Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Prevedla Miriam Drev; Ljubljana : UMco, 2018
Joan Didion je eno najbolj znanih imen literarnega žurnalizma 20. in 21. stoletja. Je nesporna umetnica pripovedovanja zgodb, ki pretanjeno prepletajo intimno ter družbeno in politično. Na novinarsko in literarno sceno je začela stopati v šestdesetih letih, ko se je v ZDA bohotil novi žurnalizem in njeno ime se pojavlja ob avtorjih, kot so Tom Wolfe, Gay Talese, Jimmy Breslin, Hunter S. Thompson, Gail Sheehy, George Plimpton, Norman Mailer in Truman Capote. Govorimo o prvi generaciji literarnih ali novih (kot se je skupina takrat imenovala) žurnalistov, ki so se pri pisanju opirali na leposlovna načela, obenem pa ima njihovo pisanje še vedno trdno in preverljivo dokumentarno bazo. Joan Didion je bila ena redkih žensk, ki so prodrle v takrat pretežno moški poročevalski svet.
Danes zavedna Newyorčanka se je rodila l. 1934 v Kaliforniji, študirala na univerzi Berkeley ter se po zmagi na pisateljskem natečaju revije Vogue Prix de Paris preselila v New York in več let delala kot urednica te revije. Vrsto let je popisovala aktualne dogodke, potovala je po svetu, poročala o državljanskih vojnah v Južni Ameriki, o vojni v Vietnamu, o obdobju hladne vojne, o revolucionarnih dogodkih leta 1968. Njeni analitični in dobro raziskani opisi so vedno napolnjeni z empatijo in s humorjem, ki velikokrat meji na (samo)ironijo. Zadnja leta se Joan Didion intenzivno usmerja v intimo, konkretneje, še bolj odkrito in iskreno ubeseduje svojo lastno življenjsko izkušnjo. S knjigo Leto čudodelnih misli, ki je njeno prvo delo v slovenskem jeziku, je vstopila v samo srce intime spominskih zapisov in se lotila teme, ki je tako v leposlovju kot tudi v drugih diskurzih pogosto potisnjena na obrobje: žalovanje ob izgubi ljubljene osebe in soočanje z lastno smrtnostjo. Povod za nastanek knjige, ki je izšla leta 2005, je bila nenadna smrt njenega moža, pisatelja Johna Gregoryja Dunna leta 2003. Pet dni pred tem je bila hospitalizirana njuna takrat 37-letna posvojena hči Quintana Roo. Dve leti kasneje, nekaj dni pred izidom Leta čudodelnih misli, je umrla tudi Quintana; to zgodbo je Joan Didion na še bolj akutno iskren, razbolen in verjetno zato manj strukturiran način opisala v knjigi Blue Nights (Modre noči, 2011). Pripoved v Letu čudodelnih misli začenja z besedami, ki se skozi knjigo nekajkrat ponovijo kot mantra opominjanja na krhkost življenja.
Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.
Vprašanje samopomilovanja.
Ponavljanje je pogost stilski postopek Joan Didion; zdi se, kot da se z njim nekako instinktivno odziva na kaos, na tragedijo in izgubo. Skozi delo, ki je bilo nominirano za prestižno Pulitzerjevo nagrado, se tako sprehajamo skozi različna obdobja partnerskega odnosa med Joan in Johnom ter njuno hčerko, vseskozi pa nas Joan Didion tenkočutno, a tudi neprizanesljivo sooča z vsemi fazami izgube. Knjiga je polna detajlov iz njenega družinskega življenja, hkrati pa se avtorica zateka tudi k strokovnim (psihološkim, zgodovinskim, antropološkim in medicinskim) vidikom soočanja z boleznijo in s smrtjo. Tudi vplet znanstvenih dejstev in intertekstualnost besedila (v njene opise se tematsko vpenjajo tudi citati drugih literarnih del) avtorici pomagata pri prebolevanju neizbrisnih dejstev: »V težkih časih, kot so me navajali od otroštva, beri, uči se, predeluj, zateci se h književnosti. Podatki pomenijo obvladovanje. Glede na to, da žalost ostaja ena najbolj razširjenih stisk, ji je v književnosti prostor po vsem videzu osupljivo skopo odmerjen.«
Po zaslugi odličnega prevoda Miriam Drev je delo ikone ameriškega literarnega in novinarskega polja Joan Didion Leto čudodelnih misli zdaj dostopno tudi v slovenščini. Potiska nas v srce nevihte smrti in nas razgalja. Vse do bistva.
Avtorica recenzije: Leonora Flis
Bereta Jure Franko in Alenka Resman Langus.
Prevedla Miriam Drev; Ljubljana : UMco, 2018
Joan Didion je eno najbolj znanih imen literarnega žurnalizma 20. in 21. stoletja. Je nesporna umetnica pripovedovanja zgodb, ki pretanjeno prepletajo intimno ter družbeno in politično. Na novinarsko in literarno sceno je začela stopati v šestdesetih letih, ko se je v ZDA bohotil novi žurnalizem in njeno ime se pojavlja ob avtorjih, kot so Tom Wolfe, Gay Talese, Jimmy Breslin, Hunter S. Thompson, Gail Sheehy, George Plimpton, Norman Mailer in Truman Capote. Govorimo o prvi generaciji literarnih ali novih (kot se je skupina takrat imenovala) žurnalistov, ki so se pri pisanju opirali na leposlovna načela, obenem pa ima njihovo pisanje še vedno trdno in preverljivo dokumentarno bazo. Joan Didion je bila ena redkih žensk, ki so prodrle v takrat pretežno moški poročevalski svet.
Danes zavedna Newyorčanka se je rodila l. 1934 v Kaliforniji, študirala na univerzi Berkeley ter se po zmagi na pisateljskem natečaju revije Vogue Prix de Paris preselila v New York in več let delala kot urednica te revije. Vrsto let je popisovala aktualne dogodke, potovala je po svetu, poročala o državljanskih vojnah v Južni Ameriki, o vojni v Vietnamu, o obdobju hladne vojne, o revolucionarnih dogodkih leta 1968. Njeni analitični in dobro raziskani opisi so vedno napolnjeni z empatijo in s humorjem, ki velikokrat meji na (samo)ironijo. Zadnja leta se Joan Didion intenzivno usmerja v intimo, konkretneje, še bolj odkrito in iskreno ubeseduje svojo lastno življenjsko izkušnjo. S knjigo Leto čudodelnih misli, ki je njeno prvo delo v slovenskem jeziku, je vstopila v samo srce intime spominskih zapisov in se lotila teme, ki je tako v leposlovju kot tudi v drugih diskurzih pogosto potisnjena na obrobje: žalovanje ob izgubi ljubljene osebe in soočanje z lastno smrtnostjo. Povod za nastanek knjige, ki je izšla leta 2005, je bila nenadna smrt njenega moža, pisatelja Johna Gregoryja Dunna leta 2003. Pet dni pred tem je bila hospitalizirana njuna takrat 37-letna posvojena hči Quintana Roo. Dve leti kasneje, nekaj dni pred izidom Leta čudodelnih misli, je umrla tudi Quintana; to zgodbo je Joan Didion na še bolj akutno iskren, razbolen in verjetno zato manj strukturiran način opisala v knjigi Blue Nights (Modre noči, 2011). Pripoved v Letu čudodelnih misli začenja z besedami, ki se skozi knjigo nekajkrat ponovijo kot mantra opominjanja na krhkost življenja.
Življenje se spremeni nanagloma.
Življenje se spremeni v trenutku.
Sedeš k večerji in življenje, kakršno poznaš, se konča.
Vprašanje samopomilovanja.
Ponavljanje je pogost stilski postopek Joan Didion; zdi se, kot da se z njim nekako instinktivno odziva na kaos, na tragedijo in izgubo. Skozi delo, ki je bilo nominirano za prestižno Pulitzerjevo nagrado, se tako sprehajamo skozi različna obdobja partnerskega odnosa med Joan in Johnom ter njuno hčerko, vseskozi pa nas Joan Didion tenkočutno, a tudi neprizanesljivo sooča z vsemi fazami izgube. Knjiga je polna detajlov iz njenega družinskega življenja, hkrati pa se avtorica zateka tudi k strokovnim (psihološkim, zgodovinskim, antropološkim in medicinskim) vidikom soočanja z boleznijo in s smrtjo. Tudi vplet znanstvenih dejstev in intertekstualnost besedila (v njene opise se tematsko vpenjajo tudi citati drugih literarnih del) avtorici pomagata pri prebolevanju neizbrisnih dejstev: »V težkih časih, kot so me navajali od otroštva, beri, uči se, predeluj, zateci se h književnosti. Podatki pomenijo obvladovanje. Glede na to, da žalost ostaja ena najbolj razširjenih stisk, ji je v književnosti prostor po vsem videzu osupljivo skopo odmerjen.«
Po zaslugi odličnega prevoda Miriam Drev je delo ikone ameriškega literarnega in novinarskega polja Joan Didion Leto čudodelnih misli zdaj dostopno tudi v slovenščini. Potiska nas v srce nevihte smrti in nas razgalja. Vse do bistva.
Avtor recenzije: Marjan Kovačević Beltram Bere Igor Velše
Civilizacija ekonomskega determinizma, denarne transakcije v jedru odnosov med ljudmi, odrekanje človeškosti v procesih dehumanizacije, figura odvečnega človeka ...
Izvrstna Nina Noč kot Julija v novi preobleki baletne klasike Romeo in Julija
NAPOVED: Na velikem odru ljubljanske Drame je bila sinoči premiera in krstna izvedba novega slovenskega besedila z naslovom Vse OK. Napisala ga je Simona Hamer, dramaturginja in dramatičarka, ki je bila za to dramo leta 2020 nominirana za Grumovo nagrado. Vse OK je režiral in koreografiral Matjaž Farič, dramaturginja je bila Staša Prah, scenograf Marko Japelj in kostumograf Alan Hranitelj, nastopa deset igralcev ljubljanske Drame. Na premieri je bila Tadeja Krečič: Simona Hamer: Vse OK Premiera krstna izvedba: 16. 2. 2022 REŽISER Matjaž Farič DRAMATURGINJA Staša Prah SCENOGRAF Marko Japelj KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Damir Urban KOREOGRAF Matjaž Farič OBLIKOVALEC SVETLOBE Borut Bučinel LEKTOR Arko ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc ASISTENTKA REŽISERJA (ŠTUDIJSKO) Lara Ekar Grlj Igralska zasedba Klemen Janežič Gregor Benjamin Krnetić Aljaž Tina Resman Rebeka Nejc Cijan Garlatti Leon Barbara Cerar Tanja Tina Vrbnjak Mihaela Saša Mihelčič Maja Saša Tabaković Časomerec Maša Derganc Lili Valter Dragan Franci
Avtorica recenzije: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Marija Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše
Prešernovo gledališče Kranj Avtorski projekt: Zadnji naj ugasne luč, premiera 10. 2. 2022 Režiser: Dorian Šilec Petek Likovna podoba: FrešTreš Scenografinja: Nika Curk Skladatelj: Laren Polič Zdravič Kostumografinja: Tina Bonča Igrajo: Vesna Jevnikar Doroteja Nadrah Vesna Pernarčič Miha Rodman Vesna Slapar Aljoša Ternovšek Umetniška sodelavka: Maja Cerar Dramaturška svetovalka: Staša Prah Oblikovalec svetlobe: Andrej Hajdinjak Oblikovalec maske: Matej Pajntar Napoved: Kot tretjo premiero sezone so v Prešernovem gledališču Kranj sinoči uprizorili avtorski projekt Zadnji naj ugasne luč, ki ga je režiral Dorian Šilec Petek, nastal pa je v skupni produkciji s Kinom Šiška. Umetniška sodelavka je bila Maja Cerar, dramaturška svetovalka Staša Prah. Na premieri je bila Tadeja Krečič
Katarina Morano: Usedline 2021 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 9. februar 2022 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Gašper Zidanič Nastopajo Mirjam Korbar, Jana Zupančič, Iztok Drabik Jug, Mojca Funkl, Matej Puc, Lotos Vincenc Šparovec, Lara Wolf S krstno izvedbo igre Usedline se je v Mestnem gledališču ljubljanskem začel Mednarodni / regionalni festival RUTA grupa Triglav. Dramatičarka Katarina Morano in režiser Žiga Divjak sta uveljavljen gledališki tandem; o ustvarjanju nove predstave režiser Žiga Divjak med drugim pove, da so skušali iskati "kaj je tisto, kar je izrečeno, in kaj je tisto, kar je neizrečeno, pa vendar na neki način povedano, kaj pa dejansko še ne more biti ubesedeno, ampak je tam nekje prisotno, in ravno ko bi moralo biti izgovorjeno, je neizgovorjeno". Na fotografiji: Iztok Drabik Jug, Lara Wolf, Matej Puc, Jana Zupančič, Mojca Funkl, Lotos Vincenc Šparovec. Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/usedline/#gallery-1154-1
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Avtorica recenzije: Staša Grahek Bereta Lidija Hartman in Bernard Stramič.
Avtor recenzije: Matej Bogataj Bereta Bernard Stramič in Lidija Hartman.
Neveljaven email naslov