Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V zadnjem času smo precej govorili o podnebnih spremembah. Kot je znano, so v Parizu sprejeli nov okoljski sporazum, ki spodbuja tako imenovano zeleno gospodarstvo. Kaj to pomeni, smo vprašali dr. Darija Krajčiča, direktorja Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Govorili smo tudi o pasteh obnovljivih virov, o problemu prevelike porabe energije v našem gospodarstvu in o prihodnosti zelene Slovenije.
Morda bi od pogovora o pomembnosti ohranjanja narave pričakovali pogovor o ptičkih in metuljčkih, vendar je, kot je poudaril Darij Krajčič, ta tema še kako povezana z gospodarstvom. Ravno gospodarstvo namreč igra veliko vlogo pri ohranjanju ali zmanjševanju biotske pestrosti. Tega so se zavedali tudi delagati pariške okoljske konference, ki se je zaključila pred dobrim tednom. Glavni poudarek novega okoljskega sporazuma je bil spodbujanje zelenega gospodarstva, t.j. sistema, ki izboljšuje pretok izdelkov in storitev za večji izkupiček rabe surovin in čim večje zmanjšanje količine odpadkov. Se je pa potrebno zavedati, da ta zaveza vsebuje tudi finančne koristi, ki jih bo prinesel razvoj novih zelenih tehnologij. Krajčič je spomnil na prvo konferenco Združenih narodov o okolju in
razvoju (UNCED), ki je leta 1992 potekala v Riu de Janeiru. Sprejete so bile tri pomembne mednarodno zavezujoče konvencije: konvencija o biotski raznovrstnosti, o klimatskih spremembah ter konvencija o boju proti puščavam. Od vseh teh treh konvencij se je medijsko in tudi finančno najbolj izpostavljalo konvencijo o klimatskih spremembah.
Tukaj zadaj je seveda denarni interes. Prehod iz neobnovljiv virov k obnovljivim virom spremljajo tehnologija in denarni tokovi – zato je to tako odmevno, pri upadanju biotskih raznovrstnosti pa ni finančnih mehanizmov zadaj, ne znamo jih finančno ovrednotit – ne vemo kaj finančno pomeni, če izgine ena vrsta ali cela skupina vrst. In ker to ni finančno vrednoteno, tudi ni tako zanimivo, niti ne za politike, posledično pa potem tudi za medije ne, saj je zadeva bistveno manj odmevna.
Prve podnebne spremembe so realnost, vendar pa se moramo zavedati, da je problem upadanja biotske raznovrstnosti še bistveno, bistveno večji problem.
O tem se veliko manj sliši, ampak znanstvene raziskave v zadnjem času ugotavljajo, da je zmanjševanje biotske pestrosti veliko večji problem. Danes je izumiranje vrst 100 krat do 1000 krat hitrejše, kot je povprečje zemeljske zgodovine. Nedvomno pa k temu največ prispeva človek.
Doktor gozdarstva Darij Krajčič se že zelo dolgo ukvarja z naravo-varstvom. Bil je generalni direktor Direktorata za okolje, zdaj pa je že pet let direktor Zavoda RS za varstvo narave. V vseh letih delovanja na področju ohranjanja narave opaža, da smo Slovenci na deklarativni ravni zelo spoštljivi do nje, vendar pa se stvari hitro zapletejo, ko se je treba nečemu odpovedati zgolj zato, da bi narava bolje funkcionirala. Razlog za tak odnos se skriva ravno v obilju relativno dobro ohranjene narave.
Naša biodiverziteta je velika in seveda, tam kjer imaš veliko, to tudi manj spoštuješ. V deželah, kjer imajo s tem velik problem, kot sta na primer Belgija in Nizozemska, so zelo pozorni na vsakega metuljčka ali ptico, pri nas pa je tega še veliko in zato smo manj pozorni, če kakšna stvar izgine.
Vendar pa je opazna boljša osveščenost Slovencev in Slovenk o pomenu ohranjene narave.
Vse več ljudi se zaveda pomena ohranjene narave, zato so tudi politiki malo bolj pozorni na to, kot so bili nekoč.
Razvoj obnovljivih virov energije je v Sloveniji, z vidika subvencij, relativno dobro urejen, vendar pa ne razvijamo svojih tehnologij, ki so povezane s prehodom iz neobnovljivih na obnovljive vire. Druge države (Krajčič omenja Avstrijo, skandinavske države) so tu veliko bolj uspešne.
Druge države so tu veliko bolj uspešne, saj razvijajo svojo tehnologije – peči in podobno, zato se denar pri njih obrača. Pri nas pa, ko s subvencijami spreminjajmo rabo energije, gre ta denar seveda ven, ker kupujemo nemške, švedske peči. Tu smo naredili precej napak.
Velik problem slovenskega gospodarstva pa Darij Krajčič vidi predvsem v preveliki porabi energije. Smo država, ki ima zelo slab energetski izkoristek, pravi Krajčič. Zato tudi težko konkuriramo ostalim državam. Ker imamo bolj malo obnovljivih virov energije, bi po mnenju zavoda, slovensko gospodarstvo moralo slediti smeri prestrukturiranja gospodarstva v bolj učinkovito rabo energije z vidika dodane vrednosti. Poudaril je še, da je problem, da se gradijo vedno nove elektrarne, vedno nove ceste, novi objekti, namesto da bi se obnavljalo že obstoječo infrastrukturo.
Mnenja sem, da bi se bistveno več dalo narediti na prestrukturiranju gospodarstva, na bolj učinkoviti rabi obstoječih virov, kot pa vedno znova nova gradnja energetskih kapacitet.Veljamo tudi za deželo z največjo gostoto cest v EU. Gosto omrežje cest pa pomeni, da porabimo relativno velik delež bruto domačega proizvoda za vzdrževanje teh cest. To je denar, ki bi ga morali porabiti za razvojne ambicije, razvoj novih tehnologij. Ceste pa pomenijo tudi slabo novico za biodiverziteto, saj vedno znova posegamo v okolje in krčimo življenjski prostor.
Veliko dela nas čaka tudi na področju zelenega, trajnostnega turizma. Turistični ponudniki morajo začeti tržiti tiho doživljanje narave, ne aktivno poseganje v življenjske habitate. Narava naj bo prostor kjer se umirimo, napolnimo z energijo in tiho občudujemo lepoto. Predvsem pa prostor, ki ga zapustimo prav takega kot je bil, ko smo vanj vstopili.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
V zadnjem času smo precej govorili o podnebnih spremembah. Kot je znano, so v Parizu sprejeli nov okoljski sporazum, ki spodbuja tako imenovano zeleno gospodarstvo. Kaj to pomeni, smo vprašali dr. Darija Krajčiča, direktorja Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave. Govorili smo tudi o pasteh obnovljivih virov, o problemu prevelike porabe energije v našem gospodarstvu in o prihodnosti zelene Slovenije.
Morda bi od pogovora o pomembnosti ohranjanja narave pričakovali pogovor o ptičkih in metuljčkih, vendar je, kot je poudaril Darij Krajčič, ta tema še kako povezana z gospodarstvom. Ravno gospodarstvo namreč igra veliko vlogo pri ohranjanju ali zmanjševanju biotske pestrosti. Tega so se zavedali tudi delagati pariške okoljske konference, ki se je zaključila pred dobrim tednom. Glavni poudarek novega okoljskega sporazuma je bil spodbujanje zelenega gospodarstva, t.j. sistema, ki izboljšuje pretok izdelkov in storitev za večji izkupiček rabe surovin in čim večje zmanjšanje količine odpadkov. Se je pa potrebno zavedati, da ta zaveza vsebuje tudi finančne koristi, ki jih bo prinesel razvoj novih zelenih tehnologij. Krajčič je spomnil na prvo konferenco Združenih narodov o okolju in
razvoju (UNCED), ki je leta 1992 potekala v Riu de Janeiru. Sprejete so bile tri pomembne mednarodno zavezujoče konvencije: konvencija o biotski raznovrstnosti, o klimatskih spremembah ter konvencija o boju proti puščavam. Od vseh teh treh konvencij se je medijsko in tudi finančno najbolj izpostavljalo konvencijo o klimatskih spremembah.
Tukaj zadaj je seveda denarni interes. Prehod iz neobnovljiv virov k obnovljivim virom spremljajo tehnologija in denarni tokovi – zato je to tako odmevno, pri upadanju biotskih raznovrstnosti pa ni finančnih mehanizmov zadaj, ne znamo jih finančno ovrednotit – ne vemo kaj finančno pomeni, če izgine ena vrsta ali cela skupina vrst. In ker to ni finančno vrednoteno, tudi ni tako zanimivo, niti ne za politike, posledično pa potem tudi za medije ne, saj je zadeva bistveno manj odmevna.
Prve podnebne spremembe so realnost, vendar pa se moramo zavedati, da je problem upadanja biotske raznovrstnosti še bistveno, bistveno večji problem.
O tem se veliko manj sliši, ampak znanstvene raziskave v zadnjem času ugotavljajo, da je zmanjševanje biotske pestrosti veliko večji problem. Danes je izumiranje vrst 100 krat do 1000 krat hitrejše, kot je povprečje zemeljske zgodovine. Nedvomno pa k temu največ prispeva človek.
Doktor gozdarstva Darij Krajčič se že zelo dolgo ukvarja z naravo-varstvom. Bil je generalni direktor Direktorata za okolje, zdaj pa je že pet let direktor Zavoda RS za varstvo narave. V vseh letih delovanja na področju ohranjanja narave opaža, da smo Slovenci na deklarativni ravni zelo spoštljivi do nje, vendar pa se stvari hitro zapletejo, ko se je treba nečemu odpovedati zgolj zato, da bi narava bolje funkcionirala. Razlog za tak odnos se skriva ravno v obilju relativno dobro ohranjene narave.
Naša biodiverziteta je velika in seveda, tam kjer imaš veliko, to tudi manj spoštuješ. V deželah, kjer imajo s tem velik problem, kot sta na primer Belgija in Nizozemska, so zelo pozorni na vsakega metuljčka ali ptico, pri nas pa je tega še veliko in zato smo manj pozorni, če kakšna stvar izgine.
Vendar pa je opazna boljša osveščenost Slovencev in Slovenk o pomenu ohranjene narave.
Vse več ljudi se zaveda pomena ohranjene narave, zato so tudi politiki malo bolj pozorni na to, kot so bili nekoč.
Razvoj obnovljivih virov energije je v Sloveniji, z vidika subvencij, relativno dobro urejen, vendar pa ne razvijamo svojih tehnologij, ki so povezane s prehodom iz neobnovljivih na obnovljive vire. Druge države (Krajčič omenja Avstrijo, skandinavske države) so tu veliko bolj uspešne.
Druge države so tu veliko bolj uspešne, saj razvijajo svojo tehnologije – peči in podobno, zato se denar pri njih obrača. Pri nas pa, ko s subvencijami spreminjajmo rabo energije, gre ta denar seveda ven, ker kupujemo nemške, švedske peči. Tu smo naredili precej napak.
Velik problem slovenskega gospodarstva pa Darij Krajčič vidi predvsem v preveliki porabi energije. Smo država, ki ima zelo slab energetski izkoristek, pravi Krajčič. Zato tudi težko konkuriramo ostalim državam. Ker imamo bolj malo obnovljivih virov energije, bi po mnenju zavoda, slovensko gospodarstvo moralo slediti smeri prestrukturiranja gospodarstva v bolj učinkovito rabo energije z vidika dodane vrednosti. Poudaril je še, da je problem, da se gradijo vedno nove elektrarne, vedno nove ceste, novi objekti, namesto da bi se obnavljalo že obstoječo infrastrukturo.
Mnenja sem, da bi se bistveno več dalo narediti na prestrukturiranju gospodarstva, na bolj učinkoviti rabi obstoječih virov, kot pa vedno znova nova gradnja energetskih kapacitet.Veljamo tudi za deželo z največjo gostoto cest v EU. Gosto omrežje cest pa pomeni, da porabimo relativno velik delež bruto domačega proizvoda za vzdrževanje teh cest. To je denar, ki bi ga morali porabiti za razvojne ambicije, razvoj novih tehnologij. Ceste pa pomenijo tudi slabo novico za biodiverziteto, saj vedno znova posegamo v okolje in krčimo življenjski prostor.
Veliko dela nas čaka tudi na področju zelenega, trajnostnega turizma. Turistični ponudniki morajo začeti tržiti tiho doživljanje narave, ne aktivno poseganje v življenjske habitate. Narava naj bo prostor kjer se umirimo, napolnimo z energijo in tiho občudujemo lepoto. Predvsem pa prostor, ki ga zapustimo prav takega kot je bil, ko smo vanj vstopili.
Tina Resman je mlada, nadobudna igralka, ki jo širša javnost počasi, a vztrajno spoznava preko gledaliških odrov. Na začetku letošnjega leta je med drugim nosila eno glavnih vlog v predstavi ljubljanske Drame Vse OK, trenutno pa jo lahko občudujemo na odru mariborske drame v predstavi Elektri pristoji črnina. Poleg tega je tudi pesnica. Skupaj z Jeleno Lasan sta pred kratkim izdali pesniško zbirko za otroke z naslovom Kalaru, po diplomi, s katero je postala diplomirana igralka, pa na Akademiji za gledališke, radio, film in televizijo nadaljuje z magistrskim študijem, in sicer na smeri gledališko petje.
Aleksandra Pavlovič (rojena 1978) je osnovno glasbeno izobrazbo dobila v Glasbeni šoli Postojna, kasneje v Glasbeni matici v Trstu. Ob gimnaziji v Postojni je šolanje klavirja nadgrajevala na Slovenskem centru za glasbeno vzgojo Emil Komel Gorica v Italiji pri profesorju Sijavušu Gadžijevu. Leta 1997 je nadaljevala študij na Državnem konservatoriju P. I. Čajkovski v Moskvi, kjer je leta 2002 diplomirala in istega leta kot najuspešnejša tuja študentka vpisala podiplomski študij. Njeni profesorji so bile ugledne osebnosti, kot so Lev Naumov, Vladimir Viardo in Andrej Diev. Med študijem v Rusiji je spoznala moža Andreja Pavloviča, s katerim imata tri otroke in zadnja leta živijo v Ljubljani. Več let je bila zaposlena na Glasbeni šoli Nova Gorica in Centru Emil Komel Gorica, trenutno je zaposlena v Glasbenem ateljeju Tartini v Ljubljani, korepetira pa tudi na ljubljanski Akademiji za glasbo. Že od mladih let dalje redno nastopa na solističnih recitalih in v različnih komornih zasedbah v prestižnih dvoranah doma in v tujini. Pri tem sodeluje s priznanimi glasbeniki iz Slovenije in Rusije. Njena izrazna širina ter spoštovanja vreden občutek do odrskega partnerstva jo uvrščata med iskane in cenjene komorne glasbenike in korepetitorje. Tenkočutna, tehnično podkovana glasbena umetnica je tudi izvrstna klavirska pedagoginja, ki v razredu ustvarja kreativno vzdušje in občudujočo komunikacijo z otroki, saj z navdihom sledi umetniški podobi glasbenega učnega gradiva in tako sproščeno inspirira učence k vztrajnosti v iskanju lepot v klavirski igri. V prostem času pa svojo pozornost deli na številna druga področja: predava na strokovnih forumih, pripravlja radijske oddaje, se poglablja v podrobnosti glasbene zgodovine, piše nenavadne eseje, v katerih se pogovarja s posebneži v glasbi in z njimi vzpostavlja dialog (Prometeji glasbe v reviji Glasna), prevaja strokovne knjige (A. Boissier, Liszt pedagog; S. Isserlis, Kje je pristala Beethovnova obara?). Radovednost, spontanost, kreativnost, pustolovski duh, bujna domišljija jo navdihujejo pri oblikovanju številnih novih projektov, v katerem se večkrat prepletajo glasba, poezija in ples. »Mislim, da vse, kar počnemo v življenju, je v resnici večno iskanje. Sploh ni pomembno, kaj počnemo. Ali igramo klavir ali učimo učenca ali prevajamo poezijo. Vsaj pri meni je vedno na prvem mestu navdih. Seveda ta ni vedno prisoten. A največja umetnost je, da ga znaš poiskati kjerkoli, kadarkoli in v tistem trenutku, ko ga rabiš. In jaz poskušam tako živeti, da karkoli počnem, je ta navdih vseprisoten. Ne morem se omejiti na to, da rečem, da sem pianistka ali učiteljica ali kaj drugega. Jaz zase pravim, da sem arheolog. Nekoč v otroštvu sem to izjavila profesorju Gadžijevu, ko me je vprašal, kaj bom, ko bom velika. Menim, da sem ta arheolog tudi ostala v vsem, kar počnem. Nenehno kopljem. Tudi, ko napišem članek in le-ta izide ... preberem ga in spet izkopljem še eno novo resnico in spoznam sebe v še eni novi luči, v kateri se nisem poznala, ko sem ta članek oddala. Sem nenehno v tem iskanju nekega iskanja in zaljubljenosti. To je še eno srečanje v mojem življenju. Profesor Vladimir Viardo, moj profesor v Moskvi, nas je pravzaprav naučil, da karkoli počneš, se moraš v to zaljubiti. Ni nujno, da je to stanje zaljubljenosti v določenega človeka, lahko si zaljubljen v Roberta Schumanna, ki ga ni več med nami. Teh zaljubljenosti je zelo veliko, odvisno od vremena, od lune, od tega, kako se počutim. Prepričana sem, da je to stanje zelo ustvarjalno in mislim, da se ga da vedno dobiti in sploh ni pomembno, kaj počneš. In kaj sem se naučila pri učencih, ki pridejo v moj razred in jih nikoli ne izbiram. Sama namreč menim, da se vsak dan srečujemo točno s tistimi ljudmi, katerim mi lahko nekaj damo in ki nam oni nekaj dajo. In dokler ne ugotoviš ... včasih učiš vrsto let nekega učenca, ki mu nikakor ne gre in meni je povsem jasno, da sva midva skupaj z nekim razlogom. Če nisva še dojela, zakaj sva skupaj, morava tu še ostati. In običajno se prav na take učence najbolj navežem, ne vem sicer, zakaj, a se mi zdijo te stvari še veliko globje, kot si predstavljamo,« je povedala Aleksandra Pavlovič, ki včasih celo pomisli, kaj bi postala v življenju, če ne bi bila pianistka. »No, če bi bila bolj suha, bi zagotovo bila balerina. Vrsto let sem si zato želela sodelovati s plesalcem. Čeprav dejansko sama ne obvladam giba, pa ob baletu v sebi čutim nekaj, kar mi je izredno blizu. Sodelovanje s plesalcem pomeni, da to, kar jaz naredim z zvokom, z glasbo, s čutenjem, ki se prelije v zvok, plesalec materializira v svoj gib. Ko je pred kratkim Milan Tomášik slišal mojo izvedbo treh preludijev Vladimirja Lovca, me je vzpodbudil za oblikovanje nekega novega skupnega projekta. Že po prvih vajah sem bila očarana, saj je njegov gib bistveno vplival na mojo interpretacijo. In to je naravnost fascinantno.« Sicer pa ima Aleksandra, ob možu Andreju, hčerkah Polini in Arini in sinu Ivanu, številne ljubezni in vzornike. Skladatelji Modest Musorgski, Robert Schumann, Aleksander Skrjabin, pianistka Marija Judina, pisatelj, satirik in pesnik Danijel Ivanovič Harms jo navdihujejo tako pri igranju kot pisanju, stanje zaljubljenosti pa želi vzpostavljati tudi z vsemi, s katerimi deli koncertni oder. To so lahko mnogi doživeli v obdobju, ko je muzicirala z vrhunskim ruskim violončelistom Olegom Bugaevim (z njim je tudi izdala zgoščenko v založbi MKD Soglasje): »Nekoč me je po koncertu celo nekdo vprašal, če je Oleg moj mož. In če dobiš tako vprašanje, pomeni, da si dosegel maksimum odrske resničnosti. Če so poslušalci pomislili, da sva zaljubljena, pomeni, da si na odru tako zelo resnično izvajal glasbo.«
Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv.
Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv. Po poti kreativnega razmišljanja bo z gostjo hodil Sandi Horvat.
V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.
V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!
Pogovor z virologinjo mag. Katarino Prosenc Trilar, ki je nekaj časa delala pri Svetovni zdravstveni organizaciji
Nočni program, ki ga pripravljamo v studiu RA KP bo glasbeno naravnan. V studio prihaja Platana, ena bolj prepoznavnih obalnih zasedb, ki je nastala poleti leta 1972. Ustanovila sta jo Armando Baruca in Vili Bertok v Koštaboni. Všečnost in neizmerna energija številnih članov zasedbe, sedemintrideset se jih je skozi leta izmenjalo, sta tista dejavnika, ki sta botrovala dejstvu, da je bila Platana v naslednjih petdesetih letih nepogrešljiva na plesih in šagrah v obmorskih krajih in vaseh. Ob zlatem jubileju aktualna zasedba Platane, Armando Baruca, Adriano Baruca, Ervin Može in Marino Marinac, napoveduje veličastni koncert z naslovom Zlati časi. Ta se bo zgodil na velikem odru dvorane OŠ Koper, 5. novembra 2022, ob 20. uri. Nocoj pa Platana z nami v prvi uri nočnega programa RA SLO …
Zeleni in trajnostni turizem v povezavi z ohranjanjem in predstavljanjem kulturne in naravne dediščine, je zapisan v razvojnih načrtih marsikatere slovenske občine. Projektu »Ljubljanica« je Unesco podelil znak najboljših praks za podvodno arheologijo v svetovnem merilu. Kako daleč ali kako blizu je Nauportus oziroma Vrhnika pridobitvi Centra za podvodno arheologijo in uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine? Kaj pomeni oblikovanje »zelenega prstana«? Ali je realna širitev Notranjskega regijskega parka do meja Ljubljanskega barja? Kako plovnost Ljubljanice uskladiti z varovanjem kulturne dediščine in interesi lokalnih skupnosti? Gosta nočnega programa sta bila nekdanji vodja projekta »Moja Ljubljanica« in oblikovalec celostnih prostorskih rešitev Janko Skodlar in trajnostni bojevnik dr. Benjamin Leskovec.
V Mariboru že dve leti deluje Svet za starejše pri mariborski občini. Sestavljajo ga predstavniki organizacij starejših občanov in upokojencev z namenom izboljšati ponudbo mesta za to ranljivo skupino prebivalstva. Pobude že nekaj časa sprejemajo na poseben telefon, nedavno pa so odprli tudi sprejemno pisarno.
Aleksij Kobal je v svojem jedru zavezan slikanju, a njegovi pogledi suvereno drsijo tudi čez druge pokrajine umetnosti – skozi video, glasbo in pisano besedo. Zvok ga je našel dobesedno med železjem, s katerim se je začel poigravati in nazadnje izdelal flavto in dva saksofona. Potem je glasbo raziskoval kot član skupine The Stroj. Čeprav je zdaj spet zavezan svojemu osnovnemu poklicu slikarja, ga zvoki iz preteklosti kdaj še vedno obiščejo. Tako sta letos nastala glasbena kompozicija in video z naslovom Alamut. Spomladi pa je izšel tudi njegov drugi roman Topologija zlatoroga. S slikarjem, glasbenikom in pisateljem Aleksijem Kobalom se bomo podali na nočno plezalno avanturo po intrigantni psihološki zgodbi o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke.
Pred govorjenim, racionalnim jezikom, nastopi jezik intonacije, ritma, različnih registrov in melodije. Prav zvočna stimulacija, ki jo tvorijo glasba, besede, fonemi in zvok predmetov iz okolja, znatno vpliva na otrokov zgodnji čustveni, kognitivni, socialni in motorični razvoj. S tem namenom je v okviru mednarodnega projekta B Air za dojenčke in malčke med 6. in 18. mesecem starosti nastala radijska igra z naslovom Glasbena kuhinja. V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihajajo ustvarjalke igre in spremne besede: avtorica libreta in režiserka Tajda Lipicer, skladateljica izvirne glasbe Alenja Pivko Kneževič in strokovna sodelavka projekta, doktorica psihologije in glasbenica Katarina Habe. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V nočnem klepetu bo naša gostja muzikologinja Helena Filipčič Gardina, dilomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V tem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti prirejajo ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca.
Kristino Galun poznajo številni obiskovalci Knjižnice Domžale in njenih enot. A Kristina ni le knjižničarka, je ljubiteljica domoznanstva, zbirateljica lokalne zgodovine in zgodb, ukvarja se s fotografijo, slikanjem, piše članke, poje, Slovencem predstavlja japonsko gledališče kamišibaj.
Na nočni obisk prihaja Gaber Marolt, bobnar skupine Nude, ki bo prihodnje leto praznovala trideset let. Je podjetnik, doma in v tujini priznan predavatelj in trener NLP nevrolingvističnega programiranja in avtor pravkar izdane knjige Vzgoja in učenje z manj stresa.
Za zbirko kratke proze Obvoz je letos prejel nagrado festivala Novo mesto short. Liki v zgodbah so običajni ljudje, srečujejo se na postajališčih in peronih, na ulicah in v kavarnah, zaspano se spogledujejo na zgodnjih jutranjih vožnjah, ki jih po dobro znanih cestah vodijo v službo. Če se seveda ne zgodi obvoz, ki jih zdrami iz navajenosti in za nekaj dolgih minut pretrese rutino. Vendar so ti ljudje običajni le na prvi pogled. Bolj ko spoznavamo njihovo potovanje, bolj nam postaja jasno, da bivajo med sanjami in budnostjo, preveva jih tesnobno občutje, da s svetom, ki ga motrijo z roba, nekaj ni v redu. Odmikajo se od njega v nekakšno pasivnost, a ga v sebi še kako intenzivno opazujejo in doživljajo. Avtor nas subtilno vodi skozi njihove zgodbe in nam obenem z lirično globino riše prostore urbanih in obrobnih pokrajin, skozi katere drsijo liki, zatopljeni v svoj miselni tok. Vasi in hiše, ki so nam nekako znane, perone, na katerih smo čakali avtobus, ulice, na katerih vsak dan srečujemo iste ali nove neznance.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu prvih dveh desetletij 20. stoletja. Večino pozornosti bomo tokrat namenili žanru, ki so mu rekli Pesmi igralk in avtorjev. Gre za pesmi, ki so jih izvajale igralke, dramske pripovedovalke in pevke in je bila zanje značilna svojevrstna izvedba, ali pa so jih peli pesniki, ki so zanje napisali besedila. V drugem delu noči pa bomo poslušali tiste šansone, ki so žanrsko označeni kot véliki ljudski valčki.
Neveljaven email naslov