Avtorica recenzija: Tonja Jelen Bere Alenka Resman Langus.

Ljubljana : Ekslibris, 2018

Že sam naslov pete pesniške zbirke Sama Kreutza Vzvalovljenosti nazorno nakazuje pesnikov pristop k izpisovanju: gre v širino; predaja se igri razširjenih pomenov in sestavljanju še ne sestavljenih smislov. Na podlagi takšnega načina pesnjenja nastajajo izpovedi, ki pojejo o izpovedih samih. Tako kot zadnje vrstice pesmi, ki je naslovila vso zbirko:

»A me venomer močneje žgeš. / Kajti na vsak način spet hočeš ven. Čim prej. // In daleč stran od mene. / Toliko, kolikor je največ še mogoče.«

Pesnik namreč na svojo stvaritev, pesem, vpliva zgolj toliko, kolikor napora vloži v izpis, ki je posledica pesnikove pretočnosti, nato pa se pesem na samosvoj način oddalji od njega in zaživi svoje življenje.

Pesniška zbirka Vzvalovljenosti je razdeljena na tri dele z naslovi Tako zgodaj, da me ni, Neslišne razdalje in Mali nočni čas. Vsak del se začne s pesmijo, posvečeno koledarskim mesecem: februarju, aprilu in septembru. Ti trije meseci zaznamujejo tudi tri občutja, ki valovijo skozi pesmi. Poglavitni so mraz, prebuditev zemlje in vetrovi. Vpetost pesmi v naravni tokokrog kaže na pesnikov tesni stik z okoljem. To je povezano z avtorjevimi prejšnjimi zbirkami, v katerih je prevladovala oblika haiku. Prav združitev vtisov, drobcev opažanj, se v pesmih iz zbirke Vzvalovljenosti kaže kot rast, kot raztezanje, kot vzvalovljena gladina igre in notranjih napevov. K temu še pripomore ena od posebnosti teh pesmi, saj so mnoge naslovljene z glagolniki v množinski obliki: Odkrušenja, Sivenja, Pozabitve, Umanjkanja, Sčiščenja, Razkropitve … Prav nakazane množine ali kar pomnoženosti prispevajo k pesnikovi prepoznavni težnji k mnogoterjanju lepote v zvenenju. In svojim zvenenjem pesnik daje kar je le mogoče mnoge prostore, ki pa ne vračajo odmevov, saj zadevajo ob meje izreke in jih širijo do konca smislov. Ob tem pa Samo Kreutz dognano izkazuje svoj prefinjeni občutek za pravo mero, da pesmi ne bi izzvenele v tavtologije ali eksperimentalne površnosti. Pesnik je pač soočen s površino papirja in na to površino vtiskava poetične pečate.

Na to početje vsaj opozarjajo tudi poteze čopiča izpod roke urednice Jelene Lasan, ki je prispevala tudi spremno besedo Vzvalovljen svet, v kateri že na začetku ugotavlja: »Vzvalovljenosti je zbirka o popolnem ciklu stvari. Smrt – življenje, izginjanje – rojevanje – izničevanje, morda še … boj vsega, kar se transformira iz zarodka v plod in nazaj v zemljo in travo.« Tak, na videz zaključen krog pa je pravzaprav odprt, spominja na vibo, ki se prostorsko širi in se ne steka vase. V pesmi z naslovom Če me iščeš … Samo Kreutz tako podaja razklenjanje, ki mu sledi:

»Tudi, ko se ves porabim, nikoli zares / ne izginem. // Vendar me ne moreš več videti, ker nisem / med zdrobljenim listjem, / ali skrepenelim lubjem. // Zato se trepetavo zavihti na izpraznjene veje. / Pojdi višje, precej višje. / Samo navzgor. Čez razklenjene krošnje.«

Skozi pesmi Sama Kreutza v zbirki Vzvalovljenosti se pretaka še ena tematika, ki je sicer implicitna, a prepoznavna v vznikih. Gre za navezovanje medosebnega stika, ki ni nujno ljubezenski. Je bolj kakor napotilo bralstvu, naj v besednih vezeh uzre obpotje, smerokaz pa so neizrečenosti. Te tako uročijo do skoraj nujno sledi ponovno branje pesmi. Primer tega je tudi v pesmi z naslovom Sčiščenja:

»Če sedaj hočem k tebi, / moram hlepeti. // Dokler ne postanem neznatna sraga, / ali pa komaj zaznavna, / lebdeča para.«

Pesnik se nekako skriva v spevih, a takšno skrivanje je pravzaprav dvorjenje tišini, izzvenevanju.