Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzija: Tonja Jelen
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Ekslibris, 2018
Že sam naslov pete pesniške zbirke Sama Kreutza Vzvalovljenosti nazorno nakazuje pesnikov pristop k izpisovanju: gre v širino; predaja se igri razširjenih pomenov in sestavljanju še ne sestavljenih smislov. Na podlagi takšnega načina pesnjenja nastajajo izpovedi, ki pojejo o izpovedih samih. Tako kot zadnje vrstice pesmi, ki je naslovila vso zbirko:
»A me venomer močneje žgeš. / Kajti na vsak način spet hočeš ven. Čim prej. // In daleč stran od mene. / Toliko, kolikor je največ še mogoče.«
Pesnik namreč na svojo stvaritev, pesem, vpliva zgolj toliko, kolikor napora vloži v izpis, ki je posledica pesnikove pretočnosti, nato pa se pesem na samosvoj način oddalji od njega in zaživi svoje življenje.
Pesniška zbirka Vzvalovljenosti je razdeljena na tri dele z naslovi Tako zgodaj, da me ni, Neslišne razdalje in Mali nočni čas. Vsak del se začne s pesmijo, posvečeno koledarskim mesecem: februarju, aprilu in septembru. Ti trije meseci zaznamujejo tudi tri občutja, ki valovijo skozi pesmi. Poglavitni so mraz, prebuditev zemlje in vetrovi. Vpetost pesmi v naravni tokokrog kaže na pesnikov tesni stik z okoljem. To je povezano z avtorjevimi prejšnjimi zbirkami, v katerih je prevladovala oblika haiku. Prav združitev vtisov, drobcev opažanj, se v pesmih iz zbirke Vzvalovljenosti kaže kot rast, kot raztezanje, kot vzvalovljena gladina igre in notranjih napevov. K temu še pripomore ena od posebnosti teh pesmi, saj so mnoge naslovljene z glagolniki v množinski obliki: Odkrušenja, Sivenja, Pozabitve, Umanjkanja, Sčiščenja, Razkropitve … Prav nakazane množine ali kar pomnoženosti prispevajo k pesnikovi prepoznavni težnji k mnogoterjanju lepote v zvenenju. In svojim zvenenjem pesnik daje kar je le mogoče mnoge prostore, ki pa ne vračajo odmevov, saj zadevajo ob meje izreke in jih širijo do konca smislov. Ob tem pa Samo Kreutz dognano izkazuje svoj prefinjeni občutek za pravo mero, da pesmi ne bi izzvenele v tavtologije ali eksperimentalne površnosti. Pesnik je pač soočen s površino papirja in na to površino vtiskava poetične pečate.
Na to početje vsaj opozarjajo tudi poteze čopiča izpod roke urednice Jelene Lasan, ki je prispevala tudi spremno besedo Vzvalovljen svet, v kateri že na začetku ugotavlja: »Vzvalovljenosti je zbirka o popolnem ciklu stvari. Smrt – življenje, izginjanje – rojevanje – izničevanje, morda še … boj vsega, kar se transformira iz zarodka v plod in nazaj v zemljo in travo.« Tak, na videz zaključen krog pa je pravzaprav odprt, spominja na vibo, ki se prostorsko širi in se ne steka vase. V pesmi z naslovom Če me iščeš … Samo Kreutz tako podaja razklenjanje, ki mu sledi:
»Tudi, ko se ves porabim, nikoli zares / ne izginem. // Vendar me ne moreš več videti, ker nisem / med zdrobljenim listjem, / ali skrepenelim lubjem. // Zato se trepetavo zavihti na izpraznjene veje. / Pojdi višje, precej višje. / Samo navzgor. Čez razklenjene krošnje.«
Skozi pesmi Sama Kreutza v zbirki Vzvalovljenosti se pretaka še ena tematika, ki je sicer implicitna, a prepoznavna v vznikih. Gre za navezovanje medosebnega stika, ki ni nujno ljubezenski. Je bolj kakor napotilo bralstvu, naj v besednih vezeh uzre obpotje, smerokaz pa so neizrečenosti. Te tako uročijo do skoraj nujno sledi ponovno branje pesmi. Primer tega je tudi v pesmi z naslovom Sčiščenja:
»Če sedaj hočem k tebi, / moram hlepeti. // Dokler ne postanem neznatna sraga, / ali pa komaj zaznavna, / lebdeča para.«
Pesnik se nekako skriva v spevih, a takšno skrivanje je pravzaprav dvorjenje tišini, izzvenevanju.
Avtorica recenzija: Tonja Jelen
Bere Alenka Resman Langus.
Ljubljana : Ekslibris, 2018
Že sam naslov pete pesniške zbirke Sama Kreutza Vzvalovljenosti nazorno nakazuje pesnikov pristop k izpisovanju: gre v širino; predaja se igri razširjenih pomenov in sestavljanju še ne sestavljenih smislov. Na podlagi takšnega načina pesnjenja nastajajo izpovedi, ki pojejo o izpovedih samih. Tako kot zadnje vrstice pesmi, ki je naslovila vso zbirko:
»A me venomer močneje žgeš. / Kajti na vsak način spet hočeš ven. Čim prej. // In daleč stran od mene. / Toliko, kolikor je največ še mogoče.«
Pesnik namreč na svojo stvaritev, pesem, vpliva zgolj toliko, kolikor napora vloži v izpis, ki je posledica pesnikove pretočnosti, nato pa se pesem na samosvoj način oddalji od njega in zaživi svoje življenje.
Pesniška zbirka Vzvalovljenosti je razdeljena na tri dele z naslovi Tako zgodaj, da me ni, Neslišne razdalje in Mali nočni čas. Vsak del se začne s pesmijo, posvečeno koledarskim mesecem: februarju, aprilu in septembru. Ti trije meseci zaznamujejo tudi tri občutja, ki valovijo skozi pesmi. Poglavitni so mraz, prebuditev zemlje in vetrovi. Vpetost pesmi v naravni tokokrog kaže na pesnikov tesni stik z okoljem. To je povezano z avtorjevimi prejšnjimi zbirkami, v katerih je prevladovala oblika haiku. Prav združitev vtisov, drobcev opažanj, se v pesmih iz zbirke Vzvalovljenosti kaže kot rast, kot raztezanje, kot vzvalovljena gladina igre in notranjih napevov. K temu še pripomore ena od posebnosti teh pesmi, saj so mnoge naslovljene z glagolniki v množinski obliki: Odkrušenja, Sivenja, Pozabitve, Umanjkanja, Sčiščenja, Razkropitve … Prav nakazane množine ali kar pomnoženosti prispevajo k pesnikovi prepoznavni težnji k mnogoterjanju lepote v zvenenju. In svojim zvenenjem pesnik daje kar je le mogoče mnoge prostore, ki pa ne vračajo odmevov, saj zadevajo ob meje izreke in jih širijo do konca smislov. Ob tem pa Samo Kreutz dognano izkazuje svoj prefinjeni občutek za pravo mero, da pesmi ne bi izzvenele v tavtologije ali eksperimentalne površnosti. Pesnik je pač soočen s površino papirja in na to površino vtiskava poetične pečate.
Na to početje vsaj opozarjajo tudi poteze čopiča izpod roke urednice Jelene Lasan, ki je prispevala tudi spremno besedo Vzvalovljen svet, v kateri že na začetku ugotavlja: »Vzvalovljenosti je zbirka o popolnem ciklu stvari. Smrt – življenje, izginjanje – rojevanje – izničevanje, morda še … boj vsega, kar se transformira iz zarodka v plod in nazaj v zemljo in travo.« Tak, na videz zaključen krog pa je pravzaprav odprt, spominja na vibo, ki se prostorsko širi in se ne steka vase. V pesmi z naslovom Če me iščeš … Samo Kreutz tako podaja razklenjanje, ki mu sledi:
»Tudi, ko se ves porabim, nikoli zares / ne izginem. // Vendar me ne moreš več videti, ker nisem / med zdrobljenim listjem, / ali skrepenelim lubjem. // Zato se trepetavo zavihti na izpraznjene veje. / Pojdi višje, precej višje. / Samo navzgor. Čez razklenjene krošnje.«
Skozi pesmi Sama Kreutza v zbirki Vzvalovljenosti se pretaka še ena tematika, ki je sicer implicitna, a prepoznavna v vznikih. Gre za navezovanje medosebnega stika, ki ni nujno ljubezenski. Je bolj kakor napotilo bralstvu, naj v besednih vezeh uzre obpotje, smerokaz pa so neizrečenosti. Te tako uročijo do skoraj nujno sledi ponovno branje pesmi. Primer tega je tudi v pesmi z naslovom Sčiščenja:
»Če sedaj hočem k tebi, / moram hlepeti. // Dokler ne postanem neznatna sraga, / ali pa komaj zaznavna, / lebdeča para.«
Pesnik se nekako skriva v spevih, a takšno skrivanje je pravzaprav dvorjenje tišini, izzvenevanju.
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Maja Moll in Jure Franko.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov