge glasbene vode. O glasbi, življenju, uspehih in tudi padcih več Tilen Lotrič v pogovoru z voditeljico Tadejo Bizilj.
Muhovi iz Lokve so najstarejši gostilničarji na Krasu. Gostilno so odprli davnega 1679 in bili vsa leta zaradi strateške lege izjemno obiskani. K njim so prihajali ljudje z vseh koncev in krajev. Zidovi stare gostilne bi lahko pripovedovali nešteto žalostnih in veselih zgodb gostov, ki so se zadrževali med njimi. Marta in Andrej Muha, mati in sin, nadaljujeta gostilniško tradicijo s preprosto, toda okusno kraško kuhinjo in gostoljubnostjo. Pred mikrofon ju je povabila Barbara Čepirlo.
Lahko bi rekli, da skupina Same babe daje glasbo in glas poeziji. In zaradi poezije se je rodila skupina Same babe, ki zase pravi, da z glasbenim postavlja ogledalo besednemu delu. Sliši se ne preveč enostavno, a vseeno dovolj, da se to noč z njimi pogovorimo o njihovem delu, koncertih, glasbi in še čem. S Samimi babami bo to noč v studio zaprt voditelj Jure K. Čokl.
V noči s srede na četrtek v goste prihaja Mišel Ristov oziroma Amo Socialec. Socialni delavec, glasbenik, pesnik, freestyle reper in humanitarec navdušuje z iskrivimi besedili, ki odražajo njegov zanimiv pogled na svet in družbo.
V noči, ki preveša v svetovni dan spomina na žrtve holokavsta, bomo gostili Janija Kovačiča, slovenskega kantavtorja, ki prav na ta dan v svet pošilja monografijo z zvočnim albumom Orfej iz pekla. Gre za izbor pesmi iz koncentracijskih taborišč. Pisal in zbiral jih je Poljak Aleksander Kulisiewicz [izg. Kuliševič]. Pesmi obujajo spomin na dejanja, ki se ne smejo ponoviti in govorijo o moči glasbe, ki rešuje življenja. V pogovoru s Simono Moličnik bo Jani Kovačič predstavil to novo izdajo. Danes bo izšla v sozaložništvu Prvega programa Radia Slovenija, Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU in založbe ZKP.
Čeprav jo “laskavo” kitijo podobnosti s prestopniško vulgarnim leposlovjem Bukowskega in uporniškim duhom in telesom Janis Joplin, je Tereza Vuk predvsem – svoja. “Zanimivo je le to, kako mi lahko le moje jebeno življenje ne dela paranoje. Vse življenje hodim po robu, samo tam me pa ni strah.” Tako smel je le eden od številnih zapisov v njeni prvi knjigi Creepyatrija “Fear of a blank planet”, kjer opisuje svoje življenje, polno visokih amplitud, nenavadnih, bolečih, smešnih pa tudi povsem vsakdanjih, in vse kar je vmes in prej in potem prigod. Knjiga je razprodana, prav tako tudi njena druga – Kolumniatrija, kjer nadaljuje po svoje, tako zelo po svoje, da postane kar tvoje. Čeprav se ves čas čudiš. Tudi temu, da po vseh teh dramah, med njimi so tudi večletna obdobja odvisnosti od trdih drog, Tereza ne izgubi smisla za humor. “Da tudi, če bi me na grmadi skurili, sem jaz zmagala. Kajti jaz imam nekaj, česar večina ne premore. Smeh. Smešna bit. Najmočnejše možno orožje.” Aja, tudi samozavestna je, če ste morda opazili. In rada je ženska, čeprav se večino časa druži z moškimi. Tudi za šankom. “Kajti kaj je lepšega, kot biti ženska in hkrati znati razmišljati kot moški? Čista zmaga, bi rekla. Ko je treba, uporabiš vso svojo ženskost, hkrati pa točno veš, kako delujejo moški možgani in na koncu imaš vse pod kontrolo.” No, kako je s tem nadzorom, bomo pa še videli. In slišali. V noči s sobote na nedeljo vabljeni v najino družbo. Če kaj, dolgčas zagotovo ne bo. To je vendar Tereza Vuk.
Neveljaven email naslov
