Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zoran Pevec: Kako postati nihče

27.08.2018

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.

Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.

Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.


Ocene

1985 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zoran Pevec: Kako postati nihče

27.08.2018

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.

Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.

Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.


06.07.2020

Sergej Curanović: Plavalec

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Ana Bohte in Jure Franko.


06.07.2020

Dževad Karahasan: Tolažba nočnega neba

Avtor recenzije: Simon Popek Bere Jure Franko.


06.07.2020

Vesna Liponik: roko razje

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere Jure Franko.


03.07.2020

Noben glas

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Neodvisne

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


03.07.2020

Konje krast

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


30.06.2020

PAUL CLAUDEL, JACQUES LACAN: TALKA

Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin


29.06.2020

Robert Simonišek: Kar dopuščajo čuti

Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Semezdin Mehmedinović: Me'med, rdeča ruta in snežinka

Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.


29.06.2020

Ahmed Burić: Ti je smešno, da mi je ime Donald?

Avtor recenzije: Marko Golja Bere Jure Franko.


29.06.2020

KOŠČKI SVETLOBE

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani


22.06.2020

Marija Klobčar: Poslušaj štimo mojo

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko


22.06.2020

Branko Cestnik: Sonce Petovione

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Jasna Rodošek in Jure Franko


22.06.2020

Michael Ondaatje: Luč vojne

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bere Lidija Hartman


22.06.2020

Sylvia Plath: Ljubezenska pesem norega dekleta

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Ana Bohte


22.06.2020

Paloma

Brina Klampfer, Kaja Blazinšek: Paloma Soprodukcija: Slovensko mladinsko gledališče, AGRFT in društvo KUD Krik Produkcija magistrskega programa Gledališka režija Premiera: 21. 6. 2020 Letošnjo sezono v Slovenskem mladinskem gledališču sklepajo s predstavo Paloma, ki prikazuje sliko kraja, v katerem se je sredi 70.ih let preteklega stoletja okrog uspešne proizvodnje higienskega papirja gradila skupnost delavcev. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Željko Stevanić IFP/Arhiv CTF UL AGRFT


22.06.2020

Lara

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


15.06.2020

Snežana Brumec: Eden izmed nas

Avtor recenzije: Andrej Rot Bere Jure Franko.


15.06.2020

Emmanuel Dongala: Puška v roki, pesem v žepu

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bere: Ana Bohte


15.06.2020

Veronika Simoniti: Fugato

Avtorica recenzije: Ana Geršak Bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič


Stran 69 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov