Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.
Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.
Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.
V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.
Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.
Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.
Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.
Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene in nasilno zadušene žafranaste revolucije.
Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.
Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”
Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.
Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.
V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.
Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.
Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.
Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.
Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.
V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.
Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.
Na nočni obisk pride raziskovalec na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višji svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Njegovo ime je Dan Podjed.
Če bi radi slišali, kako zveni švedska balada iz devetega stoletja, bodite to noč z nami. Morda vam je tuja tudi beseda Svitar, ki si jo je naša gostja izbrala za ime zavoda. Ali pa še nikoli niste stopili na grad Rihemberk, enega najstarejših gradov na Slovenskem, ki je postal njen drugi dom. Spoznajte Bojano Čibej, pevko in interpretatorko kulturne dediščine, ki ima prav posebno poslanstvo.
Veliko ljudi si danes začetka dneva ne zna predstavljati brez skodelice kave. Ta pijača je postala tako samoumevna, da pozabljamo, da gre v resnici za luksuzno dobrino in da za ta naš luksuz plačujejo tako lokalni pridelovalci kot okolje. Vse premalo se zavedamo pomena izvora in načina pridelave kave, kar nenazadnje vpliva tudi na njen okus. O tem pa zagotovo veliko ve tokratni nočni gost Tine Čokl, pa tudi o tem, kako kavo pripraviti, da bomo zares dobili popoln napitek.
V nočnem programu bomo gostili Niko Mirt, mlado Mariborčanko, ki se je pred meseci odrekla plašču anonimnosti, pod katerim je Štajerski argo utvarjala dobra štiri leta. Spregovorili bomo o tej - sedaj že kultni blagovni znamki, ta je od objav na družbenih omrežjih prešla na oprijemljive izdelke za vsakdanjo rabo, knjigo, koledar, radijsko rubriko; besede bomo namenili njeni primarni zaposlitvi, je namreč tetoverka, dodali še kakšno o življenju nasploh in ljubezni do štajerskega narečja.
Ste vedeli, da so lahko kokoši ljubeče, zveste in tako kot druge živali, ki jih imamo radi ob sebi, izkazujejo številna čustva, tudi strah, pričakovanje, zaskrbljenost, celo sočutje? Ko se sprehahajaš med tristotimi kokošmi na regenerativni kmetiji Monera hitro spoznaš, da so lahko prijateljice. Miha Dežman z ženo Kristino in dvema majhnima otrokoma skrbi za prvo takšno kmetijo v Sloveniji, na kateri odkrito in podrobno govorijo o načinu pridelave jajc in življenju kokoši, ki so mojstrice oživitve tal. Kako ustvarjajo nove, regenerativne poti v kmetijstvu, ki jih v tem trenutku nujno potrebujemo za dobro družbe in narave v prihodnosti, boste slišali po polnoči.
Današnji težki časi so razgalili načeto psihološko stanje ljudi in potreba po psihoterapevtski pomoči je čedalje pogostejša. V nocojšnjem Nočnem obisku bomo spoznali psihoterapevtko Doro Pal, gestalt izkustveno družinsko psihoterapevtko, ki znanje, pridobljeno prek fakultete in specializacije, združuje s celovitim pristopom k življenju – duhovnim, psihičnim in fizičnim – pa tudi z delom s sanjami, dihalnimi vajami, zdravim načinom življenja in drugimi alternativnimi metodami, ki pomagajo k usklajenosti duha in telesa.
Pa se nam je izmuznilo to poletje. Proti večeru se hitro stemni in ohladi, tako da zunaj ni več prijetno. Nekaj mesecev bomo pač morali potrpeti, saj nimamo izbire. Družili se bom o v notranjih prostorih, da nam bo toplo. Če vas vleče v mrakobno razpoloženje, se nikar ne pustite.
Anja Osterman je bila v letošnji sezonami med najhitrejšimi kajakašicami na mirnih vodah na svetu. Po zmagah v svetovnem pokalu si priborila srebrno medaljo na svetovnem prvenstvu. Uspešna je bila tudi na evropskem prvenstvu, ob srebrnem se je razveselila tudi bronastega odličja. Pred letošnjo sezono je prekinila sodelovanje s prejšnjo ekipo, po dolgem nastopanju s Špelo Ponomarenjko Janić se je odločila izključno za nastope v enojcu. Odločitev se je izkazala za pravilno, ta Anjo je namreč vrhunska sezona.
Camino je čar. Camino je preplet različnih ljudi, različnih kultur, različnih zgodb. Vsem pa je skupno eno: želja, da prehodimo pot, po kateri je pred nami hodilo na milijone ljudi. Tako Denis Malačič, ki je Jakobovo pot prehodil letošnjega avgusta. O tej njegovi pustolovščini, pa tudi o drugih njegovih poteh, v nocojšnjem nočnem programu.
Naš osrednji gost je tokrat profesor glasbe na mariborski 2. gimnaziji Viljem Babič, eden najzaslužnejših za uspehe njihovega šolskega gledališča English student teather.
Živi v Rožnem vrtu. Tako se imenuje njihov prostor ob potoku, v vasi sredi gozdov in zdravilnih energij narave, v enem najbolj neokrnjenih delov Slovenije, pri Fari ob Kolpi. Rože so njene prijateljice in zaveznice. Ljubezen do cvetlic, predvsem do skoraj pozabljenih lepotic iz starih kmečkih vrtov, je botrovala knjigi Pod okriljem kapucinke, v kateri nam avtorica naslika magičnost obhišnih vrtov in njihovih prebivalk. S poetično pisavo nas vodi skozi lepoto sobivanja z živimi in barvitimi cvetovi. Vsaka roža ima svoje posebno bitje, ki deluje na različnih energijskih poljih, pravi Ljuba Južnič.
42 let je živela kot moški. Predlani je začela s postopkom tranzicije in pred dobrima dvema mesecema tudi uradno postala ženska. Lia Bordon je s svojo izpovedjo sredi poletja razburkala družbena omrežja, z javnostjo delila svoje občutke in strahove pred, med in po tranziciji in razkritju. Kako se je vse življenje počutila v napačnem telesu, kako živi zdaj, kako so njeno preobrazbo sprejeli bližnji, kako znanci in neznanci, kaj vse ji je prinesla in kaj odnesla?
Pesnik, dramatik, dramaturg in prevajalec Ervin Fritz, iz katerega del veje kritika časa, ironija in satira, humor in izjemna duhovitost, bo gost tokratnega nočnega obiska. Zaradi svoje kritike režima je bila njegova poetika označena celo kot nevarna, zato je imel kar veliko težav pri revijalnih objavah – in tudi pri uprizarjanju njegovih iger. No, imel … in ima. A vendar bomo nocoj spregovorili tudi o krstni uprizoritvi njegove zadnje napisane komedije Slovenska Kura. Nočni pogovor bo prepojen tudi s pesmimi, za katere je Ervin Fritz napisal besedilo. K pogovoru sem povabila tudi enega od režiserjev Slovenske kure Darka Čudna.
V prvi uri nočnega programa smo k pogovoru povabili znanega športnega novinarja in komentatorja Ervina Čurliča. Čeprav je pred kratkim končal 40-letno novinarsko kariero in se upokojil, pa smo lahko njegovim temperamentnim, doživetim in tehtnim komentarjem prisluhnili v prenosih pred kratkim končanega svetovnega prvenstva v odbojki. Toda našemu gostu ni domač samo šport, ampak je v vlogi pripadnika severnoprimorske civilne zaščite dejaven tudi v spopadanju z naravnimi nesrečami. Zato, seveda, ni bilo mogoče mimo poletne ognjene stihije na goriškem Krasu. V tokratnem nočnem popotovanju bomo spoznali tudi pomen in vlogo žensk na kmetiji, prisluhnili odzivom ob odkritju doprsnega kipa Janeza Stanovnika v središču Nove Gorice, v Piranu spoznavali zgodbe nekaterih tamkajšnjih vodnjakov in se v Ajdovščini pridružili mladim astronomom.
Štos ni šala in SOS ni klic na pomoč, če ju povežemo z legendarnim glasbenim urednikom Draganom Buličem. Od Radia Študent, prek Vala 202, do Prvega programa nacionalnega radia, z občasnimi gostovanji na televizijskih ekranih, je kratek prerez njegove poklicne kariere. Dragan ima dve glavni ljubezni: glasbo in šport. O najboljših koncertih svojega żivljenja, o najvplivnejših glasbenih albumih, o srečanjih z velikani popularne glasbe, nogometu in tenisu ter o njegovem pojavljanju v družabnih kronikah in prisotnosti na družbenih omrežjih v nočnem programu.
15. septembra praznujemo Dan vrnitve Primorske k matični domovini, zato bo tudi ta dan predsedniška palača odprla svoja vrata vsem tistim, ki so se prijavili na ogled. Mi smo si jo pred dnevi že ogledali. Skozi prostore nas bodo radijsko popeljali: predsednik države Borut Pahor, generalna sekretarka Nataša Kovač in Barbara Hiršman iz protokola.
V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu prvih dveh desetletij 20. stoletja. Večino pozornosti bomo tokrat namenili žanru, ki so mu rekli pesmi igralk. Gre za pesmi, ki so jih izvajale igralke, dramske pripovedovalke in pevke in je bila zanje značilna svojevrstna izvedba.
Ljudje imajo različne zgodbe in vsaka lahko pripomore k spreminjanju sveta. Da ne bi ostale prezrte, jim je potrebno nameniti pozornost, meni Mitja Tretjak, novinar Primorskega dnevnika in radijski voditelj. Pred leti je na koprski televiziji vodil tudi oddaji Brez meje in Sprehodi, ki je nastala iz poglobljenega razmisleka o novih dinamikah, ki zadnja leta nastajajo na obmejnem območju med Slovenijo in Italijo. Ne le o doživljanju čezmejnega prostora, temveč tudi o dogajanju v Ukrajini, ki se mu posveča v zadnjih mesecih, bo tekla beseda v nočnem programu iz studia Radia Koper.
Gostja nočnega programa bo pevka, glasbena pedagoginja ter odlična interpretka skladb Slovenske popevke Irena Vrčkovnik. Na samostojni glasbeni poti je že več kot 30 let. Začela je v narodnozabavnem ansamblu Vesna, se nekaj časa spogledovala s countryjem, v zadnjem času pa se posveča poučevanju mladih pevk in pevcev; vidimo in slišimo jo tudi na festivalih.
V nočnem programu bo po polnoči gost predsednik Kulturnega društva Forma viva Makole, kipar in idejni vodja 20-letnega kiparsko-slikarskega simpozija, Ivan Dvoršak. Z jubilejno in hkrati zadnjo izvedbo Forme vive bo dokončno postavljena deset kilometrov dolga pot, poimenovana Park skulptur, ki je edinstvena in najdaljša transverzala umetnosti na svetu. V nadaljevanju noči se bomo potepali po Jamajki; z znanim Mariborčanom, Borisom Črničem, pa razmišljali o Mariboru, o Festivalu Lent in o njegovem dolgoletnem sodelovanju z Narodnim domom.
Neveljaven email naslov