Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5420 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Na Nočni obisk prihaja Saša Lendero. Na vprašanje, katera lastnost jo najbolj krasi, najprej v smehu odgovori, da ima cel kup dobrih lastnosti. Ko pa naredi izbor, izpostavi, da je njena najboljša lastnost ta, da ima rada ljudi in da se trudi, da ne bi nikogar prizadela. Saši Lendero je lansko zimo umrla mama. Zelo jo pogreša. Včasih še vedno sliši njene besede tako jasno, da ji odgovarja in se šele potem zave, da govori le ona sama. Tem za pogovor je še več. S priljubljeno pevko Sašo Lendero se bo v noči s četrtka na petek pogovarjal Iztok Konc. Pridružite se jima tudi vi. Foto: Saša Lendero
Profesor Aleš Arih je predsednik Domovinskega društva generala Maistra v Mariboru in pobudnik spominskih prireditev na Zavrhu, ki bodo tam letos že 35-tič. V nočnem klepetu z Darinko Čobec pa se bo takoj po polnoči dotaknil še zaznamovanja 100. obletnice koroškega plebiscita. Ponovili bomo pogovor z najzdravnikoma iz skupine kardiologov, ki sta bila izbrana na izboru Moj zdravnik, z Manjo Weingerl pa bomo obiskali Kolumbijo. Zgodovinar dr. Danijel Grafenauer bo spregovoril o prepletanju poklicnega dela z družinskim spominom na svoje koroške korenine.
Kot srednješolec je rad in uspešno debatiral v debatnem klubu gimnazije v Novem mestu. Najbrž je tudi to pripomoglo k temu, da še danes rad komunicira. Predvsem profesionalno, a tudi zasebno je sproščen in zanimiv sogovornik. Domače mu je področje kulture, rad ima gledališče in glasbo. Do delovanja na teh področjih sta ga pripeljala ljubezen do umetnosti in malo tudi splet naključij. Po izobrazbi je diplomirani sociolog in zgodovinar. Živi v Ljubljani, a ostaja ponosen “Podgurc”, kot si radi pravijo Novomeščani. Je vodja odnosov z javnostmi javnega zavoda Kino Šiška. Skupaj z ekipo se v zadnjih mesecih pri svojem delu srečuje s številnimi omejitvami in izzivi, ki jih prinaša negotova sedanjost. Človek, ki veliko ve o tem, kaj in kako sporočati drugim. Rok Avbar v nočnem pogovoru z Nado Vodušek.
Pred štirimi leti smo se z Željko Bohar pogovarjali o tem, kako živi svoje sanje. Takrat je bila na strmi poti do vrha poslovne kariere. A simptomi, ki so narekovali nenasitno utrujenost, slabo počutje brez energije, depresijo, so jo naposled le privedli do diagnoze avtoimune bolezni ščitnice. Hashimotov tiroiditis. O strmem padcu, ko za seboj puščaš ves vloženi trud, energijo, denar za poslovni uspeh in čez noč spremeniš ne samo svoje, ampak tudi življenje bližnjih se bomo pogovarjali z Željko Bohar, ki bo z nami delila svojo zgodbo.
