Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Začetek srede bo na naših valovih nogometno obarvan. Na nočni obisk k Andreji Gradišar namreč pride slovensko-palestinski nogometaš Jaka Ihbeisheh. Športnik, ki je za palestinsko reprezentanco debitiral decembra 2014, svoj prvi gol v rdeče-belem dresu pa dosegel mesec pozneje, nam bo predstavil svojo življenjsko pot. Povedal bo, kako je igrati v reprezentanci, ki je zbrana tako rekoč z vseh vetrov, kako se spoprijemajo z ovirami, ki jim jih postavljajo izraelske oblasti, ter kako pomemben je nogomet za Palestince.
Jaka Ihbeisheh je po mami Slovenec, po očetu Palestinec. Z nogometom se je pričel ukvarjati v osnovnošolskih letih, leta 2014 pa je prejel vabilo v palestinsko nogometno reprezentanco, ki se mu je z veseljem odzval. Palestinski reprezentanci se je prvič pridružil decembra 2014, ko so ga pred azijskim prvenstvom vpoklicali na 14-dnevne priprave. Takrat je spoznal tudi ostale reprezentante:
Oni so prišli iz Palestine, jaz iz Slovenije. Lepo so me sprejeli, nobenih problemov ni bilo. Pred odhodom sem sicer imel pomisleke glede tega, kako bo, ko nikogar ne poznam, prav tako nisem vedel, ali govorijo angleško, in me je skrbelo, kako bomo komunicirali.
Večina palestinskih reprezentantov je muslimanov, kar se odraža tudi v njihovih običajih pred tekmo. Pred sodniškim piskom se tako na nogometni zelenici postavijo v krog in začnejo moliti. Jaka ne moli z njimi, saj je ateist, pravi pa, da mu da to nek poseben občutek:
Nekako dobim njihovo energijo, ker se iz molitev res vidi, da za svojo domovino igrajo s srcem. Tega se navzameš. To je nek poseben naboj.
Reprezentanti Palestine prihajajo iz različnih držav – poleg Jake sta v ekipi še dva Šveda, štirje Čilenci in seveda nogometaši, ki živijo v Izraelu ali na palestinskih ozemljih. Slovenskemu nogometašu so na začetku najbolj pomagali prav »tujci«, saj v nasprotju z večino Palestincev dobro govorijo angleško. Kot pa še dodaja Jaka, pa je kmalu ugotovil, kako na malo drugačen način, a zato nič manj učinkovito komunicirati s slednjimi:
Ugotovil sem, da se razumemo, če uporabljam bolj polomljeno angleščino in veliko krilim z rokami. S selektorjem nimam težav, saj govori angleško. Sem pa prepričan, da bi se, če bi bilo potrebno, on prej naučil slovensko, kot jaz arabsko, saj se mi zdi arabščina res težka.
Palestinci so eden prvih narodov z Bližnjega vzhoda, ki se je spoznal z organiziranim nogometom. Ta je še posebej cvetel v času britanske nadvlade, ko je imelo nekaj palestinskih nogometašev status zvezdnikov. Palestina pa je sicer članica FIFE, mednarodne nogometne federacije, šele od leta 1998, kar pomeni, da pred tem ni mogla sodelovati na najpomembnejših mednarodnih tekmovanjih. Nogomet pa prebivalcem Palestine in Palestincem po svetu pomeni ogromno:
Ljudje v Palestini drugače doživljajo nogomet, več evforije je, igralci so bolj medijsko izpostavljeni kot v Sloveniji. Navijači so bolj temperamenti kot Slovenci, tudi če niso del organizirane skupine, so zelo strastni. Ko smo igrali tekmo v Jordaniji, smo prišli na stadion uro in pol pred tekmo, vsi so že bili tam, stadion je poln, ko smo bili v garderobi, smo slišali navijanje. Tega v Sloveniji nismo vajeni in je res lepo.
V ekipi nogometašev z vseh vetrov je moral prilagoditi tudi svoj način igranja. Kot pravi, v palestinski reprezentanci ni toliko taktične priprave, več se igra individualno. Tekme pa večinoma igrajo na »nevtralnem« ozemlju, v jordanskem Amanu. To je od FIFE med kvalifikacijami za svetovno prvenstvo 2018, ki bo v Rusiji, zahtevala Savdska Arabija:
Ne želijo priti v Palestino, ker menijo, da bi s tem priznali okupacijo Izraela. Tukaj so spet neke politične igre, in ker je Savdska Arabija taka močna država, ji FIFA tudi lažje ugodi, da ne prihaja do sporov.
V Jordaniji živi veliko Palestincev, tako da njihove tekme v sosednji državi kljub temu spremlja veliko navijačev. Z Jordanijo pa je povezan tudi Jakov prvi gol za Palestino:
Nekako sem se zapisal v zgodovino palestinskega nogometa, ker je bil to prvi gol za Palestino, dosežen na kakršnem koli velikem tekmovanju. Navijačem je pomenil veliko, saj smo svetu pokazali, da tudi Palestina obstaja, da tudi Palestinci igramo nogomet. Ni pa ta gol pomenil veliko v športnem smislu, saj smo izgubili s 5:1.
Palestinski nogometaši imajo sicer ob potovanjih na tekme v tuje države precej težav. Za ilustracijo – izraelske oblasti so ob odhodu reprezentance v tujino pridržale enega od nogometašev, iz solidarnosti nato v tujino niso hoteli odpotovati niti drugi reprezentanti, FIFA pa je zato 3 točke dodelila reprezentanci, s katero bi se morali pomeriti. Podobne primere pozna tudi Jaka:
Imam soigralca, ki je bil pred kratkim zaprt. Pridržali so ga, ko se je s klubom vračal iz neke druge države. Obtožili so ga, da dela za Hamas, ga zaprli, v stiku s svojo družino ni bil 9 mesecev.
Jaka se je sicer že navadil, da si mora za potovanja v Palestino vzeti čas – veliko časa. Tja se odpravi prek jordanskega glavnega mesta Amana, od koder se z avtobusom ali taksijem odpelje do eno uro oddaljene meje, potem tam izstopi in kupi karto za nov avtobus. Ta ga prepelje čez mejo, na meji pa vse potnike Izraelci preverijo.
To lahko kar precej traja, ker te zadržijo, izprašajo. Pokličejo te na stran, te vprašajo, kam greš, zakaj, kako, malo obračajo vprašanja okoli, potem te malo namenoma pustijo čakati, da se morda drugič ne bi odločil priti in na koncu te spustijo.Moje izkušnje so take, da sem čakal enkrat po 5, drugič 4 in naslednjič 6 ur.
Slovensko-palestinski nogometaš poudarja, da življenje v Palestini poteka dokaj normalno. Odrasli hodijo v službo, otroci v vrtce in šolo, imajo internet in televizijo, vse mogoče programe, tako kot v Sloveniji, trgovine, v katerih lahko kupijo vse mogoče. Palestince opisuje z besedami gostoljubni, veseli, polni energije, pripravljeni pomagati na vsakem koraku, predvsem pa ponosni, da živijo v Palestini.
Je akademski glasbenik, pevec z diplomo summa cum laude, prejemnik Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani, član Slovenskega komornega glasbenega gledališča, sodelavec SNG Opera in Balet Ljubljana, SNG Maribor ter Kulturnega centra Janeza Trdine. Nastopa z različnimi simfoničnimi in pihalnimi orkestri po Sloveniji, veliko koncertira s citrarsko skupino Kulturnega društva Ihan. Je tudi pevski pedagog, avtor treh opernih pravljic za otroke … in še marsikaj.
V mestnih središčih že obešajo praznične lučke. Bliža se zadnji praznični mesec v letu, ki pa je še vedno velikokrat v znamenju brezglavih nakupov in potrošništva. »V trgovini smo kot na volišču. Z vsakim evrom, ki ga zapravimo, nekaj podpremo, določene vrednote in način delovanja. S svojim denarjem, ki ga zapravimo, soustvarjamo svet, v katerem živimo,« že vrsto let poudarja Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine v Sloveniji in soustanoviteljica zadruge Buna.
Na nočni klepet smo povabili Borisa Morija, predsednika skupine BNI Sinergije, in podpredsednico skupine Nino Gašperšič, ki deluje na območju obalno-kraške regije. Skupina povezuje 16 podjetnikov z različnih področij delovanja. Z osebnimi priporočili si podjetniki pomagajo do novih strank in dela. Osnovni princip trženja je koncept 'od ust do ust'.
Predvčerajšnjim se je začel zdaj že kultni, letos 30. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Brez kančka dvoma svojevrstne olimpijske igre za filmske kritike, ljubitelje filmov in vse tiste, ki bi radi doživeli vsaj kanček blišča filmskega sveta pri nas. Enako velja tudi za tokratno gostjo voditelja Jureta K. Čokla, filmsko kritičarko Ana Jurc, ki za MMC RTV SLO pokriva vse tisto, kar lahko vidimo v obliki filma. To bo tudi rdeča nit njunega pogovora. Ugasnite luči in izklopite telefone.
V Mariboru od lanskega maja deluje prvo slovensko lutkovno paragledališče, ki ponuja zaposlitev invalidom, nezaposljivim na običajnih delovnih mestih. Gre za nadaljevanje enoletnega uspešnega dela v okviru projekta Zvitorepec, ki je prerasel v prvo kulturno institucijo, v kateri se invalidi zaposlujejo kot umetniški sodelavci. Režiser in producent Zoran Petrovič se podpisuje pod režijo predstave tega gledališča. Med drugim bo odgovoril na vprašanje, kakšni so poslanstvo, vloga in namen tega gledališča, kako je kultura nasploh dostopna ustvarjalnosti invalidov in zakaj je zaposlovanje invalidnih ljudi še vedno težavno.
Kaj se skriva za naslovom letošnjega CoFestivala sodobnega plesa in koreografije? Aktualno vprašanje prihodnosti: kaj lahko ples naredi, kako lahko ravna s telesi, če so zaradi zgodovinskega trenutka, v katerem živimo, zaznamovana s temeljnim primanjkljajem časovnosti? Kako našim obstoječim dinamičnim, razgrajajočim in podivjanim afektom, ki s svojo osamosvojeno zverinskostjo nakazujejo naš obstoj, priskrbeti kos človeškega telesa, kos sedanjosti, kos človeške vezi – kos (ne)stabilne materialnosti? Ali ni resnična zagata naše prihodnosti skrita v tem, da nam je izmed vsega daleč najbolj nedostopna, nepregledna, nejasna in zamegljena naša breztežna in breztelesna sedanjost? Odgovore bomo iskali v pogovoru s članoma Nomad Dance Academy, mednarodne mreže ustvarjalcev, producentov, teoretikov in kritikov.
Ali znate čarati v kuhinji? To bi bilo vprašanje gosta Nočnega obiska Danila Ivanušo, ki je s svojimi kulinaričnimi čarovnijami bolj znan kot Knedl Guru. Svoje znanje in inovativne recepte ne le da deli s širno Slovenijo, ampak prenaša tudi na najmlajše, zanje organizira kuharske delavnice. Ker se bliža zadnji mesec v letu, ko vsi na mizo radi postavimo kaj izvirnega, bomo med drugim Knedl Guruja poprosili za kakšen izviren kuharski trik in recept, da bodo naše jedi lahko še okusnejše in bolj zdrave. Danilo Ivanuša je gost Sandija Horvata.
Poka od energije. Vloge se kar ponujajo, čeprav je že od leta 2010 v pokoju. »Ni se mi treba dokazovati, materialno sem preskrbljena.« Tako Marijana Brecelj o sebi in svoji neizmerni igralski energiji. Skozi delo ohranja kondicijo, druži se z mladimi, vloge, ki jih dobiva, so primerne njenim letom.
Na nočni obisk smo povabili mladega kraškega video producenta Lenarta Kobala. Že pri rosnih 16-ih letih so njegovo delo opazili na družbenih omrežjih in različni glasbeniki so ga povabil k sodelovanju. Od takrat je Lenart Kobal, ki je letos postal polnoleten, posnel že več kot 40 videospotov za znane slovenske glasbenike, kot so Slavko Ivančić, Anja Istenič, Kataya, Gianni Rijavec in drugi. Čeprav je mlad, si je na stežaj odrl vrata v svet video produkcije. Kljub temu, da je stalno na poti med Štanjelom in Ljubljano, se bo vmes ustavil tudi v našem nočnem studiu. Z njim se bo pogovarjal Boštjan Simčič.
Skrivnost sreče je dober smisel za humor … in slab spomin, kar pa zadeva humor – je rešilni pas za plavanje po reki življenja. In nocoj se bomo podali po tej reki s humoreskami znanih in manj znanih avtorjev, k ustvarjanju nočnega programa pa bomo povabili tudi vas – morda je v vaših spominskih predalčkih kakšna prisrčna šala ali anekdota.
Na novo ustanovljen Inštitut za ekonomiko in tehnologijo športne konjereje pod pokroviteljstvom Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru skupaj z jahalnim klubom Kasco iz Svečine že nekaj let preučuje in raziskuje najnovejšo tehnologijo pri oskrbi in reji športnih konj. Obe ustanovi tesno povezujejo tudi izjemni uspehi jahačev na nacionalni in mednarodni ravni, zato bosta gosta po polnoči predstojnik Inštituta doc. dr. Jernej Prišenk in predsednica jahalnega kluba Nataša Požar, oba nekdanja uspešna tekmovalca v preskakovanju zaprek.
O tradiciji graditve razpršenih družinskih hiš in slovenskem samograditeljstvu, o našem občutku za skupni prostor, o katerem se zdi, da ga ni več veliko ostalo, a je za oblikovanje prostora še kako pomemben. Pa tudi o dobri in slabi arhitekturni praksi, o pomenu izobraževanja in drugih plateh našega grajenega okolja bo pred prihajajočo 37. mednarodno konferenco Piranski dnevi arhitekture potekal pogovor z njeno predsednico, arhitektko in publicistko Majo Ivanič.
