Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Ivan Lotrič.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Prevod romana Zaharja Prilepina Samostan je prišel k nam s fanfarami »najboljšega ruskega romana po letu 2000.« V enaki meri je bilo govora o avtorjevih kontroverznih političnih stališčih in delovanju v vojaških konfliktih na vedno nemirnih področjih Zakavkazja. Nas pa na tem mestu zanima predvsem Prilepinov Samostan kot roman v sklopu t.i. taboriščne literature in njene vloge v zgodovinski in tudi sodobni literarni krajini.
Kot je v spremni besedi omenil prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega trenda povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja ruske preteklosti zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – navzoče tudi upanje. Verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na solovetskih otokih, kjer je v začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo v primerjavi s poznejšimi gulagi dokaj mile poteze. Med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, imeli so gledališče in muzej in tam sta delovala celo orkester in časopis.
Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci. Tudi na Zahodu je tovrstna knjižna produkcija kar zgledna, obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki dogajanje v trilogiji o agentu Leu Demidovu deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.
Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno napisan roman, ki se ves čas spogleduje s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Roman Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; nekateri pridejo tja kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, »oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!«
Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t.i. običnjaki. Slednjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipičen zapornik, ki predvsem opazuje okolico in ostalim internirancem svetuje, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je »neviden« do te mere, da ga v zadnjem sklopu – rman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, »imperatorja gulagov,« ki se izkaže za veliko bolj definiran in kompleken lik, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj omejena na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.
Prilepinov Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito kaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v »človeškem laboratoriju« ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – povsem pogrešljiv element.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Ivan Lotrič.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Prevod romana Zaharja Prilepina Samostan je prišel k nam s fanfarami »najboljšega ruskega romana po letu 2000.« V enaki meri je bilo govora o avtorjevih kontroverznih političnih stališčih in delovanju v vojaških konfliktih na vedno nemirnih področjih Zakavkazja. Nas pa na tem mestu zanima predvsem Prilepinov Samostan kot roman v sklopu t.i. taboriščne literature in njene vloge v zgodovinski in tudi sodobni literarni krajini.
Kot je v spremni besedi omenil prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega trenda povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja ruske preteklosti zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – navzoče tudi upanje. Verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na solovetskih otokih, kjer je v začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo v primerjavi s poznejšimi gulagi dokaj mile poteze. Med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, imeli so gledališče in muzej in tam sta delovala celo orkester in časopis.
Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci. Tudi na Zahodu je tovrstna knjižna produkcija kar zgledna, obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki dogajanje v trilogiji o agentu Leu Demidovu deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.
Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno napisan roman, ki se ves čas spogleduje s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Roman Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; nekateri pridejo tja kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, »oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!«
Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t.i. običnjaki. Slednjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipičen zapornik, ki predvsem opazuje okolico in ostalim internirancem svetuje, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je »neviden« do te mere, da ga v zadnjem sklopu – rman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, »imperatorja gulagov,« ki se izkaže za veliko bolj definiran in kompleken lik, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj omejena na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.
Prilepinov Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito kaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v »človeškem laboratoriju« ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – povsem pogrešljiv element.
Avtorica recenzije: Ana Hancock Bereta Barbara Zupan in Dejan Kaloper.
Eva Jagodic, Matic Lukšič: Vse to sem videla, ko sem letela mimo Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke Krstna uprizoritev Premiera: 13. januar 2022 Avtorja scenarija in uprizoritvene zamisli Eva Jagodic in Matic Lukšič Dramaturginja Eva Jagodic Avtor songov in glasbe Matic Lukšič Avtor likovne zasnove Matic Lukšič Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Tomaž Božič Nastopa Matic Lukšič Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili Kozmomjuzikel po motivih iz življenja psičke Lajke z naslovom Vse to sem videla, ko sem letela mimo: gre za avtorski projekt igralca Matica Lukšiča, ki je z Evo Jagodic avtor scenarija in uprizoritvene zamisli, poleg tega pa tudi avtor songov, glasbe in likovne zasnove ter edini nastopajoči: "Lajkina zgodba govori o Lajki, ampak v bistvu na neki način govori o vsakem človeku: iskanje potrditve, iskanje pripadnosti, želja po pripadnosti in bližini, hkrati strah pred samoto in želja po samoti." Vtise po predpremieri, ki je bila 12. januarja, je strnila Staša Grahek. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/vse-to-sem-videla-ko-sem-letela-mimo/#gallery-1100-8
V filmu Zastoj spremljamo srečanje dveh zakonskih parov iz različnih slojev družbe, ki na prvi pogled nimata ničesar skupnega, vendar ju tragični dogodek na nenavaden način poveže. Več o tem, kako je nastajal scenarij za film in še čem Petra Meterc in režiser Vinko Möderndorfer.
Podelitev zlatih globusov po poročanju našega dopisnika Andreja Stoparja ne le izgublja sijaj, ampak tudi odmevnost in kredibilnost. Vendar zaradi tega nikakor ne smemo nehati govoriti o dobrih filmih – z nagradami za najboljšo dramo, najboljši scenarij, najboljšo režiserko, najboljšo filmsko glasbo in kar tremi nagrajenimi igralci je nedvomno slavil film Jane Campion Moč psa, ki je bil sicer premierno prikazan v Benetkah. Ocenjuje ga Petra Meterc.
Film Jagnje je letos v Cannesu osvojil nagrado za izvirnost v sklopu Posebni pogled, nato pa na festivalu fantastičnega filma v Sitgesu še nagrado za najboljši celovečerec. Film družinsko dramo uprizori s prvinami islandske ljudske pripovedke: par brez otrok, ki živi na odmaknjenem islandskem podeželju, v ovčjem hlevu nekega dne odkrije nenavadno darilo matere narave. Pa je res darilo – ali si ga zakonca kot tako samovoljno vzameta? Vsak čudež ima svojo ceno, so zapisali pri ljubljanskem Kinodvoru, kjer so imeli v gosteh glavnega igralca v filmu, Hilmirja Snarja Gu?nasona. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen.
Petindvajset let po nizu brutalnih umorov v tihem mestecu si je novi morilec nadel masko in začel napadati skupino najstnikov, da bi obudil skrivnosti iz smrtonosne preteklosti mesta. Zgodba novega dela spremlja mlado žensko, ki se vrača v svoj rodni kraj, tam pa ugotovi, da so grozljivi umori povezani z razvpitim zamaskiranim serijskim morilcem. O filmu in franšizi kot taki razmišlja Muanis Sinanović.
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bereta Bernard Stramič in Barbara Zupan.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lidija Hartman in Aleksander Golja
»Film tarčo doseže, ne da bi pok strela sploh slišali in ravno zaradi svoje navidezne lahkotnosti ter preprostosti uspe gledalca mučno pretresti« - Muanis Sinanović
»Pravega odgovora nam Dragojevićeva bližnja prihodnost ne more in niti noče ponuditi. Kaj so za koga nebesa, mora pač ugotoviti vsak sam.« - Gaja Poeschl
»Skladatelj je temo filma izrazil s tangom in z njo uspešno zaobjel vso njeno kompleksnost – strast, poželenje, ljubezen, hrepenenje in brezup.« - Katja Ogrin
Neveljaven email naslov