Avtor recenzije: Simon Popek Bere Ivan Lotrič.

Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017

Prevod romana Zaharja Prilepina Samostan je prišel k nam s fanfarami »najboljšega ruskega romana po letu 2000.« V enaki meri je bilo govora o avtorjevih kontroverznih političnih stališčih in delovanju v vojaških konfliktih na vedno nemirnih področjih Zakavkazja. Nas pa na tem mestu zanima predvsem Prilepinov Samostan kot roman v sklopu t.i. taboriščne literature in njene vloge v zgodovinski in tudi sodobni literarni krajini.

Kot je v spremni besedi omenil prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega trenda povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja ruske preteklosti zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – navzoče tudi upanje. Verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na solovetskih otokih, kjer je v začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo v primerjavi s poznejšimi gulagi dokaj mile poteze. Med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, imeli so gledališče in muzej in tam sta delovala celo orkester in časopis.

Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci. Tudi na Zahodu je tovrstna knjižna produkcija kar zgledna, obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki dogajanje v trilogiji o agentu Leu Demidovu deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.

Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno napisan roman, ki se ves čas spogleduje s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Roman Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; nekateri pridejo tja kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, »oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!«

Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t.i. običnjaki. Slednjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipičen zapornik, ki predvsem opazuje okolico in ostalim internirancem svetuje, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je »neviden« do te mere, da ga v zadnjem sklopu – rman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, »imperatorja gulagov,« ki se izkaže za veliko bolj definiran in kompleken lik, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj omejena na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.

Prilepinov Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito kaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v »človeškem laboratoriju« ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – povsem pogrešljiv element.