Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
5417 epizod
Po napornem dnevu se ponoči prileže sproščen pogovor z enim ali več gosti, ki jih voditelj nočnega programa povabi na Nočni obisk. Tako lahko prisluhnete aktualnim pogovorom s športniki, umetniki (pisatelj, slikarji, pesniki, glasbeniki, ...), popotniki, gospodarstveniki, znanstveniki in vsemi drugimi ljudmi, ki imajo kaj povedati. Naši gostje so ljudje različnih poklicev in starosti, ki so pripravljeni svoje bogate izkušnje in zanimive ideje deliti s poslušalci Prvega programa. Osebni in aktualni intervjuji, sproščeni pogovori, ki nas odpeljejo stran od dnevnih tegob in težav, nas zabavajo in nasmejijo ali pa nas spodbudijo k premišljevanju in pogledu vase. Vse to lahko ob začetku noči slišite v Nočnem obisku, ki ga ob četrtkih pripravljajo na Radiu Maribor, ob sobotah pa se z Radiom Koper preselimo še na Primorsko. V noči na torek pa lahko takoj po polnoči slišite ponovitev ene od izstopajočih oddaj minulega tedna, torkova noč je namreč v celoti namenjena reprizam. Elektronska pošta: Nocni.Program@rtvslo.si
Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva
Korejski polotok je prizorišče trenja že več kot pol stoletja. Premirje po korejski vojni je bilo podpisano, mirovni sporazum pa nikoli. Skoraj vsak teden tako spremljamo novice o konfliktih in napetostih. Z državama na obeh straneh 38. vzporednika sodeluje Združenje slovensko-korejskega prijateljstva, ki je v Seul in Pjongjang nedavno poslalo sadiko mariborske stare trte iz katere nameravajo prihodnje leto na demilitariziranem območju med obema državama izdelati vino. Severno in Južno Korejo je večkrat obiskal Igor Jurišič, predsednik Združenja slovensko-korejskega prijateljstva.
foto: Osebni arhiv
Tujci, ki obiščejo Severno Korejo, seveda nimajo dostopa do vseh delov države. Običajno jih spremljata voznik in prevajalec, saj le redki Severnokorejci govorijo angleško. Jurišič pravi, da pa se je mogoče prosto sprehajati po mestih: “Nihče ti izrecno ne pove, da ne smeš hoditi po mestu, ampak svetujejo, da imaš s seboj vsaj prevajalca.”
Spremstvo je tisto, ki obiskovalce seznani z lokalnimi običaji. Sogovornik poudarja, da je azijska kultura drugačna od naše. Navaja primer vodnika, ki je moral študentki, ki je bila v skupini obiskovalcev, pokazati, kje je stranišče. Prihodnji dan je s seboj pripeljal sodelavko, saj je bilo to, da je moral s prstom pokazati v smeri ženskega stranišča, zanj nekaj nenormalnega.
Žalitve voditeljev države niso tolerirane:
Na Severno Korejo je potrebno gledati z azijskega stališča. Če pogledamo na Tajsko, tam lahko za razžalitev kralja dobiš doživljenjski zapor. Eden od turistov bo v tajskem zaporu ostal do konca življenja, ker so ga zalotili, kako je pijan kralju narisal brke. S tem ne opravičujem sistema. Moram pa dodati, da sta obe Koreji izjemno varni državi. Tam je manj možnosti, da se ti zgodi kaj slabega kot v večini evropskih držav.”
Ena bolj razvpitih stvari, povezanih s Severno Korejo, poleg jedrskega programa so delovna taborišča. Igor Jurišič pravi, da jih ni videl, da pa je severnokorejske spremljevalce povprašal o njih:
Kot so nam razložili, si v Severni Koreji, ko storiš prekršek, obsojen na določeno število ur, dni, mesecev, let prisilnega dela. To verjetno lahko poimenujemo tako z besedama delovno taborišče kot družbeno koristno delo.
Lotte tower - najvišja stavba v Seulu
foto: Mark Deibert
Gre za izjemno čisti državi, kjer so ponosni na svojo zgodovino in tradicijo. Se pa trudijo ustvarjati tudi novo zgodovino, velikokrat z gradnjo in početjem, ki mu je mogoče nadeti predpono – naj. “V Seulu deluje najvišje dvigalo v enem kosu, prej so imeli najhitrejše dvigalo na svetu. V Pjongjangu pa imajo največji stadion na svetu; najvišji kamniti stolp na svetu, v Guinnessovi knjigi rekordov so zapisani z največjo akrobatsko predstavo.
Najvišjo goro Mt. Paektu, ki leži na korejskem polotoku (na ozemlju Severne Koreje), občudujejo obojni. Oboji si lastijo tudi nacionalno ljudsko pesem Arirang.
Če bo vse po sreči, bo prihodnje leto iz zasajenih sadik mariborske trte, na demilitariziranem območju nastalo skupno korejsko vino. Gre za območje, ki ga je Igor Jurišič že obiskal. “Poteka po 38. vzporedniku, sega v dva kilometra v notranjost vsake od držav. Tam veljajo posebna pravila; ni dolgocevnega orožja, artilerije, tankov, topov, vojaki so neoboroženi, le poveljniki imajo pri sebi pištolo. Ta pas onemogoča neposreden konflikt med obema Korejama.”
Na sredini območja je objekt oziroma bolje rečeno baraka, kjer sta se do nedavnega dobivali vodstvi obeh držav. Barako nadzirata bobe državi, kar pomeni, da lahko vstopiš s severnokorejske strani, izstopiš na južnokorejski, se sprehodiš po njenem ozemlju in nato nazaj v S. Korejo. “To je edina neposredna meja med obema državama,” pravi sogovornik.
Je pa zanimivo tudi širše območje okoli meje:
V mestu Kaesong, ki ni daleč od meje, je veliko kompleksov, ki so v lasti Južne Koreje. Kljub vsem napetostim, južnokorejska podjetja delajo nemoteno. V nobenem od kritičnih trenutkov se ta ekonomska cona ni zaprla.
“Korejci na obeh straneh si želijo združitve, a do bo do nje težko prišlo, saj se ne bi uspeli dogovoriti pod čigavim vodstvom bi država šla naprej,” še pravi Jurišič.
V decembru se mnogi, namesto daril, bolj razveselijo doma pripravljenih božičnih piškotov in ostalih sladkih dobrot. Katere sestavine uporabiti, če se v svet domače peke podajamo sami in kakšni so pravi božični piškoti ter kako jih pripraviti, bomo med drugim povprašali nocojšnjo gostjo, avtorico kulinaričnega bloga Rudolfova malca, Manco Rudolf. Na klepet jo je povabil Sandi Horvat.
Na nočni obisk prihaja pesnica, pisateljica, kantavtorica, kritičarka in glasbena publicistka Nina Novak Oiseau. Avtorica dveh pesniških zbirk, zbirke zgodb in vizualne zbirke poetičnih utrinkov je pred kratim izdala prvi roman z naslovom Kjer morje poljublja nebo. V njem je ohranila predanost poeziji, kot tudi tenkočuten odnos do jezika in zvena ter pomena posameznih besed. Zgodba odpira nešteto aktualnih vprašanj o ljubezni, nežnosti, pripadnosti, predanosti. O dobrih ljudeh, ki so še vedno med in z nami, če le upamo ohraniti vsaj kanček vere vanje in, ne nazadnje, tudi v nas same.
Na nočni obisk bomo povabili Zorana Jerončiča. V svoji karieri je, predvsem v Italiji, treniral najrazličnejše ženske in moške odbojkarske članske ekipe. Športnik po duši in odbojkarski strokovnjak je eden redkih trenerjev, ki se je popolnoma vživel v zamejski prostor. Med sezonama 2001 in 2004 je deloval celo v »seriji A« kot drugi trener tržaškega AdriaVolleyja. Svoje delo pa ni posvetil samo odbojki. Življenje v vaseh Kanalskega Kolovrata nekoč je, po pripovedovanju očeta Franca, zapisal v treh knjigah. Zorana Jerončiča je k pogovoru povabil Boštjan Simčič.
