Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Prevedla Miriam Drev; Ljubljana : UMco, 2018
Joan Didion je eno najbolj znanih imen literarnega žurnalizma 20. in 21. stoletja. Je nesporna umetnica pripovedovanja zgodb, ki pretanjeno prepletajo intimno ter družbeno in politično. Na novinarsko in literarno sceno je začela stopati v šestdesetih letih, ko se je v ZDA bohotil novi žurnalizem in njeno ime se pojavlja ob avtorjih, kot so Tom Wolfe, Gay Talese, Jimmy Breslin, Hunter S. Thompson, Gail Sheehy, George Plimpton, Norman Mailer in Truman Capote. Govorimo o prvi generaciji literarnih ali novih (kot se je skupina takrat imenovala) žurnalistov, ki so se pri pisanju opirali na leposlovna načela, obenem pa ima njihovo pisanje še vedno trdno in preverljivo dokumentarno bazo. Joan Didion je bila ena redkih žensk, ki so prodrle v takrat pretežno moški poročevalski svet.
Danes zavedna Newyorčanka se je rodila l. 1934 v Kaliforniji, študirala na univerzi Berkeley ter se po zmagi na pisateljskem natečaju revije Vogue Prix de Paris preselila v New York in več let delala kot urednica te revije. Vrsto let je popisovala aktualne dogodke, potovala je po svetu, poročala o državljanskih vojnah v Južni Ameriki, o vojni v Vietnamu, o obdobju hladne vojne, o revolucionarnih dogodkih leta 1968. Njeni analitični in dobro raziskani opisi so vedno napolnjeni z empatijo in s humorjem, ki velikokrat meji na (samo)ironijo. Zadnja leta se Joan Didion intenzivno usmerja v intimo, konkretneje, še bolj odkrito in iskreno ubeseduje svojo lastno življenjsko izkušnjo. S knjigo Leto čudodelnih misli, ki je njeno prvo delo v slovenskem jeziku, je vstopila v samo srce intime spominskih zapisov in se lotila teme, ki je tako v leposlovju kot tudi v drugih diskurzih pogosto potisnjena na obrobje: žalovanje ob izgubi ljubljene osebe in soočanje z lastno smrtnostjo. Povod za nastanek knjige, ki je izšla leta 2005, je bila nenadna smrt njenega moža, pisatelja Johna Gregoryja Dunna leta 2003. Pet dni pred tem je bila hospitalizirana njuna takrat 37-letna posvojena hči Quintana Roo. Dve leti kasneje, nekaj dni pred izidom Leta čudodelnih misli, je umrla tudi Quintana; to zgodbo je Joan Didion na še bolj akutno iskren, razbolen in verjetno zato manj strukturiran način opisala v knjigi Blue Nights (Modre noči, 2011). Pripoved v Letu čudodelnih misli začenja z besedami, ki se skozi knjigo nekajkrat ponovijo kot mantra opominjanja na krhkost življenja.
Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.
Vprašanje samopomilovanja.
Ponavljanje je pogost stilski postopek Joan Didion; zdi se, kot da se z njim nekako instinktivno odziva na kaos, na tragedijo in izgubo. Skozi delo, ki je bilo nominirano za prestižno Pulitzerjevo nagrado, se tako sprehajamo skozi različna obdobja partnerskega odnosa med Joan in Johnom ter njuno hčerko, vseskozi pa nas Joan Didion tenkočutno, a tudi neprizanesljivo sooča z vsemi fazami izgube. Knjiga je polna detajlov iz njenega družinskega življenja, hkrati pa se avtorica zateka tudi k strokovnim (psihološkim, zgodovinskim, antropološkim in medicinskim) vidikom soočanja z boleznijo in s smrtjo. Tudi vplet znanstvenih dejstev in intertekstualnost besedila (v njene opise se tematsko vpenjajo tudi citati drugih literarnih del) avtorici pomagata pri prebolevanju neizbrisnih dejstev: »V težkih časih, kot so me navajali od otroštva, beri, uči se, predeluj, zateci se h književnosti. Podatki pomenijo obvladovanje. Glede na to, da žalost ostaja ena najbolj razširjenih stisk, ji je v književnosti prostor po vsem videzu osupljivo skopo odmerjen.«
Po zaslugi odličnega prevoda Miriam Drev je delo ikone ameriškega literarnega in novinarskega polja Joan Didion Leto čudodelnih misli zdaj dostopno tudi v slovenščini. Potiska nas v srce nevihte smrti in nas razgalja. Vse do bistva.
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Prevedla Miriam Drev; Ljubljana : UMco, 2018
Joan Didion je eno najbolj znanih imen literarnega žurnalizma 20. in 21. stoletja. Je nesporna umetnica pripovedovanja zgodb, ki pretanjeno prepletajo intimno ter družbeno in politično. Na novinarsko in literarno sceno je začela stopati v šestdesetih letih, ko se je v ZDA bohotil novi žurnalizem in njeno ime se pojavlja ob avtorjih, kot so Tom Wolfe, Gay Talese, Jimmy Breslin, Hunter S. Thompson, Gail Sheehy, George Plimpton, Norman Mailer in Truman Capote. Govorimo o prvi generaciji literarnih ali novih (kot se je skupina takrat imenovala) žurnalistov, ki so se pri pisanju opirali na leposlovna načela, obenem pa ima njihovo pisanje še vedno trdno in preverljivo dokumentarno bazo. Joan Didion je bila ena redkih žensk, ki so prodrle v takrat pretežno moški poročevalski svet.
Danes zavedna Newyorčanka se je rodila l. 1934 v Kaliforniji, študirala na univerzi Berkeley ter se po zmagi na pisateljskem natečaju revije Vogue Prix de Paris preselila v New York in več let delala kot urednica te revije. Vrsto let je popisovala aktualne dogodke, potovala je po svetu, poročala o državljanskih vojnah v Južni Ameriki, o vojni v Vietnamu, o obdobju hladne vojne, o revolucionarnih dogodkih leta 1968. Njeni analitični in dobro raziskani opisi so vedno napolnjeni z empatijo in s humorjem, ki velikokrat meji na (samo)ironijo. Zadnja leta se Joan Didion intenzivno usmerja v intimo, konkretneje, še bolj odkrito in iskreno ubeseduje svojo lastno življenjsko izkušnjo. S knjigo Leto čudodelnih misli, ki je njeno prvo delo v slovenskem jeziku, je vstopila v samo srce intime spominskih zapisov in se lotila teme, ki je tako v leposlovju kot tudi v drugih diskurzih pogosto potisnjena na obrobje: žalovanje ob izgubi ljubljene osebe in soočanje z lastno smrtnostjo. Povod za nastanek knjige, ki je izšla leta 2005, je bila nenadna smrt njenega moža, pisatelja Johna Gregoryja Dunna leta 2003. Pet dni pred tem je bila hospitalizirana njuna takrat 37-letna posvojena hči Quintana Roo. Dve leti kasneje, nekaj dni pred izidom Leta čudodelnih misli, je umrla tudi Quintana; to zgodbo je Joan Didion na še bolj akutno iskren, razbolen in verjetno zato manj strukturiran način opisala v knjigi Blue Nights (Modre noči, 2011). Pripoved v Letu čudodelnih misli začenja z besedami, ki se skozi knjigo nekajkrat ponovijo kot mantra opominjanja na krhkost življenja.
Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.
Vprašanje samopomilovanja.
Ponavljanje je pogost stilski postopek Joan Didion; zdi se, kot da se z njim nekako instinktivno odziva na kaos, na tragedijo in izgubo. Skozi delo, ki je bilo nominirano za prestižno Pulitzerjevo nagrado, se tako sprehajamo skozi različna obdobja partnerskega odnosa med Joan in Johnom ter njuno hčerko, vseskozi pa nas Joan Didion tenkočutno, a tudi neprizanesljivo sooča z vsemi fazami izgube. Knjiga je polna detajlov iz njenega družinskega življenja, hkrati pa se avtorica zateka tudi k strokovnim (psihološkim, zgodovinskim, antropološkim in medicinskim) vidikom soočanja z boleznijo in s smrtjo. Tudi vplet znanstvenih dejstev in intertekstualnost besedila (v njene opise se tematsko vpenjajo tudi citati drugih literarnih del) avtorici pomagata pri prebolevanju neizbrisnih dejstev: »V težkih časih, kot so me navajali od otroštva, beri, uči se, predeluj, zateci se h književnosti. Podatki pomenijo obvladovanje. Glede na to, da žalost ostaja ena najbolj razširjenih stisk, ji je v književnosti prostor po vsem videzu osupljivo skopo odmerjen.«
Po zaslugi odličnega prevoda Miriam Drev je delo ikone ameriškega literarnega in novinarskega polja Joan Didion Leto čudodelnih misli zdaj dostopno tudi v slovenščini. Potiska nas v srce nevihte smrti in nas razgalja. Vse do bistva.
SLG Celje / premiera: 19. maj 2022 Režija: Juš Zidar Prevajalka: Tina Mahkota Dramaturginja: Tatjana Doma Scenografka: Sara Slivnik Kostumografka: Tina Bonča Lektorica: Živa Čebulj Igrata: Maša Grošelj, Lučka Počkaj Sinoči so v Slovenskem ljudskem gledališču Celje kot zadnjo v sezoni premiero izvedli predstavo Dolg. Drama britanske dramatičarke Alexandre Wood se osredotoča na družinske odnose v kontekstu finančne in socialne krize, uprizoritev v režiji Juša Zidarja pa pozornost usmeri v razpiranje praznin, v prvi vrsti odrske. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SLG Celje/Uroš Hočevar
Avtor recenzije: Andrej Lutman Bralec: Jure Franko
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Višnja Fičor in Jure Franko
Avtorica recenzije: Miša Gams Bralca: Jure Franko in Eva Longyka Marušič
Avtorica recenzije: Silvija Žnidar Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Avtorica recenzije: Nives Kovač Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili zadnjo premiero sezone – Junakinje v režiji Aleksandra Popovskega. Nastanek besedila je povezan s pandemijo – v londonskem gledališču Jermyn Street so leta 2020 povabili 15 britanskih avtoric, naj za spletne nastope petnajstih igralk napišejo monološka besedila po motivih Ovidovih Heroid. V Mestnem gledališču so jih izbrali 9, prevedla jih je Alenka Klabus Vesel. Dodatno besedilo moškega lika je napisal Nejc Gazvoda. Lettie Precious, Sabrina Mahfouz, Hannah Khalil, Stella Duffy, Isley Lynn, Chinonyerem Odimba, Timberlake Wertenbaker, Samantha Ellis, Juliet Gilkes Romero, Nejc Gazvoda 15 Heroines, 2021 Prva slovenska uprizoritev Premiera: 12. maj 2022 Prevajalka Alenka Klabus Vesel Režiser in scenograf Aleksandar Popovski Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumografka Mia Popovska Avtor glasbe Kiril Džajkovski Lektorica Barbara Rogelj Svetovalka za gib Anja Möderndorfer Asistent scenografa Janez Koleša Asistentka dramaturginje in režiserja Urša Majcen Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Nastopajo Viktorija Bencik Emeršič, Ajda Smrekar, Judita Zidar, Tanja Ribič, Tina Potočnik Vrhovnik, Julita Kropec k.g., Mirjam Korbar, Tjaša Železnik, Veronika Železnik k.g., Jernej Gašperin Foto: Veronika Železnik, Tjaša Železnik, Mirjam Korbar, Julita Kropec, Tina Potočnik Vrhovnik, Tanja Ribič, Judita Zidar, Ajda Smrekar, Viktorija Bencik Emeršič Avtor fotografije je Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/junakinje/#gallery-1321-1
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko.
Kultni film Veliki diktator, ki ga je Charlie Chaplin v Ameriki posnel tik pred izbruhom druge svetovne vojne, zrcalo nastavlja nemškemu führerju in njegovemu odnosu do Judov. Charlie Chaplin odsev v zrcalu lomi z zanj značilnim humorjem, ki razgalja vso absurdnost vojne, vojske, njenega vodstva, nacionalizma in volje do moči. Uprizoritev Velikega diktatorja je zdaj na oder ljubljanske Drame z igralci postavil režiser Diego de Brea, v glavni vlogi pa nastopa Jurij Zrnec, inventiven v domislicah in izpopolnjen v njihovih izpeljavah. Premiero si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana, smo sinoči doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana.
Na velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana smo doživeli premierno uprizoritev predstave Mandićcirkus, novega dela igralsko-režiserskega tandema, ki ga sestavljata igralec, prvak ljubljanske Drame Marko Mandić in režiser Bojan Jablanovec. 91 gledaliških vlog, ki jih je Marko Mandić ustvaril med letoma 1996 in 2021, se je, pregnetenih z osebno zgodovino, izjemno veščino in inovativnost igralca ter v sodelovanju z režiserjem, združilo v silovit postdramski, fizični, performativni odrski izdelek umetniškega velikana. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. foto: Peter Uhan, www.drama.si
Po drami Philipa Ridleya Disney Razparač (SNG Nova Gorica, Gledališče Koper / premiera: 5. maj 2022) Režija: Nataša Barbara Gračner Prevajalec: Zdravko Duša Dramaturg: Rok Andres Lektorica: Barbara Rogelj Scenograf: Branko Hojnik Kostumografinja: Nina Čehovin Koreografinja: Jana Menger Skladatelj: Martin Vogrin Oblikovalec svetlobe: Jaka Varmuž Asistent režiserke: Dimitrij Gračner Nastopajo: Blaž Popovski, Arna Hadžialjević, Jure Rajšp k.g. Predstava Razparač, ki je premierno na malem odru Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica v koprodukciji z Gledališčem Koper zaživela sinoči, odrsko interpretira dramo Philipa Ridleya Disney Razparač. Besedilo velja za začetek vala prepoznavnih dramskih pisav devetdesetih v Britaniji, ki se ga je zaradi njegove neposrednosti in pogoste šokantnosti prijela oznaka »u fris«, tokratna uprizoritev pa upošteva spremenjeni kontekst in gledališke premene. Predstavo si je ogledal Rok Bozovičar. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Neveljaven email naslov