Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Ivan Lotrič.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Prevod romana Zaharja Prilepina Samostan je prišel k nam s fanfarami »najboljšega ruskega romana po letu 2000.« V enaki meri je bilo govora o avtorjevih kontroverznih političnih stališčih in delovanju v vojaških konfliktih na vedno nemirnih področjih Zakavkazja. Nas pa na tem mestu zanima predvsem Prilepinov Samostan kot roman v sklopu t.i. taboriščne literature in njene vloge v zgodovinski in tudi sodobni literarni krajini.
Kot je v spremni besedi omenil prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega trenda povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja ruske preteklosti zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – navzoče tudi upanje. Verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na solovetskih otokih, kjer je v začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo v primerjavi s poznejšimi gulagi dokaj mile poteze. Med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, imeli so gledališče in muzej in tam sta delovala celo orkester in časopis.
Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci. Tudi na Zahodu je tovrstna knjižna produkcija kar zgledna, obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki dogajanje v trilogiji o agentu Leu Demidovu deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.
Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno napisan roman, ki se ves čas spogleduje s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Roman Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; nekateri pridejo tja kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, »oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!«
Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t.i. običnjaki. Slednjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipičen zapornik, ki predvsem opazuje okolico in ostalim internirancem svetuje, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je »neviden« do te mere, da ga v zadnjem sklopu – rman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, »imperatorja gulagov,« ki se izkaže za veliko bolj definiran in kompleken lik, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj omejena na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.
Prilepinov Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito kaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v »človeškem laboratoriju« ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – povsem pogrešljiv element.
Avtor recenzije: Simon Popek
Bere Ivan Lotrič.
Prevedel Borut Kraševec; Ljubljana : Cankarjeva založba, 2017
Prevod romana Zaharja Prilepina Samostan je prišel k nam s fanfarami »najboljšega ruskega romana po letu 2000.« V enaki meri je bilo govora o avtorjevih kontroverznih političnih stališčih in delovanju v vojaških konfliktih na vedno nemirnih področjih Zakavkazja. Nas pa na tem mestu zanima predvsem Prilepinov Samostan kot roman v sklopu t.i. taboriščne literature in njene vloge v zgodovinski in tudi sodobni literarni krajini.
Kot je v spremni besedi omenil prevajalec Borut Kraševec, Samostan prinaša nekatere bistvene novosti, čeprav je del opaznega trenda povečanega zanimanja za rusko preteklost, ki jo opisujejo sodobna dela Šiškina, Granina ali Juzefoviča. Sodobni ruski pisatelji v nasprotju s Šalamovom ali Solženicinom, ki sta tudi sama doživljala taboriščno izkušnjo, občutijo ne le zgodovinsko, temveč tudi osebno distanco. Po obdobju ignoriranja ruske preteklosti zadnja leta prihaja do vala revizionističnih del, ki sovjetskega terorja ne opisujejo več tako pesimistično; zdaj je – tako Kraševec – navzoče tudi upanje. Verjetno je Prilepin tudi iz tega razloga dogajanje spretno umestil v nekdanji samostan na solovetskih otokih, kjer je v začetku dvajsetih let 20. stoletja zraslo prvo boljševiško taborišče, ki pa je imelo v primerjavi s poznejšimi gulagi dokaj mile poteze. Med drugim je bilo zamišljeno kot prevzgojna ustanova, imeli so gledališče in muzej in tam sta delovala celo orkester in časopis.
Z gulagi oziroma s stalinističnimi zločini se danes ne ukvarjajo le ruski pisci. Tudi na Zahodu je tovrstna knjižna produkcija kar zgledna, obsega tako zgodovinske analize kazenskih taborišč, npr. Gulag ameriške novinarke Anne Applebaum, kot spektakularno žanrsko prozo Toma Roba Smitha, ki dogajanje v trilogiji o agentu Leu Demidovu deloma umešča v sibirske gulage petdesetih in šestdesetih let.
Samostan ni žanrska literatura, čeprav gre za dinamičen, linearno napisan roman, ki se ves čas spogleduje s filmsko scenaristično zasnovo. Njegova največja zapeljivost in atraktivnost sta večplastna pripoved in opisovanje posebnega statusa Solovkov, kjer na začetku na stenah še visijo portreti Trockega, ideja taborišča, ki naj bi bilo samozadostno, pa še ni izrojena. Roman Samostan lepo pokaže, kako na Solovkih ni bilo ne ustaljene hierarhije ne jasne ločnice med kaznjenci in nadzorniki; nekateri pridejo tja kot kaznjenci in se postopoma priborijo do vodilnih položajev. Ali kot nekdo zakriči, »oblast tukaj ni sovjetska, temveč solovetska!«
Prilepin taborišče prikazuje z različnih plati, besedo dobivajo Čečeni, muslimani, menihi, čekisti, belogardisti, kontraši, urki, rdečearmejci, Judi in t.i. običnjaki. Slednjim pripada osrednji lik Artjom, rahlo skrivnosten, zgolj skiciran, težko oprijemljiv junak, netipičen zapornik, ki predvsem opazuje okolico in ostalim internirancem svetuje, kako ostati čim bolj neopazen. Artjom je »neviden« do te mere, da ga v zadnjem sklopu – rman se sklene z dvema epilogoma in prilogo ter opombo – zasenči sprva stranski lik nadzornika Ejhmanisa, »imperatorja gulagov,« ki se izkaže za veliko bolj definiran in kompleken lik, sploh v odnosu do Artjomove priložnostne ljubimke, čekistke Galine, katere vloga je v romanu bolj ali manj omejena na Artjomovo pomočnico pri odpiranju vrat med različnimi sektorji taborišča.
Prilepinov Samostan v epski pripovedni zasnovi kot novost prinaša zorni kot rablja, figure, ki v ruski literaturi skorajda ne obstaja; med drugim slikovito kaže, kako sta moč in oblast lahko pogubna za taboriščnega nadzornika. V svetu, v katerem se Artjom z menihom prepira o dobroti in obupu, kjer solovetska oblast v »človeškem laboratoriju« ne ustvarja le novega človeka, temveč tudi civilizacijo, je človek – kruto ironično – povsem pogrešljiv element.
Po motivih Petronijevega Satirikona Premiera 27.12.2021 Igralska zasedba Daša Doberšek, Ivan Godnič, Klemen Kovačič, Janja Majzelj, Anja Novak, Ivan Peternelj, Robert Prebil, Matej Recer, Romana Šalehar, Vito Weis Režiserka Bojana Lazić Dramaturgija Slobodan Obradović Scenografija Zorana Petrov Kostumografija Maja Mirković Glasba Vladimir Pejković Koreografija Damjan Kecojević Svetovalka za jezik Mateja Dermelj Po srbskem prevodu Radmile Šalabalić prevedla Sonja Dolžan Oblikovanje svetlobe Bojana Lazić, Zorana Petrov Oblikovanje zvoka Silvo Zupančič Oblikovanje maske Nathalie Horvat Vodja predstave Liam Hlede Predstava Pojedina pri Trimalhionu, ki je premiero doživela na velikem odru Slovenskega mladinskega gledališča, na začetku sledi izvirnemu Petronijevemu besedilu, ki je nastalo v prvem stoletju našega štetja, a se kaj hitro prelomi v postdramsko komedijo. Predstavo je postavila na oder srbska režiserka Bojana Lazić, ogledala si jo je Ana Lorger – njeno besedilo bere Staša Grahek.
Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta Aleksander Golja in Lidija Hartman.
Cankarjev dom / gostovanje 18. 12. 2021 Režija: Jernej Lorenci Dramaturgija: Matic Starina Scenografija: Branko Hojnik Kostumografija: Belinda Radulović Koreografija: Gregor Luštek Skladatelj: Branko Rožman Asistenti režiserja: Aleksandar Švabić, Rajna Racz in Tim Hrvaćanin Asistentki kostumografinje: Bernarda Popelar Lesjak in Marta Žegura Prevod: Nives Košir Igrajo: Katarina Bistrović Darvaš, Dado Ćosić, Frano Mašković, Mia Melcher, Pjer Meničanin, Rakan Rushaidat, Lucija Šerbedžija, Vedran Živolić Sinoči je v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma s predstavo Eichmann v Jeruzalemu gostovalo Zagrebško gledališče mladih. Izhodišče predstave v režiji Jerneja Lorencija je poročilo Hannah Arendt o sojenju organizatorju holokavsta Adolfu Eichmannu, ki ga uprizoritev širi s številnimi viri pričevanj in igralskimi osebnim zgodbami. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: ZKM
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno uprizorili dramo sodobne slovenske avtorice Barbare Zemljič Olje črne kumine. Gre za povsem sveže delo, ki ga je Zemljičeva sama tudi režirala. O usklajevanju vlog avtorice in režiserke Barbara Zemljič med drugim pove, da vedno poskuša zaključiti pisanje, preden gre v fazo režije, ker ji preprosto deluje drug del možganov: ko enkrat razmišlja o slikah, ne more več razmišljati o besedah, pravi. premiera: 16. december 2021 Režiserka Barbara Zemljič Dramaturginja Ira Ratej Scenografka Urša Vidic Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Miha Petric Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Jure Henigman, Bernarda Oman, Karin Komljanec, Gaber K. Trseglav, Matej Zemljič k. g. Foto: Peter Giodani
Mike Bartlett: Klinc Prevajalka Tina Mahkota Režiser Peter Petkovšek Dramaturg Urban Zorko Scenografka Sara Slivnik Kostumografka Tina Bonča Avtor glasbe Peter Žargi Lektorica Živa Čebulj Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Igrajo: John Urban Kuntarič M Aljoša Koltak Ž Maša Grošelj O Branko Završan Premiera 3. decembra 2021 NAPOVED: Tretjega decembra je bila v celjskem gledališču premiera drame sodobnega angleškega dramatika Mikea Bartletta z naslovom KLINC v gibkem prevodu Tine Mahkota. Debut na slovenskih odrih pa je doživel tudi mladi gledališki režiser Peter Petkovšek, doslej delujoč le v tujini.Ponovitev si je te dni ogledala Vilma Štritof. Foto: Jaka Babnik
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Matjaž Romih.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno in prvič na Slovenskem uprizorili leta 2007 napisano igro nemškega dramatika Falka Richterja Izredne razmere, ki jo v gledališču napovedujejo kot distopijski triler. Delo je prevedla Anja Naglič, režiser je bil Jan Krmelj, ki je pred premiero povedal: "Ko zgodba teče, je na neki način klasična, vendar gre za klasičnost s pastjo, ki te vedno znova preseneti; besedilo je pisano na način klasičnega dialoga, vendar ni nikoli zares jasno, kaj od tega, o čemer govorimo, se je res zgodilo ali pa se res dogaja." Vtise po premieri je strnila Staša Grahek. Im Ausnahmezustand, 2007 Psihološki triler Prva slovenska uprizoritev Premiera: 11. december 2021 Prevajalka Anja Naglič Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Lektor Martin Vrtačnik Avtor glasbe Luka Ipavec Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistent dramaturginje Tilen Oblak (študijsko) Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Branko Jordan, Gašper Lovrec k. g. Foto: Peter Giodani
SNG Drama Ljubljana / Mala drama Maja Končar: Zrcalce, zrcalce, požrla te bom, krstna izvedba: 10. 12. 2021 Režiser: Luka Marcen Dramaturginja: Eva Kraševec Igrata: Zvone Hribar in Maja Končar Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Ana Janc Avtor glasbe Martin Vogrin Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka scenografa Maruša Mali Gledališka pedagoginja Špela Šinigoj Svetovalka za gib Tinkara Končar Na odru Male drame SNG Drama Ljubljana je bila premiera in krstna uprizoritev igre za otroke z naslovom Zrcalce, zrcalce, požrla te bom. Avtorica besedila je Maja Končar, ki skupaj z Zvonetom Hribarjem tudi nastopa, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Luka Marcén, ki je poudaril, da je režija igre z otroke enaka tisti za odrasle, da pa se je ob tem mogoče prepustiti drugačnemu tipu domišljije.Na premieri je bila Tadeja Krečič:
Neveljaven email naslov