Dr. Rok Benčin živi v obdobju neprespanih noči. Pred kratkim je namreč postal očka, zato mu nočne ure ne delajo težav. Zanimajo ga občutja, ki nas lahko preplavijo brez posebnega razloga – pa naj gre za melanholijo ali srečo. Pravi, da nas nasploh, posebno pa še v tem predprazničnem času, mnogi svarijo, naj ne sledimo potrošniškemu idealu sreče. Dr. Rok Benčin je filozof in raziskovalec. Na Nočni obisk ga je povabil Iztok Konc.
Petra Greiner je izjemna mama; bila je izbrana za žensko leta 2017, ki jo je prirojena genetska napaka hčerke Sofie spodbudila k ozaveščanju o drugačnosti. V skoraj sedmih letih so z družino prehodili naporno pot, v kateri se niso mogli izogniti žalovanju, zanikanju, samospraševanju. A so se na koncu vsi skupaj odločili za sprejemanje nove realnosti. Petra Greiner bo gostja Darinke Čobec.
Harfistka, komponistka, performerka in pevka, ki nenehno raziskuje. Ustvarja v različnih glasbenih oblikah od klasike, ljudske glasbe in jazza. Njeni projekti so raznovrstni: v ciklu Trubadurka je uglasbila osebne izpovedi žensk, ki jih občuduje, ljudsko glasbo, pripovedovanje in ročna dela pa oživlja v projektu Posedkanje. Zanimajo jo tudi tradicionalne vokalne tehnike ljudskega petja. Ne potuje samo med žanri ter glasbenimi in gledališkimi odri doma, potuje vsepovsod, saj sodeluje v številnih mednarodnih projektih. Eden od njih je tudi bolgarska vokalna zasedba Slovena Voices, s katero bo prihodnji teden nastopila v ljubljanskem Cankarjevem domu. Zvezdano Novaković je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Kaj delajo raziskovalci meduz pozimi? S tem vprašanjem bomo začeli ponedeljkov nočni obisk, na katerem se nam bo pridružila dr. Tjaša Kogovšek z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo. Že vrsto let se posveča raziskovanju teh življenjskih oblik, ki jih plavalci največkrat povezujemo z neprijetnim občutkom in strahom pred ožigalkami, a so ob tem povezane še z mnogo drugimi zgodbami, uporabnostjo in izzivi. Dr. Kogovšek nam bo med drugim pripovedovala tudi o svojih izkušnjah nekajletnega raziskovanja meduz na Japonskem, ki pa nikakor ni edina dežela, ki jo je spoznala od blizu. Včasih pri tem raziskovalne pripomočke zamenjajo nahrbtnik, šotor in pustolovska žilica. Na nočni obisk jo je povabila Mojca Delač.
Čeprav danes sodita med najboljše domače pivovarje, se njuna zgodba še zdaleč ni začela tako dobro, saj je pred petimi leti njuna Kickstarter kampanja doživela poraz. A to je Anito Lozar in Mateja Pelicona še bolj motiviralo, da sta svoje pivo z lastnimi sredstvi pripeljala do polic in točilnih pultov. Letos sta prejela naziv Mladi podjetnik leta, uspelo se jima je uvrstiti v nabor craft pivovarjev pri enem od največjih tujih trgovcev za slovenski, avstrijski in švicarski trg. Njuno pivo so na Češkem, na svetovnem tekmovanju nagradili s srebrno medaljo, sta pa tudi večkratna prejemnika priznanja Najboljša slovenska pivovarna. Kakšni izziv čakajo mlad par, ki zadnja leta vztrajno širi svojo ekipo in ponudbo piv?
V nočnem programu, ki bo nocoj potekal iz koprskega studia, se bomo podali na pot na daljni vzhod. Na nočni obisk prideta Karmen Furlan in Gregor Šušmelj, popotnika, ki sta v 561-ih dneh obiskala številne države: Burmo, Laos, Kitajsko, Mongolijo, Novo Zelandijo, Indonezijo, Avstralijo in številne druge. Kaj je to wwoofing (izg. vufing), kje je za potovanje najbolje kupiti kamper, kako sta se sporazumevala tam, kjer niso poznali nobenega svetovnega jezika in kaj pomeni biti na vlaku 26 ur? Te in druge zanimivosti z oddaljenih dežel nam bosta razkrivala skupaj z njunim gostiteljem Andrejem Šavkom.
Na Nočni obisk prihaja ljubitelj psov in Tibeta, mednarodni kinološki sodnik in eden izmed ustanoviteljev Kluba za tibetanske pasme Slovenije Primož Peer. Pravi, da je pesjanar in da s psi živi že od otroštva. S tibetanskimi psi se je srečal po naključju. Prav oni so ga pripeljali na Tibet, tam pa je spoznal ljudi, ki poskušajo pomagati Tibetancem, predvsem sirotam, pri šolanju. O Tibetu, ki ga obišče skoraj vsaki dve leti, njegovi zgodovini in kulturi, pomoči ljudem in seveda o tibetanskih pasmah psov se bo s Primožem Peerom pogovarjala Petra Medved.
Na obisk v nočni program prihaja Boris Krabonja. Velik človek, prostovoljec, upornik, humanitarec so oznake, s katerimi se opisuje profesorja Borisa Krabonjo. Je gonilna sila duštva UP-ornik, v katerem deluje skupina dobrih ljudi. Ljudi, ki jim ni vseeno za sočloveka. Kakšno je stanje v Mariboru? Kakšne stiske preživljajo ljudje? Kaj bi ljudje brez prostovoljcev in pomoči? Borisa Krabonjo je pred mikrofon povabila Jasmina Bauman.
Na sredin nočni obisk prihaja Marko Taljan iz javnega zavoda Mladi zmaji. Gre za ekipo mladinskih delavcev in prostovoljcev, ki mladim v različnih četrtnih skupnostih v Ljubljani nudijo podporo na poti do njihove samostojnosti. Skozi raznovrstne aktivnosti in dogodke skrbijo, da mladi aktivno soustvarjajo lokalno skupnost, razvijajo lastne ideje in lažje najdejo svoje mesto v družbi. Po polnoči prisluhnite pogovoru z voditeljem Juretom Čepinom.
Kuharski solist, ki rad jè v samoti. Hrana je zanj raziskovanje in eksperimentiranje. O njej piše knjige. Zabavne, z duhovitimi besedili, opremljene s čudovitimi ilustracijami. Njegova zadnja je Ojtajota. Zgodbe o joti so na letošnjem knjižnem sejmu dobile nagrado za najbolje oblikovano kuharsko knjigo. O hrani se ne pogovarja rad, misli raje izmenjuje o čem drugem. Na nočni obisk ga je povabila Nada Vodušek.
Zdi se, kot da dan zanj nima le 24 ur in leto ne samo 365 dni. Prekaljen novinarski maček, ki so mu odpirali vrata psi, tudi tista najtesneje zaprta za vatikanskimi zidovi ali na Kubi, kjer si je denimo današnji predsednik Raul Castro pri njem izprosil plošče Majde Sepe. Kinolog, ki se ukvarja celo s terapevtskimi psi. Kužki ga spremljajo povsod, tudi na dopisniških poteh v Latinski Ameriki. Preizkusil se je v vseh medijih, bil je voditelj TV-dnevnika, publicist in prevajalec ter celo eden od prvih plesalcev in ustanoviteljev folklorne skupije Emona. Toneta Hočevarja na nočni obisk vabi Alenka Terlep.
Tako kot mnogi piloti pred njim, se je v rosni mladosti z letenjem tudi on seznanil v kabini jadralnega leta. Ko je leta pozneje stal na razpotju, je vedel, da ga letenje ob pomoči računalnikov v kabini sodobnega potniškega letala ne bi izpopolnilo do te mere, kot pilotiranje vojaških letal. Svoje sanje je Novogoričan Andrej Fiorelli uresničil v kabini letala Pilatus in jih nadgradil z izpopolnjevanjem v akrobatskem letenju ter letos, v angleškem Fairfordu, že drugič osvojil prestižno nagrado za najboljši solistični nastop. Nadporočnika 152. letalske eskadrilje Andreja Fiorellija je na nočni obisk povabil Sandi Škvarč.
V noči iz četrtka na petek se bosta mraz in naletavanje snežink umaknila sončnim žarkom na šrilanških plažah. Tja nas bosta popeljala Tatjana in Mitja Butul, ki toplejšo polovico leta preživita na domačiji na Manžanu pri Kopru, mrzlo polovico leta pa v njunem drugem domu na otoški državi v Indijskem oceanu. Letos sta odhod v Azijo malce zamaknila, zato ju bo pot pred tem pripeljala še v ljubljanski studio. Prek radijskih valov vas bomo najprej popeljali na sprehod po nasadu oljk na Manžanu, nato še v nasade ananasa, cimeta in belega čaja na Šrilanko. Vse skupaj bomo pomešali in odkrili, kako dobro se naša kulinarika povezuje s šrilanško in mimogrede (kot za šalo) osvoji še enega večjih kulinaričnih festivalov v Berlinu. Več po polnoči v družbi Darje Pograjc!
Pred nami je praznični december, ko veliko ljudi zajame malodušje zaradi občutka, da jim je leto brez kakšnih posebnih dosežkov spolzelo iz rok. Zato smo v studio po polnoči povabili Tatjano Frumen, mojstrico in učiteljico rei-kija, predavateljico in energoterapevtko. Zase meni, da je vizionarka in raziskovalka in rada pomaga ljudem pri odpravljanju raznih blokad, čiščenju negativnih miselnih vzorcev in čustvenih travm. Pred mikrofon jo je povabila Darinka Čobec.
Revijo Outsider je ustanovila zato, ker je bila prepričana, da potrebujemo medij, ki bo razmisleku o arhitekturi in kulturi na široko odprl prostor, v katerem se bodo prepletale ideje vseh generacij, in ne bo omejen z nobenim okvirjem, ne institucionalnim, ne katerimkoli drugim. Revijo, ki bo dajala besedo nevsakdanjemu, ekscentričnemu, pogumnemu, igrivemu. Outsider ni slikanica na sijajnem papirju, ki jo le na hitro prelistamo, je revija, ki nas kot dobra knjiga potegne vase in nas v vsaki številki vodi skozi pokrajine arhitekture, kulture in osebnosti. Na začetku so jo mnogi odvračali od zamisli o novi reviji, saj čas tiskanim publikacijam naj ne bi bil naklonjen. A ko odkriješ tisto, kar si res strastno želiš početi, moraš svoji strasti slediti, je prepričana Nina Granda, ki jo je na nočni obisk povabila Nada Vodušek.
Ciril Jazbec je 30-letni večkrat nagrajeni fotograf, ki je študij ekonomije zamenjal za magistrski študij fotožurnalizma in dokumentarne fotografije na londonskem College of Communication. Ta poteza se mu je obrestovala, saj so takrat prvič opazili njegov talent tudi v tujini. Je namreč prvi Slovenec, ki bo imel v mednarodni različici, med fotografi izredno cenjene, revije National Geographic kar dve objavi. Prva je bila natisnjena pred dvema letoma, ko je v svoj objektiv ujel vpliv podnebnih sprememb na lovce na Grenlandiji, druga fotoreportaža je nastajala kar dve leti in bo luč sveta ugledala prav kmalu, v decembrski številki omenjene revije. V nočnem pogovoru, ki ga bo vodila Ana Skrt, boste izvedeli več o poteku fotografskih odprav, uredniški politiki National Geographica in prihodnjih projektih mladega avtorja.
Neveljaven email naslov