Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Ivan Lotrič.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Prevod romana Zaharja Prilepina Samostan je prišel k nam s fanfarami »najboljšega ruskega romana po letu 2000.« V enaki meri je bilo govora o avtorjevih kontroverznih političnih stališčih in delovanju v vojaških konfliktih na vedno nemirnih področjih Zakavkazja. Nas pa na tem mestu zanima predvsem Prilepinov Samostan kot roman v sklopu t.i. taboriščne literature in njene vloge v zgodovinski in tudi sodobni literarni krajini.
Kot je v spremni besedi omenil prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega trenda povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja ruske preteklosti zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – navzoče tudi upanje. Verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na solovetskih otokih, kjer je v začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo v primerjavi s poznejšimi gulagi dokaj mile poteze. Med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, imeli so gledališče in muzej in tam sta delovala celo orkester in časopis.
Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci. Tudi na Zahodu je tovrstna knjižna produkcija kar zgledna, obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki dogajanje v trilogiji o agentu Leu Demidovu deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.
Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno napisan roman, ki se ves čas spogleduje s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Roman Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; nekateri pridejo tja kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, »oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!«
Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t.i. običnjaki. Slednjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipičen zapornik, ki predvsem opazuje okolico in ostalim internirancem svetuje, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je »neviden« do te mere, da ga v zadnjem sklopu – rman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, »imperatorja gulagov,« ki se izkaže za veliko bolj definiran in kompleken lik, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj omejena na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.
Prilepinov Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito kaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v »človeškem laboratoriju« ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – povsem pogrešljiv element.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Ivan Lotrič.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Prevod romana Zaharja Prilepina Samostan je prišel k nam s fanfarami »najboljšega ruskega romana po letu 2000.« V enaki meri je bilo govora o avtorjevih kontroverznih političnih stališčih in delovanju v vojaških konfliktih na vedno nemirnih področjih Zakavkazja. Nas pa na tem mestu zanima predvsem Prilepinov Samostan kot roman v sklopu t.i. taboriščne literature in njene vloge v zgodovinski in tudi sodobni literarni krajini.
Kot je v spremni besedi omenil prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega trenda povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja ruske preteklosti zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – navzoče tudi upanje. Verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na solovetskih otokih, kjer je v začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo v primerjavi s poznejšimi gulagi dokaj mile poteze. Med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, imeli so gledališče in muzej in tam sta delovala celo orkester in časopis.
Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci. Tudi na Zahodu je tovrstna knjižna produkcija kar zgledna, obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki dogajanje v trilogiji o agentu Leu Demidovu deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.
Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno napisan roman, ki se ves čas spogleduje s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Roman Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; nekateri pridejo tja kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, »oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!«
Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t.i. običnjaki. Slednjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipičen zapornik, ki predvsem opazuje okolico in ostalim internirancem svetuje, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je »neviden« do te mere, da ga v zadnjem sklopu – rman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, »imperatorja gulagov,« ki se izkaže za veliko bolj definiran in kompleken lik, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj omejena na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.
Prilepinov Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito kaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v »človeškem laboratoriju« ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – povsem pogrešljiv element.
V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili senčno predstavo z naslovom Moj dedek je bil češnjevo drevo italijanske avtorice Angele Nanetti, medtem ko je gledališka priredba nastala v režiji italijanskega režiserja Fabrizia Montecchija.
Avtorica recenzije: Nada Breznik Bereta Barbara Zupan in Ivan Lotrič.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so novo, spet negotovo sezono – naslovili so jo Velika pričakovanja – začeli z uprizoritvijo igre Zimska poroka izraelskega avtorja Hanoha Levina, ki je živel med letoma 1943 in 1999. Igro iz leta 1978 je prevedel Klemen Jelinčič Boeta; v njenem središču je poroka; toda ko v priprave nanjo vdre novica o smrti in pogrebu, ta igra, tako režiser Matjaž Zupančič, "postane en sam beg, seveda beg poroke pred pogrebom, beg dobre novice pred slabo novico, beg svatov pred pogrebcem, na nek način bi lahko rekli beg vseh pred smrtjo ". Prva slovenska uprizoritev Premiera 9. september 2021 Prevajalec Klemen Jelinčič Boeta Režiser Matjaž Zupančič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Janja Korun Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov Avtor glasbe Jani Kovačič Svetovalka za gib Veronika Valdes Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Viktorija Bencik Emeršič, Iva Krajnc Bagola, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Mirjam Korbar, Gašper Jarni, Tomo Tomšič, Jaka Lah, Mojca Funkl, Nina Rakovec, Gal Oblak, Matic Lukšič Na fotografiji: Lotos Vincenc Šparovec, Jožef Ropoša, Lara Wolf, Iva Krajnc Bagola, Mirjam Korbar, Tomo Tomšič, Gašper Jarni (avtor Peter Giodani)
Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Aleksander Golja.
3. septembra je bila v celjskem gledališču prva premiera letošnje sezone z naslovom IN PODGANA SE JE SMEJALA znane izraelske avtorice Nave Semel. Zasedba: Prevajalka in avtorica dramatizacije Tina Kosi Prevajalec songov Milan Dekleva Režiser Yonatan Esterkin Dramaturginja Tina Kosi Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe in korepetitor Leon Firšt Lektor Jože Volk Oblikovalci svetlobe Uroš Gorjanc, Ian A. Brooks, Yonatan Esterkin Oblikovalec videa Atej Tutta Igrajo Duhovnik, Profesor Andrej Murenc Pevka Jagoda Babica, TV voditeljica Lučka Počkaj Vnukinja, Minnie Eva Stražar Učiteljica, Y-mee Manca Ogorevc Posneti glasovi Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Eva Stražar Kmet David Čeh Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc Video Mama male deklice Maša Grošelj Oče male deklice Luka Bokšan Kmetova žena Barbara Vidovič k.g. Mala deklica Bina Rosa Peperko k.g. Kmet Aljoša Koltak Štefan Jure Žavbi k.g. Duhovnik Andrej Murenc
Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana so sinoči premierno uprizorili absurdno distopično enodejanko s štirimi igralci Konec igre, ki je nastala po istoimenskem delu znamenitega irskega dramatika Samuela Becketta.
Mala drama SNG Drama Ljubljana Lucy Prebble: Učinek PREVAJALKA: Tina Mahkota DRAMATURGINJA: Eva Kraševec SCENOGRAFINJA: Jasna Vastl KOSTUMOGRAFINJA: Gordana Bobojević AVTOR GLASBE: Aleš Zorec VIDEO: Dani Modrej LEKTORICA: Klasja Kovačič OBLIKOVALEC LUČI: Vlado Glavan Igralska zasedba: Dr. Lorna James - Polona Juh Dr. Toby Sealey - Rok Vihar Connie Hall - Eva Jesenovec Tristan Frey - Klemen Janežič Prvi septembrski konec tedna je bil vsekakor zaznamovan z gledališkimi premierami v več slovenskih teatrih. Predstava Učinek angleške dramatičarke Lucy Prebble v prevodu Tine Mahkota je bila že predvajana februarja po spletu, sinoči pa so jo premierno uprizorili v živo na odru Male drame. Režirala jo je Eva Nina Lampič. Dramaturginja je bila Eva Kraševec, na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov