Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maja Miloševič: Oder za gluhe

26.11.2018

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Govorica pesniškega prvenca Maje Miloševič Oder za gluhe je skopa, besede so odbrane in v prostor umeščene z občutkom veščega notranjega oblikovalca. Tako, da izzivajo samostojno in v sopostavitvi. Tu ne bomo srečali abstraktne, nebrzdane pesniške imaginacije niti posebne jezikovne fragmentacije. Pač pa skozi konkretno, surovo metaforiko v ospredje stopa razruvana, raztrgana subjektova notránjščina. Zlovešča stiska posameznika.

Na idejno-razpoloženjske temelje zbirke, ki izhajajo iz posameznikovega nelagodja znotraj tesnega sveta in so hkrati substrat za kasnejšo ekstrovertirano ali introvertirano uporniško držo, je mogoče sklepati že na podlagi izpostavljenih medbesedilnih referenc. Posamezne razdelke pesmi namreč uvajajo citati iz poezije Srečka Kosovela, pankerskih ikon Braneta Bitenca, Esada Babačića, Damirja Avdića in skupine Dead Kennedys, pa tudi samosvojega Blaža Iršiča ter pesnic Audre Lorde in Sapphire.  V tej skrbno izbrani skupinici izrazitih pesniških osebnosti in njihovih poetik se v nasprotju s pričakovanji pesničin glas ne razblini ali poisti, temveč najde ustrezno frekvenco, na kateri domišljeno artikulira lastni tukaj in zdaj. Izpoveduje zgodbo posameznikov, ki jih gre na eni strani razumeti kot fragmente lirskega subjekta, a hkrati tudi kot polifonijo generacije ali celo generacij.

Zgodbo začenja na nevrološkem oddelku in kasneje v centru za rehabilitacijo, kjer nas pesmi soočijo z boleznijo, nemočjo, hromostjo ali pohabo evropskega človeka. Ob sicer povsem intimnih bolnišničnih prizorih, ki jih lahko v celoti beremo kot metaforo, nas pesmi asociativno odpeljejo na širši plan, v družbeno dogajanje, kjer denimo pretresajo begunstvo, vojne, nacionalizem, potrošništvo, brezglavi napredek … Znotraj tega vrenja avtorica hkrati natančno zarisuje odrinjen, roben položaj pesnika, ki je šele v drugem nadstropju, v drugem planu … celo na rehabilitaciji. To trpko, a realistično spoznanje preči celotno zbirko.

Postopoma se široki horizont oži, od globalno-evropskega preko domačega, lokalnega, glasbenoscenskega dogajanja nas izpovedi popeljejo vse do družinske in posameznikove intime. Ureditev zbirke in posameznih pesmi tako deluje po principu lijaka, v katerega se stekajo silnice sodobnega sveta, se nato pomešajo in prežamejo z ranljivim posameznikom oziroma posameznico ter na drugi strani derejo ven v obliki osebne, praviloma bridke izkušnje.

Vzporednice, ki jih zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe vleče s tako imenovanimi pankerskimi časi osemdesetih let, niso nasilne, temveč kažejo na nepričakovane sorodnosti. Identičen je občutek brezperspektivnosti in ujetosti v norme in normalo večine, ki terja domala vojaško pokorščino. Prav intimno in družbeno vojno stanje je eno od prevladujočih razpoloženj zbirke, v kateri se ob zavedanju tradicije in zgodovine dogaja surovo soočanje s sedanjostjo, z okoliščinami, v katerih posameznik in poezija nastajata, živita in životarita. Toda če je bil upor pankerske generacije še slišan in prepoznan, je tragika sodobnega protesta ravnodušnost, otopelost, resignacija in ignoranca občinstva. V družbi, ki je sama po sebi eksces, so kriki jeznih, frustriranih pankerjev oziroma kriki pesniške tišine namesto deklarativna in opažena gesta upora le še žalostna groteska: »Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert.«

A sporočilo zbirke je jasno, pank je morda izgubil svoje poslušalstvo, ni pa ostal brez svojih pesnikov in uporniškega naboja. Znova se je naselil v t. i. čisto poezijo – v knjigo, ki v tem bučnem, karnevalskem svetu, ko so oder zavzeli populisti, pomeni nemara enega poslednjih načinov odpora. Brez sleherne samoslepitve, da je mesto poezije kje drugje kot na skrajnem družbenem robu: »Nisem kot pank, / ali pa sem ravno to, / trd zvok / na odru za gluhe.« 

Vsaj toliko kot družbena, je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Beremo pesmi, v katerih je izvijanje iz družinsko-družbene uniformiranosti še posebej zahtevno, dotikamo se tabujev, hkrati pa docela realnih in pravzaprav povsod navzočih, a spregledanih, zatrtih, odrinjenih, preslišanih eksistenc. V nekem smislu je Oder za gluhe pesniški zagovor drugačnosti oziroma izvirnosti posameznika, ki naj presliši aplavz in raje sliši sebe. Četudi mora pri tem večkrat zaiti ali se iz vzorcev in pravil trgati samonasilno.

 

Pred padcem

Naučeni citati skačejo iz mojih ust.

Ne premore vsaka pička samodiscipline.

 

Vse pomešam in razrežem.

Ždim pred slikami prednikov,

ne ugotovim, kje se je zalomilo.

Iščem nekaj osebnega.

 

Videla sem jokati dedka oficirja.

Lepim slike v kolaž.

Z geni ravnam premišljeno,

mama ves čas išče ključe.

 

Puham dim z okenske police.

Nikakršnega stika nimam s kavčem,

pogovarjam se o starših.

Glava postane mešalna miza,

tonski mojster je na ekstaziju.

 

Zateguje me.

V mojem priimku ni tradicije.

 

Prvenec Maje Miloševič se končuje ironično: »Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram.« A skrajna relativizacija je pravzaprav vnovičen poudarek trpkosti, iz katere se je porodila ta natančna in brezkompromisna pisava, ki ne identificira le omejitev in omejenosti naše stvarnosti, temveč tudi nakaže pot iz nje … Le z odra si je treba drzniti pasti – v pristnost in v brk javnemu zgražanju in obsojanju. Oder za gluhe je zbirka, ki med letošnjimi močnimi pesniškimi prvenci vsekakor izstopa.


Ocene

2005 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

Maja Miloševič: Oder za gluhe

26.11.2018

Avtorica recenzije: Diana Pungeršič Bereta Jure Franko in Barbara Zupan.

Ljubljana : Center za slovensko književnost, 2018

Govorica pesniškega prvenca Maje Miloševič Oder za gluhe je skopa, besede so odbrane in v prostor umeščene z občutkom veščega notranjega oblikovalca. Tako, da izzivajo samostojno in v sopostavitvi. Tu ne bomo srečali abstraktne, nebrzdane pesniške imaginacije niti posebne jezikovne fragmentacije. Pač pa skozi konkretno, surovo metaforiko v ospredje stopa razruvana, raztrgana subjektova notránjščina. Zlovešča stiska posameznika.

Na idejno-razpoloženjske temelje zbirke, ki izhajajo iz posameznikovega nelagodja znotraj tesnega sveta in so hkrati substrat za kasnejšo ekstrovertirano ali introvertirano uporniško držo, je mogoče sklepati že na podlagi izpostavljenih medbesedilnih referenc. Posamezne razdelke pesmi namreč uvajajo citati iz poezije Srečka Kosovela, pankerskih ikon Braneta Bitenca, Esada Babačića, Damirja Avdića in skupine Dead Kennedys, pa tudi samosvojega Blaža Iršiča ter pesnic Audre Lorde in Sapphire.  V tej skrbno izbrani skupinici izrazitih pesniških osebnosti in njihovih poetik se v nasprotju s pričakovanji pesničin glas ne razblini ali poisti, temveč najde ustrezno frekvenco, na kateri domišljeno artikulira lastni tukaj in zdaj. Izpoveduje zgodbo posameznikov, ki jih gre na eni strani razumeti kot fragmente lirskega subjekta, a hkrati tudi kot polifonijo generacije ali celo generacij.

Zgodbo začenja na nevrološkem oddelku in kasneje v centru za rehabilitacijo, kjer nas pesmi soočijo z boleznijo, nemočjo, hromostjo ali pohabo evropskega človeka. Ob sicer povsem intimnih bolnišničnih prizorih, ki jih lahko v celoti beremo kot metaforo, nas pesmi asociativno odpeljejo na širši plan, v družbeno dogajanje, kjer denimo pretresajo begunstvo, vojne, nacionalizem, potrošništvo, brezglavi napredek … Znotraj tega vrenja avtorica hkrati natančno zarisuje odrinjen, roben položaj pesnika, ki je šele v drugem nadstropju, v drugem planu … celo na rehabilitaciji. To trpko, a realistično spoznanje preči celotno zbirko.

Postopoma se široki horizont oži, od globalno-evropskega preko domačega, lokalnega, glasbenoscenskega dogajanja nas izpovedi popeljejo vse do družinske in posameznikove intime. Ureditev zbirke in posameznih pesmi tako deluje po principu lijaka, v katerega se stekajo silnice sodobnega sveta, se nato pomešajo in prežamejo z ranljivim posameznikom oziroma posameznico ter na drugi strani derejo ven v obliki osebne, praviloma bridke izkušnje.

Vzporednice, ki jih zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe vleče s tako imenovanimi pankerskimi časi osemdesetih let, niso nasilne, temveč kažejo na nepričakovane sorodnosti. Identičen je občutek brezperspektivnosti in ujetosti v norme in normalo večine, ki terja domala vojaško pokorščino. Prav intimno in družbeno vojno stanje je eno od prevladujočih razpoloženj zbirke, v kateri se ob zavedanju tradicije in zgodovine dogaja surovo soočanje s sedanjostjo, z okoliščinami, v katerih posameznik in poezija nastajata, živita in životarita. Toda če je bil upor pankerske generacije še slišan in prepoznan, je tragika sodobnega protesta ravnodušnost, otopelost, resignacija in ignoranca občinstva. V družbi, ki je sama po sebi eksces, so kriki jeznih, frustriranih pankerjev oziroma kriki pesniške tišine namesto deklarativna in opažena gesta upora le še žalostna groteska: »Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert.«

A sporočilo zbirke je jasno, pank je morda izgubil svoje poslušalstvo, ni pa ostal brez svojih pesnikov in uporniškega naboja. Znova se je naselil v t. i. čisto poezijo – v knjigo, ki v tem bučnem, karnevalskem svetu, ko so oder zavzeli populisti, pomeni nemara enega poslednjih načinov odpora. Brez sleherne samoslepitve, da je mesto poezije kje drugje kot na skrajnem družbenem robu: »Nisem kot pank, / ali pa sem ravno to, / trd zvok / na odru za gluhe.« 

Vsaj toliko kot družbena, je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Beremo pesmi, v katerih je izvijanje iz družinsko-družbene uniformiranosti še posebej zahtevno, dotikamo se tabujev, hkrati pa docela realnih in pravzaprav povsod navzočih, a spregledanih, zatrtih, odrinjenih, preslišanih eksistenc. V nekem smislu je Oder za gluhe pesniški zagovor drugačnosti oziroma izvirnosti posameznika, ki naj presliši aplavz in raje sliši sebe. Četudi mora pri tem večkrat zaiti ali se iz vzorcev in pravil trgati samonasilno.

 

Pred padcem

Naučeni citati skačejo iz mojih ust.

Ne premore vsaka pička samodiscipline.

 

Vse pomešam in razrežem.

Ždim pred slikami prednikov,

ne ugotovim, kje se je zalomilo.

Iščem nekaj osebnega.

 

Videla sem jokati dedka oficirja.

Lepim slike v kolaž.

Z geni ravnam premišljeno,

mama ves čas išče ključe.

 

Puham dim z okenske police.

Nikakršnega stika nimam s kavčem,

pogovarjam se o starših.

Glava postane mešalna miza,

tonski mojster je na ekstaziju.

 

Zateguje me.

V mojem priimku ni tradicije.

 

Prvenec Maje Miloševič se končuje ironično: »Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram.« A skrajna relativizacija je pravzaprav vnovičen poudarek trpkosti, iz katere se je porodila ta natančna in brezkompromisna pisava, ki ne identificira le omejitev in omejenosti naše stvarnosti, temveč tudi nakaže pot iz nje … Le z odra si je treba drzniti pasti – v pristnost in v brk javnemu zgražanju in obsojanju. Oder za gluhe je zbirka, ki med letošnjimi močnimi pesniškimi prvenci vsekakor izstopa.


20.05.2022

Cannes 2022

Canski filmski festival je spet v polnem zamahu in v starem terminu. Brez mask, PCT pogojev, razkuževanja in z dolgimi vrstami obiskovalcev, ki se jim je pridružila naša poročevalka Ingrid Kovač Brus.


21.05.2022

Alexandra Wood: Dolg

SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar


16.05.2022

Dijana Matković: Zakaj ne pišem

Avtorica recenzije: Anja Radaljac Bralka: Višnja Fičor


16.05.2022

Marina Bahovec - Življenje je mačka, ki stoji na glavi

Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Simon Rutar in Beneška Slovenija

Avtor recenzije: Iztok Ilich Bralec: Aleksander Golja


16.05.2022

Tomaž Šalamun: Povsod je bil sneg

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko


16.05.2022

Tomo Postenšek: Površinska napetost

Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič


16.05.2022

Walace Stevens: Običajen večer v Nev Havnu

Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


16.05.2022

Nona Fernández: Neznana dimenzija

Avtor recenzije: Aljaž Krivec Bralec: Jure Franko


16.05.2022

Dragan Petrovec: Stopinje upora

Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko


13.05.2022

Dej no

avtor: Muanis Sinanović


13.05.2022

Neznosno breme ogromnega talenta

avtor: Igor Harb


13.05.2022

Junakinje na odru MGL

Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.


12.05.2022

Veliki diktator

Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan


10.05.2022

Ena sekunda - Eden letošnjih močnejših filmov v slovenskih kinematografih

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


10.05.2022

Doktor Strange in multivesolje norosti

Tokrat v režiji Sama Raimija, mojstra grozljivk


10.05.2022

Inventura - S humorjem podšita žanrska zmes

Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.


09.05.2022

Mandićcirkus razgalja dejstvo igralčevega telesa kot konstante, ki je ni moč reinterpretirati

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.


07.05.2022

Mandićcirkus

Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si


Stran 39 od 101
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov