Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


Nočni obisk

5420 epizod


Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si

Sanja Herič

20.07.2016

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Sanjo Herič je službena pot v zadnjih letih vodila v Južni Sudan, Afganistan, Malavi, Južnoafriško republiko, na Nizozemsko in Tajsko, od letošnjega februarja pa biva na jugozahodu Mjanmara. Je uradnica Urada Združenih narodov za koordinacijo humanitarnih zadev.

Organizaciji združenih narodov (OZN) se je Sanja Herič kot prostovoljka na misiji v Južnem Sudanu pridružila leta 2014. Že nekaj let pred tem, po končanem magistrskem študiju na Nizozemskem, je na spletno stran organizacije, kjer se za delo v njej lahko prijavijo prostovoljci, naložila svoj življenjepis. Med čakanjem na pravo priložnost je izkušnje nabirala drugje – najprej na Tajskem v okviru projekta Right to play, nato kot raziskovalka v južnoafriškem Cape townu, leta 2012 jo je pot vodila v Afganistan, leto pozneje v Malavi. Nato pa so ji iz OZN sporočili, da imajo mesto zanjo v najmlajši državi na svetu. Seveda ni bila edina kandidatka za to mesto, zato so sledili razgovori za službo, ki so sestavljeni iz intervjuja in eseja. Med drugim jih je zanimalo, kako se je v preteklosti odzvala v težkih situacijah, kakšen je njen inteligenčni količnik, kakšno znanje jezika in poznavanje cilje države. Kot razlaga, je vrsta testiranja odvisna od tega, za kakšno mesto se posameznik prijavlja, Združeni narodi namreč iščejo zelo različne profile, vse od avtomehanikov, kuharjev, inženirjev, strokovnjakov za računalništvo do humanitarcev in zdravnikov.

Ko so jo izbrali za delo na misiji v Južnem Sudanu, jo je pot najprej vodila v Ugando, v logistično bazo OZN. Tam je sledila registracija, urejanje formalnosti, med drugim se je morala Sanja odločiti, komu bo pripadala njena štipendija, če med misijo umre. Po treh ali štirih dneh je sledil odhod v glavno mesto Južnega Sudana Džubo. Tam je preživela tri tedne. V tem času je spoznavala delovanje ZN, sledil je odhod v Bor, mesto v osrčju Južnega Sudana, na eno bolj konfliktnih območij v državi.

V Džubi je bilo ogromno ljudi in različnih organizacij, zunaj vojaške baze so bili hoteli z bazeni in restavracije. Bor pa je popolno nasprotje. Dejansko sem prišla v razrušeno mesto, kjer ni bilo niti tržnice, le vojaška baza, zunaj nje pa ničesar.

Sanja Herič je dve leti živela v vojaškem kompleksu ZN, ki je bil ograjen, notranjost pa so sestavljali bivalni in delovni zabojniki ter restavracija z lokalno in vedno enako hrano.

Moj zabojnik je bil velik ravno toliko, da je vanj prišla postelja. Prvo leto nisem imela svojega stranišča, hodila sem na skupnega, nato pa sem eno leto imela zasebno stranišče in torej nekoliko boljši zabojnik.

Sanja Herič razlaga, da je delovnik odvisen od tega, kakšno delo opravljaš. Sama je bila v operacijskem centru, kjer je morala delati po cele dni, v kar so bili vključeni tudi konci tednov. Njene naloge so zajemale koordiniranje odhodov vojakov in helikopterjev ter poročanje o dogajanju v državi. Konce tedna, ki jih ni preživela v pisarni, je preživela drugje v bazi, saj v mestu ni prostorov, kjer bi se množično zbirali tujci, kaj šele turističnih znamenitosti.

Od letošnjega februarja Sanja Herič živi v Mjanmaru, kjer je zaposlena kot uradnica Urada ZN za koordinacijo humanitarnih zadev, njene naloge pa so koordinacija, poročanje, odvetništvo, pogovor na terenu z ljudmi, ki so bili udeleženi v naravnih nesrečah ali oboroženih spopadih. Delo opisuje kot dinamično, saj del delovnika preživi na sestankih, del na terenu. Njen dom bo do prihodnjega februarja mesto Sittwe, ki je znano tudi kot tisto, od koder na Zahod bežijo pripadniki ljudstva Rohingye ter središče političnih menihov, ki so bili gonilna sila leta 2007 izvedene  in nasilno zadušene žafranaste revolucije.

Mesto Sittwe je zelo ruralno, tam ni ničesar zahodnega, ne restavracij, ne kina ali trgovin. Leži v drugi najrevnejši zvezni državi znotraj Mjanmara, kar se odraža tudi v življenju. Šolstvo in zdravstvo sta v zelo slabem stanju.

Kot razlaga Sanja Herič, se je pred prihodom v Mjanmar dobro pripravila, prebrala veliko različnih virov. Kot ugotavlja, je še vedno najboljši vir informacij neposreden stik z lokalnim prebivalstvom: “Velikokrat se zgodi, da nekaj prebereš, nato, ko se res odpraviš tja, pa vidiš, da nič od tega ne drži.”

Sanja dela v pisarni, kjer do poleg nje le še trije tujci, zato je pogosto v stiku z domačini. Izven službe pa pogovor prične zelo težko, saj skoraj nihče ne govori angleško. Prebivalce opisuje kot prijazne, odprte, tople, radi se smejijo. Imajo tudi nekaj zanimivih navad – glasbo riganje je družbeno sprejemljivo, ne Mjanmarci zapustijo prostor, se ne poslovijo, saj menijo, da bodo s tem druge zmotili, starejši moški in ženske pa radi žvečijo tobak, ki njihova usta, zobe in jezik obarva rdeče, zato so rdeči tudi njihovi nasmehi.

Zelo zanimivo je bilo praznovanje budističnega novega leta. Cel teden so se po ulici obmetavali s hladno vodo, šlo je za nekakšen vodni festival. Sicer pa je bilo mogoče stalno slišati glasbo in veselje domačinov.

V nasprotju z Južnim Sudanom naša sogovornica v Mjanmaru biva v lastni hiši, prav tako ji je na voljo več komunikacijskih kanalov, prek katerih je lahko v stiku z domačimi in prijatelji.

Tam je bilo zelo težko. Družabna omrežja so večinoma blokirana, Skypa ni mogoče uporabljati, z drugimi se lahko slišiš le prek telefona, a kaj, ko je zelo slab tudi telefonski signal.

 

Sanja Herič meni, da dela na mirovni misiji kot je bila tista, del katere je bila v Južnem Sudanu, zaradi psihičnih obremenitev ne bi mogla opravljati v nedogled. Kljub temu, da je dnevno soočena s konflikti, nemiri, revščino, nasiljem, ji še vedno uspe najti motivacijo za svoje delo.

Najdem jo, ko vidim, da ne delam zaman. Ko slišim, da moški, ki sem jim v Afganistanu predavala o spoštovanju pravic žensk do izobrazbe, sosedom naročijo, naj svoje hčere pošljejo v šolo. Zelo pomembno pa se mi zdi, da lahko s svojim delom dam glas ljudem, ki se jih sicer ne bi slišalo.

Sanjo Herič je delovanje na nemirnih območjih korenito spremenilo. Kot pravi, se je naučila živeti skromno, blišč in kapitalistična usmerjenost Zahoda jo zdaj vsakič znova šokirata.

V Sloveniji se mi zdi nekaj posebnega že obisk kina, restavracije ali kulturne prireditve. Na takšne stvari ne gledam več, kot da so samoumevne, saj se zavedam, da vsega tega, kar imamo Zahodnjaki, večina Zemljanov nima.

Celotnemu pogovoru s Sanjo Herič lahko prisluhnete zgoraj.


21.10.2022

Nastja Mulej

Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv.


21.10.2022

Nastja Mulej

Kako ustvarjalni smo v ljudje v razmišljanju? Zakaj je dobro in še pomembneje, kako kreativno razmišljamo? Sam proces morda ni tako zapleten, kot si morda lahko predstavljamo, rezultati pa ob vloženem trudu in času ne morejo izostati. Vse to in še več poučuje magistrica komunikologije in sociologinja Nastja Mulej, ki bo v Nočnem obisku delila nasvete kako si lahko tudi mi z različnim razmišljanjem izboljšamo življenje, uresničimo idejo ali zgolj premagamo izziv. Po poti kreativnega razmišljanja bo z gostjo hodil Sandi Horvat.


20.10.2022

Dragica Turjak

V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.


20.10.2022

Dragica Turjak

V nočnem programu bomo gostili direktorico Mariborske knjižnice Dragico Turjak, ki odhaja v pokoj. Spregovorili bomo o življenju z in ob knjigah.


17.10.2022

Anja Štefan

Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!


17.10.2022

Anja Štefan

Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!


17.10.2022

Anja Štefan

Anja Štefan piše pravljice, pesmi in uganke, ukvarja pa se tudi z raziskovanjem slovenskega pripovednega izročila. Je začetnica profesionalnega pripovedovanja in ustanoviteljica pripovedovalskega festivala Pravljice danes. Njena dela pogosto zaživijo tudi na gledaliških odrih. Je prejemnica številnih nagrad, med drugim letos Prešernovega sklada. Spoznajte to izjemno umetnico v nocojšnjem Nočnem obisku in skupaj se potopimo v svet čarobni svet pravljic in štirih črnih mravljic!


16.10.2022

Katarina Prosenc Trilar

Pogovor z virologinjo mag. Katarino Prosenc Trilar, ki je nekaj časa delala pri Svetovni zdravstveni organizaciji


15.10.2022

Platana

Nočni program, ki ga pripravljamo v studiu RA KP bo glasbeno naravnan. V studio prihaja Platana, ena bolj prepoznavnih obalnih zasedb, ki je nastala poleti leta 1972. Ustanovila sta jo Armando Baruca in Vili Bertok v Koštaboni. Všečnost in neizmerna energija številnih članov zasedbe, sedemintrideset se jih je skozi leta izmenjalo, sta tista dejavnika, ki sta botrovala dejstvu, da je bila Platana v naslednjih petdesetih letih nepogrešljiva na plesih in šagrah v obmorskih krajih in vaseh. Ob zlatem jubileju aktualna zasedba Platane, Armando Baruca, Adriano Baruca, Ervin Može in Marino Marinac, napoveduje veličastni koncert z naslovom Zlati časi. Ta se bo zgodil na velikem odru dvorane OŠ Koper, 5. novembra 2022, ob 20. uri. Nocoj pa Platana z nami v prvi uri nočnega programa RA SLO …


14.10.2022

Janko Skodlar in dr. Benjamin Leskovec

Zeleni in trajnostni turizem v povezavi z ohranjanjem in predstavljanjem kulturne in naravne dediščine, je zapisan v razvojnih načrtih marsikatere slovenske občine. Projektu »Ljubljanica« je Unesco podelil znak najboljših praks za podvodno arheologijo v svetovnem merilu. Kako daleč ali kako blizu je Nauportus oziroma Vrhnika pridobitvi Centra za podvodno arheologijo in uvrstitvi na Unescov seznam svetovne dediščine? Kaj pomeni oblikovanje »zelenega prstana«? Ali je realna širitev Notranjskega regijskega parka do meja Ljubljanskega barja? Kako plovnost Ljubljanice uskladiti z varovanjem kulturne dediščine in interesi lokalnih skupnosti? Gosta nočnega programa sta bila nekdanji vodja projekta »Moja Ljubljanica« in oblikovalec celostnih prostorskih rešitev Janko Skodlar in trajnostni bojevnik dr. Benjamin Leskovec.


13.10.2022

Metka Roksandič

V Mariboru že dve leti deluje Svet za starejše pri mariborski občini. Sestavljajo ga predstavniki organizacij starejših občanov in upokojencev z namenom izboljšati ponudbo mesta za to ranljivo skupino prebivalstva. Pobude že nekaj časa sprejemajo na poseben telefon, nedavno pa so odprli tudi sprejemno pisarno.


12.10.2022

Aleksij Kobal

Aleksij Kobal je v svojem jedru zavezan slikanju, a njegovi pogledi suvereno drsijo tudi čez druge pokrajine umetnosti – skozi video, glasbo in pisano besedo. Zvok ga je našel dobesedno med železjem, s katerim se je začel poigravati in nazadnje izdelal flavto in dva saksofona. Potem je glasbo raziskoval kot član skupine The Stroj. Čeprav je zdaj spet zavezan svojemu osnovnemu poklicu slikarja, ga zvoki iz preteklosti kdaj še vedno obiščejo. Tako sta letos nastala glasbena kompozicija in video z naslovom Alamut. Spomladi pa je izšel tudi njegov drugi roman Topologija zlatoroga. S slikarjem, glasbenikom in pisateljem Aleksijem Kobalom se bomo podali na nočno plezalno avanturo po intrigantni psihološki zgodbi o samoodkrivanju in iskanju resnične ljubezni s primesmi kriminalke.


09.10.2022

Projekt B-AIR: Glasbena kuhinja

Pred govorjenim, racionalnim jezikom, nastopi jezik intonacije, ritma, različnih registrov in melodije. Prav zvočna stimulacija, ki jo tvorijo glasba, besede, fonemi in zvok predmetov iz okolja, znatno vpliva na otrokov zgodnji čustveni, kognitivni, socialni in motorični razvoj. S tem namenom je v okviru mednarodnega projekta B Air za dojenčke in malčke med 6. in 18. mesecem starosti nastala radijska igra z naslovom Glasbena kuhinja. V noči s sobote na nedeljo na nočni obisk prihajajo ustvarjalke igre in spremne besede: avtorica libreta in režiserka Tajda Lipicer, skladateljica izvirne glasbe Alenja Pivko Kneževič in strokovna sodelavka projekta, doktorica psihologije in glasbenica Katarina Habe. Oddaja je del mednarodnega projekta B-AIR: Zvočna umetnost za dojenčke, malčke in ranljive skupine, ki ga vodi Radio Slovenija in ga sofinancirata program Evropske unije Ustvarjalna Evropa in ministrstvo za kulturo RS. Več o projektu na spletni strani rtvslo.si/b-air in na b-air.infinity.radio.


08.10.2022

Helena Filipčič Gardina

V nočnem klepetu bo naša gostja muzikologinja Helena Filipčič Gardina, dilomantka Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki se kot samozaposlena v kulturi ukvarja s številnimi dejavnostmi, od publicističnih in uredniških do organizatorskih ter menežerskih. V tem letu pa je opozorila nase predvsem kot koordinatorica projekta, ki ga v okviru Mestne občine Koper in koprske glasbene šole ter Zavoda lepih umetnosti prirejajo ob 100. obletnici rojstva skladatelja Vladimirja Lovca.


07.10.2022

Kristina Galun

Kristino Galun poznajo številni obiskovalci Knjižnice Domžale in njenih enot. A Kristina ni le knjižničarka, je ljubiteljica domoznanstva, zbirateljica lokalne zgodovine in zgodb, ukvarja se s fotografijo, slikanjem, piše članke, poje, Slovencem predstavlja japonsko gledališče kamišibaj.


06.10.2022

Gaber Marolt

Na nočni obisk prihaja Gaber Marolt, bobnar skupine Nude, ki bo prihodnje leto praznovala trideset let. Je podjetnik, doma in v tujini priznan predavatelj in trener NLP nevrolingvističnega programiranja in avtor pravkar izdane knjige Vzgoja in učenje z manj stresa.


05.10.2022

Franci Novak

Za zbirko kratke proze Obvoz je letos prejel nagrado festivala Novo mesto short. Liki v zgodbah so običajni ljudje, srečujejo se na postajališčih in peronih, na ulicah in v kavarnah, zaspano se spogledujejo na zgodnjih jutranjih vožnjah, ki jih po dobro znanih cestah vodijo v službo. Če se seveda ne zgodi obvoz, ki jih zdrami iz navajenosti in za nekaj dolgih minut pretrese rutino. Vendar so ti ljudje običajni le na prvi pogled. Bolj ko spoznavamo njihovo potovanje, bolj nam postaja jasno, da bivajo med sanjami in budnostjo, preveva jih tesnobno občutje, da s svetom, ki ga motrijo z roba, nekaj ni v redu. Odmikajo se od njega v nekakšno pasivnost, a ga v sebi še kako intenzivno opazujejo in doživljajo. Avtor nas subtilno vodi skozi njihove zgodbe in nam obenem z lirično globino riše prostore urbanih in obrobnih pokrajin, skozi katere drsijo liki, zatopljeni v svoj miselni tok. Vasi in hiše, ki so nam nekako znane, perone, na katerih smo čakali avtobus, ulice, na katerih vsak dan srečujemo iste ali nove neznance.


03.10.2022

Noč šansonov - Pesmi igralk in avtorjev 2. del

V Noči šansonov se bomo zadrževali v Parizu prvih dveh desetletij 20. stoletja. Večino pozornosti bomo tokrat namenili žanru, ki so mu rekli Pesmi igralk in avtorjev. Gre za pesmi, ki so jih izvajale igralke, dramske pripovedovalke in pevke in je bila zanje značilna svojevrstna izvedba, ali pa so jih peli pesniki, ki so zanje napisali besedila. V drugem delu noči pa bomo poslušali tiste šansone, ki so žanrsko označeni kot véliki ljudski valčki.


02.10.2022

Dan Podjed

Na nočni obisk pride raziskovalec na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti, izredni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in višji svetovalec na Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani. Njegovo ime je Dan Podjed.


01.10.2022

Bojana Čibej

Če bi radi slišali, kako zveni švedska balada iz devetega stoletja, bodite to noč z nami. Morda vam je tuja tudi beseda Svitar, ki si jo je naša gostja izbrala za ime zavoda. Ali pa še nikoli niste stopili na grad Rihemberk, enega najstarejših gradov na Slovenskem, ki je postal njen drugi dom. Spoznajte Bojano Čibej, pevko in interpretatorko kulturne dediščine, ki ima prav posebno poslanstvo.


Stran 20 od 271
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov