Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
O tem, ali smo Slovenci narod hribolazcev, ni dvoma. Žal pa tudi ni dvoma, da se vedno več ljudi odpravlja v gore nepripravljenih, brez izkušenj in brez primerna opreme. Nesreč je vedno več kljub trudu pristojnih, da bi primerno osveščali in izobraževali vse tiste, ki bi radi stali na vrhovih naših gora. Nesreče pa se dogajajo tudi tistim, ki kljub tehničnemu znanju gora ne poznajo dovolj, da bi se v njih varno gibali. Gost današnjega nočnega pogovora bo gorski vodnik Mitja Šorn, ki bo z voditeljem Juretom K. Čoklom pojasnil, kdo gorski vodniki so in zakaj so najboljši porok za našo varnost v gorah.
Zgodba gorskih vodnikov je stara približno toliko, kolikor je staro odkrivanje gora. To vsekakor velja za vse alpske države, saj so organizirano vodenje poznali povsod, kjer so gore. Gorski vodniki so bili običajno domačini, ki so gore v svoji okolici dobro poznali in so za primerno plačilo raziskovalce ‘nekoristnega sveta’ varno vodili po njih. Njihova naloga takrat ni bila samo vodenje, ampak tudi organizacija transporta, prehrane in prenosa prtljage. Tam, kjer je bilo dogodivščin željnih strank veliko, se je tudi vodništvo razvijalo hitro. V Sloveniji je gorske vodnike najemal na primer tudi Julius Kugy. Prvi slovenski gorski vodnik je bil Simon Pinter iz Mojstrane, in sicer je začel kliente voditi po gorah leta 1877. Imel je tudi vodniško knjižico, plačan pa je bil po tarifi, ki jo je določila takratna oblast.
Gorsko vodništvo je bilo pri nas močno prisotno vse do konca druge svetovne vojne, ko je takratna oblast presodila, da je vodenje ljudi v gore z namenom zaslužka sporno. Sledilo je obdobje petdesetih let relativne stigmatizacije tega poklica, saj so nekateri menili, da je edina prava oblika vodenja v gore prostovoljna, gore pa so v vsakem primeru dobrina, ki je last vseh.
Prelomno leto 1993
Leta 1993 so se razmere spremenile in ustanovili so Združenje gorskih vodnikov Slovenije. Novo združenje je postalo član IFMGA, Mednarodnega združenja gorskih vodnikov. Tako je tudi Slovenija s svojimi gorskimi vodniki vstopila v družbo drugih alpskih držav, kjer se je vodništvo razvijalo nemoteno. Danes slovenski gorski vodniki službujejo po vsem svetu in so zelo cenjeni. Hkrati je naziv gorski vodnik postal najvišja stopnja formalne izobrazbe za alpiniste pri nas.
Izobraževanje za gorskega vodnika je zahtevno in traja kar tri leta. 80-dnevni program usposabljanja obsega tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v snegu in ledu, tečaj vodenja turnega smučanja v visokogorju ter vse pripadajoče izpite. K triletnemu usposabljanju lahko pristopijo alpinisti, ki imajo s predpisi določena alpinistična znanja in izkušnje ter so uspešno opravili sprejemni izpit. Pripravnik za gorskega vodnika postane, kdor je uspešno končal usposabljanje in ima za tekoče leto potrjeno vodniško knjižico.
Gorski vodnik ni vodnik Planinske zveze Slovenije
Gorski vodniki niso vodniki PZS ali planinski vodniki, kakor jih imenujemo pogovorno. Slednji za svoje storitve (razen v določenih primerih, ki so tudi zakonsko opredeljeni) ne smejo zahtevati plačila, svojih gostov pa tudi ne smejo voditi po plezalnih smereh. Tudi njihovo usposabljanje z usposabljanjem gorskih vodnikov ni primerljivo. Žal pri nas mnogi tega ne upoštevajo in se okoriščajo z zmešnjavo zaradi nazivov. To vsekakor ni odgovorno do gostov oz. klientov in je nepošteno do gorskih vodnikov, ki morajo za opravljanje svojih dejavnosti žrtvovati tri leta, pa še to pod pogojem, da so že prej dosegli dovolj visoko raven alpinističnega plezanja. Stvari se kljub vsemu urejajo, na spletni strani Združenja gorskih vodnikov pa je tudi seznam vseh članov, tako da gost lahko preveri, ali je tisti, ki ga je izbral za vodenje, tudi v resnici gorski vodnik.
Motivatorji, psihologi in šele nato alpinisti
Gorski vodniki morajo biti poleg odličnih plezalcev tudi psihologi z veliko potrpljenja. Njihove naloge so stimulacija gosta ob velikih naporih, priprava na soočenje s potencialnimi nevarnostmi, ki jih prinašajo gore, in skrb za psihološko pripravo gosta pred vzponom. Gorski vodnik Mitja Šorn vsemu naštetemu dodaja tudi zvrhano mero potrpljenja, saj so si gosti med seboj zelo različni, čemur se morajo vodniki prilagajati. Tudi pri svetovanju glede zahtevnosti ture in pravilni izbiri opreme.
Poklicni uresničevalec sanj
Svoje delo ima Mitja Šorn rad in ne verjame, da bi kar koli drugega opravljal z večjim veseljem. Njegovemu načinu dela se je prilagodila tudi njegova družina, saj ga v času sezone doma ne vidijo ravno vsak dan. Ko pride zatišje, skuša ženi in otrokoma nadoknaditi svojo odsotnost. Ker je izven sezone več doma, nekako uspeva držati ravnotežje, pove. Sicer sam najprej ni imel namena postati gorski vodnik, se je pa za to odločil kasneje in ni mu žal.
Delo gorskega vodnika ni lahko, prinaša pa veliko zadovoljstva, je povedal naš gost. Poleg odgovornosti zahteva tudi nenehno usposabljanje, skrb za kondicijo in poznavanje vedno novih tehnik in opreme, s katero delajo. Vse zato, da bi tu in tam komu tudi uresničili sanje, doda. In koliko je poklicev, ki omogočajo kaj takega?
V noči s torka na sredo bomo pred mikrofonom gostili astrofizičarko in vzdržljivostno športnico Reo Kolbl. Otroška leta je preživljala na treningih gimnastike, telovadnico pa je nato zamenjala z laboratorijem, ko se je odločila za študij astrofizike v ZDA. In čeprav se je že zdelo, da je šport dokončno izgubil talent in je na ta račun pridobila akademska sfera, se je v njenem življenju spet zgodil velik preobrat: mlada teoretična fizičarka je med doktorskim študijem ugotovila, da pokojnine ne bi rada dočakala v pisarnah in laboratorijih ob odkrivanju osnovnih zakonitosti vesolja, ampak da jo pravo življenje čaka v naravi, raziskovanju sveta in premagovanju lastnih meja. »Med ukvarjanjem s športom sem bila zelo srečna, v laboratoriju pa malo manj, in ko sem ugotovila, da lahko enako zaslužim s športom, sem zgrabila priložnost,« pravi zvezdnica gorskega teka z ovirami Rea Kolbl, ki bo sogovornica voditeljice Tadeja Bizilj.
Kaj je ilustracija? Ali je res samo slikovna oblika v risbi, sliki, fotografiji ali kateri koli drugi umetniški obliki, ki marsikomu prikazuje in razlaga čutne informacije zgodbe, pesmi, pripovedi ali samo ujet trenutek avtorja? In kako pravzaprav nastane ilustracija? Kaj se dogaja v njenem ustvarjalnem procesu? Na ta in še mnoga vprašanja bomo iskali odgovore z gostjo Nočnega obiska. Na klepet prihaja ilustratorka Jana Fak, ki je lani začela poseben projekt. Začela je ustvarjati pobarvanke, ki ljudi nagovarja k sočutju, ki je v danih razmerah še kako pomembno. V svet barv vas bo skupaj z gostjo v družbi dobre glasbe popeljal Sandi Horvat.
Vsak začetek je težak, zlasti začetek konca, je eden od stotih najboljših aforizmov Žarka Petana in začetek konca tedna bomo zaokrožili še s kakšnim. Ponovno bomo pokukali v Novo butalsko čitanko Vinka Möderndorferja, voditeljica Lucija Grm pa vam bo predstavila tudi duhovito kriminalko V vodi mrtve Savke Janka Valjavca. Ni ga - čez smeh.
Začenjamo s pogovorom o premagovanju težav, pravzaprav različnih ovir, s katerimi se srečujejo slepi in slabovidni na Goriškem. Naš gost je predsednik Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica Igor Miljavec. V drugi nočni uri se najprej odpravimo na Kanalski Kolovrat, kjer bomo občudovali bogato sakralno dediščino. Potem v Čepovanu obiščemo etnološko-muzejsko zbirko, v Novi Gorici pa še mlade filmske navdušence, ki so ustvarjali na 10. mednarodnem filmskem taboru. Seznanili se bomo tudi z letošnjo bero navtičnega turizma, pokukali v pravljično deželo nad Mostom na Soči in izmerili turistični utrip v srednji Soški dolini. Proti jutru bomo še umetniško dobrodelni in športno-turistično razgreti na brzicah reke Soče.
Dr. Mitja Ferenc je na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze leta 1985 diplomiral iz zgodovine in leta 1999 pod mentorstvom Dušana Nećaka doktoriral s temo Nemško jezikovno območje na Kočevskem po odselitvi kočevskih Nemcev. Leta 2001 se je zaposlil na oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Leta 2001 je bil izvoljen za docenta, leta 2007 pa v naziv izrednega profesorja. Raziskuje slovensko novejšo zgodovino, leta 1994 je dobil Steletovo priznanje za delo na področju ohranjanja kulturne dediščine. Mitja Ferenc je tudi član in pevec popularne kostelske tamburaške skupine Prifarski muzikanti, ki je med drugim dosegla zmago na Festivalu narečnih popevk 2008, na Slovenski popevki 2009 pa prejela nagrado občinstva. V nočnem programu ga bo gostila voditeljica Lucija Grm.
Na nočni radijski obisk prihaja mag. Ivan Lorenčič, dolgoletni ravnatelj mariborske 2. gimnazije, ki ga 1. septembra letos ne bo v šolo. Dan prej se bo namreč upokojil, mi pa bomo izvedeli kateri so bili ključni izzivi obdobja njegovega ravnateljevanja. V nočnem nadaljevanju bomo izvedeli več ob obnovi gradu Podčetrtek, spoznali avtorja edine slovenske knjige o ne pretirano koristni a vsekakor izjemno zanimiv napravi imenovani klopotec, dodali nekaj utrinkov s koncerta zasedbe Toti big band in tik pred jutrom povabili v Prlekijo. Glasbeni opremljevalec bo Tinček Bradač, voditelj pa Stane Kocutar.
Poletje se bo tudi letos izteklo s festivalom Mladi levi, že 24. po vrsti. Kako živo in dejavno je umetniško polje v teh čudnih časih? Kaj se dogaja s festivali, kako umetnost išče in najde poti do ljudi? O vsem tem, pa tudi o zanimivih, prodornih predstavah in drugih dogodkih letošnjega festivala se bomo pogovarjali z vodjo programa Stare elektrarne Mojco Jug in v.d. direktorice Bunkerja Almo R. Selimović, ki sta soselektorici letošnjega festivala. Pred mikrofon ju je povabila Nada Vodušek.
Če je vse eno … … je vseeno, Tudi tisto ker je eno Je vse, Ko bo svet za oba … …bo obsvetila svetloba. To so stihi Mateja Kastelica, skladatelja, ljubitelja besede, gledališča in narave. Z njim se je pogovarjala Višnja Fičor.
Na, pa smo še v enem vročinskem valu, najmočnejšem to poletje, pravijo na Arsu. Če pa pomislimo na škodo, ki si jo s svinjanjem podnebja povzročamo sami, je pa to še najmanj. Pomislite samo na poplave v Nemčiji, pa na točo ta teden pri nas, na 45 stopinj v Grčiji, na požare in grozo, ko so živali žive zgorele, ko je ogenj zajel živalski vrt. Kaj tako groznega upam, da ne bomo več slišali. Si še želite na dopust kam daleč? Raje ostanimo na varnem, kolikor je to sploh mogoče, in v zanimivi nočni družbi.
Znanj, kako naši možgani nadzorujejo gibanje, je zelo malo. S tem se ukvarja raziskovalna ekipa v novem laboratoriju v Kopru, pod vodstvom dr. Uroša Marušiča iz Znanstveno raziskovalnega središča, ki je tokratni gost nočnega programa. V nočno družbo vabi Tjaša Lotrič.
V glavni sezoni nošenja slamnikov smo na nočni obisk povabili Ano Cajhen, mlado rokodelko, ki je ena redkih, ki pri nas izdeluje ta slamnata pokrivala. Obenem vam predstavi še bogato tradicijo slamnikarstva v Domžalah, saj kot lokalna turistična vodnica sodeluje s tamkajšnjim Slamnikarskim muzejem ali pa vas popelje po Pravljičnem Šumberku. Od kod ljubezen do ustvarjanja s slamo, kako se je sploh znašla v tej že nekoliko pozabljeni obrti in kakšni slamniki so trenutno najbolj priljubljeni in iskani, je Ana Cajhen povedala Andreji Čokl po polnoči.
Z gostom Sebastijanom Škorcem, dolgoletnim slovenskim odbojkarskim reprezentantom, govorimo o pomembnosti športa, njegovih lepih plateh, izzivih mladih igralcev in o največjem izzivu slovenske članske odbojkarske vrste ta hip – septembrskem evropskem prvenstvu. Biti del trenerskega štaba reprezentance je zanj velika čast in odgovornost. Nič drugače ni na klubski ravni, kjer ga letos čaka evropski izziv. Odbojkarski klub Merkur Maribor, katerega prvo ekipo vodi že nekaj let, je lani osvojil naslov državnega prvaka. Naslov, ki prinaša nove obveznosti. Naporne, a se jih s sodelavci in igralci zelo veseli. Z njim se je pogovarjala Helena Ajdnik.
Če ste junija šli mimo Cankarjevega doma v Ljubljani, niste mogli uiti pozornemu očesu Opazovalca, ki je zrl na vas s pročelja. Morda ste se za hip ustavili in se zamislili. Se ovedeli prisotnosti neštetih oči kamer, ki nenenhno spremljajo in nadzorujejo naše gibanje. Umetnica Ema Kobal je vprašanje zastavila sebi in vsem nam. Čelistka, ki je lok zamenjala z likovnimi orodji in se zadnje čase posveča predvsem eksperimentiranju z grafičnimi tehnikami. No, ni ga zamenjala povsem, še zmeraj jo lahko slišimo v zasedbi Bowrain, lani je kot soavtorica ustvarila glasbo za gledališko predstavo Ljudožerci, ki jo je režiral Luka Marcen v produkciji AGRFT. A vse pogosteje jo srečujemo predvsem na likovnih razstavah. V njenih delih se nam izrisujejo različni življenjski prizori dinamičnih človeških figur, njihovih skupnih in posamičnih zgodb. Naših zgodb. Emo Kobal je na nočni pogovor povabila Nada Vodušek.
Skozi stoletja se je, zaradi takšnih in drugačnih razlogov selilo na milijone ljudi. Vse to je in še oblikuje svet migracij. Z njim se že vrsto let ukvarja prof. dr. Marina Lukšič Hacin, predstojnica Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, kjer deluje že od leta 1989. Prav gotovo nas v prvih urah ponedeljka odpelje po svetu, tudi na Švedsko. Za doktorat se je namreč ukvarjala s tamkajšnjim multikulturalizmom in slovenskimi izseljenci. Od sodobnih migracij, begunstva, izseljenstva do vračanja in kroženja možganov. O vsem tem je prof. dr. Marina Lukšič Hacin pripovedovala na ponedeljkovem Nočnem obisku, na katerega jo je povabila Mojca Delač.
Helena Korošec je doktorica znanosti, profesorica na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani za področje lutkovnega in dramskega izražanja. Je tudi strokovnjakinja s certifikatom Peter Hess na področjih zvočne masaže in komunikacije z zvokom za otroke. O pozitivnih učinkih zvoka za podporo zdravju, čustveni stabilnosti, povečanju zavedanja vseh čutil in izboljšanju komunikacije študira tudi na Britanski akademiji za terapijo z zvokom. Z dr. Heleno Korošec se bo pogovarjala Anamarija Štukelj Cusma. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
Na naših valovih bomo nocoj pluli z Vladimirjem Vladovićem, dolgoletnim poveljnikom tovornih ladij, ki je danes zaposlen na Upravi za pomorstvo v Kopru. Že kot otrok je rad risal ladje. Morje, morjeplovstvo ima v krvi ... In tudi zdaj, ko je pristaniški kapitan, nima nič proti, če mu kdo še vedno reče barba.
Na nočni obisk se bomo odpravili v slikovito naselje Zavrh, priljubljeno turistično točko, ki je v središču gričevnatih Slovenskih goric. Leži na slemenu nad Pesniško dolino. Na severnem predelu je pokrito z mešanimi gozdovi, na južni strani pa se razprostirajo sadovnjaki, njive in vinogradi. Je edin kraj v Sloveniji, kjer se skozi celotno obdobje po drugi svetovni vojni neguje spomin na slovenskega generala Rudolfa Maistra Vojanova. V nadaljevanju noči, po eni, bomo govorili o pozitivnem učinku gozda in o sanjah, nato pa bomo gostili glasbeni skupini Peron in Alo!Stari. Nočni program pripravlja Robert Zajšek.
Skozi noč bomo prebirali cvetove mladostnih pesmi Sylvie Plath, ameriške pesnice, ki je svoje zˇivljenje nelocˇljivo prepletla z literaturo in ga tudi avtofikcijsko ubesedila. Pesnica, ki ima danes mitski status, je živela polnokrvno, bila je lacˇna izkusˇenj, na valu navdiha se je zapenila vanje, ko so se ji ponudile, pravi Andreja Udovč, ki je njene zgodnje pesmi izvrstno prepesnila v slovenščino. Izšle so pri založbi Sanje, v zbirki Hiša pesmi. “Mnogo taksˇnega je v Sylvijini mladostni poeziji, ob cˇemer srce bralca zares bije. Tu so posejana semena Sylvijinega kasnejsˇega poeticˇnega klasja: pozorno, zavzeto snovanje pesemskega loka, iz katerega se v izpovednem liricˇnem tonu pneta dramaticˇnost in pripovednost; uvajanje sˇirokega razpona glasov, perspektiv, razpolozˇenj, likov; zametki in razvijanje metaforike, kljucˇne tudi v kasnejsˇi poeziji; in prepletanje osebnega s sˇirsˇim druzˇbeno- politicˇnim kontekstom. Pesmi Juvenilie so pomemben dokument rastocˇega samozaupanja v lastni samobitni pesnisˇki izraz. Rdecˇe poje liricˇna vrtnica v bujnem spletisˇcˇu zgodnjih pesmi Sylvie Plath; vrtinec prvih izkusˇenj, hrepenenje, bolecˇina, sanje in ljubezen so vpleteni vanje.”, piše v spremni besedi Andreja Udovcˇ. Pesmi Sylvie Plath bo interpretirala nočna voditeljica Nada Vodušek.
To noč se bomo spet zadrževali ob pariških odrih 50-ih let in poslušali pevce, ki so bili takrat njihova stalnica in so pomembno sooblikovali podobo francoskega šansona. Tokratni interpreti bodo: René-Louis Lafforgue, Andrel, Lucienne Delyle, Bourvil, Guy Béart in Eddie Constantine.
Jorg Zupan (1987) je kuharski prvoligaš, ki je o kulinaričnem oskarju, kar Michelinove zvezdice tudi so, sanjal že kot mladostnik. In mu je uspelo. Z ljubljansko restavracijo Atelje. A šele takrat, ko mu ni bilo več tako zelo pomembno, da jo osvoji, ampak mu je še danes bistveno to, da je gost zadovoljen. Jorg kuha s srcem, čeprav pravi, da "jem le še svinjsko meso, ki ga sam zakoljem", strastno in ne mara predalčkanja v kateri koli kulinarični slog. On (se) razvija po svoje, avtorsko, pri tem pa se mu vendarle poznajo svetovljanske prakse v tujini, saj je pred leti v Avstraliji delal v takrat najboljši restavraciji na celini, sydneyjskem Quayu, od tam je šel v londonsko klasično francosko restavracijo z Michelinovo zvezdico - Pied-a-Terre, potem pa tudi za mesec dni še na prakso k Hestonu Blumenthalu v Fat Duck, in v Oslo v Maemo. Obe slednji se kitita s kar tremi michelinkami. Ljubitelj umetnosti, rolkanja in fermentiranih jedi, je pred kratkim odprl gostilno Breg, ki sledi konceptu "mastno in slastno, z jedmi za dušo". Zupan pravi, da nobena jed ne more biti boljša od sestavin in, da je v kuhinji pomembno to, da se ne ustrašiš, da imaš kontrolo. Bolj podrobno ga spoznajte v tokratnem Nočnem obisku, ko bo z nami delil svoje kulinarične zgodbe.
Neveljaven email naslov