Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
Prostega časa skoraj nimam, pravi biolog Cene Gostinčar. Zato smo polno zaposlenega raziskovalca povabili na Nočni obisk. Njegovo delovno okolje so ledeniki in rudniki soli, z veseljem pa bi delal tudi v vesolju ali reaktorju jedrske elektrarne. Dr. Gostinčar namreč preučuje sledi življenja v najbolj ekstremnih okoljih. Tam pa dokazano preživijo samo glive. Znano je, da so nekatere med njimi že naselile tudi naše pralne in pomivalne stroje, zato nas bo zanimalo, če se zaradi tega kaj manj suče po kuhinji. Dr. Cene Gostinčar bo gost v noči z nedelje na ponedeljek. Za pozni klepet ga je nagovoril Iztok Konc.
Oktober je dober in to je res. V mestu bo kmalu zadišalo po kostanju. Noči so postale prijetno hladne, ampak v tej s sobote na nedeljo nikar takoj ne zadrnjohajte. Ob telefonu vas že težko pričakuje voditeljica Mojca. Dovolj je že, če se oglasite za par besed ali s kako šalo.
Ob svitu na družabnem omrežju že objavlja fotografije sončnega vzhoda nekje visoko v gorah. Tik preden se znoči pograbi svoje tri pse in še pred temo skoči na Sveto Trojico, hrib nad Zagorjem pri Pivki. Če res nima časa, s kolesom na hitro prevozi nekaj kilometrov. Vmes splete kak pulover ali nogavice, napiše knjigo, se uči finščine, vodi domače kulturno društvo in hodi v službo. Pred štirimi leti je zbolela za rakom na dojki . Danes o bolezni, ki jo je z njej lastno trmo premagala, govori na glas. Na nočni klepet prihaja novinarka Alenka Bevčič. In nič čudnega ne bo, če jo bo potem, mahnila naravnost v hribe.
Na Nočni obisk prihaja Aleš Bučar Ručman, doktor sociologije in docent na Fakulteti za varnostne vede. Njegovo raziskovanje je osredotočeno na sociologijo odklonskega s poudarkom na raziskovanju mednarodnih migracij ter njihove povezave s kriminaliteto in vedno večjo pretvorbo migracij v varnostne grožnje. Je avtor oziroma soavtor več knjig, njegova zadnja znanstvena monografija ima naslov Migracije in kriminaliteta: Pogled čez meje stereotipov in predsodkov. Trdi, da je za pravo razumevanje položaja v družbi treba pogledati na njen odnos do najranljivejših, nemočnih in marginaliziranih. Zagovarja raziskovanje na terenu in med ljudmi, to pa ga je vodilo od začetkov v prevzgojnem zavodu do začasnega bivanja v drugih mestih in nazadnje opazovanja v begunskih centrih in na meji. O sebi pravi, da mu ni nikoli dolgčas, temveč ravno obratno, zanj imajo dnevi premalo ur. Z Alešem Bučarjem Ručmanom se bo pogovarjala Petra Medved.
Po polnoči bo gostja nočnega programa Nataša Kos Križmančič, refleksoterapevtka in vodja Šole obrazne refleksoterapije. Po diplomi iz sodobnega plesa na univerzi v Amsterdamu je bila več let plesalka in koreografinja v slovenskem in mednarodnem prostoru, zadnjih nekaj let pa se posveča ljudem s poškodbami možganov in otrokom s posebnimi potrebami. V ponovitvi oddaje Ritem mesta bomo prisluhnili instrumentalni glasbi Andreja Ofaka in Boruta Morija, ki sta se skupaj podpisala pod album Odmevi reke Drave.
Začetki podvodnega hokeja v Sloveniji segajo v leto 1995. Pionir športa zaradi športa pri nas je Rudi Brajdič. S kolegi potapljači so na koledarju potapljaške zveze videli, da imajo na Nizozemskem potapljaško prvenstvo v podvodnem hokeju. In so šli pogledat, kot reprezentanca, ki hokeja pred tem še nikoli ni igrala. Rudi Brajdič se ne znajde dobro le v vodi, dobro krmari tudi med ognjenimi paprikami. Čilihead Van den Brudi na svoji čili farmi vzgoji več kot 900 sadik čilijev, med njimi tudi nekaj najbolj ognjenih. Kako jih uporabi, boste izvedeli v nočnem obisku.
Na prvem bomo tokrat lahko prisluhnili zvokom, ki jih v javnem prostoru kot umetniške projekte oddaja nek drug radio. Na obisk prihaja intermedijska umetnica, arhitektka, scenografka, kostumografka in soustanoviteljica radia Cona, zvočne umetniške platforme za procesiranje sodobnih umetnosti. S soavtorjem Branetom Zormanom sta med drugim ustvarila že kar nekaj zvočno-pohodnih performansov – sprehodov po različnih lokacijah. Na naslednjega z naslovom HODI.TI, se boste lahko podali že kmalu, na festivalu Mesto žensk, ki se začenja konec tega tedna. Vabljeni torej na radijski nočni sprehod in seveda tudi na tistega po mestnih ulicah, ki bo zvok in pripoved prepletel s prostorom. Ireno Pivka bo v nočnem programu gostila Nada Vodušek.
V prvih minutah oktobra bomo v imenitni družbi lutk, lutkarstva in zgodb. V svoji malhi življenjskih dogodivščin, dela, izzivov in odkrivanj kulturno-ustvarjalnih svetov, vse to hrani lutkovna animatorka, igralka in pripovedovalka Katja Povše. Diplomirana etnologinja in kulturna antropologinja se z lutkarstvom ukvarja že 25 let, v tem času pa je vdahnila življenje mnogim likom, za mlajše in starejše. S seboj pripelje tudi gospodično Baziliko in ker ta rada potuje po različnih svetovih se gremo seveda potepat tudi mi. Katja Povše bo gostja nedeljskega nočnega obiska, na katerega jo je povabila Mojca Delač.
Katja Milič je italijanska državna prvakinja 2. kategorije v namiznem tenisu. To pomeni, da se med italijanskimi namiznoteniškimi igralkami uvršča na skupno 9. mesto. Energična zamejka ni profesionalka, a namiznega tenisa ni opustila ne zaradi službe ne zaradi družine. Ob podpori bližnjih je našla pot, da trenira in igra, namizni tenis pa je postal pomemben del njene družine. Z zamejstvom je ne povezujeta le družina in namizni tenis, pač pa tudi poklic učiteljice. Uči v zamejstvu in obenem prek svojih otrok spoznava tudi slovensko šolo. Kakšne so podobnosti in razlike? Kako namizni tenis narekuje družinsko življenje in obratno? Kako podobni smo si Slovenci na obeh straneh meje in v čem se razlikujemo? S Katjo Milič se bo v Nočnem obisku pogovarjala Janja Novoselc.
Še en teden nas loči do 23. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk. Letos se bo pestro dogajanje, ki zajema raznovrstne dogodke, vrtelo okoli vprašanja reproduktivne svobode. Domače in tuje umetnice in umetniki, ki se svojih vsebin lotevajo kompleksno, kritično, prodorno in drzno, bodo s svojimi deli spodbujali razmišljanje o enakih možnosti ter o preseganju stereotipov spolnih vlog. Osvetlili bodo vse plati reprodukcije, od pravice od splava do drugačnih družinskih modelov. Kje na poti do enakopravnosti smo kot družba in kam nas ta pot še lahko zapelje, nam bo poskušala odgovoriti Teja Reba, umetniška vodja Mesta žensk.
Na nočni klepet prihaja Edvard Kadič, strokovnjak za komunikacijo, ki se že več kot dvajset let ukvarja z osebnostnim razvojem – s poudarkom na osebni karizmi in govorici telesa. O samozavesti, govorici telesa, zapeljevanju, bontonu in še o čem bo pripovedoval po polnoči voditelju Robertu Zajšku.
Noč ima svojo moč in takrat lahko tudi pogovor o »tistih rečeh« steče brez »ovinkastega besedja«. Kako so se imeli radi naši predniki? Kakšno je bilo intimno življenje, higiena in prehranjevanje Slovencev, ki so bili na naših tleh rojeni v prvi polovici 20. stoletja? Milena Miklavčič se je podala na nepredvidljivo pot raziskovanja nečesa, kar se nam zdi na videz čisto blizu, a je hkrati tako daleč. Nastala je mešanica bistroumne etnološke raziskave in zgodovinske analize. Humorno in hkrati trpko branje o najbolj skritih, zelo intimnih dejanjih spolnosti naših prednikov je navdušilo slovenske bralce. Ljubiteljsko raziskovalno delo pisateljice, publicistke in novinarke Milene Miklavčič se nadaljuje. Smo Slovenci res začeli »seksati« šele po letu 1965? So stiske in intimne zagate sodobnih ljudi bistveno drugače od tistih izpred 100 let? In kam pridemo, če pri »hrastu zavijemo na levo«? Po polnoči na Prvem se bo z Mileno Miklavčič pogovarjal Bojan Leskovec.
V goste na 1. Program Radia Slovenija prihaja neutrudljiv karizmatik številnih znanj in talentov, Rok Bohinc. Igralec, režiser, scenarist, voditelj, animator, predvsem pa strasten stand up komik in improvizator, ki je eden izmed krivcev za vse večjo priljubljenost improviziranega gledališča tudi med osnovnošolci in srednješolci. O delovnih in življenskih navdihih se bo v nočnem programu pogovarjal z voditeljico Matejo Grahovac. Pridružite se jima po polnoči.