Željka Bohar je pred štirimi leti zbolela za avtoimuno boleznijo ščitnice. Hashimotov tiroiditis je diagnoza, ki je s seboj prinesla kopico strahov, skrbi in predvsem potrebo po spremembi življenja. Bolezen, ki predstavlja eno od pogostih avtoimunskih oblik bolezni ščitnice, je Željko Bohar doletela v trenutku, ko je sama bila na strmi poti poslovnega uspeha. Hiter tempo družinskega življenja in predvsem dela na samostojni podjetniški poti so zamenjali neprestana utrujenost, pomanjkanje spanca in energije, stres ter pridobivanje na telesni teži. »Vse to so bili znaki in simptomi, ki sem jih ignorirala leta in leta. Jaz sem vse te znake dojemala kot nekaj normalnega. Da je normalno, ker toliko delam in sem vedno v pogonu, da sem tudi ob vikendih, ne samo ob koncu dneva utrujena, da spim zgolj po štiri, pet ur na dan. Ampak ni bilo normalno. Sama sem odraščala s prepričanjem, kot verjetno večina žensk, da moramo ženske potrpeti, zdržati vsak dodatni napor. Da moramo na nek način na sebe malce pozabiti. In šele tedaj, ko sem zbolela, sem začela dojemati, da je nekaj hudo narobe«, je v nočnem pogovoru na 1. programu Radia Slovenija, povedala Željka Bohar. Po prvih pregledih pri zdravniku so tudi krvni testi sicer pokazali normalno delovanje ščitnice. Vsi znaki so, po besedah Boharjeve, kazali zgolj na dve bolezni; prekomerno rast kandide in izgolerost. Glede na življenjski tempo, ki je takrat narekoval njen vsakdan, je vse bolj kazalo na izgorelost. »Zato sem tudi potem dobila antidepresive, ki se po več mesecih jemana seveda niso obnesli, vsi znaki so še vedno ostajali. Začela sem obiskovati tudi psihoterapijo in tam razčiščevati vse travme, nerešene zadeve, ki so me dolga leta podzavestno spremljale in dobesedno mučile. Ampak še vedno se nisem dobro počutila. Čutila sem, da je nekaj narobe, zato sem sama začela raziskovati kaj bi lahko bilo narobe z mano. Naposled sem si sama plačala podrobne krvne raziskave, ki so pokazale nepravilno delovanje ščitnice. To sem skozi leto skoraj, da popolnoma uničila«, izpostavi Željka Bohar. Ko je tudi s strani zdravnikov dobila potrditev diagnoze avtoimune bolezni ščitnice se je pravo delo šele začelo. Sledilo je iskanje informacij kako naprej? Katera dieta je primerna? Kaj vse škodi oziroma je primerno za regeneracijo, ne samo ščitnice, ampak celotnega telesa.
Jesen je tu. Kostanjarji so že postavili hišice, iz njih lepo diši, koronavirus nam žre živce, pod političnim površjem vre. Ampak o politiki se ponoči ne bomo pogovarjali, pravi Mojca Blažej Cirej. Vse drugo pa je dovoljeno in zaželeno – od porabe turističnih bonov do žalovanja, od vaših pesmi in šal do obravnave grdobij, ko se nekateri izživljajo nad živalmi. Mislimo na gosko, ki jo je objestna druščina nalašč zbila z avtom. Pa še ena ljudska pravljica vas čaka – če bo sploh prišla na vrsto.
V nočnem programu bomo gostili Novogoričana Gorazda Humarja. Poklicno pot je kot gradbenik večinoma posvetil graditvi mostov. Sicer pa so mostovi njegova ljubezen in strast. Podpisal se je pod 12 knjig o znamenitih slovenskih mostovih – od Solkanskega, ki se ponaša z največjim kamnitim lokom na svetu, pa do Zmajskega v Ljubljani. Njegovo znanstvenoraziskovalno delo na tem področju ga uvršča med največje poznavalce tako doma kot tudi v širšem prostoru. Nočni program bo povezala Ingrid Kašca Bucik.
Nocojšnji nočni prinaša časopisnice. To je podnaslov knjige Strah, da se bo ustavil čas. V etru bodo kratke zgodbe s sodobno tematiko, pospremljeno z avtorjevo zgovorno fabulo in univerzalnim sporočilom, obdane s pesmimi, za katere je dobitnik številnih prestižnih nagrad in priznanj napisal besedilo. Zgodbe Ferija Lainščka bo prebirala voditeljica Lucija Grm.
Na nočni klepet smo povabili Petro Dobnikar, akademsko pianistko in profesorico klavirja na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Obožuje ljudi, zvok, naravo in čudež življenja. Govorili bomo o zanimivi knjigi, ki se bere z obeh strani – na eni je poučna pravljica za otroke, Izgubljena lučka, druga stran pa je namenjena odraslim, in sicer je Priročnik za ustvarjanje polja ljubezni z recepti. Na nočni klepet jo je povabil Robert Zajšek.
