Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.
Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.
Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.
Avtorica recenzije: Veronika Šoster
Bere Jasna Rodošek
Ljubljana : LUD Šerpa, 2018
Najnovejša pesniška zbirka Zorana Pevca Kako postati nihče je nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav, a se hkrati ozira za vedno novimi interpretacijami. Tokrat se njegov subjekt posveča vprašanju, kako postati nihče, kar se izkaže za zagonetno. Ne gre samo za spoznavanje sebe, ampak za ubijanje mita o sebi. Subjekt mora skozi pesmi poiskati način uveljavitve v svetu, ki se spreminja in ki ga dojema veliko drugače, kot se dojema sam. Najbolj ilustrativen primer tega je pesem Preobrazba, v kateri si hodita nasproti veliki in mali pesnik, a ob srečanju pride do nenavadne spremembe, saj se veliki spremeni v malega in nasprotno.
Lahko bi rekli, da subjekt išče izhodiščno točko sredi kaosa. V nekem trenutku gre za iskanje ravnotežja, vedno »gre za tesno tekmo med tem, kar je lahko dovolj, da objamem svoj videz, in tem, da se od njega odvrnem«, beremo v pesmi Pol ure za prihodnost. Še bolj neposredna je pesem Zalezovalci Amerike, ki prinaša seznam desetih nujnih stvari, ki jih mora storiti pesnik, ko pride v New York. Zoran Pevec kot ljubitelj in poznavalec newyorške šole poezije tako ustvarja ironično distanco in hkrati opozarja na to, da je velike pesnike sicer treba spoštovati, a se je treba znati osvoboditi njihovega vpliva. Tega se tudi drži, njegov pesniški glas se tudi v morju aluzij, navezav in citatov nikoli ne izgubi, ampak preseva skoznje in jim daje nov žar. Zaradi mešanja različnih podob, ki segajo vse od urbanih, digitalnih in popkulturnih do literarnih, mitoloških, filozofskih in še kakšnih, se ustvarjajo vedno nove, nepričakovane povezave. Na videz težaško naslovno misijo pa razbremenijo hudomušni zasuki, ko recimo subjekt v pesmi Ali – ali ne zmore izbrati izmed ponujenih možnosti, zato na koncu v Bartlebyjevskem slogu zakliče »Raje bi, da ne!« Tudi v celoti anekdotično napisane pesmi, kot je tista o avtu Lile Prap, presenetljivo ne razbijejo enotnosti zbirke, ampak jo naredijo bolj življenjsko in večplastno.
Pevčev subjekt je kompleksno zgrajen, zaveda se lastne minljivosti in se z njo tudi sooči. Zbirka Kako postati nihče je tako v svojem bistvu bivanjska, in kolikor je neusmiljena do subjekta, ki mora spoznati, da »gre pravzaprav le za sistem prihodov in odhodov,« mu daje hkrati sočutje, zato lahko v gozdu, polnem dreves, spozna ravno pravo drevo. V tem stanju pa se počuti osamljeno, zato pozabi odpreti okna in ne vidi oblakov, ki padajo za sosednjo hišo. Hrepeni po dotiku in bližini, zato so pesmi prepredene z intimnimi podobami in občutki. Tu izkaže Pevec veliko občutljivost do minljivosti in krhkosti življenja, zapuščenost subjekta pa nenehno odzvanja v začetnem citatu: »Ljubi svojo smrt, če si to zasluži.« Vaja za smrt, ki jo napoveduje melete thanatou, podnaslov zbirke, ni samo v tem, da sprejmeš usodo, ampak da se znaš prepoznati v gozdu, kjer namesto dreves rastejo tvoje zgrešene podobe samega sebe. Nič čudnega ni, da je zadnji verz zbirke parafraza slavnega Quasimodovega »in je takoj večer«, ob zatonu dneva pride tudi do bolečega zatona pričakovanj, »in je takoj črviv spomin«. Kako postati nihče tako ni več vprašanje, ampak izbrušen odgovor pesnika, ki med črvivimi drevesi ne izgubi pogleda na gozd.
Še do sobote lahko obiščete 16. festival fantastičnega filma in vina. Festival je sicer letos potekal najprej v Ormožu, zadnje dni pa kraljuje v Ljutomeru. Program petih tekmovalnih filmov letošnje izdaje festivala si je ogledal Gorazd Trušnovec.
V kine je prišel film, v katerem med drugimi nastopa francoski zvezdnik Gerard Depardieu. V središču filma Mali princ Fahim, posnetega po knjigi, ki je izšla pred šestimi leti, je deček, ki se je rodil leta 2000 v Bangladešu in se pri osmih letih z družino preselil v Francijo, kjer je že kmalu postal mojster šaha oziroma svetovni mladinski prvak v šahu. Film, ki prek lahkotnejšega žanra biografske komične drame načenja temo begunstva, si je ogledala Gaja Pöschl.
Eden izmed nagrajencev na lanskem Berlinalu je bil film Šivi, pri katerem so sodelovale Srbija, Slovenija, Hrvaška ter Bosna in Hercegovina. Film, ki je nato obšel ves svet in prejel še kar nekaj drugih nagrad, denimo v Pekingu, Las Palmas in Sofiji, je režiral srbski režiser Miroslav Terzić, scenarij zanj pa je po resničnih dogodkih v minulih desetletjih v Srbiji napisala Elma Tataragić. Igralka Snežana Bogdanović v filmu igra Ano, žensko, ki verjame, da je njen sin, ki so ga ob rojstvu proglasili za mrtvega, še vedno živ – in da ga je nekdo ugrabil, saj ni nikdar videla trupla, niti ji niso povedali, kje naj bi bil pokopan. Ker je od tedaj minilo že 18 let, ji ne verjame več nihče; Šivi z negotovostjo o tem, ali gre pri zgodbi za laži ali za domišljanje, spretno splete napeto psihološko dramo z elementi trilerja. Z režiserjem se je pogovarjala Tina Poglajen.
Avtorica recenzije: Cvetka Bevc Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na dvorišču cistercijanskega samostana v Kostanjevici na Krki so ob koncu sezone premierno uprizorili predstavo Talka. Po dramski predlogi Paula Claudela in psihoanalitski interpretaciji Jacquesa Lacana je predstavo režiral Matjaž Berger. Ogledala si jo je Petra Tanko. foto: Barbara Čeferin
Avtorica recenzije: Petra Koršič Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Avtorica recenzije: Maja Žvokelj Bereta Lucija Grm in Jure Franko.
Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so konec junija uprizorili premiero drame sodobnega angleškega dramatika mlajše generacije Simona Longmana Koščki svetlobe v prevodu dramaturginje uprizoritve Eve Mahkovic. Intimno zgodbo dveh sester je zrežirala Barbara Zemljič. Predstavo si je na premieri ogledala Vilma Štritof. Foto: Peter Giodani
Neveljaven email naslov