Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
Na nočni obisk prihaja medena kraljica Tadeja Vidmar, mlada čebelarka, ki se ukvarja s pridobivanjuem medu, apiterapijo in celo z vzrejanjem matic. Tudi njena diplomska naloga nosi tak naslov: Uspešnost prašenja matic z zamikanjem paritvenih letov matic in trotov. Kako pomembni so troti, čeprav se zdi, da nimajo posebnih nalog in jih matice izženejo iz panja, kako organizirana je čebelja družina, ki deluje kot super organizem? O tem z nočno gostjo, pa tudi o kakovosti slovenskega medu, zdravilnih učinkih in posebnostih naše delavne in mirne kranjske čebele. Tadeja VIdmar tudi pravi, da opazovanje čebel pomirja, čebelarstvo se je kot meditacija pojavljajo že skozi zgodovino. Pri čebelah se veliko naučiš že pri samem opazovanju, zato se čebelarstva ne more naveličati.
V tokratni oddaji Nočni obisk gostimo gledališkega igralca Vladimirja Jurca, dolgoletnega člana tržaškega stalnega gledališča, prejemnika nagrade Združenja dramskih umetnikov Slovenije za življenjsko delo. Njegovo dolgoletno uspešno kariero smo v tej oddaji podrobneje spoznali leta 2019, tokratni pogovor pa bo osebne narave. Spoznali bomo, kako je Mariborčan končal v Trstu oziroma danes v Krepljah, naselju pri Sežani, kjer sta z ženo Majo Blagovič izredno aktivna pri organizaciji kulturnih dogodkov. Izvedeli bomo, zakaj mu Drago Jančar pravi "Bralec" in zakaj mu gre jazz glasba hitreje v uho kot ostale zvrsti.
Na nočni klepet prihaja Gvido Polanc, podjetnik, ki že mnoga leta uspešno organizira koncerte domačin in tujih glasbenikov in je menedžer svetovno priznane skupine Perpetuum Jazzile. Kakšno je njegovo delo? Je res tako sanjsko, kot mnogi mislijo?
Po »petkovem obisku« »bara odrešitve«, ko je svet kot »ringelšpil«, se »včasih zjutraj«, »dan potem« »tista budala« obleče kot »vesoljci«, pa če ima »rojstni dan« ali ne. Si pa privošči »restan krompir« preden gre »v gore«, a »prerokba« pravi, da ga bo ujel »prepih«. Dokaj nenavaden sestavek tvorijo besede, ki so hkrati tudi naslov skladb, ki so svoj domek našle na zgoščenki Prepih skupine Grešna sapica. Član te skupine, ki pa je ne le glasbenik, temveč tudi priznan ilustrator in »stripar«, bo gost nočnega programa, v katerem bo predstavil tako glasbeno skupino Grešna sapica, nekoč znano kot Cinca Marinca, ki se poigrava z irskim melosom, kot tudi svoje drugo ustvarjalno delovanje, ki sega čez meje naše prelestne kokoške.
»Kljub vsem težavam, ki sem jih imela z mojim Dandijem, sem uspela prevoziti eno težjo kolesarsko dirko na svetu Atlas Mountain Race. Še bolj sem se spoznala, ko verjameš in zaupaš sebi! Bilo je noro, ni me ustavil ne sneg, ne pesek in ne veter!« Tako je na svojem FB profilu zapisala Bernarda Jurič, ko je uspešno končala ultramaratonsko gorsko preizkušnjo v Maroku.
Kaže, da je najhujši mraz mimo. Upajmo, da novih hladnih valov, ki bi pomorili cvetoče drevje tako kot predlani, ne bo več. Zelene poti na griče bodo, kot bi mignil, polne sprehajalcev in nas lovcev na sončne žarke. Noči pa so še vedno hladne in samotne.
Ali veste, kje je grobnica edinega kralja, ki je pokopan v Sloveniji? To je na Kostanjevici nad Novo Gorico, kjer so v grobnici pokopani zadnji člani francoske kraljeve rodbine Burbonov. A Kostanjevica skriva še številne druge zaklade: cerkev, okrašeno s štukaturami iz 17. stoletja, samostansko knjižnico s številnimi knjižnimi biseri in z več kot 30 prvotiski ter drugo največjo zbirko vrtnic burbonk v Evropi. Ob pomembnih jubilejih, ki jih letos praznujeta cerkev in frančiškanski samostan, je Karin Zorn Čebokli na nočni klepet povabila patra Nika Žvoklja in Mirjam Brecelj iz Frančiškanskega samostana Kostanjevica ter Minko Osojnik, odgovorno konservatorko za sakralno dediščino iz novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturno dediščine.
ʺŽivali so zanesljive, mnoge med njimi polne ljubezni, pristne v svoji naklonjenosti, predvidljive v svojih dejanjih, hvaležne in zveste. Zahtevni standardi za človeka,ʺ je le ena izmed misli o živalih. Osnovno človekovo poslanstvo je tudi skrb za živali, te nam pomagajo, da odkrijemo in izrazimo tisto najboljše in najlepše v sebi. Naše ljubeče skrbi ne znajo povrniti v človeškem jeziku, a ga skozi neverjetna subtilna, vdana sporočila, v katerih ni nikakršnega pretvarjanja, nadomeščajo s presenetljivem bogastvom telesnih signalov. Živali so resnično ljubeča bitja, v trenutku popravijo naše razpoloženjem ter dobro vplivajo na naše duševno, telesno in tudi socialno zdravje. Dr. Emil Senčar iz ptujske veterinarske bolnišnice živi v tesnem sožitju z živalskim kraljestvom. Sedežna garnitura v njegovi dnevni sobi je s kosmatinci pogosto tako zasedena, da nima kam sesti, pove ljubeče. Kot da bi živali častil, se zdi, je njihov zaščitnik in dobrotnik. O njegovi nerazdružljivi povezanosti z njimi boste veliko slišali po polnoči.
Na TV Slovenija se od januarja predvaja dokumentarno-igrana serija Inhumanum – Umori na Slovenskem, ki iz različnih zornih kotov osvetljuje nekatere najodmevnejše zločine pri nas, mnenja pa deli tudi zaradi nazornih uprizoritev. Več o tem nam bosta povedala protagonista Boštjan Brezovnik, ki je napisal tudi scenarij, in novinar Janez Krušič, ki je poskrbel za dokumentarni del.
Kurt Vonnegut je ljubezenske zgodbe objavljal v tednikih Colliers, Cosmopolitan , Ladies Home Journal, Saturday Evening Post in drugih ter s honorarji vzdrževal svojo veliko družino. Skozi izbor avtorjevih zgodb se je prav na Valentinovo sprehodila voditeljica Nada Vodušek.
Na klepet je prišel prekmurski glasbenik in ambasador etno glasbe z romsko dušo, Vlado Kreslin, ki je lani zaznamoval svoje tridesetletno delovanje oziroma kot ga je sam poimenoval »Kreslinovanje«. Skozi pogovor in glasbo smo se sprehodili skozi tri desetletja dolgo glasbeno pot, številne koncerte in glasbeno udejstvovanje doma in v tujini. Premierno smo zavrteli tudi novo skladbo.
V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihaja pisateljica, publicistka in scenaristka Nina Kokelj. Je večkrat nagrajena avtorica petih romanov, mladinskega romana ter številnih slikanic. Je tudi strokovna sodelavka projekta B Air, ki ga vodi Radio Slovenija, v okviru katerega nastajajo nove zvočne vsebine za najmlajše in ranljive skupine. V okviru projekta se razvija Bolnišnični radio Pediatko, za katerega nastajajo nove radijske igre tudi izpod njenega peresa. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.
V prvi uri nočnega programa smo k pogovoru povabili kustosa-pedagoga Davida Kožuha iz Goriškega muzeja. V tej osrednji muzejski ustanovi na širšem Goriškem so se pred leti z razstavo Igre moje mladosti prvič približali oziroma prilagodili svojo dejavnost tudi slepim in slabovidnim. Sledila je še vrsta odmevnih dogodkov – tako za širšo, splošno javnost kot tudi za ranljive skupine. Da so predvsem zadnjim muzejske zbirke dostopne in prilagojene je velika zasluga prav našega tokratnega nočnega gosta. Poleg njega vam v popotovanju skozi noč predstavimo še dve knjižni novosti – o razvoju izolske kirurgije in izvornem ozadju slovenskega besedotvorja. S pomočjo morskega biologa se podamo v globine spoznavat podvodni živelj, v slovenski Istri pa se seznanimo tudi z novostmi blagovne znamke Love Istria. V sobotnem nočnem programu, ki ga je pripravil novinar Valter Pregelj, vam postrežemo še z utrinkom iz novega dnevnega centra za starejše na Goriškem, manjkale pa ne tudi kulturno-umetniške vsebine.
Po vrnitvi s turneje po Argentini, na kateri je imel številne solistične koncerte za tam živeče Slovence, se mu je porodila ideja o samostojnem nastopu: koncertu s klavirjem. Začel je novo pot, ki pomeni odmik od njegovega dosedanjega glasbenega ustvarjanja. Glasbenik poskuša pop postaviti na tirnice klasične, simfonične glasbe. V tem glasbenem slogu nastajajo tudi njegove nove pesmi, prepojene z romantiko in čustvi. Na nočni obisk pride Primorec Gianni Rijavec.
Gostja nočnega obiska je bila Klara Širovnik. Novinarka in pred leti prejemnica debitantske nagrade za dosežke mladih novinarjev, ki je s svojimi reportažami o ljudeh z obrobja družbe prinesla svež veter v žanr reportažnega novinarstva.
Pesnik umre, poezija živi. Niti postara se ne, tudi če je njen jezik starinski, tudi če nekaterih besed ne izgovarjamo več v današnjem vsakdanu. Vse, o čemer poje poet, je skupno, zato ostaja v mislih in srcih ljudi skozi prostor in čas. Četudi je ostal en sam verz, droben okrušek, ki se je zasidral v spominu in ga brez truda lahko zmeraj znova zrecitiramo na pamet. Ali pa cela pesem, ki smo se je naučili, a ne vemo več natanko kdaj in zakaj. Poezija nam je dana, da jo živimo. Pesem na dan prežene banalnosti stran. Zato slavimo pesnike. To noč bomo slavili Prešerna. Z glasbo, besedo in z vami, dragi poslušalci in poslušalke.
Prostor ob robu gozda je košček zemlje v Pristavi pri Celju, na katerem sta nekoč stali lončarija in kmetija. V zadnjih letih se tu spet prebuja iskra življenja. Delavne ročice, strast do narave in odstiranje srčnih želja so zanetile zgodbo Sobivanja ob gozdu. Njen utrip nam bo približal Miha Belak, ki je resnični klic začutil v prenovi starega posestva ter graditvi skupnosti, ki stremi k sonaravnemu načinu življenja in življenju v harmoniji z vsemi živimi bitji.
Liana Buršič je tokrat v Nočnem obisku gostila glasbenika, ki živita z in za glasbo - pevko Moniko Avsenik, vnukinjo legendarnega Slavka Avsenika, ter basista Anžeta Langusa Petrovića - Dagija. Zaupala sta nam kar nekaj dragocenih zgodb, ki javnosti o svetovni ikoni slovenske narodnozabavne glasbe niso znane.
Tokatna Noč šansonov bo posvečena tako imenovanemu chanson grivoise, opolzkim ali žgečkljivim šansonom, ki je bil poseben žanr, priljubljen v prvih dveh desetletjih 20. stoletja. Peli nam bodo med drugim Charlus, Victor Léjal, Félix Mayol, Dranem, Dalbret, Montél, Paul Lack in Nitta-Jo.
Na nočni klepet prihaja Aleksandra Kelc, po poklicu grafična oblikovalka, sicer pa pisateljica, slikarka, fotografinja in učiteljica za osebni razvoj. Spregovorili bomo o njenem delu in samooskrbi, h kateri stremi. Z njo bo klepetal Robert Zajšek.
Neveljaven email naslov