»Izraziti samega sebe v teh dnevih je junaštvo, živeti svoja prepričanja, povedati jih naravnost,« pravi v svojih stihih raper Zlatan Čordić- Zlatko. Čeprav je že desetletje in pol stalnica sicer turbulentne slovenske rap scene, sebe raje označuje kot pesnika in kot potnika skozi življenje. Boksar, ki obožuje Cankarja, ljubitelj nogometa, ki vse dobre tekste spiše na slab dan. Vajen je žaljivk in zmerljivk ter si morda prav zato želi živeti v družbi, kjer bodo prevladali razumevanje, strpnost in sodelovanje. Ga mika vstop v politiko ali bi raje ostal poredni hip hop fant, nebodigatreba, ki z ulice jezi »esteblišment«? Zlatan Čordić Zlatko prihaja na nočni obisk, z njim se bo pogovarjal Bojan Leskovec.
Ali drži, da vsi triatlonci trenirajo po 6 ur dnevno? Kaj ima trening triatlona skupnega s plesom zumbe? Ali triatlonec svoje kolo ponoči res priklene na posteljo? In pa, ste že slišali za ekvilateralni triatlon? Miti in resnice o triatlonu v pogovoru z Mitjo Morijem iz Triatlonskega kluba Ljubljana. Vaša spremljevalka v nočnem programu bo Špela Novak.
Tokratna gostja oddaje Nočni obisk bo mag. Tea Hvala, komparativistka in sociologinja kulture, ki se giblje med številnimi poklici, ki kažejo njeno zanimanje za uprizoritveno umetnost, literaturo, strip, pedagogiko, politično teorijo in samonikel aktivizem s feminističnim predznakom. V času, ko je Ljubljana že 26. leto zapored prizorišče mednarodnega festivala Mesto žensk, jo je pred mikrofon povabila Martina Černe.
V goste smo nocoj povabili sogovornika, ki je življenje posvetil gostinstvu, natančneje strežbi. Ivan Petre je upokojeni učitelj strežbe. V 39-ih letih poučevanja je v poklicu, ki je nekoč veljal za izjemno cenjenega, izmojstril nešteto natakaric in natakarjev. Z vse Primorske, pa tudi z drugih koncev nekdanje Jugoslavije. Izolska gostinska šola je nekoč veljala za eno izmed najboljših šol. Tudi po zaslugi učiteljev, kot je bil Ivan Petre. Naš nočni gost je tudi velik ljubitelj narave. Je ribič, ki skrbi za to, da v reki Rižani raste nov živelj in da njeno obrežje ostaja čisto ter neokrnjeno. Je tabornik, ki se taborjenju ni izneveril zadnjih 44 let, za zdravje pa skrbi, kot samo pravi z »agro fitnesom«. Na nočni klepet ga je povabila Barbara Kampos.
Na Nočni obisk prihaja profesorica specialne in rehabilitacijske pedagogike ter popotnica Barbara Marič. Uživa v svojem poklicu, navdušena pa je tudi nad naravo in potovanji. Ko si zaželi, se brez pomislekov odpravi na pot, razlaga. Afrika jo vedno znova očara s svojo prvinskostjo, zato je na tej celini preživela dobro desetletje, vsako leto po nekaj mesecev. Azija ji pomeni oddih, tam se namreč lahko sprosti, latinski svet pa doživlja kot magnet s pozitivno energijo in očarljivimi ljudmi. Na potovanjih pa so zanjo najpomembnejši odnosi, spoznavanje kulture in trekingi. Barbara Marič bo svoje popotniške zgodbe delila v pogovoru s Petro Medved.
Na nočni obisk prihaja Silvija Janežič, direktorica zaposlitvenega centra Dlan v Mariboru, ki od leta 2007 zagotavlja delovna mesta invalidom na zaščitenih delovnih mestih. Številni so tam našli delo in z njim prepotrebno samozavest. Silvija, ki je doma iz Mokronoga in zdaj živi v Ljubljani, jim je bila ob tem v pomoč. Sicer pa rada pove, da njen jekleni konjiček na jesen kaže dobrih šest tisoč kilometrov več kot spomladi, da obožuje tiste kotičke Slovenije, ki jih skorajda ni na družbenih omrežjih, še vedno pa ima v spominu stiske in veselja ob prehojenih kilometrih poti Camino de Santiago. Po eni uri bomo gostili glasbenika Petra Andreja, po drugi stopili v vinograde nad Trstom, po tretji srečali enega bolj prepoznavnih mariborskih glasbenih ustvarjalcev iz sredine šestdesetih let preteklega stoletja in tik pred jutrom pogledali še v zgodovino. Voditelj bo Stane Kocutar.
Na nočni obisk prihaja Silvija Janežič, direktorica zaposlitvenega centra Dlan v Mariboru, ki od leta 2007 zagotavlja delovna mesta invalidom na zaščitenih delovnih mestih. Številni so tam našli delo in z njim prepotrebno samozavest. Silvija, ki prihaja iz Mokronoga in sedaj živi v Ljubljani jim je bila ob tem v pomoč. Sicer pa rada pove, da njen jekleni konjiček na jesen kaže dobrih šest tisoč kilometrov več kot spomladi, da obožuje tiste kotičke Slovenije, ki jih skorajda ni na družbenih omrežjih, še vedno pa ima v spominu stiske in veselja ob prehojenih kilometrih poti Camino de Santiago. Po eni uri bomo gostili glasbenika Petra Andreja, po drugi stopili v vinograde na Trstom, po tretji srečali enega bolj prepoznavnih mariborskih glasbenih ustvarjalcev sredine šestdesetih let minulega stoletja in tik pred jutrom pogledali še v zgodovino. Voditelj bo Stane Kocutar.
Tomaž Hostnik in Matija Krečič 'špilata' strastno, predano in ubrano. Dva izvrstna godca na nočnem obisku pri vas doma prek radijskih valov. Z besedo in glasbo bomo na njuni barčici pluli po morjih raznovrstne glasbe, ki jo ustvarjata skupaj, vsak zase in v različnih sestavih. Klavir in violina sta njuni osnovni orodji, čez pa zvenijo duhovita narečna besedila. V katerem narečju bo tekel pogovor, pa naj do poslušanja ostane skrivnost. Pred mikrofon ju je povabila Nada Vodušek.
Dr. Gabriela Kalčikova prihaja s Češke in pravi, da se po dobrem desetletju življenja in dela v Sloveniji tukaj počuti kot doma. Na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo je zaposlena na Katedri za kemijsko procesno, okoljsko in biokemijsko inženirstvo in je vodja znanstvenega projekta »Planterastic«, pri katerem kot prvi v Sloveniji in v svetu vrednotijo interakcije mikroplastike z rastlinami. Kako deluje ta povezava? So lahko rastline »čistilna naprava« za mikroplastiko, torej plastične delčke, manjše od 5mm, ki onesnažujejo okolje? Dr. Gabrijela Kalčikova nam bo v prvih minutah ponedeljka pripovedovala o svoji življenjski in raziskovalni poti ter prek svojih izkušenj osvetlila marsikateri pogled na okolje, v katerem živimo. Na nočni obisk jo je povabila Mojca Delač.
Poklic gospe Mojce Korenjak se v javnosti bolj uveljavlja šele v zadnjem času. Je namreč tolmačka v slovenski znakovni jezik. Pravi, da morajo biti kretnje natančne. »Iz kretnje minister hitro nastane upokojenec, iz besede hvala – briga me, iz direktorja porednež. In seveda je lahko zabavno, kadar te besede nastopajo v stavku ena poleg druge; na primer upokojeni minister ali poreden direktor.« Mojca Korenjak bo z nami v noči s sobote na nedeljo. Ker je otrok gluhih staršev, jo znakovni jezik spremlja že od rojstva. Na Nočnem obisku bo govorila o svojem poklicu, družini, o svojih ljubeznih in strasteh. V studiu jo bo gostil voditelj Iztok Konc.
Nogometaš Matej Palčič se je v letošnji sezoni vrnil v Koper. 27-letni nogometaš iz Škofij ima za seboj igralske izkušnje iz Poljske in Moldavije, po odhodu iz Kopra pa je najprej zaigral za Maribor. Dobre nogometne predstave so Palčiču prinesle tudi reprezentančni status. Po igranju za praktično vse starostne kategorije reprezentance je pred tremi leti zaigral tudi za člansko selekcijo. Zaenkrat edini nastop je zabeležil ob domači zmagi z Malto. O njegovih začetkih, izkušnjah s tujino in pričakovanji v nogometni prihodnosti se bo s Palčičem pogovarjal Primož Čepar.
Neveljaven email naslov