Parki in drevoredi. Trgi in ulice. Otroška igrišča. Rečna obrežja. Vsa naša skupna srečevališča, obpotja in razpotja. Poslanstvo krajinske arhitekture ni le sajenje dreves, kot si včasih zmotno predstavljamo, ampak resen premislek, kako kakovostno oblikovati prostor, ki je naše skupno dobro. Na nočni obisk prihaja krajinski arhitekt, ustanovitelj in odgovorni urednik spletne strani Landezine, ustanovljene leta 2009. Spletna stran predstavlja dobre projekte s področja krajinske arhitekture z vsega sveta. Konec tega tedna bo v Ljubljani potekal njihov že drugi mednarodni dogodek Landezine Live, ki bo k nam pripeljal zanimive strokovnjake s področja krajinske arhitekture in arhitekture. Zaša Brezarja je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Jesen nas je že pobožala s svojimi hladnimi prsti, čeprav še ni njen čas. V primerjavi z vročimi nočmi v prejšnjih mesecih so te zdaj pravi blagoslov. Vendar v noči s sobote na nedeljo nikar prehitro ne smuknite pod odejo – ob telefonu vas v nočnem programu pričakuje in potrebuje voditeljica Mojca.
Na nočni obisk smo povabili pesnico in zapisovalko lepih misli, Katjušo Kosovel. Pred leti se je odločila, da se odpove udobju redne službe in se v celoti posveti besednemu ustvarjanju. Na Facebooku je ustvarila stran Ulica lepih misli, kjer ponuja obiskovalcem v branje svoje misli in pesmi. Z leti se jih je nabralo toliko, da so svoje mesto dobile tudi v knjižni obliki. Tri pesniške zbirke tako razkrivajo njene misli in pesmi o življenju, sreči, ljubezni, prijateljstvu, resnici in o drugih občutjih, ki nas spremljajo vsak dan. Na nočni sprehod po Ulici lepih misli je Katjušo Kosovel povabil Boštjan Simčič.
Nočni obisk bo tokrat minil v znamenju samosvoje, melodične in čutne glasbe. Združevali bomo harmoniko in kitaro, v goste pa prihaja harmonikar Marko Brdnik, ki se bo po lanskoletnem izidu plošče z naslovom Leta, ki je požela kritike s pohvalami, z Urošem Rakovcem v Mladinskem gledališču na posebnem koncertu predstavil slovenskemu občinstvu. Marko redno komponira tudi glasbo za različne režiserje, v zadnjih letih je še posebej odmevala glasba za predstavo Pavla nad prepadom, ob tem pa sodeluje tudi z mnogimi domačimi in tujimi glasbenimi zasedbami. Njegovo ustvarjanje in tudi znanje, ki ga je pridobil na šoli v nemškem Trossingenu in na Berklee college of music v Bostonu boste spoznali po polnoči.
V nočnem programu bo voditelj Zoran Turk v mariborskem studiu gostil popotnico, sicer pravnico Katjo Drnovšek, ki se je nedavno vrnila iz Gruzije. Pobliže nam bo predstavila to zanimivo in še precej neraziskano obmorsko državico v Vzhodni Evropi, deželo mnogih naravnih lepot in gostoljubnih ljudi.
Deževno septembrsko sredo začenjamo z obilico sonca in s tropskim podnebjem. Na nočni obisk prihaja nogometni navdušenec Luka Jesih, ki je pred sedmimi leti, ko se je udeležil svetovnega prvenstva v nogometu v Južnoafriški Republiki, spoznal, da si bolj kot karkoli drugega želi potovati po svetu. Od takrat je prepotoval številne eksotične destinacije v Afriki in Aziji, povsem pa se je zaljubil v Južno in Srednjo Ameriko. Izkušnje s svojih potovanj bo po polnoči delil z voditeljem Juretom Čepinom.
Ko sta se pred šestimi leti spoznali, nobena od njiju ni bila prav nadušena nad drugo. A od takrat, ko sta Natja Levec in Mariša Jagodič prvič skupaj stopili na oder, sta postali neločljiva dvojica. Njuna prva predstava je bila Snežna kraljica, izkušnje pa sta nabirali ne le v predstavah, temveč tudi v glavnih vlogah muziklov Company, Pepelka in Annie. Pravita, da so glasba, petje in ples nepogrešljiv del njunega vsakdana, delček vsega pa boste lahko slišali tudi v nočnem programu v prvih urah novega tedna, v katerih bosta Natja in Mariša poklepetali z voditeljico Tadejo Bizilj pa tudi zapeli in se vživeli v različne vloge.
Neveljaven email naslov