Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Prodira v njegovo teksturo, v njegovo kost in drobovje. Sliši ga v telesu, širi v prostoru. Osvobojen, pogumen, skoraj otipljiv. Glas v svoji prvinski prisotnosti. Pevka, plesalka, performerka in pedagoginja Irena Z. Tomažin se z glasom in gibom premika med gibalno-gledališkimi predstavami in ustvarjanjem eksperimentalne improvizirane glasbe. Umetnico je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
»Svet ni črno-bel, ni samo negativen in ni samo pozitiven, cela paleta barvitih doživetij je v njem« razmišlja Hana Markočič, študentka drugega letnika psihologije o tem, zakaj se je odločila za ta študij. Hana je vodja projekta Kako si? v okviru katerega naslavljajo različne teme s področja duševnega zdravja. Od samopodobe do organizacije prostega časa in seveda iskrenega pogovora o tem, kako se zares počutimo. V studiu se nam bo na nočnem pogovoru o aktivnostih, izzivih in vprašanjih sodobnega časa za psihologijo, duševno zdravje in mlade pridružil tudi Marko Šopar, študent 1. letnika magistrske stopnje psihologije in predsednik Društva študentov psihologije Slovenije. Društvo je na različnih področjih aktivno že vrsto let, svet pa seveda odpira številna vprašanja za bodoče psihologe. Hano Markočič in Marka Šoparja je na nočni klepet povabila Mojca Delač.
Letošnjo nagrado desetnica, ki jo Društvo slovenskih pisateljev podeljuje za uveljavljanje izvirnega otroškega in mladinskega leposlovja, je za delo Ding dong zgodbe prejela Jana Bauer. Pisateljica in urednica piše fantastično prozo za otroke, trikrat je že bila nominirana za nagrado večernica, dvakrat za desetnico, prevodi njenih del so izšli v Veliki Britaniji, na Hrvaške, na Poljskem, v Španiji, Litvi, Turčiji, Nemčiji, Srbiji in na Islandiji. O pomenu pisanja in branja, o otroški literaturi, o idejah za mladinske zgodbe, o nagradah in prevodih in še čem se bo z Jano Bauer na začetku nedeljske noči pogovarjala voditeljica Tadeja Bizilj.
Zoran Jovičić je športnik, rojen v Tuzli, ki zdaj že skorajda 30 let živi v Sloveniji, kamor je kot otrok prišel k stricu na počitnice. Kmalu zatem je v Bosni in Hercegovini začela divjati vojna vihra in njegov domači kraj je postal Koper. Nekaj drobcev tudi iz tega dela njegove življenjske poti nam bo pojasnil, pred leti eden najboljših levo-krilnih rokometašev na svetu, ki je s slovensko izbrano vrsto dvakrat nastopil na olimpijskih igrah, bil z njo leta 2004 tudi evropski podprvak, dandanes pa je uspešen rokometni trener. Pred mikrofon ga je povabil Iztok Novak Easy.
Glasba, zabava, smeh, sproščenost – besede, ki jih zlahka pripišemo gostu tokratnega Nočnega obiska. S četrtka na petek bomo v nočnem programu v živo gostili Dejana Vunjaka. Glasbenik ima že več tisoč oboževalk in oboževalcev in že več milijonov ogledov na spletu ter klikov na družbenih omrežjih. Njegovi prejšnji nastopi so bili razprodani in mnogi že komaj čakajo na začetek letošnje sezone koncertov, praznovanj in veselic. »Čist' mejčken, Limonada, Če mam pa tebe« so trije Dejanovi hiti, za katerimi stojijo njegove osebne zgodbe. Katere? Izvedeli boste v nočnem pogovoru, na katerega je Dejana Vunjaka povabil Iztok Konc.
Gostja po polnoči bo Anita Kovačič Čelofiga, predsednica Slovenskega društva za odnose z javnostmi - društvo letos praznuje 30-letnico delovanja, jubilej pa bodo zaznamovali tudi z izdajo prvega celostnega učbenika za odnose z javnostmi v slovenskem jeziku.
Živi v Bruslju, ustvarja in pleše povsod. Vsako leto vsaj enkrat tudi v Ljubljani na mednarodnem festivalu Pajek, ki je na njegovo pobudo nastal pred desetimi leti. Plesalec, ki se je izobraževal v Amsterdamu, Bruslju in New Yorku, se gibal skozi koreografije slavnih imen sodobnega plesa, ustvaril številne lastne plesne predstave, s katerimi je gostoval po vsem svetu, verjame v ples kot individualni jezik, ki obstaja brez koreografije. Kritičen, radikalen in nujen gib. Mateja Kejžarja je pred mikrofon povabila Nada Vodušek.
Poslušalke in poslušalci ste že večkrat dokazali, da Slovenci nismo samo narod pevcev, temveč tudi pesnikov. Zato naj bo ta noč noč verzov. V družbo vas vabi Lucija Grm.
Stari dobri časi. Kolikokrat slišimo te besede in se takoj spet počutimo bolje. Ampak, zakaj? Kaj so za vas stari dobri časi? Kaj vas spominja nanje? Morda so se nam le zdeli tako zelo dobri? Bi vam bilo prav, če bi se vrnili, ali pa bi bil to v resnici korak nazaj? Nočni voditelj Jure K. Čokl vas to noč v živo na telefonski številki 01/475 22 22 vabi v stare dobre čase. Tudi z glasbo!
Pred dvaindvajsetimi leti se je Luana Malec, bibliotekarka in vodja službe za izvajanje območnih nalog v koprski Osrednji knjižnici Srečka Vilharja, podala v svet knjižničarske stroke. Sprva je povezanost med knjižnico in lokalnim okoljem ter pomen stika z uporabniki spoznala kot vodja potujoče knjižnice. Na bibliobus, ki prinaša knjižna dela v različne odročne kraje istrskega podeželja, v zadnjih letih pa tudi na Tržaško in v hrvaško Istro, jo že od začetka vežejo lepi spomini. Med drugim je v okviru vodenja programa dejavnosti splošne knjižnice za podporo razvoju knjižnične dejavnosti na obmejnih območjih vzpostavila sistem ene članarine med knjižnicami v Kopru, Trstu, Umagu in Poreču, sodelovala je pri vzpostavitvi regijskega spletnega biografskega leksikona »Primorci.si«, pri oblikovanju projekta »Rastemo z e-viri« v okviru primorskih knjižnic, ki je prerasel v nacionalni projekt na področju informacijskega opismenjevanja, njen najodmevnejši projekt pa je inovativen in danes zelo uspešen portal »Dobreknjige.si«. Luana Malec, ki je tudi lanska nagrajenka Čopove diplome – najvišjega priznanja za izjemne dosežke na področju knjižničarstva, bo gostja v nočnem programu. Z njo se bo pogovarjala Tjaša Lotrič.
Branko Jordan, gledališki igralec, profesor dramske igre na AGRFT ter soustanovitelj in član igralskega kolektiva Beton Ltd. je eden tistih ustvarjalcev, ki nenehno potuje na premici med vlogami v repertoarnih gledališčih in kritičnim raziskovanjem ter odzivanjem na aktualno družbeno realnost v neodvisnih avtorskih predstavah kolektiva Beton Ltd., ki letos obeležuje deseto obletnico ustvarjanja. Njihova zadnja predstava Mahlzeit je s pomenljivo in preroško sporočilnostjo svojo premiero doživela tik pred svetovno pandemijo. Branka Jordana je pred mikrofon povabila Martina Černe.
Mea Valens je magistrica literarnih ved, pisateljica, esejistka, prevajalka, lektorica, popotnica, podjetnica in vlogerka, ki obožuje sončne zahode, sprehode, rock glasbo in izzive življenja. Na klepet jo je povabil Robert Zajšek.
Pri štirinajstih letih je postal najmlajši ljubiteljski sommelier. A ena od njegovih največjih strasti je kuhanje. Kuhal je že širom širom sveta. Pri devetnajstih na prestižni jahti, pa v restavraciji z Michelinovo zvezdico v Švici, na Šrilanki. S svojim novim pojektom Pri meni klub osvaja Ljubljano, Amsterdam, Berlin. Vedno pa se vrača domov, na domačijo Butul, kjer je kot otrok skuhal svojo prvo rižoto. Kuhanje obožuje, a zanima ga še mnogo drugih stvari, ki jih smelo povezuje. Radovednost ga žene v vedno nove izzive. Črt Butul bo gost Nade Vodušek.
V nočnem plavamo po morju poezije, ki je balzam za dušo, če si le vzamemo čas zanjo. Torej, vzemite si čas, pobrskajte po svoji najljubši poeziji in jo razkrite v Nočni. Z vami – Lucija Grm.
Na Nočni obisk prihaja Igor E. Bergant, obraz in glas Televizije Slovenija. Novinarstvo in šport sta mu bila položena že v zibko. Na televiziji se je uveljavil kot športni novinar in iskriv komentator. Zadnja leta je eden od voditeljev večkrat nagrajene informativne oddaje Odmevi. Igor E. Bergant je razgledan izpraševalec in spoštljiv sogovornik. George Orwell je nekoč rekel, da je novinarstvo pisanje o tem, o čemer drugi nočejo, da bi se vedelo – vse drugo pa so odnosi z javnostjo. Kaj na to poreče Igor E. Bergant, poslušajte v noči s sobote na nedeljo. Foto: RTVSLO
Ste se že kdaj povzpeli na koprski zvonik? Od tam lahko opazujete številne koprske vrtove. O tem in o 210-letnici Botaničnega vrta v Ljubljani in botaniki nasploh bo govora v prvi uri nočnega programa. Naša gosta bosta dr. Jože Bavcon in dr. Blanka Ravnjak, ki skupaj že vrsto let vodita Botanični vrt Univerze v Ljubljani. V sobotno jutro vas popelje voditeljica Smilja Baranja.
Uroš Planinc je že leta 2006 zašel na samostojno glasbeno pot. Z UPG - Uroš Planinc Group je izdal dva instrumentalna albuma, ki predstavljata edinstvena izdelka v slovenskem glasbenem prostoru. Leta je 2009 je bil v tujini izbran za najboljšega kitarista, leta 2012 pa je postal eden redkih Slovencev, ki ga je svetovno znano podjetje Magneto guitars urvrstilo med svoje artiste, kar ga postavlja ob bok kitaristom svetovnega slovesa, kot so ERIC GALES, ANDY G JONES, ANDY GILL. Uroš Planinc. Roker. Kitarist. Glasbenik. Smučar. Inženir z umetniško dušo in nočni gost voditeljice Tadeja Bizilj.
Mariborski urar Jože Vidovič že v četrti generaciji nadaljuje družinsko tradicijo, ki jo je leta 1876 začel njegov prastric. Čeprav ta poklic spada med tiste, na katere počasi pozabljamo, mu dela in izzivov ne zmanjka. Pravi, da bodo ure obstajale, dokler bo tekel čas. Včasih so bile bolj ali manj pripomoček, danes pa so neke vrste statusni simbol. Na klepet, prepleten z zgodovino in sedanjostjo, ga je povabil Robert Zajšek.
Kmalu bomo vsi državljanke in državljani Republike Slovenije dobili vavčerje, s katerimi bomo lahko plačali določene turistične storitve. Kaj boste z vavčerjem naredili vi? Komu bi ga, če bi ga lahko, podarili? Kaj naj naredijo tisti, ki bi ga z veseljem porabili, pa si ne morejo privoščiti niti plačanih položnic? Takoj po polnoči voditelj Jure K. Čokl v živo na telefonski številki 01/475 22 22 s poslušalkami in poslušalci rešuje turistično socialne zagate, ki bi jih lahko povzročil 200 EUR vreden kos papirja.
Časovne in krajevne razdalje preči tudi digitalna tehnologija. Te se s pridom poslužujejo tudi v Ameriško slovenski izobraževalni fundaciji, kjer je v odboru direktorjev tudi prof. dr. Jure Leskovec, profesor računalništva na sloviti Univerzi Stanford v Kaliforniji. Seveda je svetovna pandemija posegla tudi v njihove načrte in aktivnosti, a zmotili bi se, če bi mislili, da v ASEFu ne delajo s polno paro tudi v tem času.
Neveljaven email naslov