Rakovčan Leon Drame je zaposlen kot kartograf na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, kjer med drugim pomaga tudi pri teodolitskemu merjenju večjih jam – Postojnske, Planinske in Škocjanske. Je aktiven član številnih društev – od jamarskega in čebelarskega, pa do gasilskega, sankaškega in polharskega. Svoje znanje v veliko krožkih, ki jih vodi, uspešno prenaša tudi na mlade. Je prostovoljec Centra za socialno delo Postojna in prejemnik številnih nagrad. Največ prostega časa v zadnjem obdobju posveča rodoslovju. K raziskovanju vezi med predniki je pred več kot tridesetimi leti zašel po naključju. Danes je sodni izvedenec za rodoslovje in član Slovenskega rodoslovnega društva.
V ustvarjalno blagodejen projekt človeškega bivanja je življenje združilo mlado čebelarko in mladega slikarja, glasbenika, ki s svojimi talenti in znanjem skupaj prenašata darove tudi drugim. Kupila sta propadajočo domačijo na Dolenjskem, zdaj jo obnavljata, da bo lahko tam v polnosti zaživela Art domačija Pengallus, kjer bodo na 5-ih hektarih gostovale slikarske kolonije, apiterapije, tam bo stal tradicionalni slovenski stacionarni čebelnjak, predavalo se bo in spoznavalo z divjimi užitnimi rastlinami, uprizarjali se bodo glasbeni koncerti, skratka, njune ideje in želje so velike in predvsem – aktivne. Kako je biti pogumen in živeti z naravo in ustvarjalno, kako živeti analogno v digitalnem svetu, kakšne dobrobiti in izzive to prinaša ter kakšen je (po)klic umetnika, ko se združi s poslom in intimo? Nika in Anže bosta spregovorila o svojih individualnih in skupnih poteh.
Dirigentka Katja Bajec Felc je že več kot 24 let na čelu Mešanega pevskega zbora doktor Frančišek Lampe iz Črnega Vrha nad Idrijo. Tudi po njeni zaslugi danes na Črnovrški planoti, ki šteje nekaj več kot 1200 ljudi, deluje kar devet zborov. Poleg prej omenjenega vodi tudi Ženski pevski zbor Ivan Rijavec. Številna odmevna priznanja njej in zboru pa dokazujejo, da dela odlično. Z zboroma veliko koncertira po Primorski, Sloveniji in tudi širše, zato verjamemo, da ste jo že slišali.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, vendar zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Darko Šonc je predsednik Kulturno-prosvetnega društva Slovenski dom v Zagrebu, ki bo novembra proslavilo 90-letnico nepretrganega delovanja. Toliko časa namreč mineva od takrat, ko je doktor Fran Zavrnik iz Slovenskih goric, tedaj profesor na zagrebški veterinarski fakulteti, ustanovil društvo, ki je povezalo tam živeče Slovence.
Akter neodvisne scene, na kateri ustvarja avtorske in skupinske performanse, pa tudi igralec, ki suvereno vstopa v vloge klasičnih likov na institucionalnih odrih. Njegovi intenzivni fizični prezenci se ni mogoče upreti. Lahkotno zapeljuje, pleše, pripoveduje zgodbe o sebi, se razgalja, ustvarja negotovost, včasih tudi zadrego pri občinstvu, ki ga postavi v realen prostor in čas, ga hkrati neznansko zabava in spretno provocira.
»Rada imam svojo službo in o njej rada govorim,« pravi Jerneja Šibilja. Čeprav se pri delu z otroki in mladostniki pogosto srečuje tudi s težkimi zgodbami, ostaja pozitivna. Tudi v Sloveniji so za marsikoga izkušnje nasilja in izključenosti del življenja. »Če spregovorimo o teh temah in vsebinah ter si ne zatiskamo oči, naredimo prvi korak k spremembam,« je odločna Jerneja Šibilja iz instituta ISA. Prizadeva si, da bi vsi živeli v odprtem svetu, v katerem bi se počutili varne, sprejete in spoštovane.
Maša Butara je pred mesecem dni s podelitvijo nagrade Websi postala digitalka leta, torej ženska, ki je najbolj zaznamovala slovensko digitalno sceno v preteklem letu. Digitalnemu komuniciranju se je pravzaprav zapisala že s prvo zaposlitvijo; delovna zagnanost, zvedavost in profesionalnost pa so jo še pred 30. letom pripeljale do naziva direktorica vsebin in digitalnih strategij. Poleg rednega dela na oglaševalski agenciji svoje znanje predaja študentom pri predmetu Strategije družbenih medijev in marketing. Kako uspešna so pri snovanju digitalnih kampanj slovenska podjetja, je delo spletnega vplivneža res lahko služba, kako so digitalni mediji spremenili naša življenja in ali smo kot družba dovolj pismeni, da znamo pri spletnem komuniciranju paziti na svojo zasebnost? To so le nekatere teme, ki so zaznamovale prvo uro nedelje.
Neveljaven email naslov