Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na vprašanje, kako bo prenesla nizke temperature na Severnem tečaju, je Nataša Briški že našla odgovor: vse je v glavi. 12članska odprava Evropejk in Arabk, katere članica je, se bo s sanmi in smučmi na Arktiko odpravila aprila. A priprave na to posebno odpravo, ki nosi več sporočil, že potekajo. Prvi stik z ledenikom – na Islandiji - je Nataša že doživela. Nataša Briški, tudi soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista bo gostja Darje Groznik v nočnem programu.
Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, se odpravlja na Arktiko. Odpravo, katere članice je, je izbrala avanturistka in polarna raziskovalka Felicity Aston. Nataša se je marca odzvala na njen razpis, bila izbrana v ožji izbor in nato prek intervjuja v končno dvanajsterico žensk, Evropejk in Arabk različnih poklicnih profilov, s katerimi je že dobila prve izkušnje z bivanjem in prečenjem ledenika Langjökull na Islandiji. Arktični podvig v aprilu prihodnje leto bo zahteven, se zaveda Nataša in nanj se že intenzivno pripravlja. Uradno ime odprave se glasi The Woman’s Euro-Arabian North Pole Expedition.
Felicity Aston ima s podobnimi odpravami na Severni ali Južni tečaj veliko izkušenj. S tokratno odpravo želi odpraviti mit o tipičnem raziskovalcu in s tem povezane stereotipe. Zakaj samo ženske? Kakšni so cilji te odprave?
Prvi cilj je seveda, da varno pridemo na cilj, severni tečaj. Z našo odpravo želimo spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom nasploh, k osveščanju, da je vse mogoče, če si pripravljen in odločen. Rušimo stereotipe, ozaveščamo, kaj zmoremo. Kot je povedala Feliciy, naša vodja, je že pri prijavah odpravila svoj lasten stereotip, kajti prejela je ogromno prijav iz arabskega sveta. Želimo tudi ozaveščati ljudi o zagovorništvu žensk. V odpravi smo zbrane ženske iz kulturno različnih okolij. Prihajamo iz različnih držav: iz Francije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije, Cipra, Slovenije, iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Omana, Savdske Arabije, Jordanije in Katarja. Med samo se spoznavamo, sodelujemo in dopolnjujemo. V bistvu se bomo vse zelo veliko naučile.
Prijav je bilo okoli 1000. Kaj je odločilo, da si bila izbrana?
Pravzaprav se ne upam vprašati Felicity … Res je, najprej sem bila izbrana med 50 ali 60 žensk v ožji izbor. Temu je sledil intervju, v katerem sem poudarila medijsko plat projekta in se uvrstila med končno dvajseterico. Informacije in izkušnje iz te odprave želim prenesti na čim več ljudi, ki vsega tega ne bodo doživeli.
Pred dnevi ste se vrnile s priprav na Islandiji. Kaj ste počele?
Prvih nekaj dni smo preživele v dolini, kjer smo imele predavanja o navigaciji, oblačilih, obutvi, pripravi hrane, pogovarjale smo se o razmerah, ki nas čakajo, o tem, kako na primer skrbeti za hidracijo in podobno. Nato smo se za teden dni preselile na ledenik, kjer smo sledile ritmu, ki ga bomo imele tudi na severnem tečaju. Nekatere še niso stale na smučeh, zato smo se prvi dan seznanile z opremo. Nato smo 4 dni od jutra do večera sledile ritmu, ki nas bo vodil približno 10 dni, 100 kilometrov daleč. Ob sedmih vstajanje, polnjenje termovk z vodo, za katero stalimo led, zajtrk. Na osebo je potrebno pripraviti 2 litra vode. Prva oseba pride iz šotora ob devetih zjutraj, začne z odmetavanjem snega, s katerim večer prej zaščitimo kline. Čez 10 minut se ji pridruži še ena in ji pomaga. Začne se praznjenje šotora in pakiranje. Ob 9.20 morajo biti vse osebe zunaj, treba je pripraviti prtljago in jo pritrditi na sani. Sledi pospravljanje šotora in nato točno ob 9.30 start. Ritem je naslednji: 90 minut hoje, 7 minut pavze, 90 minut hoje, 7 minut pavze in tako naprej do večera. Vsakih 7 minut izkoristiš za to, da kaj popiješ, poješ, da greš na WC. Potreben je točen urnik, ki se ga je treba zaradi polarnih razmer držati.
Kako boš prenesla nizke temperature?
Na ledeniku je bilo mrzlo, a še zdaleč ne tako, kot bo v aprilu. Ko smo na ledeniku malce potarnale nad temperaturami, nam je Felicity povedala, da imamo -16 stopinj. Na Arktiki nas čakajo nižje temperature: -30 do -40 stopinj Celzija. Ne bo lahko, saj sem kar »zmrznjen« človek. Ampak – veliko je v glavi in z dobro pripravo se da zdržati. Na to stavim.
Kaj pa na primer opravljanje – za civilizacijo čisto preprostih – fizioloških potreb?
Tudi to smo preskusile. Vsak večer smo ob taboru postavile zid – the wall. To je zid, ki se ga zgradi s kosi snega zato, da imaš pri opravljanju potreb vsaj malce intime in da te pri tem zavaruje pred vetrom. Je pa res, da moraš opraviti previdno, da ti ne odpihne rokavic in podobno in predvsem hitro. Če si kdaj zaželiš, da bi bila moški, je to takrat, ko greš na malo potrebo, nam je rekla Felicity … Res je.
Kakšne bodo tvoje priprave v naslednjih mesecih?
Želim se čim bolj pripraviti na to, kar me čaka. Fizično sem v spodobni kondiciji, a okrepiti moram na primer ramenski del, ker bo treba vleči 40 kilogramov težke sani s prtljago. Tudi spanje v spalni vreči je nekaj, kar moram še trenirati. Okrepiti moram svojo vzdržljivost. Ta je pomembna, ne eksplozivnost. Drugi dan na ledeniku se mi je zdelo, da hodimo že 6 ur, pa je minila komaj ena ura. Slovenija ponuja za moj trening veliko možnosti. Ker sem iz Kočevja, je teh možnosti res zelo veliko.
Se ne bojiš medvedov? Severnih medvedov?
Načeloma tako zelo severno, kamor gremo, ni medvedov. Moramo pa se na to pripraviti. Z nami je tudi Švedinja, ki prihaja iz domovine polarnih medvedov in ta tudi vodi oglede. No, pogosto se bomo morale ozirati nazaj. Če vidiš tri črne pike, to pomeni, da je medved za tabo. Ampak – so ukrepi, kako se obnašati, če je medved v bližini.
Kakšni so varnostni mehanizmi?
Na pot bomo krenile iz baze Barneo, ki jo postavljajo Rusi približno 100 kilometrov stran od severnega tečaja. Tja prideš z letali in sanmi. Nudijo ti ogrevane šotore in vse ostalo, kar je potrebno. Na poti bomo imele tudi satelitski telefon. Zgodi se lahko, da bo stanje ledu takšno, da ne bomo mogle do cilja.
Kaj pa finance?
Celoten projekt s trening kampi in načrtovanimi aktivnostmi po odpravi nas bo verjetno stal nekaj sto tisoč evrov. Za zdaj še zbiramo sponzorska sredstva.
Več v pogovoru z Natašo Briški v Nočnem obisku in na spletni strani metinalista.si.
5422 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Na vprašanje, kako bo prenesla nizke temperature na Severnem tečaju, je Nataša Briški že našla odgovor: vse je v glavi. 12članska odprava Evropejk in Arabk, katere članica je, se bo s sanmi in smučmi na Arktiko odpravila aprila. A priprave na to posebno odpravo, ki nosi več sporočil, že potekajo. Prvi stik z ledenikom – na Islandiji - je Nataša že doživela. Nataša Briški, tudi soustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista bo gostja Darje Groznik v nočnem programu.
Nataša Briški, novinarka, so-ustanoviteljica in urednica spletne postaje Metina lista, se odpravlja na Arktiko. Odpravo, katere članice je, je izbrala avanturistka in polarna raziskovalka Felicity Aston. Nataša se je marca odzvala na njen razpis, bila izbrana v ožji izbor in nato prek intervjuja v končno dvanajsterico žensk, Evropejk in Arabk različnih poklicnih profilov, s katerimi je že dobila prve izkušnje z bivanjem in prečenjem ledenika Langjökull na Islandiji. Arktični podvig v aprilu prihodnje leto bo zahteven, se zaveda Nataša in nanj se že intenzivno pripravlja. Uradno ime odprave se glasi The Woman’s Euro-Arabian North Pole Expedition.
Felicity Aston ima s podobnimi odpravami na Severni ali Južni tečaj veliko izkušenj. S tokratno odpravo želi odpraviti mit o tipičnem raziskovalcu in s tem povezane stereotipe. Zakaj samo ženske? Kakšni so cilji te odprave?
Prvi cilj je seveda, da varno pridemo na cilj, severni tečaj. Z našo odpravo želimo spodbuditi ženske k pogumnejšim korakom nasploh, k osveščanju, da je vse mogoče, če si pripravljen in odločen. Rušimo stereotipe, ozaveščamo, kaj zmoremo. Kot je povedala Feliciy, naša vodja, je že pri prijavah odpravila svoj lasten stereotip, kajti prejela je ogromno prijav iz arabskega sveta. Želimo tudi ozaveščati ljudi o zagovorništvu žensk. V odpravi smo zbrane ženske iz kulturno različnih okolij. Prihajamo iz različnih držav: iz Francije, Švedske, Nemčije, Velike Britanije, Cipra, Slovenije, iz Združenih arabskih emiratov, Kuvajta, Omana, Savdske Arabije, Jordanije in Katarja. Med samo se spoznavamo, sodelujemo in dopolnjujemo. V bistvu se bomo vse zelo veliko naučile.
Prijav je bilo okoli 1000. Kaj je odločilo, da si bila izbrana?
Pravzaprav se ne upam vprašati Felicity … Res je, najprej sem bila izbrana med 50 ali 60 žensk v ožji izbor. Temu je sledil intervju, v katerem sem poudarila medijsko plat projekta in se uvrstila med končno dvajseterico. Informacije in izkušnje iz te odprave želim prenesti na čim več ljudi, ki vsega tega ne bodo doživeli.
Pred dnevi ste se vrnile s priprav na Islandiji. Kaj ste počele?
Prvih nekaj dni smo preživele v dolini, kjer smo imele predavanja o navigaciji, oblačilih, obutvi, pripravi hrane, pogovarjale smo se o razmerah, ki nas čakajo, o tem, kako na primer skrbeti za hidracijo in podobno. Nato smo se za teden dni preselile na ledenik, kjer smo sledile ritmu, ki ga bomo imele tudi na severnem tečaju. Nekatere še niso stale na smučeh, zato smo se prvi dan seznanile z opremo. Nato smo 4 dni od jutra do večera sledile ritmu, ki nas bo vodil približno 10 dni, 100 kilometrov daleč. Ob sedmih vstajanje, polnjenje termovk z vodo, za katero stalimo led, zajtrk. Na osebo je potrebno pripraviti 2 litra vode. Prva oseba pride iz šotora ob devetih zjutraj, začne z odmetavanjem snega, s katerim večer prej zaščitimo kline. Čez 10 minut se ji pridruži še ena in ji pomaga. Začne se praznjenje šotora in pakiranje. Ob 9.20 morajo biti vse osebe zunaj, treba je pripraviti prtljago in jo pritrditi na sani. Sledi pospravljanje šotora in nato točno ob 9.30 start. Ritem je naslednji: 90 minut hoje, 7 minut pavze, 90 minut hoje, 7 minut pavze in tako naprej do večera. Vsakih 7 minut izkoristiš za to, da kaj popiješ, poješ, da greš na WC. Potreben je točen urnik, ki se ga je treba zaradi polarnih razmer držati.
Kako boš prenesla nizke temperature?
Na ledeniku je bilo mrzlo, a še zdaleč ne tako, kot bo v aprilu. Ko smo na ledeniku malce potarnale nad temperaturami, nam je Felicity povedala, da imamo -16 stopinj. Na Arktiki nas čakajo nižje temperature: -30 do -40 stopinj Celzija. Ne bo lahko, saj sem kar »zmrznjen« človek. Ampak – veliko je v glavi in z dobro pripravo se da zdržati. Na to stavim.
Kaj pa na primer opravljanje – za civilizacijo čisto preprostih – fizioloških potreb?
Tudi to smo preskusile. Vsak večer smo ob taboru postavile zid – the wall. To je zid, ki se ga zgradi s kosi snega zato, da imaš pri opravljanju potreb vsaj malce intime in da te pri tem zavaruje pred vetrom. Je pa res, da moraš opraviti previdno, da ti ne odpihne rokavic in podobno in predvsem hitro. Če si kdaj zaželiš, da bi bila moški, je to takrat, ko greš na malo potrebo, nam je rekla Felicity … Res je.
Kakšne bodo tvoje priprave v naslednjih mesecih?
Želim se čim bolj pripraviti na to, kar me čaka. Fizično sem v spodobni kondiciji, a okrepiti moram na primer ramenski del, ker bo treba vleči 40 kilogramov težke sani s prtljago. Tudi spanje v spalni vreči je nekaj, kar moram še trenirati. Okrepiti moram svojo vzdržljivost. Ta je pomembna, ne eksplozivnost. Drugi dan na ledeniku se mi je zdelo, da hodimo že 6 ur, pa je minila komaj ena ura. Slovenija ponuja za moj trening veliko možnosti. Ker sem iz Kočevja, je teh možnosti res zelo veliko.
Se ne bojiš medvedov? Severnih medvedov?
Načeloma tako zelo severno, kamor gremo, ni medvedov. Moramo pa se na to pripraviti. Z nami je tudi Švedinja, ki prihaja iz domovine polarnih medvedov in ta tudi vodi oglede. No, pogosto se bomo morale ozirati nazaj. Če vidiš tri črne pike, to pomeni, da je medved za tabo. Ampak – so ukrepi, kako se obnašati, če je medved v bližini.
Kakšni so varnostni mehanizmi?
Na pot bomo krenile iz baze Barneo, ki jo postavljajo Rusi približno 100 kilometrov stran od severnega tečaja. Tja prideš z letali in sanmi. Nudijo ti ogrevane šotore in vse ostalo, kar je potrebno. Na poti bomo imele tudi satelitski telefon. Zgodi se lahko, da bo stanje ledu takšno, da ne bomo mogle do cilja.
Kaj pa finance?
Celoten projekt s trening kampi in načrtovanimi aktivnostmi po odpravi nas bo verjetno stal nekaj sto tisoč evrov. Za zdaj še zbiramo sponzorska sredstva.
Več v pogovoru z Natašo Briški v Nočnem obisku in na spletni strani metinalista.si.
Je akademski glasbenik, pevec z diplomo summa cum laude, prejemnik Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani, član Slovenskega komornega glasbenega gledališča, sodelavec SNG Opera in Balet Ljubljana, SNG Maribor ter Kulturnega centra Janeza Trdine. Nastopa z različnimi simfoničnimi in pihalnimi orkestri po Sloveniji, veliko koncertira s citrarsko skupino Kulturnega društva Ihan. Je tudi pevski pedagog, avtor treh opernih pravljic za otroke … in še marsikaj.
V mestnih središčih že obešajo praznične lučke. Bliža se zadnji praznični mesec v letu, ki pa je še vedno velikokrat v znamenju brezglavih nakupov in potrošništva. »V trgovini smo kot na volišču. Z vsakim evrom, ki ga zapravimo, nekaj podpremo, določene vrednote in način delovanja. S svojim denarjem, ki ga zapravimo, soustvarjamo svet, v katerem živimo,« že vrsto let poudarja Živa Lopatič, vodja Pravične trgovine v Sloveniji in soustanoviteljica zadruge Buna.
Na nočni klepet smo povabili Borisa Morija, predsednika skupine BNI Sinergije, in podpredsednico skupine Nino Gašperšič, ki deluje na območju obalno-kraške regije. Skupina povezuje 16 podjetnikov z različnih področij delovanja. Z osebnimi priporočili si podjetniki pomagajo do novih strank in dela. Osnovni princip trženja je koncept 'od ust do ust'.
Predvčerajšnjim se je začel zdaj že kultni, letos 30. Ljubljanski mednarodni filmski festival. Brez kančka dvoma svojevrstne olimpijske igre za filmske kritike, ljubitelje filmov in vse tiste, ki bi radi doživeli vsaj kanček blišča filmskega sveta pri nas. Enako velja tudi za tokratno gostjo voditelja Jureta K. Čokla, filmsko kritičarko Ana Jurc, ki za MMC RTV SLO pokriva vse tisto, kar lahko vidimo v obliki filma. To bo tudi rdeča nit njunega pogovora. Ugasnite luči in izklopite telefone.
V Mariboru od lanskega maja deluje prvo slovensko lutkovno paragledališče, ki ponuja zaposlitev invalidom, nezaposljivim na običajnih delovnih mestih. Gre za nadaljevanje enoletnega uspešnega dela v okviru projekta Zvitorepec, ki je prerasel v prvo kulturno institucijo, v kateri se invalidi zaposlujejo kot umetniški sodelavci. Režiser in producent Zoran Petrovič se podpisuje pod režijo predstave tega gledališča. Med drugim bo odgovoril na vprašanje, kakšni so poslanstvo, vloga in namen tega gledališča, kako je kultura nasploh dostopna ustvarjalnosti invalidov in zakaj je zaposlovanje invalidnih ljudi še vedno težavno.
Kaj se skriva za naslovom letošnjega CoFestivala sodobnega plesa in koreografije? Aktualno vprašanje prihodnosti: kaj lahko ples naredi, kako lahko ravna s telesi, če so zaradi zgodovinskega trenutka, v katerem živimo, zaznamovana s temeljnim primanjkljajem časovnosti? Kako našim obstoječim dinamičnim, razgrajajočim in podivjanim afektom, ki s svojo osamosvojeno zverinskostjo nakazujejo naš obstoj, priskrbeti kos človeškega telesa, kos sedanjosti, kos človeške vezi – kos (ne)stabilne materialnosti? Ali ni resnična zagata naše prihodnosti skrita v tem, da nam je izmed vsega daleč najbolj nedostopna, nepregledna, nejasna in zamegljena naša breztežna in breztelesna sedanjost? Odgovore bomo iskali v pogovoru s članoma Nomad Dance Academy, mednarodne mreže ustvarjalcev, producentov, teoretikov in kritikov.
Ali znate čarati v kuhinji? To bi bilo vprašanje gosta Nočnega obiska Danila Ivanušo, ki je s svojimi kulinaričnimi čarovnijami bolj znan kot Knedl Guru. Svoje znanje in inovativne recepte ne le da deli s širno Slovenijo, ampak prenaša tudi na najmlajše, zanje organizira kuharske delavnice. Ker se bliža zadnji mesec v letu, ko vsi na mizo radi postavimo kaj izvirnega, bomo med drugim Knedl Guruja poprosili za kakšen izviren kuharski trik in recept, da bodo naše jedi lahko še okusnejše in bolj zdrave. Danilo Ivanuša je gost Sandija Horvata.
Poka od energije. Vloge se kar ponujajo, čeprav je že od leta 2010 v pokoju. »Ni se mi treba dokazovati, materialno sem preskrbljena.« Tako Marijana Brecelj o sebi in svoji neizmerni igralski energiji. Skozi delo ohranja kondicijo, druži se z mladimi, vloge, ki jih dobiva, so primerne njenim letom.
Na nočni obisk smo povabili mladega kraškega video producenta Lenarta Kobala. Že pri rosnih 16-ih letih so njegovo delo opazili na družbenih omrežjih in različni glasbeniki so ga povabil k sodelovanju. Od takrat je Lenart Kobal, ki je letos postal polnoleten, posnel že več kot 40 videospotov za znane slovenske glasbenike, kot so Slavko Ivančić, Anja Istenič, Kataya, Gianni Rijavec in drugi. Čeprav je mlad, si je na stežaj odrl vrata v svet video produkcije. Kljub temu, da je stalno na poti med Štanjelom in Ljubljano, se bo vmes ustavil tudi v našem nočnem studiu. Z njim se bo pogovarjal Boštjan Simčič.
Skrivnost sreče je dober smisel za humor … in slab spomin, kar pa zadeva humor – je rešilni pas za plavanje po reki življenja. In nocoj se bomo podali po tej reki s humoreskami znanih in manj znanih avtorjev, k ustvarjanju nočnega programa pa bomo povabili tudi vas – morda je v vaših spominskih predalčkih kakšna prisrčna šala ali anekdota.
Na novo ustanovljen Inštitut za ekonomiko in tehnologijo športne konjereje pod pokroviteljstvom Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede Univerze v Mariboru skupaj z jahalnim klubom Kasco iz Svečine že nekaj let preučuje in raziskuje najnovejšo tehnologijo pri oskrbi in reji športnih konj. Obe ustanovi tesno povezujejo tudi izjemni uspehi jahačev na nacionalni in mednarodni ravni, zato bosta gosta po polnoči predstojnik Inštituta doc. dr. Jernej Prišenk in predsednica jahalnega kluba Nataša Požar, oba nekdanja uspešna tekmovalca v preskakovanju zaprek.
O tradiciji graditve razpršenih družinskih hiš in slovenskem samograditeljstvu, o našem občutku za skupni prostor, o katerem se zdi, da ga ni več veliko ostalo, a je za oblikovanje prostora še kako pomemben. Pa tudi o dobri in slabi arhitekturni praksi, o pomenu izobraževanja in drugih plateh našega grajenega okolja bo pred prihajajočo 37. mednarodno konferenco Piranski dnevi arhitekture potekal pogovor z njeno predsednico, arhitektko in publicistko Majo Ivanič.
Rakovčan Leon Drame je zaposlen kot kartograf na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, kjer med drugim pomaga tudi pri teodolitskemu merjenju večjih jam – Postojnske, Planinske in Škocjanske. Je aktiven član številnih društev – od jamarskega in čebelarskega, pa do gasilskega, sankaškega in polharskega. Svoje znanje v veliko krožkih, ki jih vodi, uspešno prenaša tudi na mlade. Je prostovoljec Centra za socialno delo Postojna in prejemnik številnih nagrad. Največ prostega časa v zadnjem obdobju posveča rodoslovju. K raziskovanju vezi med predniki je pred več kot tridesetimi leti zašel po naključju. Danes je sodni izvedenec za rodoslovje in član Slovenskega rodoslovnega društva.
V ustvarjalno blagodejen projekt človeškega bivanja je življenje združilo mlado čebelarko in mladega slikarja, glasbenika, ki s svojimi talenti in znanjem skupaj prenašata darove tudi drugim. Kupila sta propadajočo domačijo na Dolenjskem, zdaj jo obnavljata, da bo lahko tam v polnosti zaživela Art domačija Pengallus, kjer bodo na 5-ih hektarih gostovale slikarske kolonije, apiterapije, tam bo stal tradicionalni slovenski stacionarni čebelnjak, predavalo se bo in spoznavalo z divjimi užitnimi rastlinami, uprizarjali se bodo glasbeni koncerti, skratka, njune ideje in želje so velike in predvsem – aktivne. Kako je biti pogumen in živeti z naravo in ustvarjalno, kako živeti analogno v digitalnem svetu, kakšne dobrobiti in izzive to prinaša ter kakšen je (po)klic umetnika, ko se združi s poslom in intimo? Nika in Anže bosta spregovorila o svojih individualnih in skupnih poteh.
Dirigentka Katja Bajec Felc je že več kot 24 let na čelu Mešanega pevskega zbora doktor Frančišek Lampe iz Črnega Vrha nad Idrijo. Tudi po njeni zaslugi danes na Črnovrški planoti, ki šteje nekaj več kot 1200 ljudi, deluje kar devet zborov. Poleg prej omenjenega vodi tudi Ženski pevski zbor Ivan Rijavec. Številna odmevna priznanja njej in zboru pa dokazujejo, da dela odlično. Z zboroma veliko koncertira po Primorski, Sloveniji in tudi širše, zato verjamemo, da ste jo že slišali.
Noč ima svojo moč, pravijo, in noč na Prvem je vsakič drugačna. S posebnim ozračjem in zanimivim poudarkom, ki ga dajejo raznovrstni gostje Nočnega obiska: športniki, umetniki, popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in drugi. Ljudje različnih poklicev in starosti, vendar zmeraj s svojimi zgodbami, ki se v sproščenem pogovoru razgrinjajo pred poslušalci.
Darko Šonc je predsednik Kulturno-prosvetnega društva Slovenski dom v Zagrebu, ki bo novembra proslavilo 90-letnico nepretrganega delovanja. Toliko časa namreč mineva od takrat, ko je doktor Fran Zavrnik iz Slovenskih goric, tedaj profesor na zagrebški veterinarski fakulteti, ustanovil društvo, ki je povezalo tam živeče Slovence.
Akter neodvisne scene, na kateri ustvarja avtorske in skupinske performanse, pa tudi igralec, ki suvereno vstopa v vloge klasičnih likov na institucionalnih odrih. Njegovi intenzivni fizični prezenci se ni mogoče upreti. Lahkotno zapeljuje, pleše, pripoveduje zgodbe o sebi, se razgalja, ustvarja negotovost, včasih tudi zadrego pri občinstvu, ki ga postavi v realen prostor in čas, ga hkrati neznansko zabava in spretno provocira.
»Rada imam svojo službo in o njej rada govorim,« pravi Jerneja Šibilja. Čeprav se pri delu z otroki in mladostniki pogosto srečuje tudi s težkimi zgodbami, ostaja pozitivna. Tudi v Sloveniji so za marsikoga izkušnje nasilja in izključenosti del življenja. »Če spregovorimo o teh temah in vsebinah ter si ne zatiskamo oči, naredimo prvi korak k spremembam,« je odločna Jerneja Šibilja iz instituta ISA. Prizadeva si, da bi vsi živeli v odprtem svetu, v katerem bi se počutili varne, sprejete in spoštovane.
Maša Butara je pred mesecem dni s podelitvijo nagrade Websi postala digitalka leta, torej ženska, ki je najbolj zaznamovala slovensko digitalno sceno v preteklem letu. Digitalnemu komuniciranju se je pravzaprav zapisala že s prvo zaposlitvijo; delovna zagnanost, zvedavost in profesionalnost pa so jo še pred 30. letom pripeljale do naziva direktorica vsebin in digitalnih strategij. Poleg rednega dela na oglaševalski agenciji svoje znanje predaja študentom pri predmetu Strategije družbenih medijev in marketing. Kako uspešna so pri snovanju digitalnih kampanj slovenska podjetja, je delo spletnega vplivneža res lahko služba, kako so digitalni mediji spremenili naša življenja in ali smo kot družba dovolj pismeni, da znamo pri spletnem komuniciranju paziti na svojo zasebnost? To so le nekatere teme, ki so zaznamovale prvo uro nedelje.
Neveljaven email naslov