Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Zoran Pevec: Kako postati nihče

27.08.2018

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.

Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.

Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.


Ocene

1985 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Zoran Pevec: Kako postati nihče

27.08.2018

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bere Jasna Rodošek

Ljubljana : LUD Šerpa, 2018

Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.

Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.

Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.


27.01.2020

Lukas Bärfuss: Hagard

Avtor recenzije: Mare Cestnik Bere Eva Longyka Marušič.


27.01.2020

Peter Rezman: Mesto na vodi

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bereta Eva Longyka Marušič in Jure Franko.


27.01.2020

France Pibernik: Severin Šali - popotnik, zaljubljen v življenje

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bere Jure Franko.


27.01.2020

Nikolaj Vasiljevič Gogolj: PLAŠČ

Avtor glasbe Marjan Nećak Avtorja dramatizacije Tina Kosi, Juš A. Zidar Režiser Juš A. Zidar Dramaturginja Tina Kosi Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumografka Tina Bonča Lektor Jože Volk Oblikovalca svetlobe Juš A. Zidar, Denis Kresnik Igrajo Branko Završan Beti Strgar Urban Kuntarič Premiera 24. januarja 2020 NAPOVED: Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje uprizorili znamenito delo ruskega pisatelja Gogolja, PLAŠČ, ki ga je napisal na prigovarjanje drugega ruskega literarnega velikana Puškina in tako zaznamoval začetek psihološkega realizma v ruski literaturi. Za celjsko ekipo je bil to velik izziv.


26.01.2020

2020

Predstava o razvoju in izzivih človeštva, od plemenskih skupnosti pradavnine do urbanih plemen in algoritmov.


24.01.2020

Čas deklištva

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Gospodje

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


24.01.2020

Dr. Dolittle

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


12.01.2020

Simon Stephens: Maria

Na velikem odru SNG Drama Ljubljana je bila premierno uprizorjena igra Maria britanskega dramatika Simona Stephensa v režiji Janusza Kice. Zgodbo o osemnajstletni nosečnici Riji, ki – kot je na novinarski konferenci izpostavil režiser – odpira tri glavne teme: turbokapitalizem, smrt in življenje ter razpad institucije družine, si je ogledala Saška Rakef. Režiser: Janusz Kica Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Darja Dominkuš Scenografinja: Karin Fritz Kostumografinja: Bjanka Adžić Ursulov Izbor glasbe: Janusz Kica Oblikovalec videa: Sandi Skok Oblikovalec luči: Aleš Vrhovec Lektorica: Tatjana Stanič Asistent režiserja (študijsko): Aljoša Živadinov Asistentka dramaturginje (študijsko): Zala Norčič Asistent lektorice: Jože Volk Igrajo Eva Jesenovec: Ria Saša Tabaković: Zdravnik; Ena Vanja Plut: Receptorka; Medicinska sestra 3; Štiri Sabina Kogovšek: Nosečnica; Medicinska sestra 2 Silva Čušin: Babi Valter Dragan: Oči Barbara Žefran: Soseda; Medicinska sestra 1 Matic Valič: Pristaniški delavec 1 Gorazd Logar: Pristaniški delavec 2; Gospod Santiago Rok Vihar: Pristaniški delavec 3 Boris Mihalj: Šef; Dva Eva Stražar: Najboljša prijateljica; Medicinska sestra 4 Branko Jordan: Duhovnik; Tri Klemen Janežič: Christian Matija Rozman: Zdravstveni tehnik Na fotografiji: Eva Jesenovec in Branko Jordan Foto: Peter Uhan


22.01.2020

Srebrni abonma: Kvartet Tetzlaff

Kvartet nas je poleg izjemno impresivnega dinamičnega spektra v izvedbah Schönbergovega in Beethovnovega kvarteta še posebej očaral z izjemni pianissimi, ki so bili dopolnjeni z zašiljeno artikulacijo in fluidno agogiko.


11.01.2020

Jure Novak: Karaoke

»Dame, gospodje, prijatelji. Vsi vemo za Črva.« To sta prva stavka iz znanstvenofantastične drame o imperativu sreče Karaoke avtorja in režiserja Jureta Novaka. Črv je, pojasnjuje avtor, »do konca dognana kombinacija medijev, psihofarmakologije in industrije počutja, od čuječnosti do drog in knjig za samoterapijo.« Krstno uprizoritev zgodbe o mestu, ki mu je zavladal Črv, na Mali sceni Mestnega gledališča Ljubljanskega si je sinoči ogledala Saška Rakef. Režiser: Jure Novak Avtor glasbe in glasbenih aranžmajev ter korepetitor: Uroš Buh Dramaturginji: Petra Pogorevc in Anja Krušnik Cirnski Scenografka: Urša Vidic Kostumografka: Dajana Ljubičić Svetovalka za gib: Leja Jurišić Avtor videa: Vid Šubic Lektor: Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe: Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka: Sašo Dragaš Nastopajo Režija: Karin Komljanec Klara: Viktorija Bencik Emeršič Peter: Gašper Jarni Timotej: Gregor Gruden Avtor fotografije: Peter Giodani


21.01.2020

Mozartine /1/

V nedeljo, 19. januarja, je v Kozinovi dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani ob enajsti uri potekal prvi koncert iz letošnjega abonmajskega cikla Mozartine.


20.01.2020

Gregory Bateson: Ekologija idej

Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Lucija Stupica: Točke izginjanja

Avtorica recenzije: Gabriela Babnik Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


20.01.2020

Sally Rooney: Pogovori s prijatelji in Normalni ljudje

Avtorica recenzije: Katarina Mahnič Bereta: Alenka Resman Langus in Jure Franko.


17.01.2020

Moj najboljši profil

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Dva papeža in Novi papež

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


17.01.2020

Obtožujem

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


13.01.2020

Andraž Polič: Ob robu ceste

Avtorica recenzije: Miša Gams Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


13.01.2020

Neža Zajc: Igla v mrku

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Lidija Hartman in Jure Franko.


Stran 75 od 100
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov